V DOBREM IN V SLABEM

***

Kaj to pomeni za človeka?

Do kod ostati skupaj v partnerskem odnosu »v dobrem«? Morda se ti vprašanje ne zdi na mestu. O, pa še kako je!

Do kod ostati skupaj v partnerskem odnosu »v slabem«? Tudi to vprašanje je smiselno v več pogledih.

***

Sem človek iz prakse in njenih primerov. Tako bo moj razmislek tudi tokrat izhajal iz življenja samega.

Do kod torej V DOBREM?

Predstavljaj si običajno družino. To pomeni mož, žena in dva otroka. Življenje teče v harmoniji, podpori, slogi in obilju vseh vrst.

Obilju v smeri, ko, ne da v nobenem pogledu ni pomanjkanja, temveč se dobesedno dogaja »preobjedanje« vsega dobrega.

Še znamo trezno videti, kaj vse imamo, smo ustvarili … tako v odnosih kot materialno? Smo lahko zadovoljni s tem in kako dolgo? Znamo preprosto samo uživati sadove vseh vrst, ki jih resnično ni malo?

Kaj sledi takemu vrhuncu? Le kaj? Le zakaj se eden izmed partnerjev odloči, da to še vedno ne zadostuje. Morda, ker razmišlja, da bi lahko bilo nekje drugje drugače, manj samo po sebi umevno? Potrebuje izzive, ker je varnost in zvestoba za »slabiče«?

Kaj je res to varljivo spolno slo treba raziskovati v novem partnerskem razmerju? Kaj res ni samo po sebi umevno, da se nadgrajuje v obstoječem partnerskem odnosu? Ki je nedokončano raziskovanje, kajti področje spolnosti v stalnem partnerskem razmerju nosi velik potencial razvoja in to vedno. VEDNO! 

Spolnost je zgodba, ki nikoli ni do konca izpeta. Njene razsežnosti so točno tako velike, kot je velika naša želja. Kot jo premore naša domišljija. S spolno energijo se resnično lahko igramo v nedogled. V te razsežnosti lahko posežemo, ko partnerju popolnoma zaupamo in smo v celoti predani.

Izzivati življenje in iskati drugje Bog ve kaj? Koliko je človekov duh lahko nemiren, nam ne bo nikoli čisto jasno.

Ko dosežemo vse, ko resnično IMAMO VSE, kar je večini nedosegljivo, kaj se potem zgodi?

Je padec neizogiben, sprašujem?

Ne vem. Vendar sem se vseeno vprašala, do kod gre človek skupaj »v dobrem«. Opisan primer je izjemen v več pogledih.

Koga bo družba »ožigosala« v primeru, ko partnerski odnos razpade iz radovednosti po novih spolnih izkušnjah?

***

Po drugi strani pa vprašam, do kod »v slabem«?

Kot je resnično skrajen prvi primer, tako bo tudi drugi.

Ponovno za primer izpostavljam običajno družino. Mož, žena in dva otroka. Materialno zaledje ni tako obširno, vendar nudi dovolj varnosti. Partnerski odnos pa lepega dne pristane na psu.

Eden izmed partnerjev zboli. Drugi mu stoji ob strani, ga podpira in mu pomaga z veliko mero volje in potrpežljivosti. Skratka naredi vse ter celo presega svoje moči. Vsekakor v tem obsegu sam na daljši rok ne bo več zmogel.

Bolnik, ki je, verjeli ali ne, »namišljeni« bolnik, ne samo da pozornost potrebuje, s svojim vedenjem jo celo zahteva. Nič mu ni dovolj. V njem se prebuja hudobija in ustrežljivega partnerja začne izkoriščati. Seveda trpi vsa družina.

Vse to se zgodi, ko nikakor nočemo stati na svojih nogah? Ko nekoga vežemo nase in si ga lastimo. Ga ne želimo izgubiti in si »izmislimo« bolezen. S tem, ko izkazujemo svojo nemoč, tudi nezavedno.

Do kod se vprašam, smo skupaj »v slabem«? Ko je načeto dostojanstvo obeh in se »rane« ne bodo morda nikoli zacelile. Do kod ljubi človek? Kaj lahko sledi padcu?

Hvala Bogu, samo vstajanje in to neizogibno. Samo kdaj prestopimo na drugo stran?

Če hoče zdrav partner, zapusti bolnega partnerja, koga bo družba tokrat »ožigosala«?

***

Ob tem me obide spoznanje, kdo ima sploh pravico določiti, da »sveti zakon« postavlja zahtevo za dva, da ostaneta skupaj V DOBREM IN SLABEM do konca življenja.

Tisti, ki je to določil in zapisal kot sveto resnico, NI določil meje, meril, normativov, parametrov, ki bi opredeljevali tako občutljivo in hkrati tako pomembno ZAHTEVO človeškemu bitju?

Do kod je zahteva še objektivna in ohranja minimalno spoštovanje in na splošno človeka vredno življenje?

Lahko ob ločitvi o tem odloča sodišče in povrhu vsega še »v imenu ljudstva«?

***

Kaj pa »ljudstvo« ve o življenju dotičnega? Da bo presojalo!

Ga ni, ki bi o tem presojal! Vsak človek ima drugačen prag bolečine, drugačne sposobnosti in zmožnosti, vzdržljivosti in notranje moči in drugače dojema občutke. Ni dveh, ki zmoreta isto čustvovanje.

Zato menim, da do kod bo človek šel V DOBREM ali V SLABEM, naj izbere sam.

Zakaj?

Zato, ker bo vse posledice svoje odločitve nosil sam. Pri tem mu »ljudstvo« res ne bo v pomoč.

Velika verjetnost pa je, da ga bo v vsakem primeru obsojalo. Ne glede na to kaj bo izbral.

In ga presojalo glede na STATUS!


Pisarka Simona&Simon