LJUBIM TVOJO LJUBEZEN

Ljubim tvojo ljubezen.

O, da - ljubim jo! Ljubezen - imenujem te Ljubavi! 

Všeč mi je ime, ki sem ti ga nadela. Ime je znamenje - omen est omen. 

Kakšne občutke vse mi vzbujaš ... Poleg ugodja, blaženosti in širjenja srca, še občutek, da sem oboževana kot Boginja. Morda zato, ker sama vidim v tebi Boga.

Saj niti ne vem komu obelodaniti to ljubezen, za katero večina meni, da ne more obstajati. In ne sluti, da v resnici lahko obstaja, da ni trenutna in namišljena. 

Da si je nisva izmislila. Ker se prav nič, kar je že kadarkoli obstajalo, ne da na novo izmisliti.

Druga skrajnost so le-ti, ki jih bo popadla zavist, ljubosumje in skopost v sprejemanju takšnega odnosa. Ljudje načeloma niti ne sprejemajo teh, ki so dospeli do stanja blaženosti ... 

Čemu to mora biti tako? 

Česar sami ne doživimo ali še nismo izkusili, mislimo, da ni na voljo. In kako potem sploh razumeti ...?

Včasih me zapopade nekaj takega kot silna želja, da bi izpulila to človekovo nejevero in predočila, da vsak - prav vsak, brez izjeme - lahko to stanje doživi, ko samega sebe "dohiti" - spozna, razume, sprejme, ljubi ... 

Zakaj neumna želja predrugačiti to sveto in verjeli ali ne preprosto resnico? Morda prav zato, ker je večini neznanka ... 

Lahko pa poskusim nastaviti navigacijo, kako postati kapitan vsaki Ljubavi. 

Da ženskost v ženski lahko cveti, potrebuje moškega, ki jo občuduje.

Da moškost v moškem lahko živi, potrebuje žensko, pri kateri bo lahko kapitan.

Čeprav je oboževanje vzajemno in ni nobenega ločevanja - v smislu sprejemanja drugega v popolnosti takšnega, kot je. 

In da ladja lahko mirno in varno pluje, ženska izvaja navigacijo, a krmilo je v rokah kapitana.

Torej - nobena ladja ne bo srečno plula, če vsak izmed njiju, tako navigatorka kot kapitan, ne bosta vedela, na kakšno morje se podajata. 

Se ve - odgovoren kapitan bo zadnji zapustil ladjo ... In se ve, da je navigacija v ključnih trenutkih, slabem vremenu ali neurju, še kako pomembna. Prav takrat se bo izkazalo, koliko sta resnično skladna, v sozvočju in koliko je močan njun trojni vozel (zemlja, voda, zrak). Prav ta trojni vozel, pa bo njuni zvezi dodal mističnost ali simbol večnosti in neuničljivosti povezave.

Vsekakor je pred vsakim potovanjem in pustolovščino, ki ji sledi, treba dobro spoznati ladjo, s katero sta se namenila odpraviti na skupno pot. 

Ladja simbolizira našo osebnost - to pomeni, da je najprej treba spoznati sebe. Svoje potrebe, vzorce in se soočiti s svojimi željami. Dokler posameznik ne ve prav točno kaj hoče, kam gre in kdo je - bo povezava prekinjena, še preden se bo zastavilo vprašanje: "Ali si upam biti to, kar sem?" 

"Kdo bi bil/-a, če bi si to upal/-a biti? V tem neomejenem svetu, kjer se izza vsakega vogala prikazuje iluzija omejevanj?"

Zatorej je skupna vizija ta, ki zraste iz posameznikove vizije. Komur uspe, da jo pred tem sam najde, jo v partnerskem odnosu lahko uresniči. Brez vseh omejevanj - seveda. 

Kajti svobodna ljubezen je dana najpogumnejšim. Tem, ki vedo, da se jadro najveličastneje napne takrat, ko se platno v popolnosti preda sunku vetra. 

Takrat jadro prekrasno zaplapola z vso močjo - in to samo zato, ker ima kapitan ob sebi navigatorko, da ji ni para. 

(povzeto po načelih tantre)

SANJAJ SVOJ OBLAK

 SANJAJ SVOJ OBLAK

Si našel svoj oblak, ki mu ni nobeden enak?

Zasluti ga, začuti ga! Točno ta bo Tvoj oblak!

