nedelja, 17. junij 2018

SEDMI DAN




SEDMI DAN –

je »Bog« počival od vsega dela, ko je ustvarjal – saj je bila vendar nedelja –
in občudoval svojo kreacijo, ki jo je tako vešče izpeljal med tednom.

To je bil dan, ko je blagoslovil Edno in Amorja, v katera je zasadil seme

ljubezni, ki ne mine, ki je večna in

ki je blažena ZDAJ in TUKAJ na zemlji,

in ne enkrat nekoč, nekje - morda v raju - če ne bo »greha«!

Pisarka Simona


Svoje evolucije ne morete naprtiti nikomur drugemu. Sprejeti to dejstvo, vam da moč. Ste na svoji poti rasti, k razvoju. Ustvarjamo bogove ali pa se zatekamo h gurujem, zato da ne bi bili odgovorni za svoje življenje, za svoj razvoj. Odgovornost bi radi prevalili kam drugam, proč od sebe.

Če nismo sposobni sprejeti kakšnega boga ali guruja, potem hočemo zbežati od odgovornosti z omamljajočimi sredstvi ali mamili, s čimerkoli, kar nas bo naredilo nezavestne – kar pa problem samo odlaga – in vaše novo rojstvo se bo nadaljevalo na isti način.

Ko se zaveste, da ste odgovorni le vi sami, se iz boja lahko razvije nekaj novega. Postati zaveden pomeni, da je zdaj vse odvisno od vas. Celo vaš bog je odvisen od vas, zato ker ga ustvari vaša domišljija.

(OSHO – EZOTERIČNA PSIHOLOGIJA) 




sobota, 16. junij 2018

ŠESTI DAN



Kaj je znanje?

Vsakdo se rodi ustvarjalen, samo redki ostanejo ustvarjalni.

Past za izobraženega človeka je, da misli, da že vse ve in ni pripravljen na učenje. Osredotočen je na tako imenovano znanje, kar pa je samo hrana za ego.

Ostati neveden, pomeni ostati učenec – samo tako lahko postaneš v resnici učen.


Amor je oboževal večere in sončne zahode.

Na otoku se je odslikavala preteklost in risala možnosti v prihodnosti. Lahko si se predajal spominjanju in iskal poti, povezane z novimi učenji.

Učenje o življenju temu, ki se zaveda, da je novega znanja na pretek in si želi novih izkušenj, se vedno postreže z novim vedenjem.

A zato ni nobene potrebe, da nekomu govorimo, kaj naj počne in kaj ne in vsiljujemo tisoč in en način, kaj »bi moral« in česa »ne sme«. S tem bremenom človek ne more biti ustvarjalen – povsod naleti na zid.

Ustvarjalec potrebuje svobodo in neskončno veliko prostora. Ta obstaja – zadostuje že pogled v nebo, luno, sonce … in ustvarjanje se začne … med zvezdami.


Amor je tega večera še posebej užival veličino svojega obstoja in hvaležnost, da je del nečesa večjega. Povezava med njim in doživljanjem celotnega zavedanja je tekla dvosmerno in počutil se je izjemno sproščenega in svobodnega.

Naravnost zaril se je v naravo - s celim telesom, mislimi in občutki – in jo doživljal kot del sebe. Vzhičenost v njem je naraščala v neslutene višine – ni ji bilo konca in konca si niti ni želel – in tako bi lahko ostalo v neskončnost. Rastlo je v njem, kot rojstvo nečesa novega, kar bo zdaj zdaj dozorelo in splavalo na površje.

Veličina vsega in hkrati za nekoga ničesar, se je razraščala v njegovi biti. Pomislil je, ali se tako kot zdaj on, počutijo bogovi? To ne more biti daleč od resnice, kajti porajanje ugodja ni bilo samo telesno. Presegati je začelo zaznavanje z običajno čutno zaznavanje – segalo je mnogo globlje, kot se je tega zavedal do zdaj.

Dejansko se je počutil vzvišen nad vsemi neumnostmi dnevov, ki so ostajali za njim. Čemu vse in komu vse je želel ustreči, biti na voljo in prinašati zadovoljstvo?

