Seveda pomeni resnica vsakemu nekaj drugega, a resnica, ki jo imam v mislih ni povezana z nobenim dokazovanjem, enakopravnostjo in vsem, kar bi v sebi skrivalo nadvladanje česarkoli nad komerkoli ...
V mislih imam čisto, univerzalno, vsesplošno in edinstveno resnico - resnico, ki bo enkrat nekoč nekje in predvsem nepričakovano dosegla vse, ki po njej hrepenijo. Ne najdem ustreznejše besede kot hrepenenje, ker če bi napisala, da si jo ŽELIJO, je to vsekakor skregano z resnico.
Resnice si ne moremo želeti, ker resnica NI želja, NI vidna, NI nekaj, kar bi se dalo s čimerkoli dokazati v svetu znanosti ali inteligence. Povezana je predvsem z modrostjo - modrostjo srca.
Kako do te resnice? In ali sploh obstaja univerzalen način, preboj, preblisk, smer ...
No, tukaj lahko povem, da se bo vsakemu razkrila na povsem svojski način in predvsem takrat, ko bo najmanj pričakoval.
Pa vendar ... globoko hrepenenje, ki mu ne še ne poznamo izvora, nas bo sililo, da raziskujemo ...
Vsekakor se nič ne bo dogajalo v coni udobja, ob zaverovanosti v svoj prav, medtem ko se nam niti ne sanja, kaj pomeni iskrenost - iskrenost do sebe.
Vse, kar je v moji moči, je deliti naprej svojo izkušnjo, ki je vsekakor neobičajna in bi jo z umom lahko prav vsak ovrgel - pod "vsak" mislim na tiste, ki delujejo samo iz glave ali uma in niso pripravljeni pogledati v globočine srca.
Prav večina ljudi pa deluje iz glave - razumsko in zato povprečno. Energijo razsipava z bojem in dokazovanjem, kajti to je edino, kar vsak zna.
Spoznanje, da boju ne bo konca, vse dokler ga ne končamo sami, sledi predaja. Predaja ne pomeni biti poražen. Predaja na koncu ponudi VSE, česar si običajen človek ne zmore niti predstavljati.
Zakaj? Zato, ker ni potreben noben boj, nobeno dokazovanje, smrtonosno prerekanje, da bi se dokazali s čimerkoli komurkoli.
Če ni boja, potem se energija steka v nas same in v nas tudi ostaja. To pomeni, da se naše energijsko delovanje preseli iz uma v srce - središče vesolja.
Kajti samo središče, ki je ozaveščeno iz srca, je središče vsega, kar obstaja. Splete povezavo do nas samih in se posledično preliva še na vse druge.
Kje najti srce? Morda je vprašanje videti neumno in neumestno, a izkušnje mi pravijo, da ljudje ne dojamejo, da je srce središče vsega ustvarjenega - čisto, jasno in povsem odprto srce.
Moja pot do srca je tekla iz globeli, iz samega blata in vsej mogoči nesnagi preteklosti ni bilo videti konca. Energija preteklosti je zaznamovala mojo osebnost, da je rila po postani mlakuži, vse dokler ni postalo trpljenje nevzdržno.
Vse, kar sem zaznavala, je bilo, da okoli mene ni nobenega zavedanja, da ne tonem samo jaz, temveč da okoli mene vsi tonejo, a tega sploh ne občutijo, o tem sploh ne razmišljajo ...
Naenkrat se mi je zazdelo, da je vse zlagano, prirejeno, neumno in zajel me je val nestrpnosti, do vseh slepil, ki človeka osrečijo in radostijo samo na trenutke - nakar VEDNO sledi le padec.
Vsaka radost in sreča, ki je bila pogojena z nekim vzrokom od zunaj in odvisna od drugih, je hlapela kot vrela voda in na koncu pustila grenko usedlino spoznanja, da ni ničesar in nikogar zunaj mene, ki bi mi lahko ponudil nekaj trajnega.
Tako se je zgodilo čiščenje neobljudenih površin in predvsem praznjenje vse tja do srži mojega bitja.
Čez leta meditacije mi je uspelo ustvariti prazen prostor - praznino v sebi - ki je omogočil vstop nečesa novega in povsem neznanega - nespoznavnega.
Ko delujemo z umom, je vse predvidljivo, znano in povezano z izkušnjami iz preteklosti. Ko smo izpraznjeni preteklosti, ko ni ničesar več, kar bi nas vezalo, utesnjevalo in bilo odvisno od kogarkoli drugega, se odprejo neverjetne širjave - prostranstva neznanega.
Ljudje se bojimo nečesa, kar ni predvidljivo ali nečesa, kar ne poznamo, zato skrbno bežimo pred vsem, kar bi nas lahko na videz ponovno ranilo in zaprlo v kletko ujetosti.
Resnica pa je diametralna - nasprotna - kajti, šele ko izpraznimo um vse navlake in nepotrebnih prepričanj in vzorcev, se odpre sedanjost. Se nam prisveti možnost, da zaplujemo v nov svet, o katerem praviloma ne vemo ničesar.
Um se ne izprazni čez noč, niti se prav zlahka ne vda. Ves čas nas postavlja pred preizkušnje in nas zavaja v stanje iluzornosti brez konca in kraja.
Pa vendar ... obstaja način, da se mu izognemo v loku - s prebojem - ki se začne dogajati s pomočjo meditacije. Ni učinkovitejše poti do resnice, kot je to prav meditacija.
