Da – ljubezen lahko skoplje luknjo in vanjo padeš, kolikor si
dolg in širok.
Da – ljubezen zmore vse. V njenem imenu se lahko zgodi ali
umor ali preporod.
Odvisno, kaj želiš spoznati: resnico ali laž?
Si pripravljen?
Če se odločiš za resnico, se lahko zgodi, da od »tebe«
takšnega, kot danes si, ne bo ostalo nič več – starega. Iz tebe bo odpadlo tako
rekoč vse staro, da bo lahko zraslo novo. Nov človek ali nekdo, ki ga še nisi
spoznal.
»Kako le?«, si se morda vprašal. Ne bo lahko, priznam. Dela
boš imel vrh glave …, delal boš nadure in tudi ponoči. Pravzaprav ves čas.
Kajti, če resnično hrepeniš doživeti ljubezen v vsej njeni
čisti in posvečeni obliki, se nujno mora zgoditi naslednje: najprej mora umreti
tvoj »jaz« – v celoti in to popolnoma.
In takrat se bo zgodilo – nenadoma jo boš spoznal. Zagotovo
boš prepoznal trenutek, ko jo boš v resnici srečal – preprosto boš vedel, da je
to ONA, tvoja ljubezen.
Tako zagotovo boš vedel – brez sence dvoma boš vedel – , da boš
preprosto postal samo še hvaležen – hvaležen sebi, da si zmogel zanjo umreti –
umreti v sebi.
Kaj torej storiti, da bi človek pri »živem telesu« umrl v
sebi?
Kako umreti? In ali je umiranje boleč proces?
Seveda je umiranje lahko izjemno boleč proces – pa ni
nujno, da je tako.
Bolečine lahko povzroči trpljenje, ljubosumje, žalost,
bolezensko navezovanje, posedovanje, nadzorovanje, smiljenje samemu sebi, žrtvovanje,
sumničavost, nezaupanje, prepričanja, tradicija, religija, družba … in tako v
neskončnost …
Vse to in še več … lahko povzroča grozovite glavobole,
nesrečnost, nespečnost, depresijo in globoke rane – vendar ni nujno, da je
tako.
Zaskrbljenost, zaprepadenost, izgubljenost, obupanost …,
občutek ločenosti – in spet: ni nujno, da je tako.
Slačenje samega sebe – razgaljenost – in spoznanje, da vse do
zadnje krpice utesnjuje, da se prav nič ne da skriti, vsaj ne pred samim seboj,
postane na koncu nekaj najbolj odrešujočega.
Vendar šele na koncu … Kajti najprej mora človek biti
pripravljen pokazati vsaj samemu sebi svoje pravo lice.
In ugotoviti temeljno resnico – temeljno v smislu, da je treba
najprej zasidrati resnico globoko vase.
Temelje, na katere se postavi edini tempelj, ki je vreden vse
ljubezni.
Temelje, na katerih bo najprej zrasla ljubezen globoko v naši
notranjosti do nas samih in se šele pozneje razvejala na druge.
Če najprej zraste ljubezen do drugih, le-ta ne bo imela korenin
– lahko pade, ker ne bo imela nobene opore v globini. Manjkala ji bo stabilnost
in s tem ravnovesje.
Šele globoke korenine v naši notranjosti ji bodo dale oporo,
da se dvigne in zraste, dobi krila in poleti še drugam.
Ljubezni ne more biti brez temeljenja, brez osnove, brez
globokih korenin v človeku samem.
Kako naj raste drevo v višave, če ni zakoreninjeno v prst,
globoko v zemljino sredico? Prvi vihar jo bo izruval. Enako je v ljubezni.
Če pa je ljubezen sidrana globoko v nas – do nas samih – se bo
zlahka širila tudi navzven. Ker bo zabetonirana v nas, je tudi nikoli več ne
bomo mogli izgubiti. Takrat ji bo tudi zunaj nas udobno. Imela bo prostor za
rast, za cvetenje in širjenje svojega omamnega vonja.
Zunaj nas ji pripada vsa svoboda tega sveta – v zunanjem
svetu postane neomejena, brezgrešna, brezmadežna …, čisti biser. A šele takrat,
ko je tako prečiščena v nas samih.
Potem se v njenem imenu z nikomer več ne bomo okoriščali,
iskali varnost, potuho, presojanje, lastništvo ali celo nadvlado.
Ne! – dovolili ji bomo, da seje, raste in cveti povsod okoli
nas.
Dopustili bomo, da se giblje po svoje – brez našega budnega
očesa, nadzora in grožnje, da mora ostati z nami, če se ji zahoče svobode …
Kajti – zdaj bomo vedeli – nikoli več je v resnici ne moremo
izgubiti, saj jo bomo nosili v sebi, varno skrito pred vsakim zunanjim viharjem.
Ne glede na zunanje okoliščine nas ljubezen do nas samih
nikoli več ne bo zapustila – globoke korenine v notranjosti jo bodo učvrstile
in postavile most do naše osebnosti.
In čeprav smo pred tem vedno znova umirali, misleč, da tako
mora biti – zdaj vemo: ni treba, da je tako.
Ne! Res je, da smo morali umreti – umreti je moral naš
mogočni »jaz«, ki misli, ki samo misli, da vse ve. Zato nam ni treba več
umirati, umirati na obroke, če nam drugi ljubezni ne vračajo.
Umreti moramo samo in edino le takrat, ko ne vračamo ljubezni
sami sebi – takrat ko zavračamo sebe v imenu drugih. Samo tako dolgo nas ljubezen
tudi v resnici ubija …
Ko se rodi ljubezen do nas samih, se izognemo umiranju vseh
ljubezni in vsem umiranjem, ko smo bili zavrnjeni.
Ne vedoč, da smo v resnici zavračali le sami sebe.
To se dogaja tako dolgo, dokler ne zaključimo s krogi iskanja
zunaj sebe in se ne podamo v samo središče svoje biti.
V našem središču je svetišče, je mogočen tempelj, celi svet
in vsa svetost.
Samo poglej vase – vsaj enkrat – z vso odgovornostjo in z ljubeznijo
in za katero misliš, da jo premoreš do drugih …
Samo poglej nase in vase in spoznal boš, da si energijsko
bitje – bitje energije ljubezni – in ta energija bo začela v tebi rasti.
Vse, čemur posvečamo pozornost, raste.
Tako je tudi z ljubeznijo – energija ljubezni raste, in to z
našim namenom in pozornostjo.
Če je naša energija usmerjena v ljubezen, ljubezen raste. In
raste lahko v neslutene višave, o katerih se ti danes morda še ne sanja …
Višave so brezmejne … in takšna je tudi resnična narava
ljubezni.
Ko boš vedel in znal ljubiti sebe, tvojemu šarmu ne bo ubežal
nihče več. Okoli tebe se bodo zbirali snubci in ljubimci, ki jih bo privabljal
tvoj nektar – točno tako kot čebelice obletavajo vsak nov cvet …
Ni komentarjev:
Objavite komentar