Komu lahko zagotovi trajno zadovoljstvo, ko je ta drugi bolj ali manj ves čas zagrenjen – nezadovoljen – in pričakuje, da mu bo nosil zadovoljstvo in užitke kar na pladnju?

Hm, užitke …, če se pa le-ti ponujajo kar sami. Kako je mogoče, da ljudje izbirajo glavnino časa boleče, žalosten, trpeče in ne vem kakšne vse občutke še ter pestujejo svojo zagrenjenost do onemoglosti.


Premagala ga je utrujenost. Zleknil se je čez vroče kamenje na vrhu kamnite »zgradbe« - pudarice - kot je lahko prebral na smerokazu. 

Predal se je čudovitemu razgledu, ki se je razširjal daleč - na vse strani neba. Morje z otoki, okoliško gričevje z nasadi oljk, prepredeno z ozkimi stezicami iz belega kamenja. Sonce se je bližalo zatonu in rdečilo rumeno obzorje z oranžnim prelivom.



Zdelo se je, da daleč naokoli ni žive duše. Užival je v umirjanju svojega diha in se zasanjal. Sanje so ga ponesle na valove »spominjanja«.

Da! Nekoč je to že doživel … nekoč je že bil tukaj, saj so se ga polaščali občutki dobrodošlice, kot bi prišel domov ali nekam, kjer mu je še posebej lepo. 

V srcu je zaznal val topline in ugodja. Porajal se je občutek ljubljenosti in sprejetosti – nekdo, ki ga je moral imeti zelo rad, mu je šepetal melodijo, ki je vabila v ljubezenski objem. 

Zvok je postajal stvaren, otipljiv in ljubezen je postajala snovna. Objela ga je energija vseprisotnosti in blaženosti.

V katero resničnost je zajadral? Kaj je ta ljubeča prisotnost, ki mu boža čute in ga napolnjuje z milino?

Dih ljubezni … ljubezen kot dih nežna in sladka, ga je zavedla in povedla v vrtinec ekstaze, v katerem se je izgubil za nedoločljiv čas trenutkov in občutkov.

So to sanje ali resničnost? Ali je vse vseeno – vse eno? Se bo zbudil ali razblinil v nič …
Pisarka Simona


Obstaja sedem vrst sanj – zavesti – in sedem resničnosti, ki se medsebojno pretapljajo ena v drugo. Ko je človek v stanju ločevanja te sedmerice, postajajo razlike med njimi vse jasnejše.

Kako do tega znanja – stanja?

Skozi ustvarjalno učenje. Ni dovolj hoteti ali želeti ali ostati zunanji opazovalec. Vse se začne z meditacijo – le-ta vodi v poglabljanje sebe, kjer se začne razkrivati vse, kar je očem prikrito.

Sprejmimo svojo nevednost ter z njo Sokratovo modrost: »Vem, da nič ne vem!« in rek: »Spoznaj se!«

petek, 15. junij 2018

PETI DAN


PETO TELO je duhovno telo – zdaj je večnost.

Presega nivo individualnosti in časa – spominjanje teče z zavestjo celote.

(Prva štiri telesa, ki jih imamo, so: fizično, eterično, astralno, mentalno.)


Edna je oboževala jutra in sončne vzhode.


Poznala je vse ozke stezice, ki so vodile na vrh bližnje vzpetine nad Jezeri. Ena izmed njih ji je bila še posebej ljuba. Na vrhu je ponujala pravo razgledišče na vse štiri strani neba. Na vzhodu se je v dalji svetlikal Šibenik, na zahodu Betina, na severu Tisno in na jugu otočje s Kornati.

Na vrhu hriba, ki je morda bil celo najvišji na otoku, je nekoč morala stati manjša cerkvica ali kapelica, sezidana iz kamna – o čemer so pričali ostanki ruševin.


Ohranilo se je nekaj avtentično klesanih kosov kamenja, ki jih je čas valil po hribu navzdol.

Dno cerkvice, ki je moralo biti zgrajeno iz kamna, so pri zadnji obnovi poravnali z gradbenim materialom sodobnega časa – betonom – da so zgladili tla. Zato so bila prav tla tisti ravni del površine na vrhu hriba, kjer je Edna svobodno izrazila samo sebe – plesom.