(Med drugim sem se o meditaciji razpisala v vsaki izmed svojih treh knjig. Vsekakor pa je pot do RESNICE razkrita šele v moji 3. knjigi: Ime ji je Ljubezen, kjer razgaljam podroben opis, kako mi je uspelo preiti iz doslednosti uma in se predati s popolnim zaupanjem "nespoznavnemu".)
Delovanje iz srca je možno šele z izpraznjenim umom. Takrat sledi odprtost duha, čeprav se nam še lep čas ne bo niti sanjalo, kaj se nam sploh dogaja ali kako nam je vse to uspelo. Uspelo pa nam je prav s pomočjo PREDAJE in ZAUPANJA.
Svet ujetosti se razblini, ko se soočimo s svojo pravo naravo - s preprostostjo, brez pričakovanj, pogojev in prepričanj. Ne moremo se odpreti, dokler se vrtimo v umu z MISLIMI. Odpremo se lahko šele, ko ne "mislimo" več - takrat se odprejo vrata modrosti srca. Pred nami se zasveti neznana pot - vendar nazaj tako ne moremo, niti nočemo več - neznana sila nas vleče naprej ...
Ne moremo se odpreti, če ne zaupamo. Ne moremo se odpreti, če se bojimo ranjenosti in če nas vodijo želje. Želje so tako neskončno velika ovira, ki se je načeloma ne zavedamo.
Želje nas poneumljajo, pravzaprav delajo blazne. Takoj, ko izpolnimo eno, že se iz nje porodi deset novih in temu ni videti konca. Vsaka želja zagospodari nad nami, zato imamo nad glavo "gospodarjev", da te kap! In želja se zlepa ne rešimo, saj je tukaj govora o gospodarju in neposlušnosti sužnja. Se sploh zavedamo suženjstva svojih želja?
Prav zato pa je resnica videti tako neprivlačna in na neki način begajoča. Zakaj bi moral človek biti brez želja, ko pa so večini prav izpolnjene želje smisel življenja?
"Biti izpraznjen želja" je nekaj, kar si večina zagotovo NE ŽELI. Razmislite: tudi, če si nekaj ne želite, je to še vedno želja. Želja NE ŽELETI si.
Paradoks resnice pa je prav v tem spoznanju, da je vsaka želja z nečim pogojena; ko smo v stanju sprejemanja in nam za želje ni mar, ko ni pogojenosti; ostane zgolj predaja in zaupanje: NAJ SE ZGODI!!!
S tem pogledom in v tem oziru pa se pravzaprav VSE skupaj šele začne ...
ZAČNE se dogajati VSE, česar še ne poznamo. In tega je pravzaprav neskončno veliko.
Zatorej: če se prepustimo neznanemu in predtem sebe popolnoma izpraznimo - vse preteklosti in vseh videnj v prihodnosti - se pravzaprav začne dogajati tisto najlepše in nepričakovano.
Šele takrat si dovolimo zapluti v SEDANJI TRENUTEK. V tem primeru bo sedanji trenutek vedno nov, svež in predvsem nenačrtovan, nepredvidljiv. Življenje se bo iz praznine odprlo v neskončnost vseh možnosti in različic, o katerih se nam do zdaj ni niti sanjalo ...
Odpreti se RESNICI pomeni biti izpraznjen VSEGA, da lahko vstopi NEZNANO ... in življenje bo dobilo okus polnosti, čiste radosti, vznesenosti, ekstaze, božanskosti ...
In takrat nam tega nihče več ne more odvzeti (saj ni odvisno od nikogar in od ničesar) in je nekaj, kar traja in se ne konča - je brezkončno in neprimerljivo z vsem običajnim.
Opojnost ekstaze in blaženosti, porojene iz lastne biti - kar je v resnici prava narava vsakega posameznika - je v bistvu TA RESNICA, po kateri nezavedno hrepenimo in se je iz neštetih strahov preteklih pogojevanj tako neskončno bojimo.
Predanost v resnici pomeni globoko ljubiti, biti z resnico. Pomeni ŽIVETI resnico in takrat naše bitje ni več odvisno od ničesar in od nikogar, kajti doseglo je stvarnost svojega obstoja - to pa je nekaj trajnega in neovrgljivega.
Blaženost - neskaljena v bivanju samem - je energija ljubezni, brez vseh nečistoč in primesi.
Je čista alkimija - to je ta skrivnost, ko se kovina spremeni v čisto zlato, dobi sijaj in nepopisno lepoto - ZA VEČNO!!!
VSE do česar pridemo z lastnim trudom in je v resnici sploh nekaj vredno, se ne pridobi čez noč.
Vsem velikim mistikom in prosvetljenim ljudem ni bilo prav nič prizaneseno. Skozi vse faze, skozi vse izkušnje, trpljenje in spoznanja so morali nekoč tudi sami ... drugače ne gre!
Vrednost podarjenega se vedno razblini, vrednost lastnega se s časom utrjuje.
Iluzija, ljubi ljudje, je mogočno slepilo, ki zavede vsakega, še najbolj pa tiste "ta pametne".
Nič mi ne verjemite! Čemu le? Sami se lotite "dela". Nekoč nekje se bomo srečali. Takrat ne bodo potrebne nobene besede več. Takrat bomo lahko samo še obsedeli - skupaj v tišini in miru.
Saj resnica ni glasna, ni vznemirjujoča, ne oporeka in se ne hvali. Nima nobenih razlogov, da bi se komurkoli vsiljevala ali dokazovala.
RESNICA SAMO JE - sama sebi povsem zadostna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar