Spoznala
sem, da je pisanje svojevrstna terapija. Ni potrebe, da smo pisatelji/-ce,
zadostuje, da smo pisni. Oblik samopomoči je res veliko in ena izmed omembe
vrednih je napisati pismo samemu sebi oziroma svojemu srcu. Smiselno mu je
nadeti ime (na primer: Moje ljubo Srce! Moj zlati Srček! …) in v tem primeru
smo naslovnik kar mi sami. S tem ko pišemo, dobimo priložnost srčnega
ozaveščanja, spoznavanja s svojo dušo ter z globinami svojih občutkov in ne
nazadnje tudi zbliževanja in razreševanja težavnosti z drugimi.
Ker
je vsaka misel energija, bo zapisana misel dobila v potrditev še dodaten
potencial. Nekateri ljudje se na ta način lažje izražajo, »pogovarjajo«,
razčiščujejo ali oproščajo, kot če bi se izrekali na glas. Po moči pa napisana
beseda prav nič ne zaostaja za izgovorjeno. Ker nas ob tem nihče ne nadzira, se
osvobodimo vseh omejevanj in sproščeno izkažemo popolno iskrenost. Tako
samodejno vključimo program večplastnega, tudi srčnega samozdravljenja.
Morda
je srce nekomu samo organ, nujno potreben za obstoj fizičnega telesa, a srce je
v resnici veliko več; je svetišče ali tempelj, v katerem hranimo svoje občutke.
Srce
simbolno predstavlja ljubezen. Brez srca ni ljubezni, zato je srce Srce
ljubezni. S tem pa je njegova pomembnost vseobsegajoča.
Najprej
bom pod drobnogled vzela nekaj frazemov, ki so se prenašali skozi ustna in
pisana izročila, katerih izvor pa v resnici sega bog ve v kateri čas. Prav z
njimi si bomo pomagali ozavestiti, čemu so nastajali. O čem je človek že od
nekdaj razmišljal in tkal izkušnje iz modrosti čutečega srca …
»Biti
komu pri srcu.« - Izhaja iz predstave ljubljenosti in zaželenosti. Poudarja, da
je srce središče čustev in z njo povezanih občutkov. Nekomu smo lahko zelo
blizu centra ljubezni.
»Imeti
zlato srce.« - Izraža radodarnost, nesebičnost in izjemno ljubeznivost, kar v
nas vzbuja pozitiven čustveni odnos. Ob tem se spomnimo nekoga, ki bi mu z
lahkim srcem podarili te tople besede.
»Imeti
kamen namesto srca.« - Poudarja popolno nasprotje predhodnemu frazemu in pomeni
trdosrčnost in neizprosnost. »Imeti trdo srce« ponazarja brezčutnost, kjer
nobena prošnja ne zaleže. Ali menite, da obstaja človek, ki ga ni moč z ničimer
omehčati?
Lahko
bi še naštevala (kot: »srce mu je padlo v hlače«; »biti mehkega srca«; »gnati
si k srcu«; »imeti srce na pravem mestu«; »kamen se je odvalil od srca«; »misliti
bolj s srcem kot z glavo«; »na jeziku med, v srcu led«; »nositi srce na dlani«;
ipd.), a že iz navedb zamisli sledi, da je srce najmočnejši, osrednji center
naših moči ali nemoči.
Nemirno
srce je znak nezmožnosti delovati iz srca.
Veliko
ljudi hodi po svetu z »zaklenjenim« srcem v sled nemoči delovanja iz srca. V
strahu, da ne bodo ponovno ranjeni, ga stisnejo v kot in še sebi ne dopustijo,
da bi jih grelo. Kako tudi? Strah je ohromil glavni center - center resničnih
moči.
Posledično
obstaja neverjetno število ljudi z obolenji srca. Razlogov za težave ne
ozavestijo, ker jih praviloma iščejo povsod drugje, samo ne pri sebi. Dokler ta
center ni odprt, pretočen ali pri »polnih močeh« bo vsakršna pomoč (zdravila,
operacije, spodbujevalniki …) le obliž na srčne rane.
Srčnim
boleznim botruje tudi povišan krvni tlak in še vrsta drugih anomalij. Srčna - središčna
čakra - ki nima lastne moči za delovanje je »mrtev« organ, ki sicer bije, a
nikoli v enakomernem, pravilnem in poskočno veselem ritmu.
