4) MOJSTRSTVO LJUBEZNI

MOJSTER LJUBEZNI je ta,

ki ljubi in je ljubljen.

 

Kdor ljubi smelo, s polnim srcem in z navdušenjem – z dušo – je ta, ki je v sebi združil modrost z inteligenco.

 

·       Ljubiti nekoga brez vzroka – je najbližje pravi naravi ljubezni. Ko sploh ne vemo, zakaj imamo nekoga radi – a imamo ga močno in od vsega srca radi – takrat je to najbližje resnici ljubezni.

 

·   Torej ne iz koristoljubja ne iz varnosti, statusa, zaradi otrok, zaobljub in pričakovanj družbe, navezanosti in kar je še tega balasta … Ne! Mi ljubimo šele in v resnici takrat, ko se nam pravzaprav niti ne sanja, ZAKAJ nekoga ljubimo. To je ljubezen duše do duše in te ljubezni ne more zlomiti nihče. In niti ni potrebe – saj ljubezen do duše je neumrljiva, je večna in se z vsakim novim rojstvom na novo poraja.

 

·       Smo ozaveščeni prave narave naše duše? Smo v resnici željni vedenja, kako jo spoznati, kako ji prisluhniti, kako jo OZAVESTITI? Vse to je možno skozi oči ljubezni – skozi pogled izven običajnosti in vsakodnevne rutine. Ne moremo se zbližati z ljubeznijo, če se najprej ne zbližamo s svojim srcem, če ne znamo sprejemati sebe brez pogojev in nadomestil … Lahko pa se ji približamo skozi tišino – meditacijo, vodenje, predanost in zaupanje.

 

·       Ljubiti – pomeni biti živ v polnem pomenu te besede. Ljubiti vse in vsakogar – brez izjeme. Ljubiti in samo še bolj ljubiti – v tem zatečenem stanju se bo zgodil fenomen ljubezni, ko se nam bo začela ljubezen vračati na tisoč in en način. In povsod tam, kjer bomo to najmanj pričakovali.

 

·       Ko smo polni ljubezni in jo prelivamo tudi na druge, postajamo živ fenomen: vse bolj pretočni in osredotočeni na našo pravo naravo – mi smo ta ljubezen, ki jo iščemo povsod drugje in šele nazadnje v sebi. Ko ozavestimo svoj vrelec moči, postajamo vse bolj pretočni, predani, zaupljivi ... In kmalu bo nastopil čas, ko bomo lahko delili – jo prelili še na druge.

 

·       Dokler je naš vir izpraznjen in je okoli srca »suša«, v resnici nimamo česa deliti. Delimo lahko samo to, kar imamo. Če »imamo« srce polno jeze, zamer, žalosti, turobnosti in bolečine – je to vse, kar lahko damo drugim. V tem primeru bo najbolje, da se postavimo pred ogledalo in pogledamo, kaj odražamo. Vse dokler naše poteze ne bodo mehkejše in toplejše – se nikar ne prisvetimo pred druge, saj delimo samo svojo temo (negativnosti).

 

·     Kajti to je naša tema, samo naša jeza, trma, žalost, bolečina …, ki smo si jo poustvarili sami. Zanjo smo odgovorni sami. (Vem, kako te povedi bolijo in ne bodo všečne – a žal, tako JE.)

 

·       Drugim se morda o naših temnih občutkih niti ne sanja in še manj se jim sanja, da so prav »oni« razlog našega slabega počutja. Ozavestimo, da smo sami ustvarjalci svojih misli in s tem vibracij/frekvenc, ki jih oddajamo. Če delimo samo slabo, dobimo povrnjeno točno to: bolj ali manj slabo. Lahko se zgodi, da nam drugi sočutno dajejo svojo energijo, kar se v nedogled ne izide – v vsakem primeru s tem delamo škodo tako sebi kot drugim. Prvič – sami si bomo nakopali še več težav, na primer v obliki bolezni. Drugi pa morajo spoznati, da ko si nekdo ne bo pripravljen pomagati sam, mu »živ« bog ne bo mogel pomagati.

 

·    Ljubi in bodi ljubljen – polno, pristno, naravno, ozaveščeno in s popolno prisotnostjo.