Prisrčen, srečen, kot je srečen vsak,

ki končno sreča svoj oblak!

Boš krmilo dvignil v zrak,

da ti bo sledil ta Tvoj oblak?

Ne vij ga prav v vsako smer,

razmisli o poti že vnaprej.

Raziskuj, kje sever je, vzhod, zahod,

ali izbral boš raje jug za pot?

Priznaj, želel si vedno biti tak,

ki zavzel bo enkrat svoj oblak!

Zajahaj svojega še ti in ti,

dovoli si biti to, kar si!

Da plul bi po nebu svojo pot,

svoboden kot sam »svoj Gospod«!

Prepusti se vetru, da da vzvod,

obrni zdaj se še na vzhod.

Tam Sonce čaka te, tudi dež,

občutil kmalu boš, kam zreš.

Mavrica se vzpela bo skozi Tvoj oblak in

dobil pogled boš tak, ki ni deležen ga prav vsak.

Kaj čutiš zdaj v Svobodi tej?

Poglej naprej in se nasmej!

Poljubi puhast svoj oblak in ugotovi vendar,

zakaj mu ni nobeden enak?

Ne boj se, da si sam ob tem,

obrni proti drugim se ljudem.

Boš naslikal še komu svoj oblak,

da naredil bo korak enak?

Razpošlji Sonce še drugam

in našel ga boš vedno tam,

kjer duša tvoja išče pot,

poskočil boš iz vrste teh zablod.

Saj Sonca je dovolj za vse,

kdor hoče ga, lahko uzre!

Sonce in Svoboda je življenja koda,

naj vodilo bo in ne usoda.

Samosvoj pesnik je lahko prav vsak,

ki najde samo svoj oblak!

Pisarka Simona

P. S. 

Prvič prebrana na prvi predstavitvi prve knjige: 

VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (15. maj 2015 v gradu Slovenska Bistrica)

LJUBIM ...

DA – LJUBIM!

Potrebujem za to poseben razlog? Niti ne. Sem dovolj, kar sama sebi. Ne iščem poistovetenja s komer koli niti primerljivosti, vsaj ne za določeno ceno.

Iščem samo sledi ljubezni. Povsod, kjerkoli me nosi pot. Na neki način sem brezdomka. Doma v sebi in povsod, kjer trenutno pač sem.

Ko sem v gozdu in srečam srno, sem z njo. Takrat nisem nikjer drugje kot točno tam, kjer sem. Ob potoku, na planoti, med brezami … Sem ptič, ko slišim njegov spev in sem veter, ki mi mrši lase.

Ničesar in nikogar, ki mi pride nasproti, ne izločim. Vse vključim v tok dogajanja, v prisotnost, v zdaj in tukaj.

Zdaj in tukaj sem doma – v sebi in z vsem, kar je tisti hip ob meni.

Sem srečna? Vedno, ko si zaželim takšnega občutka, ga prikličem. Je že v meni in z globoko pozornostjo vztraja tudi dlje časa.

Sem vagabund in predana vsemu, kar me obdaja. Užitki so tako prefinjeni in naravnani v globine mene same, da je ekstaza oddaljena le korak. Vse me objema, ker objemam sama.

Misli plujejo po svoje in ne ukvarjam se z vsako posebej. So, ker vedno so – razen, ko meditiram – ampak zakaj bi jim namenjala posebno pozornost, saj so praviloma moteče. Odvedejo me iz sedanjosti, kar pa sem ugotovila, da je čista izguba časa in prostora, kjer trenutno sem.

In kje pravzaprav ta hip sem? Že res, da prav zdaj prsti hitijo po tipkovnici, ker sem začutila potrebo, da se izrazim po svoje – na svoj, vedno drugačen način.

Nepredvidljivost življenja pomeni nepredvidljivost v ustvarjanju. Tako je vedno prostor za čarobnost. Prepustim se trenutnemu navdihu in se čudim popolnosti, ki veje iz mene – prav ta hip.

Mene? Hm, kdo pa sem »jaz«? Odgovori, ki mi jih prinese um, so včasih res nevsakdanji in potrebni razmisleka. A kdo bi jim posvečal preveč pozornosti! Ustvarjalnost se rojeva iz navdiha – takrat ni ničesar, kar bi mi lahko pristriglo krila.

Zato sem spoznala, da je edino pravilo, ki mi služi vedno in povsod edino in sploh uporabno, da LJUBIM. In ljubim resnično, iz globine svojega srca. Ko se opomnim, ne pozabim, da lahko ljubim – zavestno – prav ves čas …

Pogled se mi ustavi na grmu rožmarina, ki cveti na moji terasi in mi dela skomine, da bi sedla v avto in se odpeljala do morja.

Tam sem zelo rada »doma«. Na morju namreč. Uživam že, če ga samo gledam. Pozorno in zavestno in se potopim v vsak val, vsak pršec, vsako kapljico. Postanem kapljica in se zlijem z morjem. Sem eno z njim ali on z mano.

Sem! Kapljica in ocean. Oboje hkrati. Občutki mi ne kradejo moči. Še več – povzdigujejo me. Širijo se izpod nog in rok, vse proti vrhu in vrhuncu. Ekstaza pluje iz središča, ki je v vsakem dihu, vsakem utripu, vsakem migljaju …

Pravzaprav središča ni več, ker je središče povsod. Okoli mene in v meni.

Ne, nisem od muh in tudi muhe niso moje. Zakaj bi ne mogla biti srečna že samo zato, ker sem – ker me zmore val ponesti povsod tja, kamor si zahoče moje srce, duša. Lahko sem fizično tukaj in ob enem povsod in z vsakim, s katerim se želim poiskati.

In se vedno znova čudim. Takojšnjemu odzivu na moje povabilo. Radostna kličem: »Ljubezen!« In Ljubezen se odzove. Preplavi vsako mojo celico in že sem v občutenju vseprisotnosti.

Seveda imam svoje posebne Ljubezni, ki jih obiščem, ko se mi zahoče. Saj obiska Ljubezni se praviloma nihče ne brani. Vsaj ne ta, ki jo sam živi.

Se čudiš?

Ni potrebe. Naučila sem se »jezika« ljubezni, ki nima omejenosti, niti roka trajanja. Zato je povsem dovolj, da ljubim …

Pred dnevi me je srečala znanka, ali pa sem jaz srečala njo. Rekla je: »Kaj delaš, da si vedno lepša?«

»Ljubim«, sem izlila odgovor v ogledalo.

In prav to počnem – kadarkoli se mi zahoče. Kajti takrat se počutim tako živo, tako polno življenja in radostne omame.

Sledim – samo sledim tem vzvišenim občutkom, ker me dvigujejo nad raven vseh običajnosti in vseh omejevanj.

Ljubim to ljubezen v sebi. Prinesla mi je vse, kar sem si kadarkoli želela. Z njo in iz nje bom ustvarjala vse svoje ljubo življenje – v tej zemeljski obleki. 

Nato pa … kdo bi vedel, kam me bo poneslo …

DUŠA POJE

DUŠA POJE

*

Duša poje skozi meditacijo.

Takrat, le takrat,

ko je um izpraznjen misli …,

je slišana.

Takrat »zazveni« iz

samega centra - svojega središča.

*

A to ni edino središče …

Z razumevanjem obstoja … se pojavita dve središči.

Notranje in zunanje.

Zunanje, kjer se zediniš z vesoljem in

notranje, kjer se spet zediniš z vesoljem.

*

Atman  - notranja Svetost;

Brahman – zunanja Svetost.

To je TA resnična »asana« - položaj/stanje,

ko se zgodi Prosvetljenje –

zadnje zedinjenje z Resnico.

*

To so stvarna vrata!

A, kako jih odpreti?

Tukaj ni govora o teoriji, o vsem izposojenem znanju;

vse to je zdravorazumski proces – izkustvo

neopisljivo …,

a ko se zgodi (vsaj za nekaj časa; za "okus"),

boš vedel – zavest bo vedela!

*

Pisarka Simona

ISKRENOST

ODLOMEK IZ 3. KNJIGE: Ime ji je Ljubezen (nov. 2018)

Izrekla sem, da ljubezen ni »kriva« tegob, kriv je naš jaz. Kaj bi to lahko pomenilo, je vprašanje, ki ga bom na svoj način osvetlila in razgrnila med pojmi iskrenost, ljubezen do dveh ali več ljudi hkrati in ljubosumje.

Naš jaz, ali kot mu pravimo tudi ego, je v našem umu pojem, ki nas povezuje z vsem, kar počnemo. In v njegovem imenu počnemo marsikaj - tako sebi in posledično še komu - tudi največje grdobije. Med drugim je krivec, da z osebami, ki nam največ pomenijo, nismo iskreni. Dobro vprašanje samemu sebi je: »Ali smo sploh kdaj popolnoma iskreni s človekom, s katerim delimo »posteljo«?

Že slutim ogorčenje, a zaman. Razložila bom, da so takšni ljudje tako redki, kot je sonce med dežjem. A upanje, da se to spremeni, vedno obstaja, tako kot tudi za dežjem enkrat le posije sonce.

Iskrenost v vseh pogledih! Do vsake »skrivne« misli tudi te, za katere menimo, da našemu partnerju/-ki ne bodo ugajale.

Se zmoremo s partnerjem pogovarjati o svojih občutkih iskreno? Tukaj bo večina še prikimala. Se zmoremo s partnerjem pogovoriti tudi, ko se v življenju »prisveti« na primer kakšna druga oseba nasprotnega (ali istega) spola, ki nas je z nečim očarala, nas čustveno vznemirila ali kako drugače pritegnila? Menim, da večina o teh občutkih molči. Se ve! Partnerja ne želimo prizadeti.

Samodejno se zastavlja vprašanje. Ali je bolje o teh občutkih molčati, jih skrivati ali o njih celo razpredati s prijatelji ali znanci? Ali je bolje počakati, da se bodo čustva morda pa le ohladila in se bomo imeli spet pod kontrolo? Ali pa se bo zgodila prevara, ker svojih čustev ne bomo več obvladali?

Ali je bolje, da o svojih »novih« občutkih govorimo z ljubljeno osebo, preden karkoli naredimo v »praksi«? Ali je bolje, da priznamo svojo »prevaro«, ko se je že zgodila? Ali je bolje, da ljubljena oseba izve za varanje iz ust tretje osebe?

Hm! Iskrenost? Kaj ni to nekaj najtežjega? Nihče ne želi nikogar prizadeti, a to delamo vsi - zanemarjamo vrednost iskrenosti.

Morda pa, če bi že na samem začetku omenili, da smo na primer spoznali osebo, ki nas na »neki« način privlači, bi s tem dejanjem naredili našemu partnerskemu odnosu najmanj »škode«.

V prepričanju, da partner ne bo razumel naših občutkov in se bo posledično razplamtelo ljubosumje, je glavni razlog, da nismo iskreni. Sploh ne pomislimo, da bi nas partner lahko razumel in morda celo podprl ali pa ob tem razkril, da je bil ali je v podobni situaciji tudi sam.

Je to človeško? Normalno? Seveda. Kdo pa od nas lahko pričakuje, da nikoli več ne bomo občutili privlačnosti še do koga, ki ni naš partner in zato ker smo že v zavezujočem partnerskem odnosu.

Medsebojne privlačnosti se med našim življenjem dogajajo, vprašanje pa je, kakšno veljavo/moč/pozornost jim bomo namenili in zakaj. Menim, da bi se z iskreno komunikacijo obdržalo veliko več parov, predanih svojemu partnerju, kot pa z vsem ostalim izkrivljanjem resnic o pravih občutkih, ki jih sočasno doživljamo.

Kaj je večja prevara? Pogledati resnici v oči in partnerju zaupati svoje občutke, ko je še čas, da se ljubezen obdrži (morda s tem iskrenim dejanjem celo utrdi)? Ali pa se iti skrivalnice in pozabiti na vrlino iskrenosti?

Izkušnje mi kažejo, da ljudje nismo sposobni voditi iskrenih odnosov in izustiti prave resnice. Ne dopustimo je niti sebi in zaradi strahu pred nerazumevanjem zakopljemo globoko vase. Enako počnemo s prikrivanjem ljubosumja, ki se večkrat razkriva v agresivnem vedenju.

Zato pri varanju ni pravil, pravila si postavlja vsak sam. Posledice pa so katastrofalne. Ranjenost, občutki trpljenja, zapuščenosti, žalosti, nevrednosti in neznosnih bolečin, ki vodijo tudi v nasilje nad otroki, so primeri iz vsakdanje prakse.

Kam to vodi? Ljubezni se čez noč sesuvajo kot domine in to bolj ali manj samo zaradi neiskrenosti, ki je edina hrana in v našem primeru edino zdravilo za ohranitev partnerskega odnosa.

Pa poglejmo, kako se v praksi izogniti tem pogubnim razpletom, ki lahko čez noč porušijo na videz še tako trdna medsebojna razmerja.