Ko
nam nagaja srce, nam v življenju praviloma »nagaja« tudi na ostalih področjih.
Miru v srcu ni, ves čas je pod stresom oziroma napetostjo, kar pomeni, da
človek v tem stanju vegetira. Ljudje s podobnimi težavami se po navadi izvora
oziroma pravega vzroka bolezenskih stanj ne zavedajo. Živijo v togih
prepričanjih, neumnih izgovorih, ali pa so zaprti - introvertirani - in razen
zdravstvene, drugih oblik pomoči/samopomoči niti ne iščejo. V tem začaranem
krogu v svoje življenje ne zmorejo privabiti »odrešitev« v obliki zdravega
srca. Dokler tega ne spoznajo, trpijo izjemne duševne muke.
Prebodeno
srce simbolizira bolečine predvsem tiste srčne, ki jih je vsak med nami že kdaj
izkusil. Ni ga človeka, ki se ne bi kdaj pa kdaj počutil srčno opeharjenega.
Pa
poglejmo, od kod v resnici izvira ta bolečina? Blokade ali srčni zastoji se
zgodijo vsakič znova, ko se v življenju nečesa ustrašimo, se počutimo ogrožene,
nesprejete ali neljubljene. Takrat se srčna mišica skrči in brez
spodbujevalnika - ljubezni - lahko ostane v zakrčenem stanju več let, včasih
tudi celo življenje.
Ko
se v ljubezni ne izpolnijo naša pričakovanja, srce za zunanje vplive ali
dejavnike dobesedno zakrkne – se zaklene. V podzavesti se zgodi, da srca v
resnici nikomur več ne odpremo, a se tega stanja praviloma ne zavedamo. Če bi
se, bi s takim početjem prenehal, saj v prvi vrsti škodi le sebi oziroma zdravju
na več nivojih.
Morda
boste skimali z glavo in pomislili: »Kaj pa naj naredim, če v ljubezni nimam
sreče?« Drži, ampak samo tako dolgo, dokler ne spoznamo, da vse, kar
pričakujemo od drugih (tudi nezavedno) moramo najprej pričakovati od sebe. Če
pričakujemo, da nas bo nekdo imel rad, moramo najprej imeti radi sami sebe (pričakovati to od sebe …, se ceniti,
spoštovati, biti sposobni iskrenega izražanja, pristne komunikacije in biti
nasploh odprtega duha …).
Zveni
kot izpeta »fraza«? Vem in tudi je! Vendar drži kot pribito. Ljudje mislimo, da
se imamo radi, da smo s seboj ljubeči, a po navadi to sploh ne drži. Sami sebi
počnemo največja grozodejstva. Večja, kot nam jih počne kdorkoli drug.
Zakaj
bi nas nekdo imel rad, če pa smo uboge pare, se pomilujemo in smilimo samemu
sebi? Le kdo si želi ob sebi nekoga, ki sam sebe oceni, da ni vreden počenega
groša? Ali pa smo tako zaverovani v svoja prepričanja, da pozabimo, da ljubezni
ne moremo izsiliti - in to na noben način? O dostojanstvu in ponosu nase se nam
sploh ne sanja. Ljubezen je »neukročena trmoglavka« in se ne bo pustila
speljati nobenemu, še tako prebrisanemu »zvodniku« ne.
Če
mene vprašate, ali je tako prav, samo pritrdim. V imenu ljubezni sem počela vse
mogoče »neumnosti« in bila pri tem sama sebi v največjo napoto. Na koncu sem
spoznala, da si »takšne« ljubezni niti ne želim. Ne želim ob sebi nekoga, ki bo
v zameno za ljubezen pričakoval nekaj, kar nisem ali ne znam biti in obratno.
Če ne želim z ljubeznijo »barantati«, ne želim niti partnerja s katerim bi
sklepala neke vrste »kupčijo« ali posel.
Ko
se ozremo okoli sebe, kaj opazimo? Vse preveč je »ljubezni« iz koristoljubja,
potrebe, občutka varnosti, navade, posedovanja ali vdanosti v usodo ipd. Ljudje
ne znajo ljubiti svojega bližnjega, ker ne znajo ljubiti sebe. Drugega lahko
imamo radi samo toliko, kot zmoremo imeti radi sebe - nič manj in nič več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar