SEM

SEM blagoslovljena, mogočna, vizionarska in močna.

Dajem krila ustvarjalni domišljiji.

Prejemam blagoslov z ljubeznijo, sočutjem in modrostjo.

Ob meni je vodstvo, ki se mu predajam z zaupanjem. Angeli delujejo skozi moje srce, samorogi skozi mojo dušo.

Lebdim, pripeta na zemljo in povezana z energijo vsega obstoječega.

Notranjost mojega bitja je vodilo za delo v ustvarjenem svetu. Svetloba v meni se nezadržno zrači, širi in osvobaja.

SEM VSE med nebesnim svodom in pogledom na zemljo.

Neukročeno energijo stapljam in pretanjeno tkem v skladnost, sožitje in skupen razcvet.

Potopljena v globino oceanov izplavam s pomočjo resnice o svoji biti – bistvu obstoja.

Rojena neštetokrat, ne štejem rojstev niti smrti. Neprekinjenost potovanja odzvanja v spominih in sledi le trenutku tukaj in zdaj, kjer je edino, kar je večno in neizrekljivo.

Ne doumem prav vsega, a vse doumem, ko sem zrela za spoznanje.

Sledim trenutku za trenutkom in sestavljam mozaik vseh preteklosti, sedanjosti, pomešanih s prihodnostjo.

Sem neubranljiva, saj nežnost in milina prežema vse, česar se dotikam.

Kdor se me izogiba, ne razume, da njegova temna stran preprečuje zbližanje. Ker ne bežim pred seboj, ne bežim pred nikomer.

V resnici vsak beži le pred samim seboj. Ampak to je jalovo skrivanje. Nikoli se ne zmoremo »odcepiti« od samega sebe. S seboj smo zvezani za vedno. Zato je bolje, da se spoznamo vključno z vsemi posebnostmi in sprejmemo takšne, kot smo.

Moja posebnost in vrlina je pretanjenost občutkov. Zato v svojem svetu ne potrebujem ne besed ne pogledov ne dotika, da druge občutim. Skozi občutenje zaznavam svet drugih – ne glede na to, koliko se dotični trudi, da bi ga pred menoj skril.

Pri tem me ne ovira niti oddaljenost, saj energija misli vedno potuje do naslovnika. A malokdo se zaveda moči misli, večina razmišlja samo o močeh besede.

S tankočutnostjo, tankovestnostjo in obiljem intuicije se mi prispele misli razgrinjajo »kot na dlani«. Ne potrebujem niti dlani, iz katere bi brala, ker bere moja – lastna – energija.

Osredotočena v mislih na človeka, ki mi jih pošilja, mu tudi odgovarjam. Ali mu je odgovor »všeč« oziroma ali ga sploh zazna ali kako drugače dojema, ni v moji domeni. Tovrsten »pogovor« je odvisen od posameznikove stopnje zavedanja samega sebe.

»Višja« pomoč, kako oblikovati odgovor ali preusmeriti pogovor, je vedno ob meni, pa če si vprašanje o prisotnosti »duhovnega vodstva« zastavim ali ne.

Bolj, kot sem svetla in čista, bolj postajam prosojna, bolj se zvišuje lastna vrtilna količina, tem bolj sem uglašena s svojim bistvom.

Poslušam se! Kar zmorem ubesediti, sprejemam kot darilo, kajti iz svojih besed in misli spoznavam sebe.

Srečna sem, ko zmorem »slišati«, kajti zgodilo se je (in to se vedno zgodi, ko se odpremo zavedanju), da so me začele plašiti lastne misli – nepovezane, neozaveščene – ki so pokazale obraze zlaganosti, sprenevedanja in potvarjanja resnic.

Kdor meni, da je poslušanje sebe jalovo delo, bo ostal v svetu laži in iluzij. Kdor laže sebi, laže vsem in ostaja v vrtincu temnega dela sebe. Družil se bo le s svojo senco, ker beži pred srečanjem s samim seboj.

V takšnem druženju se ti pridružijo takšni, ki se prav tako pretvarjajo, da jih laži povezujejo. Ob tem pa le malokdo pomisli, da se ne moremo nikomur tako zavzeto lagati, kot lahko lažemo sebi.

V izogib lažem, obstajam v svetu povezovanja z resnico, ki mi edina dopušča zadovoljno živeti. Resnica je edino, kar iščem in je VSE, kar je vredno moje pozornosti.

Osrediščena z osjo življenja, sem os življenja. Ko svojo vitalnost ozaveščam z resnico, postajam srečnejša.

Resnica nosi s seboj večje odgovornosti. Ker se jih zavedam, jih tkem v življenje.

V prvi vrsti sem odgovorna zase. S tem postaja življenje v več pogledih usmerjeno v izpolnjevanje namena duše.

Odgovorna sem tudi do vseh, ki jih srečujem. Zavedam se, da vsaka beseda, dejanje ali samo pogled vpliva na vse, s katerimi sem v stiku.

Obožujem svoj svet, v katerega s takšnim ravnanjem vnašam mir in ravnovesje.

Ljubim vse, kar vznikne iz mene iz vzgiba ljubezni, sočutja in ustvarjalnosti. Ne ločujem, ne razdvajam in ne podvajam.

Samo, ko v množici, hrupu in zunanjem nemiru, srečam sebe in svoj mir – sem svobodna – sem osvobojena vseh bojev, ki vedno vzniknejo le zaradi strahu. 

Sem »zamišljevalka« svoje stvarnosti, ki ji moje misli dajejo sladostrasten okus – okus poljuba vznesenega ljubimca. 

Pisarka Simona