....

(Če te zanima nadaljevanje, stopi v stik s knjigo!)

LJUBEZENSKA MEDITACIJA

Ljubezenska meditacija

(prevod iz knjige: Knjiga tajni 1 – ŠIVIN TANTRIZAM – OSHO)

Ko si čisto zares v ljubezni, se ne boš loteval raziskav o metodah meditacije – ljubezen je popolno zadovoljstvo, kjer ne opaziš, da bi ti karkoli manjkalo; takrat si prerastel jaz, ki bi pravil, da moraš imeti še nekaj več. Če si pod vtisom, da ti nekaj manjka, potem je jaz ostal. Če občutiš, da je treba še karkoli narediti, izkusiti, potem je ljubezen samo en občutek, ne pa tudi stvarnost.

Vendar sploh ne dvomim o tvoji veri: ti lahko verjameš, da si v ljubezni. Tvoje prepričanje je avtentično; ti nikogar ne zavajaš. Občutiš, da si v ljubezni, ampak simptomi kažejo, da ni tako.

Kateri so znaki, da si v ljubezni? V tem primeru so izstopajoče tri stvari:

1.  Popolnoma si zadovoljen. Ničesar drugega ne potrebuješ; niti Bog ti ni potreben.

2. Ni prihodnosti. Ostane le ta stvarni trenutek ljubezni, ki je večnost. Noben drug trenutek ti ni potreben: nobena prihodnost, nobeden jutri. Ljubezen se dogaja v sedanjosti.

3.  Izgineš; ni te več. Če si še tu, če še imaš sebe, potem še nisi vstopil v svetišče ljubezni.

Ko se zgodijo te tri stvari, sledi: če tebe ni, kdo bo potem meditiral? Če ni prihodnosti, potem so vse metode odveč, ker vse metode služijo samo prihodnosti; naslovljene so na prihodnje rezultate. Ko si prav v tem trenutku povsem zadovoljen, kje je potem motivacija, da bi karkoli ukrenil?

Obstaja šola psihologije (in to je eden najpomembnejših trendov modernega razmišljanja), katere začetnik je Wilhelm Reich. Trdil je, da se zaradi pomanjkanja ljubezni razvijejo mnoge bolezni, predvsem bolezni duševne narave. Z ozirom, da ne moreš občutiti globoke ljubezni in prav zato, ker ne moreš biti v občutenju v popolnosti, tvoje neizpolnjeno bitje nadaljuje iskanje, da bi našlo zadovoljstvo v nečem več-razsežnostnem. 

Ko rečem: »Če ljubite, ne potrebujete ničesar drugega«, s tem ne mislim, da je ljubezen povsem dovolj. Želim povedati, da ko enkrat ljubiš tako globoko, postane ta ljubezen prehod – prav tako kot katera koli meditacija. In kaj je to, kar se z meditacijo doseže?

Dosežejo se tri stvari:

1.    ustvari se zadovoljstvo;

2.    omogoči ti, da ostaneš v sedanjosti; pomaga ti, da si v tem trenutku;

3.    odvrže tvoj ego.

Te tri stvari se dosežejo z meditacijo – s katero koli metodo. To lahko rečemo še na naslednji način: ljubezen je ena naravna metoda. Če se zgodi, da je naravna metoda onemogočena, potem se zatečemo k nekaterim umetnim metodam.

Merilo za občutenje, da si v ljubezni, so prav te tri stvari. Morda boš zdaj razmišljal o teh merilih in pravilih in nadaljeval z opazovanjem, kdaj se ti bodo te tri stvari zgodile. Če se te tri stvari ne zgodijo, je ljubezen nekaj povsem drugega. Ljubezen je en velik fenomen: LAHKO JE marsikaj. Lahko je poželenje; lahko je samo običajni seks; lahko je samo težnja k posesivnosti; lahko je samo zapolnitev časa, ker potem nisi več sam; potrebuješ nekoga, da ti nudi varnost in te reši samote. Prisotnost drugega bitja ti vlije občutek varnosti. Lahko je tudi samo navaden seksualni odnos. 

Energiji je potreben izliv. Energija se akumulira in tako postane ovira; moraš jo odvreči in se je osvoboditi. V tem primeru je tvoja ljubezen lahko samo osvobajanje. Zatorej je ljubezen lahko marsikaj; ljubezen je večplastna. Običajno pa je to vse drugo, samo ne LJUBEZEN.