Ostanki kamnitih sten v obliki ruševin so naznačili še del obzidja iz ozadja, ki je nekoč, davno tega, služilo vaščanom za zaščito pred vremenskimi vplivi.

Prav na tem vrhu, koščku najlepših razgledov, je Edna izvajala svoj »ritualni ples«, s katerim je počastila nov dan, ko jo je osvetlil prvi žarek jutranjega sonca.

Edna ga je čakala, zvesto in vzneseno, kot željno čaka žena svojega ljubečega moža. Vznemirjenost je v njej s svetlobo naraščala in nosila s seboj radost pričakovanega doživetja.

Čeprav ni mogla natanko vedeti, kdaj bo ta trenutek prišel, je pozorno zrla v smeri, kjer se b se lahko zdaj zdaj zgodila pikica prvega jutranjega žarka.


Omamljena od vtisa barv, ki so se razlivale čez obzorje in umikale temo, je zavzela plesno držo in zastavila telo v prvi plesni korak. Bila je pripravljena, da z gibkim telesom sledi plesu, ki se bo rodil iz notranjosti.

Srečna, da lahko prisostvuje tako veličastnemu trenutku, je sledila vzgibu - daritvi s plesom.

Ko se je izza vrha gorovja razlil nanjo prvi žarek, se je prvič zavrtela in ponovno zastala, da bi v polnosti doživela še naslednjih nekaj trenutkov vzhajajočega sonca.
Sklenila je roki v znak hvaležnosti, ju poljubila in prislonila na čelo ter ponovno razprla roki. Nato se je prepustila edinstvenemu, nikoli ponovljivemu plesu, ki je vsakič znova slikal drugo »zgodbo«. Zgodbo nekega preteklega časa, ki je bil ali pa se šele bo zgodil.

Telo, prežeto z milino trenutka, se je začelo premikati z mehkimi gibi, se usločilo in bočilo v vse smeri ter z rokami slikalo neslišno melodijo njenega srca. Spreletavala jo je glasba s petjem, ki mu ni poznala izvora, vendar je z njeno pozornostjo naraščala in krepila občutek ustvarjanja nečesa večjega.



Kot bi povezava tekla z boginjo v njej in z vsemi, ki so že ali še stojijo na podobnih mestih na različnih delih sveta in so soustvarjalci današnjega časa – iz porojene ljubezni, miru in svobode – ki jih svet tako neskončno potrebuje. Nečesa davno pozabljenega, a vseeno večno prisotnega - tega kar ne mine in čas ne izbriše.

Jadrala je na valovih prvih sončnih žarkov in nad njeno glavo so se plesu pridružili galebi s svojim značilnim oglašanjem. Kot je sama samodejno vila roki, so galebi zamahovali s krili, lovili zračne tokove in uživali ob vzgonu vetra.

Skupaj z morjem, soncem in jutranjo sapico so postali en dih, ena celota, en gib … povezani z ritmom bitja srca.

Telo se je predalo radosti in čistemu užitku. Usklajena v gibih, z rokami visoko v zraku, se je Edna vrtela ter z bosimi stopali oprijemala zemlje. Duh je splaval iz telesa, višje nad jato ptic in vse skupaj povezal v plesni vrtinec.

Pretopljena v naravo in zlita s soncem je pozabila na čas in prostor. Prisotna je bila le večnost, ožarjena s svetlobo prelivajočih se barv.

Vodena z milino vsakega giba in ponesena v stanje blaženosti - čiste ekstaze - je slonela le še na krilih ljubezni.



V nekem trenutku je vanjo vstopilo zavedanje, da je tega jutra med plesanjem poslušala glas ljubezni …

Pisarka Simona


PRVO TELO – je fizično. Poustvarja sanje, ki nastajajo iz določenega nemira (potlačene želje) in prihajajo skozi fizično telo.

DRUGO TELO – je eterično, ki med sanjanjem potuje in lahko telo tudi zavestno zapusti.

TRETJE TELO – je astralno. Tretja dimenzija sanjanja, v katerem lahko potujemo tudi v svoja prejšnja življenja.

ČETRTO TELO – je mentalno. V sanjah v tem telesu lahko preniknemo v prihodnost (ne drugih, samo lastno).


