sreda, 22. februar 2017

TOREJ!

Ali veste, kaj je tako posebno pri mojem načinu ustvarjanja?

To, da preprosto sedem za računalnik in pišem …

Hočem povedati, da se mi velikokrat sploh ne sanja, o čem bom pisala.

Dobesedno samo sedem in začnem pisati.

Po navadi sledi, da se mi v glavi pojavi ena »beseda«. Ni nujno, da pomeni naslov »zgodbe«, največkrat predstavlja vezno nit pisanja.

Samo zaželim si, da bi pač nekaj napisala, nato sedem in pišem.

Dolgo časa tega nisem razumela. V mojem svetu umovanja je to bilo nepredstavljivo. Še nekaj let nazaj.

Nakar sem se opazovala. Če sem dejansko »glodala« neko temo in želela pisati prav o tisti temi, beseda ni tekla tekoče in sem se ob sestavku lahko tudi pošteno namučila. Na koncu pa z njim večkrat nisem bila niti zadovoljna.

Ko pa sem izpustila vsa pričakovanja in prepričanja, o čem bi morala pisati, takrat sem pisala tekoče, odprto in popolnoma brez napora. Pa čeprav se mi predhodno sploh ni sanjalo, o čem bom pisala. Fascinantno vam rečem!

Do teh spoznanj nisem prišla čez noč. Opazovala sem se pozorno in z velikim prisluhom. Kdaj pišem kot po nareku in zraven neizmerno uživam? In kdaj hočem pisati po lastnem prepričanju, da je že čas za neko določeno temo?

*
In končno spoznala, da se je veliko lažje prepustiti in zaupati notranjemu vodstvu, ki ve, kaj je zame prav, kot pa izvajati lasten nadzor nad pisanjem.

Ni treba posebej poudariti, kdaj v resnici uživam? Ali pač? Morda že zaradi svojega lastnega zadovoljstva in močnega poudarka povedanemu, ker nosi sporočilo tudi vam!

TOREJ!

Ko se prepustim, zaupam, da moj »višji Jaz«, moj »kapo di banda«, moj notranji glas ali "Bog v meni" ve veliko bolje od mojega »ega«, »razuma« ali prepričanja«, kaj je zame v tistem trenutku najbolje, takrat mi uspe resnično zaplavati in odplavati z besedami …

V polje vseh možnosti ustvarjanja z lahkoto, z užitkom, neskaljenim veseljem in čisto srečo ter na koncu s čudenjem: »Pa kaj sem to res Jaz napisala?«

Takrat lahko napišem celo »goro« besedila v zelo kratkem času in na koncu pisanja vstanem srečna kot le kaj …

*
Če to ugotovitev prenesemo v življenje nasploh, kaj lahko izluščimo?

Če le ne bi tolikokrat rinili s svojo glavo skozi zid, prepričani, kako mi že vemo, kaj je prav in najboljše za nas, bi lahko vsakodnevno doživljaji veliko več veselja, z manj stresa.

Zakaj?

Če se prepustiš notranjemu vedenju, z manj napora uresničiš svojo željo ali potrebo, kot če nanjo izvajaš NADZOR.

Nadzorniki nimajo lahkega dela. Pri njih je zaželena popolnost. Kaj pa popolnost je, ve le vesolje, kajti v njem pa res vlada popoln red.

Če se s svojim ustvarjalnim žarkom »priklopiš« na vesolje, boš vedel tudi ti!

Ali ni to nekaj čudovitega in tako preprostega?

Tebi preostane le še uživanje v svojem ustvarjanju. Česarkoli.

Torej tega, kar tebi predstavlja veselje, v čemer v resnici uživaš in s svojim rezultatom dela na koncu pomagaš še drugim.

*
Nekje v meni je bil vedno en drobcen glasek, ki se ni pustil utišati. In ta je prišepetaval, da Življenje res ni in ne more biti eno samo trpljenje, žalost in nesreča.

Da JE življenje zagotovo ustvarjeno zato, da v njem uživamo. In to ne malo, in samo tu pa tam. Na primer, ko gremo na malico v službi, ob koncu tedna, ko imamo dopust in podobno. Temveč, da ga je možno uživati vsaj pretežni del časa.

Najvažnejše besede so: ZAUPANJE, PREPUŠČANJE TOKU, BREZ POSKUSA NADZOROVANJA, MANIPULACIJE IN OSEBNEGA PREPRIČANJA, KI IZHAJA IZ ZNANEGA, A V RESNICI MOTEČEGA VZORCA.

*
No, pa je nastal ta sestavek. Mimogrede. Očitno je bil zanj PRAVI ČAS.

In prav tukaj se ljudje razlikujemo. Nekateri bi vse takoj, na hitro, »instant«, brez potrpljenja in volje po resničnem učenju, ki ne nazadnje lahko prihaja tudi skozi igro. Pravzaprav je še najlepše, če se odvije skozi igro - Življenja.

*
Za zaključek še povem, o kakšni vrsti potrpežljivosti je govora.

Svojo prvo zgodbo, ki sem jo poslala v eter, sem napisala natanko 1. novembra 2009 in nosi naslov CURLEK.

Čeprav je ta dan, dan spomina na mrtve,

meni predstavlja dan spomina novega rojstva.

Od takrat je minilo sedem let in pol.

Svoj prvi roman sem začela pisati v novembru 2014.

Spet november? Da! Kakšno naključje kajne?

In ker sem vztrajala in delala, včasih dobesedno dan in noč,

sta iz majhnega semena ali zgodbe Curlek zrasla med drugim,

dva knjižna dela, dva Čudežna Cvetova v barvi Ljubezni.

Na svoji koži sem okusila rek: »potrpežljivost je mati modrosti!«

*

ODLOMEK IZ ZGODBE CURLEK:

… Sredi gozda je pravljično lepo obdelano zajetje vode, ki ga krasi obok, izdelan iz kamenja, kamenčkov in nekaj peska. 

Na eni strani oboka se vijejo korenine bližnjega drevesa, na drugi strani je iz kamna izdelana klopca, za enega ali tudi dva, ki se imata rada. 

Pod obokom pa je speljan curek vode, ki da čutiti, zakaj je voda, tako kot zrak, vir življenja. Je živa, živahna in se poigrava z vrsto čutil, ko jo opazuješ v njenem enakomernem hitenju naprej in še naprej! 

Kolikim živim bitjem in rastlinam daje voljo in veselje do tu-zemeljskega bivanja. Čista čarovnija! Prevzeta sem od vrelca čustev, ki silijo iz moje notranjosti. …

*
Zato, začnite! Ustvarjati! Uresničevati!

Svoje Sanje!

Ne se ustavljati ob »navideznih« zaprekah.
Iz njih se samo učite.
Pustite času čas.
In se igrajte.
In uživajte.
In bodite živi …


Pisarka Simona&Simon

Ni komentarjev:

Objavite komentar