Zame je ljubezen meditacija. Zaradi tega poskušaj naslednje: bodi s svojim ljubljenim ali ljubljeno v meditaciji. Vedno, ko je tvoja ljubljena oseba prisotna, si prizadevajta, da sta v globoki meditaciji. Vajin odnos naj postane eno samo meditativno stanje. Običajno počnete prav nasprotno. Ko sta ljubimca skupaj, se samo prepirata. Ko sta vsak zase, mislita eden na drugega. In ko se spet snideta, se prepir ponovno začne. To ni ljubezen!

Zato priporočam: prisotnost ljubljenega bitja naj bo zate meditativno stanje. Bodi umirjen in tih. Bodi še naprej poleg ljubljene osebe, vendar še naprej ostani miren. Izkoristita medsebojno prisotnost zato, da se osvobodita misli. 

Ne razmišljaj. Če razmišljaš, ko si z ljubljeno osebo, potem ob njej nisi prisoten, sploh nisi s tem bitjem. Kako bi lahko bil tukaj? Oba sta sicer tukaj, vendar sta drug od drugega zelo oddaljena. Ti nosiš svoje misli, tvoja ljubljena oseba ima svoje misli. Samo videti je, kot da sta skupaj, vendar si sploh nista blizu – ko sta dve osebi zasedeni vsaka s svojimi mislimi, sta nekje daleč vstran.

Resnična ljubezen pomeni osvoboditev misli. V prisotnosti ljubljene osebe morajo misli izginiti. Samo tako sta si zares blizu. Telesi vaju tedaj ne ločujeta. Takrat se znotraj tebe prebije neka ovira. Tišina je ta, ki prebije to oviro med vama. Tako se med osebama doseže svetost odnosa. Ko ste z nekom v resnični ljubezni, on/-a postane zate Božanstvo. Če ni tako, vedi, da to tudi ni ljubezensko razmerje: nemogoče je, da je to ljubezenski odnos. 

Ljubezenski odnos ni neko običajno razmerje, neki običajen odnos. Ali si kadarkoli občutil spoštovanje do svoje ljubljene osebe? Morda si občutil marsikaj, vendar spoštovanja nisi nikoli občutil. 

Čeprav je to videti nerazumljivo, vendar je Indija mnogokrat poskušala to uresničiti. Prav zaradi tega se v Indiji vztraja, da je ljubezenski odnos sveti fenomen in ne posveten odnos. Ljubljeni, ljubljena postane Božanstvo. Na noben drugačen način se ne da pogledati na ta pojav. 

Sprašujem se, ali si kadarkoli občutil spoštovanje do svoje soproge? V bistvu na to ni niti odgovora. Do nje lahko občutiš zmedo, pomanjkljivosti, oštevanje ali karkoli drugega – vendar nikoli spoštovanje. Spoštovanje soproga? To je zgolj posveten odnos; drug drugega samo uporabita. Soproga lahko reče, da občuti spoštovanje do soproga, vendar še nisem videl nobene soproge, ki bi spoštovala svojega moža. Tradicionalno, ker je obstajal običaj, da se izkazuje spoštovanje do moža, je žena nakazovala, da ga spoštuje – celo ji ni bilo dopuščeno, da izgovori njegovo ime. Žena lahko reče karkoli, kar še ne pomeni, da je v duhu spoštovanja: to je počela zaradi TRADICIJE.

Spoštovanje je druga pomembna vrednota. Vedno, ko si v prisotnosti ljubljene osebe, si prizadevaj, da občutiš spoštovanje. Če ne moreš videti Božanskega v podobi ljubljene osebe, ga ne boš videl nikjer. Kako ga boš sposoben spoznati v drevesu, če v razmerju ne moreš vzpostaviti te povezave? Če ne obstaja neka globoka intimnost, kako bi ga lahko prepoznal? 

Če v osebi, ki jo ljubiš, ne moreš prepoznavati Boga; če ga v odnosu ne moreš občutiti, se Bog ne bo pustil spoznati niti nikjer drugje. A če boš Boga lahko našel v ljubljeni osebi, ga boš slej kot prej lahko odkril tudi povsod drugje – ker ko se enkrat odprejo vrata k njemu, ko enkrat doživiš blesk Božanskosti v ljubljeni osebi, takrat tega lesketa nikoli več ne pozabiš. 

