LICE OB LICU

Lice ob licu. Čuti ga. Nežna slutnja ustnic je v bližini. V ustih pa občutek, da se stekajo sokovi, 

kot predigra želji po poljubu.

A lice nežno drsi po koži in uživa že samo v dotiku. Toliko objemov je v tem dotiku, hrepenenja in upanja.

V bližini odmeva glas harmonike, ki v ciganskem ritmu preigrava note znane pesmi Edith Piaf.

Skozi glavo ji šine misel. Spremeni se v njegovo uho, ki prenaša zvok iz ozadja skozi njeno glavo vse do tja, kjer je On. Želi si, da se zvok vtisne v vsako celico, da ne presliši nobeden ton, da ga skoznjo zajame ta val radosti.

Uho prisloni k ušesu in neznansko uživa. Začuti roko na vratu, ki sproži ugodje, in gomazenja po hrbtenici vse do stičišča nekje med nogami.

Zadrhti po celem telesu. Kako bi šele bilo, če bi …

Ne, ne … zdaj je na vrsti samo ta trenutek in nikakor ne želi, da spolzi mimo. Zavestno se mu predaja.

Zakaj pa ne? Kadar bo hotela, ga bo podoživela. Zapis se ne bo izbrisal kot, če bi bil na papirju. Ostal bo v njeni duši za vekomaj.

Lice je ob njenem. Občuti njegovo gladkost. Lahko bi bilo hrapavo, lahko bi bilo grobo zaradi narastka brade. A ni! Nikoli ni bilo mehkejše in nežnejše.

Kot bi poplesavala z Njim v dotiku, ki daje slutiti, da to še ni nič. Da se bo vse še zgodilo. Da ne bo ne običajno niti vsakdanje. Da bo kmalu …

Zvoki harmonike izzvenijo, zato odpre oči, saj jo naenkrat obkroža navdušeno ploskanje. Tudi sama se mu pridruži.

Prireditve je konec, tudi v njeni glavi, čeprav je bilo VSE več kot resnično.

Vstane še vsa pod vtisom bližajočega se poljuba, ki se je že vtisnil v njeno lice in se ozre po okolici ali jo je kdo zasačil, medtem ko se je predajala slutnji ljubezni.

Svoj pogled usmeri v glavnega nastopajoče, slepega pesnika, katerega pesniška zbirka se tokrat prvič predstavljala. Na obrazu vidi njegovo srečo in ujame sled ponosa, ki zasije iz njegove drže. V mislih se mu zahvali, da je bil vzvod njenega popotovanja v svet, ki združuje.

V sebi začuti neverjetno zakladnico čustev, ki se prebujajo kot sveže jutro, kot cvet v jutranji rosi, kot zvezdni utrinek, ki ga poraja le hrepenenje. Tisto, katerega ogenj tli v njej, odkar se zaveda svojega obstoja.

Vedela je! Vedela je, da obstaja še nekaj več, kot so ji govorili drugi. Vedela je, da to še zdaleč ni vse, kar ji je bilo vsiljeno, kot edina resničnost.

Zdaj in tukaj ob Njem je ne bo premotil več nihče. Zdaj ve, da ji je točno to bilo namenjeno že od vedno. Samo, da je to morala sama spoznati.

Medtem ko je prihajala vsak dan bližje prav temu spoznanju, se je morala res veliko naučiti. Nič ji ni bilo prihranjeno. Sicer pa se pride do tega spoznanja šele skozi vsa njegova nasprotja.

O, počakala bi še dlje! Seveda, saj pričakovanje nosi v sebi tisto draž, ki postavi občutke na najvišje mesto. Mesto, ki mu vrednost takšne ljubezni pripada.

Smešno! Ob izhodu iz dvorane pristopi k njej neki moški in jo želi poljubiti na lice, medtem ko ji popravlja ogrinjalo, ki ji je zdrknilo iz ramen. Ji je moral prenesti njegovo sporočilo?

Sunkovito se umakne, saj poljubov ni vajena naključno deliti.

Naključno? Se vpraša ponovno in nekoliko kasneje, ko se ji na ulici prikrade na lica širok nasmeh.

Pravkar je dobila potrditev sočasnosti v dogodku, ko je želja po poljubu bila prisotna pri obeh.

Pisarka Simona