ŽIVETI ŽIVLJENJE

Kdor misli, da ga lahko živi brez drugih, se moti. Kdor misli, da drugi ne morejo živeti brez njega, živi še v hujši zmoti.

Kako življenje torej »živeti«?

Izoblikovane so številne prispodobe, kako imenovati te, ki živijo življenje po začrtani poti.

Živeti iz rok v usta.

Živeti kot ptiček na veji.

Živeti na koruzi.

Živeti v oblakih.

Živeti kot pes in mačka.

Živeti kot v filmu.

Živeti kot grof, kot menih, kot kralj ...

Živeti ob kruhu in vodi.

Živeti na veliki nogi.

Živeti na kredo.

Živeti tja v en dan.

Živeti v devetih nebesih.

Živeti bogu za hrbtom.

Živeti kot v raju.

Živeti na robu obupa.

Živeti v senci.

Živeti na sodu smodnika …

Ali se boriti na žive in mrtve?

Kaj nam pride najbolj do živega?

Kdaj smo v resnici najbolj »živi«?

Hja, morda pa smo najbolj živi takrat, ko ljubimo.

Živimo in ljubimo.

In ko ljubimo ne vemo, zakaj ljubimo. Samo živo ljubimo.

Živoljubimo! Živahno pisano izkušamo živost v sebi.

Vem, da beseda »živoljubiti« v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne obstaja, kar pa še ne pomeni, da nekoč ne bo.

Res je, da sem jo skovala s pomočjo žive ljubezni, ki je začela »utripati« v meni, a ker je resnično utripala navdihnjena od življenja samega, nisem imela »izbire«.

Morala sem jo slišati v njenih napevih, videti v očeh drugih in okušati njene posebne sladkosti.

Dobesedno sem jo ovohala v zraku in jo hkrati še otipala z drugimi čuti in občutji.

Njeni številni odtenki v barvah mavrice so poiskali pot v oživljanje še s pisano besedo.

Nekoč bom imela dovolj »dokazov«, da je ljubezen »živ organizem« - energija - ki ozdravi vse »bolezni«: pretekle, sedanje in prihodnje na vseh nivojih doživljanja stvarnosti.

Že zdaj pa lahko osmislim »živoljubiti« z naslednjimi vodili, ki nas bodo zagrabila iz ujetosti, nebogljenosti ali izgubljenosti. Morda pa na koncu najdemo nekaj, česar sploh nismo iskali?

Ko smo v sebi povezani z ljubeznijo, dobimo občutek, da »gradimo« v pravo smer. Izhajali bomo iz prvega vodila, ki pravi, da ljubezen premaga vse.

Drugo vodilo, ki se bo prvemu kmalu pridružilo pravi, da ljubezen zmore vse. Če o tem dvomimo, nam bo pot zagotovo olajšalo tretje vodilo, da je ljubezen vztrajna. Ne gre dvomiti o svojih občutkih, ki ljubezni ne spustijo zlahka.

Ljubezen je vredna vsega, vseh bolečin, trpljenja, žalosti, obupa in ustrahovanj, kajti pride dan, ko spoznamo, da so ti občutki »gola« iluzija, ki nima veliko opraviti z ljubeznijo samo.

Četrtemu vodilu sledi peto, ki pravi, da vsaka ljubezen rodi ljubezen. Na videz se bo to vodilo z marsikom poigralo. S seboj bo nosilo občutke prevare in laži, hlinjenja in poustvarjalo slabo voljo. A tudi to bo minilo!

Takrat bo čas pokazal, da je ljubezen sveta. Tako sveta, da o moči njene svetlobe ne bo več moč dvomiti. Šesto vodilo bo morda verne zavedlo, neverne odvrnilo in bilo najbolj v pomoč tem, ki bodo v moči neskaljene ljubezni neomajno zaupali.

Zadnje ali sedmo vodilo pa bo raznežilo in razorožilo še vse te, ki bodo to dolgo pot osveščanja ljubezni prehodili z »bosimi nogami« in v ključnih trenutkih umaknili iz uvida sebe, kot osebnost.

Tako razgaljeni in predani bodo naredili največ, kar je možno, da bi se izmaknili temi. Temi v notranjosti, ki je bila neviden »sovražnik« ljubezni v blaženosti. Tej najvišji možni obliki sreče v življenju ne moremo dati vrednosti, dokler je ne skusimo. Ko pa jo izkusimo, nimamo nobene želje, da bi jo ovrednotili. Ljubezen v blaženosti bo postala neprecenljiva vrednota in način življenja.

Ko bomo tako počasi in vztrajno sledili kažipotom na zemlji, se bomo enkrat nekje dotaknili neba. Stik z nebom nam bo pokazal razsežnosti, v katere se bomo začeli širiti tudi sami. Slika bo prvotno platno povečala do neskončnosti in celovitost našega obstoja bo dobila novo dimenzijo. Tisočeri delčki bodo našli svojo pravo lego in dopolnjevali naš vsakdan, ko se bomo od začudenja ustavili in vzkliknili: »A tako to deluje!«. »Vav« občutki se bodo vrstili in mi se bomo samo čudili.

(Spomnim se, da sem si včasih mislila: »Aha, tako to gre!« in ob enem pomislila: »Vav - ZDAJ vem!« Še isti dan pa sem lahko doživela še korak naprej, še en »vav« efekt in kmalu spoznala, da je skrb, da bi se ti občutki kdaj končali povsem odveč. Ves čas bodo na dosegu roke, če bom posegala vase z novimi vprašanji in bila v intenzivni želji za novim znanjem. Odgovore bom prejemala v neverjetnih oblikah in na najbolj nenavadne načine. Posledično čudenju ne bo konca in kraja in jaz bom ob teh »vav« občutkih zrasta.)

Zavedanje o pomembnosti bivanja TUKAJ in ZDAJ (v sedanjosti) bomo začeli

vnašati v prakso. Nič več ne bomo namenjali toliko pozornosti preteklosti

in tudi prihodnost bo videti bolj rožnata. Všeč nam bo spoznanje, da s tem presegamo prostor in čas in hkrati postajamo neskončni.

Ti trenutki, sprva sramežljivi in boječi, se bodo počasi začeli srečevati z brezdanjostjo. Sčasoma bodo pridobivali moči in s tem posegli še globlje v doživljanje večnosti življenja. Energija se bo stekala iz vseh koncev in krajev in bo pretočnost samodejno oživljala.

Tej energiji sem nadela ime »živoljuba«, kajti tako polna življenja, bo iz nas prekipevala in se stapljala z življenjem samim. Življenje pa je vse - vesolje, celotno stvarstvo, vsa živa bitja in vsi ljudje na zemlji.

Ko življenje živo ljubimo, smo najbolj »živi«.

Povezujemo se z vsem in z vsakim, a še posebej z dušami, ki so nam bližje. Po navadi so prav to duše, ki nam bodo na poti do stanja ljubezni v blaženosti pomagale do izkušenj do katerih bi se sami stežka dokopali.

Pomoč med dušam ni nekaj, kar se ne da dojeti. »Pogovori« med njimi potekajo na subtilnih nivojih in z osveščanjem pozornosti se tem pogovorom da tudi slediti. Postajali bodo intenzivnejši in na neki ravni celo »otipljivi«. Zdravili bodo naš nezavedni um in ga hrabrili k napredku. Jasno, da so ti procesi nevidni, lahko pa jih občutimo in se s pozornostjo do občutenja povezujemo.

Slabost tega povezovanja je vmešavanje razuma. Le-ta lahko proces tudi popolnoma zaustavi in tako zablokira. V največ primerih se žal zgodi prav to.

A moje upanje je usmerjeno v spodbudo vsem, ki se bodo zmogli vedno znova »pobrati« in nadaljevati od tam, kjer so začasno obtičali. Padci so dovoljeni, da ne rečem zaželeni (vsak posebej izjemno pospeši naš razvoj), obležati je »sramotno«!