Ko se to uresniči, takrat vse postane prehod do Boga. Prav zato vam govorim, da je ljubezen meditacija. Zato ne razmišljaj v smislu – ali naj ljubiš, ali meditiraš. To ni moje sporazumevanje. Ne nadaljuj razločevanja med tema dvema fenomenoma. Ljubi meditativno. Ali, meditiraj z ljubeznijo. Ne poskušaj ustvarjati kakršnekoli delitve. Ljubezen je povsem naraven fenomen in je zato lahko uporabljen kot sredstvo v meditaciji.

Tantra je izkoristila vse to kot sredstvo. Tantra pravi, da v globokem seksualnem dejanju zlahka meditirate; tako lahko kot v nobenem drugem stanju uma – to pa zato, ker je to najbolj naravno biološko stanje ekstaze. 

Toda, vse, kar je poznano pod pojmom »seksualno dejanje«, je v zelo popačeni obliki. Vedno, ko se omeni ta pojem, se počutiš neprijetno, zato ker vse, kar ti je predstavljeno pod pojmom »seks« - sploh ni seks. To je v bistvu samo njegova senca, saj je celotna družba načrtno naravnana proti seksu. 

Nemogoče je seks udejanjiti kot nekaj naravnega, saj je v ljudeh potlačen. Ko se znajdeš v seksualnem odnosu, je globoko v tebi vedno prisoten občutek krivde. Ta občutek krivde postane ovira in s tem se izgubi ena največjih možnosti. 

To možnost bi lahko izkoristil, ko bi vstopil globlje vase. Tantra daje priložnost, da si v času seksualnega dejanja meditativen. Ves ta pojav je treba občutiti kot nekaj svetega; ni treba občutiti krivde. Nasprotno – počuti se blaženega zaradi dejstva, da ti je narava dala izvor, skozi katerega lahko vstopiš globlje v ekstazo; in pri tem bodi popolnoma svoboden. Ničesar ne tlači v sebi, ne beži vstran. Naj te seksualna povezanost sprosti. Pozabi nase; odvrzi vse prepovedi. Bodi povsem naraven - potem boš v svojem telesu občutil brezmejno glasbo.

Ko telesi vstopita v dovršeno skladnost, boš popolnoma pozabil nase – čeprav boš obstajal. Takrat boš pozabil na »Jaz«: ne bo več tvojega »Jaz«; samo Obstoj se bo igral z Obstojem, eno bitje z drugim. Takrat dvoje postane eno. 

Takrat ne bo več razmišljanja; prihodnost bo izginila, obstajal bo samo še ta trenutek. Brez kakršnekoli krivde, brez vseh prepovedi – samo nadaljuješ ustvarjanje meditacije. V tem trenutku se tudi seks transformira, se preoblikuje. Postane prehod k višjemu stanju. In ko seks postane prehod, bo malo po malo postal neseksualen. Nato sledi trenutek, ko seks popolnoma izgine in to, kar bo ostalo, se imenuje Samadhi.

Tantra pravi, naj se ničemur ne pristopa, kot k lastnemu sovražniku: vsaka energija je prijateljska; samo vedeti je treba, kako jo izkoristiti. Zato ne delaj nobenega izbora. Spremeni svojo ljubezen v meditacijo in obratno. Kmalu boš pozabil besedo in takrat boš spoznal bistvo stvari izven konteksta te besede. 

Beseda »ljubezen« ni ljubezen in beseda »meditacija« ni meditacija; »Bog« ni Bog. To so samo besede. Če boš zmogel prodreti v notranjost tega pojma, takrat bo to edinost: Bog – meditacija – ljubezen; vse to bo ENO.  

Prevedla: Simon/-a Babič

 Stopi z zavestjo globoko v središče svojega bitja.

Bodi umirjen. Zapri oči. Ne premikaj se – postani, kot kip iz kamna.

Zdaj vstopi … globlje in globlje.

Prodiraj neustrašno kot strela k središču svojega bitja …

Zapomni si, da si samo opazovalec.

Nisi niti telo, niti um, temveč ogledalo, ki odbija

brez kakršnega koli presojanja – čisti odsev lune v jezeru.

(OSHO Art)

Poznam to "hišo" ...

O, vem, kakšna je videti! Spoznala sem bistvo, bitje, bitnost ...

Navzven je veličastna, skoraj izzivalno fatalna in pogled nanjo resnično marsikoga zavede. Nekaj magnetnega, očem prijetnega se sveti - na prvi pogled. Ampak ...

