LJUBO SUM JE

»Ljubo sum je!«

»Sum, na kaj? Kaj sumiš?«

»Sumim, da je na delu, samo ne vem točno, kaj?«

»A, misliš, da se to imenuje LJUBOSUMJE?«

»Verjetno res! Vedno je povezano z nečim slabim. Z negativnimi občutki. Zato sumim, ker me je spet obšlo, tisto nekaj slabo!«

»Veš Ljubo, tudi sam sem že pomislil, da bi to lahko bilo LJUBOSUMJE! Vedno, ko me začne tiščati v želodcu in se mi zamegli pogled, vem, da me nekaj muči. Pa še v glavi mi brni kot stroj, ki ga poganja tesna povezava z mojimi občutki. Vem pa, da to ni to, kar bi v resnici želel. Samo tukaj je in mi povzroča preglavice in vrtoglavice.«

»Ljubi Ljubo, sumim, da to počneš sam sebi.«

»Kaj ti to resno? Misliš, da bi sam sebi počel takšne neumnosti, samo zato, da bi se potem počutil slabo?«

»Ja, kaj pa misliš? Kdo pa meni počne te preglavice in vrtoglavice? Sumim, da kar sam!«

»Ljubo, prenehaj sumničiti, pa se boš takoj bolje počutil! Preizkusi, ali deluje.«

»Tudi meni je v glavi prenehalo brneti, takoj, ko sem LJUBOSUMJU pokazal, kje so vrata!«

***

Praviloma ga nihče ne mara, ampak vsi smo se z njim že srečali, se z njim rokovali, se ustrahovali, prepirali, se izdajali, se prevarali, mu pretili, grozili in bili pošteno nepošteni!

Hja, kaj ti je ljubosumje prineslo? Po mojem svetem prepričanju prav nič pametnega.

Ti je kaj odneslo? Zagotovo veliko trenutkov, ki bi lahko bili prijetnejši in veselejši.

***

Zanimivo, da je Ljubosumje slovnično srednjega spola. Ta spol izraža spolno nezrelo bitje (na primer: tisto žrebe, tisto dete, tisto ljubosumje …).

Definicija LJUBOSUMJA je torej obnašanje nezrelega bitja, ki cepeta, brca in tuli, da hoče liziko in to tisto, ki jo drži v roki nekdo drug. Razjeda ga, da je ni prvi videl, izbral in si jo prilastil. Zakaj mu jo je nekdo sunil in to pred nosom? Ko pa si je želel prav to liziko.

***

Ljubosumje torej ni ne ženskega, ne moškega spola, kar nakazuje, da resnično obsede le osebe, ki še niso odrasle v nobenem pogledu te besede.

Vsi pa se kdaj pa kdaj obnašamo neodraslo, pravzaprav otročje in Ljubosumju ne ubežimo prav zlahka!

Ampak, da se ga osvoboditi. Kako? Tako, da se ga začneš zavedati in da mu pogledaš v oči. Kaj boš videl izza teh oči?

STRAH. Ljubosumje ni nič drugega kot en velik strah.

Strah, da nismo vredni! Bojimo se. Da nam bo partner ušel, ker nismo dovolj privlačni, pametni, zanimivi, lepi, suhi …, nimamo dovolj denarja, službe, statusa, položaja …, nismo tako pomembni, samostojni, posebni …

Ves ta strah nas blokira do te mere, da svojega partnerja obsojamo mimogrede …, da je nekoga narobe pogledal, ogovoril ali se celo napačnemu nasmehnil …

Najdemo tisoč in en način za obtoževanje … česa? V bistvu gre za obtoževanje samega sebe.

Izvor ljubosumja je v nas in se nas oklepa s svojimi ostrimi kremplji.

Ker ne cenimo sebe, se ne maramo in si ne damo priznanja, nas naša ne samozavest privede do brezglavega, večkrat krutega ravnanja. Zaradi ljubosumja se dogajajo družinske tragedije, tudi umori ali samomori.

Kam vse to vodi ljubi človek? Nikamor! Priznaj, prav nikamor.

Ko ozavestiš, da je ljubosumje občutenje lastne nevrednosti, bo najbolje, da se obrneš vase in raziščeš, zakaj si si odvzel lastno vrednost. Kajti vse stopnje in vrste ljubosumja izvirajo iz našega strahu, da bomo zapuščeni, prevarani, nerazumljeni, odbiti, spregledani, neuspešni …

Ko se zavedamo in si priznamo, da nas je strah, je čas, da se o tem pogovorimo s svojim partnerjem. Odkrito in iskreno. Povejmo mu za vse strahove, ki nas mučijo in zakaj se včasih obnašamo tako nemogoče ljubosumno.

Izberimo pravi trenutek in bodimo dovolj pogumni. Tako pogumni, da mu zaupamo, zakaj se vedemo objestno, posesivno in lastniško. Kajti vse to ljubosumje je. En sam velik egoizem, ki mu ni konca, če ga zavestno ne ustavimo.

Stavim, da če je vredno obema, tebi in tvojemu partnerju, bosta našla skupen jezik, kajti iskrenost rodi iskrenost, zaupljivost vzpostavi zaupljiv odnos, strah pa izgubi moč, ko nanj posvetimo z resnico.

S tem, ko izkažemo ranljivost, pokažemo svojo človeškost. To zmorejo samo najpogumnejši.

Le-ti zberejo to moč, da se soočijo s svojo težavo in jo resnično želijo ozdraviti. Zato jo obelodanijo.

Šele takrat, ko o ljubosumnosti lahko iskreno spregovorimo na glas in to s človekom, s katerim smo v interakciji ljubosumja, si damo možnost, da se z njo soočimo in poistovetimo.

Takrat pa se zgodi, da ljubosumje izgubi svojo moč, se razvodeni, izpuhti … Ti ljudje v resnici naredijo s tem v svojem življenju veliki korak naprej, velik napredek pri sebi.
  

Da, najpogumnejši ljudje so v resnici najranljivejši, ampak predvsem ostalim, želijo samo rešiti to negativno občutenje, ki vnaša vedno zgolj negativne občutke.

Strahopetci bodo še naprej ljubosumni. Ti se bodo iz tebe in tvoje iskrenosti morda še ponorčevali, te izpostavili ali kako drugače želeli žaliti in razvrednotiti. Teh se izogni. Niso še dovolj zreli, da bi se zavedali pogubnosti neiskrenosti in skrivanja za lažmi.

Žal tako je!

Ljubosumja se da »ozdraviti« z dvigom samozavesti, postavljanja vrednosti sebi in ne-nazadnje z ljubeznijo do sebe, ki teži k brezpogojnosti.

Ko boš spoznal, da nimaš nobenega razloga za ljubosumje, boš v resnici dobil v roke vse svoje moči.

Notranje moči, ki je ne boš več neustvarjalno trošil. Porabil jo boš raje za to, da si boš naredil sam svojo najbolj slastno in zate ravno pravšnjo liziko.

Napisal svojo pesem, narisal svojo sliko, sešil svojo obleko, posadil svoje drevo, uredil svoj vrt in pometel pred svojim pragom.

In pozabil, da ima sosed vedno bolj zeleno travo, lepšo ženo, boljšo službo, drag avto in traktor na dvorišču.

LJUBOSUMNEŽU JE LJUBOSUMNOST SAMA PO SEBI NAJVEČJA KAZEN!

Pisarka Simona&Simon