Zmaj Zmajevski

 

Da! Za devetimi gorami in devetimi vodami je na deseti gori in ob deseti vodi živel Zmaj Zmajevski.

Ime se ga je oprijelo zaradi nenehnega zmajevanja z glavo in čudenja človekovim neumnostim.

V tistem času ni živelo v strahu prav veliko ljudi, zato je Zmaj Zmajevski bolj ali manj stradal.

Kajti ta zmaj ni bil povsem običajni zmaj. To je bil zmaj, ki je jedel samo prestrašene ljudi in te je pojedel z največjim užitkom in več kot očitnim zadovoljstvom. 

Zanj so bili mala mal'ca ... In ker so bili mala mal'ca, je bolj ali manj ostajal lačen, včasih celo stradal.

Naenkrat pa se je dogodilo, da je postajalo vse več in več ljudi strah.

Zdaj si je zmaj Zmajevski z največjim veseljem pomel okrutne tace in našpičil ostrino zob.

Lahko bi rekli, da si je dal duška!

Žrl je ljudi kot po tekočem traku, saj so ti, ki jih je postajalo vse bolj in bolj strah, rastli kot gobe po dežju.

Zmaj Zmajevski pa se je posledično vse bolj redil, postajal vse bolj okrogel, vse večji in večji ... 

Ljudi je mlatil kot za stavo. Vseeno mu je bilo, ali so stari-mladi, debeli-suhi, bogati-revni, ugledni-neugledni, ženske-moški ... Vsi po vrsti so mu teknili.

Ugotovil pa je, da med njimi prevladujejo neumni od neumnih. Predvsem takšni brez naravne inteligence, brez občutka za naravo, brez ključa naravnih sposobnosti, brez kančka modrosti …

Brez vedenja, da so samo čreda ovac, ki so tako na kupu postale prav zares lahek plen.

Zmaju Zmajevskemu ni bilo več treba hoditi na lov za hrano. Hrana se je dobesedno stekala vanj. 

Ker zmaj Zmajevski ni bil neumen zmaj, temveč izjemno bistre in pronicljive narave, je kmalu ugotovil, kateri ljudje se mu pravzaprav najlažje izmuznejo ...

To so bili ljudje, ki so poznali skrivnosti narave, ki so poznali svojo lastno naravo in to so bili ljudje, ki so poznali modrosti in resnico o življenju.

Postal je prav jezen, da je obstajala v človeških vrstah skupina ljudi, ki jih je imenoval NEDOTAKLJIVI. Njih se ni mogel dotakniti na noben grozeč način, pa naj je kazal še tako ostre zobe, bruhal vroč ogenj ali žugal s svojim gromozanskim repom.

Od samega napuha, srda in besa si je zadal, da bo našel način, da bo lahko požrl še to osamljeno peščico ljudi. Postal je tako požrešen, da mu ni bilo več mar samo za običajne ljudi, s svojim vročim jezikom je hotel oplaziti še te, ki se ga sploh niso bali. 

Kaj bi v resnici sploh lahko storil ta zmaj Zmajevski, so zmajevali ljudje, ki so imeli na ramenih svoje glave?

Nič - absolutno nič. Kdor nosi na vratu svojo glavo in ne izposojeno glavo drugih ljudi, temu se res ne more zgoditi nekaj hujšega.

Čeprav je videti, da zmaju Zmajevskemu še lep čas ne bo zmanjkalo hrane, pa bi bilo vendarle dobro razmisliti naslednje:

Kdo je v resnici TA Zmaj Zmajevski?

Kdo? SVETA VLADAR

(sledi nadaljevanje za bolj zahtevne bralce)

 

SVETA VLADAR

Vedno znova samo strah!

Strah je postal bolj kot kadarkoli SVETA VLADAR. Odraža se v vseh sferah človekovega obstajanja: v smeri medosebnih odnosov, v smeri preživetja, varnosti, zdravja … in kar je še najhuje: v smeri izražanja samega sebe.

Človek se je začel tresti kot šiba na vodi, brez zavedanja o lastnih, skritih notranjih potencialih – o svojih neizmernih močeh.

Vse, kar še zaznava je svet teme in obupa.

Hej, človek, ZBUDI SE!

V KATERIH SANJAH SI SE IZGUBIL? Preteklih, prihodnjih? Iluzija trka na vrata bolj kot kadarkoli prej.

Kako razumeti svoj strah?

Čeprav je strah nekaj nematerialnega tako kot naša senca, pa vendarle obstaja. Tudi senca obstaja – nematerialna, negativna, pa je vendar obstoječa.

Na samotni in pusti poti se lahko poženemo v beg zaradi lastne sence. Bežanje bo stvarno, vendar bo vzrok nestvaren.

Ljudje se bojijo strahu – lastne teme – bolj kot česarkoli drugega, ker strah zamaje temelje.

Majavost temeljev postane zelo resnična. Strah je podoben snu, nočni mori, in ko se prebudimo iz more, še naprej čutimo posledice omamljenosti, ki traja ... Spremeni se nam dihanje, znojimo se, telo drhti, vroče nam je …

Sicer zdaj vemo, da je to bila samo nočna mora, sanje, nekaj, kar ne obstaja, pa, vendar bo tudi to vedenje potrebovalo čas, da prodre v bistvo našega bitja.

Zato upravičeno lahko rečemo, da je strah nočna mora.

Iz česa se sestoji strah? Iz nepoznavanja lastnega bitja. Obstaja samo en strah, ki se manifestira na tisoč in en način, vendar je v bistvu samo en.

In ta je: »Morda globoko v sebi ne obstajam.«

Na neki način drži, da nas tam ni. Gostitelj ne obstaja, obstaja gost. Zaradi tega smo sumničavi – in sum je utemeljen – ne gledamo v notranjost. Sami sebe varamo, da smo in ko pogledamo v notranjost, nas v bistvu ni. To je globoko, tiho razumevanje. Ni intelektualno, je pa eksistencialno. V drobovju ga čutimo.

»Morda ne obstajam. Bolje bo, da ne pogledam vase. Raje bom nadaljeval z gledanjem na zunaj.«

To gledanje nas vsaj zavaja, vzdržuje iluzijo »jaz sem«. Ker je ta občutek: »jaz sem« lažen, ustvarja strah. Vemo, da ga lahko karkoli razje, erodira; katerokoli globoko srečanje ga lahko razprši.

Lahko ga razprši ljubezen, lahko ga razprši, ko nekdo umre pred našimi očmi. Lahko se razprši na mnogo načinov, ker je zelo krhek. Vzdržujemo ga s tem, da ne pogledamo navznoter, vase.

Podobna je situacija z egom. Edino upanje, ki nam ostane, je, da ne pogledamo navznoter, kajti: »Kdo ve? Morda je tukaj.« Če bi pogledali, bi intuicija povedala, da ga tam ni.

Ta lažni ego ustvarimo, ker ne gledamo navznoter, temveč vedno navzven. Bojimo se vseh teh mest v sebi, v katera bi se morali potopiti.

Bojimo se lepote, ker nas lepota preprosto potisne navznoter. Čudovit sončen zahod in vse te ognjene barve na nebu nas prestrašijo, ker vemo, da če bomo pogledali vase, nas bo tolikšna lepota, svetloba, neusmiljeno zvrnila v notranjost. Za trenutek je um tako navdušen, da pozabi, kako mora razmišljati. Notranji samogovor preneha in nepričakovano smo znotraj.

Ljudje se bojijo čudovite glasbe, sijajne poezije, ljudje se bojijo globoke intimnosti. Ljubezenske zveze ljudi so samo površna razmerja. Ne zaidejo eden drugemu v bitje, kajti če stopimo drugemu globoko v njegovo bit, je strah tukaj – v jezeru bitja druge osebe vidimo svoj odraz. V tem jezeru, v tem ogledalu tujega bitja, če se ne najdemo, če ogledalo ostane prazno, če se nič ne odrazi, kaj potem storiti?

Ljudje se bojijo ljubezni. Samo pretvarjajo se, samo igrajo igre, vloge v imenu ljubezni. Bojijo se meditacije. Celo v imenu meditacije v najboljšem primeru samo vadijo nove načine razmišljanja. Nastane neki novi »izum«, izum, da se ne meditira. Ljudje ponavljajo vse vrste molitev, kar pa so samo načini za izogibanje meditaciji. Nič od tega ni meditacija. Um je toliko prebrisan, da v imenu meditacije ustvari vsemogočne pojave.

Meditacija je, ko se nič ne dela, ko um sploh ne deluje: se ne poje nobena mantra, se ne pojavlja nobena slika, nobena koncentracija …

Ko enkrat spoznamo vrednost resnične meditacije, se bomo prerodili. Naenkrat slišimo, vidimo, čutimo, dojemamo svet okoli sebe povsem drugače. Slišimo glasbo, pesem, doživimo ples in vse to se nenehno povečuje proti vrhuncu, ki je nepojmljiv za človeški um. Je izven človeškega uma, zato o njem ne moremo ničesar povedati. Je neopisljiv, zato ga ne moremo strpati v definicijo.

Ko se srečamo s samim vrhom, se um prvič počuti nesposobnega. In ta njegova nesposobnost v človeku osvobodi energijo, ki se izrazi kot ples, pesem, slavje. V tem kraljestvu je človek gospodar.

V tem kraljestvu je ljubezen. V tem kraljestvu ni prostora za strah.

Zmaj Zmajevski je izumrl.