 ... ali obstaja še kaj več? Kako zlahka nas prevzame njen profil, slika in poustvari film dokončnosti, ki se ga zob časa ne bo dotaknil.

Njena predstavitev je silno čudovita in vztraja v iluziji posebne vrste.

Kot vse na tem svetu ima tudi vsaka "hiša" svojo individualnost ... ki se praviloma nosi kot nekaj trajnega ...

Zunanja lepota!!! - Oboževanje videza, ocenjevanje, vrednotenje in ne nazadnje primerjanje. Zgodi se, da na koncu ostane samo še primerjanje ... z drugimi "hišami".

O ... ta navidezna lepota - tako minljiva ... kot misli človek, da je minljiv čas. Vendar ...

... čas se ne ozira na lepoto. Zanjo mu je prav malo mar. Začne jo razjedati, krušiti, luščiti ... ustvarjati razpoke, bledeti njeno obarvanost in prepredati s sivino ...

Čas se ne ukvarja z zunanjostjo - čas je vedno enak. Čas vedno samo je - tukaj in zdaj - zato ne zaznava nobenih razlik.

Že veki vekov se ciklično vrtijo ... in prav vse in prav vsakega obkrožijo.

Zaokrožuje dneve, mesece in leta in s tem letne čase.

Življenju daje vedno ene in iste možnosti: rojstvu sledi rast, razcvet, staranje in smrt. In smrti sledi ponovno rojstvo ...

Zato čas vedno samo je - tukaj nekje vmes - vedno v tem trenutku in na tem mestu, kjer trenutno si. Ni ga tam nekje v preteklosti in ni ga na vidiku v prihodnosti.

Čas je možno zaznavati samo navzven. Navznoter ne obstaja.

To sem spoznala, ko sem se poučila, kako vstopiti v notranjost - v svojo "hišo".

Všeč so mi postala njena bela vrata, na katera sem razobesila napis: SRCE.

Skozi srce vstopim vanjo kadarkoli - še posebej vsako jutro in vsak večer.

Ko sem zunaj, opazujem vrata drugih "hiš" in se razgledujem ali bom zagledala znamenje dobrodošlice.

Pred kakšnimi vrati se zadržim tudi dlje časa in se sprašujem, ali je možno, da jih bo lastnik odprl.

Vendar me prav nič več ne zmoti, če vrata drugih "hiš" ostajajo zaprta.

Najpomembneje je, da sem prepoznala, kje je vhod v mojo "hišo".

Tukaj lahko počivam - v tišini - tukaj imam VSE.

Vse, kar potrebujem ... prelivanje ljubezni in blaženosti s svežino, ki jo lahko ponudi le bližina doma.

Radostna sem, ker mi je uspelo "hišo" temeljito očistiti. Spoznala sem, da zunanjost nima nobene povezave z vrednoto - lepoto, če je znotraj vse nametano.

Saj znotraj "hiše" se še prah sam ne obriše.

Dobro je uporabiti mehkobo z milino in začeti delo ... v tej hiši. (Ko bom živela v kakšni drugi - no, upam, da tega ne bom ponovno pozabila ...)

In medtem ko sem pridno pospravljala prav po tej "hiši", sem se dodobra seznanila z vsako njeno posebnostjo. Dotaknila sem se neobljudenih površin in posvetila v vse kotičke - nobenega nisem zanemarila in zato na koncu lahko rečem ...

Poznam to "hišo" in všeč mi je ...

Zakaj?

Zato, ker je tako prostrana, da je videti neskončna ...

Zato, ker v njej vlada spokojnost, ki me vedno znova uravnovesi ...

Zato, ker je tako tiha, kot je tiha ljubezen - ko so besede povsem odveč ...

Zato, ker je tako praznična, saj je njena notranjost svetla ne glede ali je zunaj dan ali noč ...

Zato, ker je povsem osrediščena, kot je vesolje središče vsega ustvarjenega ...

Zato, ker je tako polna ljubezni, da se širi, kot nebesni svod od tod pa vse tja ... do večnosti.

Zato, ker je tako preprosta, naravna in uglašena z zvokom, vibracijo, energijo, svetlobo ... v meni.

Poznam to "hiša" - v njej sem doma.

Ko se postavim prednjo in iščem primerne besede, s katerimi bi se izrazila, ostrmim, saj jih v resnici ne morem najti.