LJUBIM ...

DA – LJUBIM!

Potrebujem za to poseben razlog? Niti ne. Sem dovolj, kar sama sebi. Ne iščem poistovetenja s komer koli niti primerljivosti, vsaj ne za določeno ceno.

Iščem samo sledi ljubezni. Povsod, kjerkoli me nosi pot. Na neki način sem brezdomka. Doma v sebi in povsod, kjer trenutno pač sem.

Ko sem v gozdu in srečam srno, sem z njo. Takrat nisem nikjer drugje kot točno tam, kjer sem. Ob potoku, na planoti, med brezami … Sem ptič, ko slišim njegov spev in sem veter, ki mi mrši lase.

Ničesar in nikogar, ki mi pride nasproti, ne izločim. Vse vključim v tok dogajanja, v prisotnost, v zdaj in tukaj.

Zdaj in tukaj sem doma – v sebi in z vsem, kar je tisti hip ob meni.

Sem srečna? Vedno, ko si zaželim takšnega občutka, ga prikličem. Je že v meni in z globoko pozornostjo vztraja tudi dlje časa.

Sem vagabund in predana vsemu, kar me obdaja. Užitki so tako prefinjeni in naravnani v globine mene same, da je ekstaza oddaljena le korak. Vse me objema, ker objemam sama.

Misli plujejo po svoje in ne ukvarjam se z vsako posebej. So, ker vedno so – razen, ko meditiram – ampak zakaj bi jim namenjala posebno pozornost, saj so praviloma moteče. Odvedejo me iz sedanjosti, kar pa sem ugotovila, da je čista izguba časa in prostora, kjer trenutno sem.

In kje pravzaprav ta hip sem? Že res, da prav zdaj prsti hitijo po tipkovnici, ker sem začutila potrebo, da se izrazim po svoje – na svoj, vedno drugačen način.

Nepredvidljivost življenja pomeni nepredvidljivost v ustvarjanju. Tako je vedno prostor za čarobnost. Prepustim se trenutnemu navdihu in se čudim popolnosti, ki veje iz mene – prav ta hip.

Mene? Hm, kdo pa sem »jaz«? Odgovori, ki mi jih prinese um, so včasih res nevsakdanji in potrebni razmisleka. A kdo bi jim posvečal preveč pozornosti! Ustvarjalnost se rojeva iz navdiha – takrat ni ničesar, kar bi mi lahko pristriglo krila.

Zato sem spoznala, da je edino pravilo, ki mi služi vedno in povsod edino in sploh uporabno, da LJUBIM. In ljubim resnično, iz globine svojega srca. Ko se opomnim, ne pozabim, da lahko ljubim – zavestno – prav ves čas …

Pogled se mi ustavi na grmu rožmarina, ki cveti na moji terasi in mi dela skomine, da bi sedla v avto in se odpeljala do morja.

Tam sem zelo rada »doma«. Na morju namreč. Uživam že, če ga samo gledam. Pozorno in zavestno in se potopim v vsak val, vsak pršec, vsako kapljico. Postanem kapljica in se zlijem z morjem. Sem eno z njim ali on z mano.

Sem! Kapljica in ocean. Oboje hkrati. Občutki mi ne kradejo moči. Še več – povzdigujejo me. Širijo se izpod nog in rok, vse proti vrhu in vrhuncu. Ekstaza pluje iz središča, ki je v vsakem dihu, vsakem utripu, vsakem migljaju …

Pravzaprav središča ni več, ker je središče povsod. Okoli mene in v meni.

Ne, nisem od muh in tudi muhe niso moje. Zakaj bi ne mogla biti srečna že samo zato, ker sem – ker me zmore val ponesti povsod tja, kamor si zahoče moje srce, duša. Lahko sem fizično tukaj in ob enem povsod in z vsakim, s katerim se želim poiskati.

In se vedno znova čudim. Takojšnjemu odzivu na moje povabilo. Radostna kličem: »Ljubezen!« In Ljubezen se odzove. Preplavi vsako mojo celico in že sem v občutenju vseprisotnosti.

Seveda imam svoje posebne Ljubezni, ki jih obiščem, ko se mi zahoče. Saj obiska Ljubezni se praviloma nihče ne brani. Vsaj ne ta, ki jo sam živi.

Se čudiš?

Ni potrebe. Naučila sem se »jezika« ljubezni, ki nima omejenosti, niti roka trajanja. Zato je povsem dovolj, da ljubim …

Pred dnevi me je srečala znanka, ali pa sem jaz srečala njo. Rekla je: »Kaj delaš, da si vedno lepša?«

»Ljubim«, sem izlila odgovor v ogledalo.

In prav to počnem – kadarkoli se mi zahoče. Kajti takrat se počutim tako živo, tako polno življenja in radostne omame.

Sledim – samo sledim tem vzvišenim občutkom, ker me dvigujejo nad raven vseh običajnosti in vseh omejevanj.

Ljubim to ljubezen v sebi. Prinesla mi je vse, kar sem si kadarkoli želela. Z njo in iz nje bom ustvarjala vse svoje ljubo življenje – v tej zemeljski obleki. 

Nato pa … kdo bi vedel, kam me bo poneslo …