KO SE ZGODI PLES

Bila so leta in bile so pomladi …, DA, BILA SEM DEL NJIH, a koliko sem se sploh zavedala, da so tukaj in zdaj?

Kolikokrat sem bila ujeta v film, ki ga je vrtel nekdo drug in ne film, v katerem bi bila sama »glavna igralka« v vlogi svojega življenja?

Ne spomnim se veliko teh, ker sem hitela med dnevi in opravki v njih in bila vpeta v dogodke, za katere sem menila, da so moji.

Se je kaj spremenilo? Sem morda pridobila nekaj te modrosti, ko sem lahko jaz ustvarjalka dogodka, ki se mi ponuja? Ko sem lahko VSE? Tudi scenaristka, oblikovalka, stilistka in svetovalka sama sebi. In kaj bi svetovala sama sebi, če bi bila svetovalna agencija, ki jo vodim sama? Hm, daj odgovori si!

Ni lepših trenutkov, ki se prepuščam in se vprašam: »Kaj bo naslednje? In še naslednje, kar me čaka tukaj in zdaj?!«

Predana toku, saj plavati proti njemu res nima smisla. Boriti se s kom? Z naravnimi zakoni? Pa kaj še?

Če teče reka proti jugu, zakaj bi na vsak način hotela na sever? A ni lepšega trenutka, ko popustim vse napetosti in vsa pričakovanja, kako bi moralo biti, da bi bila zadovoljna ter samo z zadovoljstvom in pozornostjo spremljam prastaro modrost popuščanja. Popustiti trenutku, da me popelje tja, kjer sem najraje in kjer sem srečna.

Zakaj mislim, da se sreča skriva za vogalom in jo bom morda lahko ujela, če bom skrbno izbirala svoje korake? Kaj niso koraki, ki popuščajo …, ki so spontani, sproščeni in prepuščeni gibanju mojega telesa, najbolj mehki in neprisiljeni?

Ko se zgodi ples. Med tem, ko samo hodim, v resnici lahko plešem. Z občutkom lahkotnosti in vitkosti v gibih mojega telesa. Telo uživa, ko ga ne silim v napeto držo in ko mu ne ukazujem, kam in kako mora stopiti, temveč mu dovolim, da drsi … kaj drsi? Lebdi v svojem naravnem tempu v udobnih in mehkih čeveljčkih.

Prav ta občutek, ko vem, da sem prisotna v trenutku svojega koraka, me nagradi z izjemnim zadovoljstvom. Pokukam med eno in drugo mislijo, ki se suče samodejno, še proti nebu in se zahvalim, da ga občutim. Zdaj in tukaj mi je lepo.

Ne vem, kako bo ob naslednjem koraku. Kako pa naj vem? Pretekli korak je za menoj in ni več pomemben. Ampak prav ta, v katerem sem zdaj, pa je v resnici tukaj.

Če se znajde ob mojem koraku še kdo, ga prijazno pozdravim, saj se zavedam, da ni naključno.

Opazujem, kaj mi ima namen sporočiti, ko pa se je vendar znašel prav ob meni. 

Zagotovo ima srečanje svoj namen. Vedno ga ima, samo sporočilo, ki mi ga prinaša moram prepoznati.

In prav vsak mi nekaj sporoča. Nekdo se mi približa prijazno, drugega zmedem, tretji se dela, da me ne vidi, četrti je zazrt sam vase, peti se mi smehlja in tudi reče, kar pač reče …

A vsak mi pove točno to, kar je zame tisti hip pomembno.

Ni slabo, biti pozoren na vse, kar se dogaja okoli tebe. Tako lahko zaznavaš ob tem svoje občutke.

In jasno vleče me v tisto smer, kjer se dobro počutim. Kjer se počutim odlično, tam je moje mesto.

Med ljudi, kraje in dogodke, kjer se z lahkoto premikam, kjer ni temnih senc in lukenj, v katere bi padla.

Pa se lahko premikam svobodno skozi prostor in čas ter popuščam nadzorniku ali žrtvi v sebi?

Da, če se le zavedam, da lahko srečam v vsakem in v vsem le to, kar že sama nosim v sebi.

DRUGI JE ODRAZ TEGA, 

KAR TI NOSIŠ V SEBI.

Z ljubeznijo

Pisarka Simona & Simon