četrtek, 14. junij 2018

TRETJI DAN


 Kraljestvo telesa in duha - naše »ozemlje« v njem je neomejeno!

Amor je resnično ljubil svoje življenje, strastno in z zavedanjem, da smo čudovite kreacije tega obstoja. Bil je pripravljen na globoko zaupanje in predanost vsemu, kar je živo v pravem pomenu besede. Občutke, ki jih je razvijal na valovih ljubezni, je raziskoval do nadrobnosti. Zaupal je intuiciji, se poglabljal v meditacijo in se uril v nadčutnem zaznavanju.

S pozornostjo je ozaveščal marsikaj, kar je običajnemu opazovalcu prikrito. Spoznal se je na govorico telesa, razbiral človekovo počutje telesa in duha in energijo, s katero je obdan. Temu je posvečal večji pomen kot govorjeni besedi.

Skratka ni bil povsem običajen človek niti moški, kar pa še ne pomeni, da je s tem živel lažje in udobneje kot drugi ljudje. 

Tokrat je ob odločnosti, da odpotuje, občutil vzneseno razigranost in veselje kot majhen otrok. Vzroka tej razposajenosti ni poznal, a že dober občutek mu je dal posebno energijo in polet, da je vsak trenutek posebej užival. Ni imel posebnega načrta, zato se je zgolj prepustil, da ga bo potovanje vodilo samo.

Ob izstopu iz taksija v centru kraja Jezera se je najprej ozrl okoli sebe in se v trenutku zaljubil v vse, kar mu je ponudil pogled.



Tako kot se vsaka ljubezen zgodi v trenutku (ali pa se sploh ne zgodi), je v njegovem srcu vzniklo nekaj novega – kot nova pesem, novo upanje, nov cvet, nov stik ali novo poznanstvo.


Dobil je potrditev, da se je znašel na pravem mestu in ob pravem času, čeprav za te občutke ni obstajal logičen odgovor. Preprosto ga je preplavila žarovitost, ki je posrkala še zadnje dvome o pravilnosti njegovega ravnanja.

Prešinila ga je misel, da je že lep čas pogrešal prav to ognjevito dogajanje v sebi. Svoje prisotnosti v družbi sebe se je neznansko razveselil – kot bi sam sebe ponovno srečal. 

Morda je najbolj pogrešal prav ta občutek osvobojenosti in neodvisnosti, ki bi mu dal ponovni zagon ustvarjalnosti duha.


Prenočišča v tem času res ni bilo težko najti. Nastanil se je v apartmajski hiši v prvi vrsti – ob morju – nekoliko oddaljeno iz samega centra mesta. Izbral je večje stanovanje s teraso in pogledom na morje. Zleknil se je čez dvojno ležišče, kolikor je bil dolg in širok in sklenil roke pod glavo. 

Sam pri sebi je zamrmral: »Tako Amor, sedaj si prost vpetosti in svoboden kot prič na veji. Vzemi si čas, kolikor ga potrebuješ, da pomiriš svojo dušo z odgovori na vprašanja, ki si jih že dlje časa zastavljaš – ob tem pa ne pozabi uživati na polno!«

Ob koncu samogovora se je sam sebi že smejal na ves glas. Val energije ga je pognal skozi prag, da je s preskakovanjem čez dve stopnici stekel iz hiše in čez dvorišče na ulico. Zazrl se je levo in desno ter se z odločnim korakom usmeril proti bližnji plaži.

Že med potjo odvrgel odvečna oblačila in se kot gibki mladenič pognal v morje. S krepkimi plavalnimi zamahi si je dal duška in spravil v pogon vsako mišico svojega, še vedno krepkega telesa. 

Preplaval je dobršen del obale po dolgem in počez in se na koncu z razbijajočim srcem v prsih in z bistrim umom v glavi, zleknil na vroči pesek ter predal sončnim žarkom. Vsaka celica telesa je srkala energijo sonca, jo zračila in polnila s svetlobo.


Zajela ga je lenobna mirnost, zaprl je oči in se potopil v svet meditacije, ki ga je ponesla v prazen nič. Ne da bi se zavedal, koliko časa je preteklo, so ga iz stanja umirjenosti priklicali trije galebi, ki so krožili nad njegovo glavo in ga glasno pozdravljali.

