SANJE o belih čeveljčkih

Kot običajno sem se pripeljala v službo s svojim avtomobilom. Neobičajno je bilo le, da nisem parkirala, kot običajno.

Vedela sem, da sem na odprtem in neznanem parkirišču, a me to ni preveč zmedlo.

V resnici parkiram vsak dan pred prihodom v službo v garažni hiši. Predvidevala sem, da je vseeno pravilno, kajti, ko sem izstopila, sta tam stala oče in mama. Bila sem nekoliko začudena, kaj počneta prav na tem mestu. A s to mislijo se nisem preveč dolgo ukvarjala, ker sta bila na pogled popolnoma običajnega videza. Čeprav nismo spregovorili niti besede.

Že naslednji hip sem se znašla pred svojo pisarno. Proti meni je hitel naš vodja službe in bil videti precej vznemirjen. Prihajal je iz dvorane, polne ljudi. Daleč za vrati sem zagledala poleg vseh drugih še njegove starše in nekatere druge njegove sorodnike.

Za hip me je prešinilo, kako vem, da so to njegovi starši, ko pa jih še nikoli nisem videla.

Svojo pozornost sem usmerila v razburjenega vodjo službe, ki mi je začel razlagati, da je prejel navodila nadrejenih, kako ravnati z menoj. Povedano mu je bilo, da mora zavzeti strožji prijem in da mi mora odvzeti vso samovoljo v delovanju.

Videla sem, da se z njemu naročenim navodilom ne strinja in da mu je prav žal, da je do tega prišlo. Vsekakor pa mi je želel to osebno povedati.

Med razgovorom sem do njega občutila hvaležnost, a hkrati sem se prestrašila dejstva, da sem vodstvu takšen trn v peti.

Da v več pogledih preveč štrlim iz povprečja, sem tako vedela in tudi že dlje časa občutila na svoji koži. Zaradi tega sem zelo trpela. Ozadja dogodkov nisem prepoznavala. Prepoznala pa sem nepravilnosti delovanja in prisilo molčanja. Če bi se zoperstavila, bi že naslednji dan odletela kot prezrela hruška.

Preživetega dne v službi se ne spomnim. Očitno ta del za nadaljnji razvoj dogodkov ni bil več pomemben.

Ponovno sem se znašla na parkirišču in se ozirala za svojim avtomobilom. Avtomobila ni bilo na svojem mestu, pravzaprav ga sploh nikjer ni bilo več. Pač pa sta tam še vedno stala moja starša.

Moja prva misel je bila: »Le kako bom prihajala v službo, če pa se vozim na delovno mesto iz oddaljenega kraja in imam zelo težek dostop do javnega prevoznega sredstva?«

NEKDO iz ozadja me je vprašal, kaj bom storila? Ali bom prijavila krajo?

Pomislila sem: 

»Nič ne bom storila, saj jim nikoli ne bom mogla dokazati, da so mi ga ukradli. Čeprav sem zelo dobro poznala storilca, mi ni bilo vredno, da bi se bodla z mlini na veter. Imela sem občutek, da bi ob tem trpela samo jaz. Drugi bi se mi v brk posmehovali.«

Torej? Kaj mi je storiti?

V tistem hipu sem začutila, da mi je na enem čevlju odpadel podplat. Prva misel je bila, da moram najti trgovino s čevlji. Le kje bi lahko bila najbližja trgovina s čevlji? Ker nisem poznala okolice »novega« parkirišča, sem se začela ozirati, v katero smer bi jo mahnila?

Pogledala sem proti tlom, namenjena, da sezujem čevelj brez podplata, ko sem zagledala pred seboj nove bele, lično pletene bele čeveljčke.

O, glej! Čevlji! 

»Ampak zagotovo mi niso prav, saj v resnici tako težko najdem zase primerno obutev. Imam dolg in ozek podplat z nizkim nartom.«, sem pomišljala. »Bom poskusila zamenjati samo tega razpadlega, da pridem do prve trgovine.«, sem nadaljevala s svojimi mislimi.

A, ko sem se ponovno ozrla proti svojim nogam, sem imela na obeh nogah obute nove bele čeveljčke, ki so mi pristajali točno tako, kot bi bili narejeni prav posebej in samo zame. Bili so neskončno udobni in mehki in tisti hip sem pozabila na vse težave in se razveselila, da bom lahko tako udobno hodila.

O starih čevljih ni bilo ne duha ne sluha in ne vem, kam so izginili. Preplavilo me je zadovoljstvo …

… in v tistem hipu sem se prebudila.

Buljila sem v steno in razmišljala: »Tako! Zdaj pa je čas, da vstanem in odidem v službo. Prvič grem peš, saj sem ob svoj avtomobil. V službo pa moram, če hočem živeti.«

Tako sem bila še vsa v sanjah, da sploh nisem dojela, da sem samo sanjala.

Ko sem pogledala skozi okno kopalnice, je na dvorišču stal parkiran moj avto.

Šele tisti trenutek sem se v polnosti zavedala, da so vse to bile samo sanje.

Sanje? Ki so mi sporočile? Kaj?