Včasih ob koncu branja katere izmed mojih knjig prejmem pisni odmev. Včasih tudi na vse tri knjige hkrati ...
Odzivi so kot smernice, ki nakazujejo, ali sem s svojim delom ustvarila kakšen nov žarek sonca, prelila nekaj svetlobe, vzbudila novo upanje, razširila pogled, preusmerila tok nemočnih misli, vzbudila željo po spremembi ... Česarkoli!
Hvala za prejeti razmislek in še kdaj!
Pozdravljena, draga Pisarka Simonca - vzhod sonca!
Že pred časom, ko sem prebrala tvoji dve knjigi - 1. in 2. del trilogije, sem ti nameravala pisati, nato pa sem se odločila, da počakam na včeraj, na tvojo predstavitev 3. knjige in srečanja s teboj, z nami, celjskimi literati.
In prav sem se odločila. Ni mi žal. Kajti včeraj si s svojim čistim, neposrednim, sproščenim in čustvenim nastopom dodala piko na i, češnjo na torto in mi razjasnila marsikaj iz vsebine knjig. Potrdila si mi prepričanje, da je vse v nas, da smo neskončni in neizčrpni vir energije in moči, ki jo potrebujemo za preživetje. Da se premalo, še kako premalo zavedamo, koliko škode si povzročamo s skrbmi na jutri, na tisto, kar bo, ko bo, če bo ... Kolikokrat si po nepotrebnem zagrenimo svoje življenje zaradi drugih, ker mislimo in smo tako vzgojeni, da moramo biti všečni in ljudem dati tisto, kar od nas pričakujejo.
Nekoč sem prebrala vprašanje, kdaj človek odraste? Odgovor: ko ga preneha skrbeti, kaj si drugi mislijo o njem in ga priče skrbeti, kaj si on misli o drugih.
Veliko resnice je v tem odgovoru.
Zelo dobro pišeš, tekoče, jasno, nedvoumno. Vidi se in čuti, da pišeš iz srca, da ti roko (desno!) vodi nekaj višjega, da pišeš o tistem, kar ti leži na duši in v srcu in da je vse to preprosto povedano - moralo ven. In je šlo. Bravo. Je pa pri tem tvojem poslanstvu bilo odločilno srečanje s Simonom, usodno srečanje z njim. Kako močno te je prevzel in privlačil s svojim telesom in energijo. Nisi se mogla upreti njegovi moči in vse bi dala, da bi bila njegova. On pa ne! Ni pristal. Zakaj? Morda si ni upal, morda se je ustrašil, da bi se iz vajinega razmerja lahko razvilo nekaj več. Kar bi mu bilo v škodo in bi ga zaneslo s tirnice. Kdo ve? On. Pa saj je samo moški, pustimo mu veselje ...
Ampak sedaj to ni več pomembno. Ti si zmogla sama dalje, brez njega si se znašla, težko, a je šlo. Dvignila si se nad, preplezala zidove, raztrgala okove in pristala tam, kjer ti je dobro, kjer ti je lepo. Izkušnje, kilometrina, leta, modrost, vse to te je vodilo in pripeljala do točke, do mesta, kjer si doma.
In včeraj si to svojo trnovo pot podelila z nami, hvala ti.
Kaj pa sedaj, ko si končala svojo trilogijo? Kam te vleče pero, bomo še lahko kaj tvojega brali. Verjetno da. Želim si, da bi bilo tako, da te navdih ne bi zapustil in da bi - nam bralcem podarila še kakšno svojo umetnino. Da.
Ni komentarjev:
Objavite komentar