»Eureka - to je to!«, jim je pomahal v pozdrav. Pesem galebov je v njem ponovno prebudila občutek zaljubljenosti, ki ga je želel dobesedno objeti – kot bi objel telo ljubljene osebe.


Se bodo v tem razpoloženju duše odgovori preprosto pojavili brez truda, kar sami?

Namen potovanja njegova duša pozna in posledično mu ne preostaja nič drugega, kot intuitivna predaja njenemu vodstvu.

Prvi namig, ki ga je prišepnila po meditaciji, je ubesedil kot: »Pozabi na vse, kar si kadarkoli slišal o ljubezni!«


»Hm, slišal o ljubezni? Seveda je že marsikaj »slišal« o ljubezni, a marsikateri izjavi ali dejanju v njenem imenu ni pripisoval nobenega pomena. Na splošno se ljubezen občuti ali pa se ne občuti. Kaj le naj bi zdaj to pomenilo …?«, se mu tisti hip še ni niti sanjalo … 

Pisarka Simona

sreda, 13. junij 2018

DRUGI DAN


  Zavest je kot tekoča reka, zato se ne zaustavljajmo v preteklosti. 



Edna je bila prvovrstna igralka svojega življenja. Znala se je preleviti v vse vrste vlog, ki jih zahteva bivanje na zemlji. Ni ji bil tuj poslovni svet, svet visoko izobraženih, niti svet kulture. Povsod se je znašla, a najbolj srečna je bila, ko je lahko vse vloge odložila in se igrala le sama s seboj.

Takrat je ne bi prepoznal več nihče, s katerimi je bila vpeta v vsakdan. Nič čudnega, saj je niti otočani, ki so jo lahko videvali na otoku med enim in drugim letnim časom, niso več spoznali.

Določeni ljudje so ji še posebej prirasli k srcu in njim se je kdaj pa kdaj razkrila. V pozni jeseni ali zgodnji pomladi, ko si jo videval na kolesu v vetrovki, pokriti s kapuco, pač ni bila več prepoznavna poleti kot bosonoga ženska, v lahni oblekici s slamnikom na glavi in na nosu s temnimi očali.

Ko je pristopila k starejšemu paru, ki ji je še lani novembra prodajal sveže obrane mandarine, se le-ta nista mogla načuditi, da je to res ona, ženska z nahrbtnikom in toplim turkizno zelenim brezrokavnikom izpred nekaj mesecev. Ljubeče je opazovala človeka, ki sta jo že ob prvem srečanju prevzela s svojo toplino, medsebojno povezanostjo in radodarnostjo.


Nikoli nisi vedel, izza katerega vogala se bo prisvetila. Bilo je je povsod polno. Čeprav so bili tudi dnevi, ko si jo lahko iskal z lučjo pri belem dnevu in ne bi ugotovil, na kateri konec otoka se je zatekla.

Samozadostna, za marsikoga muhasta in svojeglava, je neizmerno ljubila dneve, ki jih je lahko preživljala po lastnem vzgibu, kot se ji je prav tisti hip zljubilo. Odvisna ni bila od ničesar in od nikogar in prav to ji je prinašalo največjo radost in spokoj.

Seveda ni bilo vedno tako. Edni ni bilo prizaneseno niti v otroštvu niti v dobi odraslosti. V nekem obdobju je doživela »brodolom«, se s težavo pobirala in se šele z leti ponovno sestavila v človeka, vrednega vsega najboljšega. Ko je življenje postavilo na kocko vse, kar ji je bilo najbolj sveto in največ vredno, se je v nekem trenutku izgubila – bolečina je preplavila vso njeno bit in bila je prepričana, da ji ne bo nikoli konca.

A Ednino ime, ki v hebrejščini pomeni radost in veselje, je velevalo, da bo skozi boleči proces preobrazbe slej kot prej spoznala izvor svojega obstoja. Kajti nesrečnosti sledi sreča, žalosti veselje, dežju sonce itn.

Kdor je zmogel zaobiti njeno žalost in trpljenje, je kmalu spoznal, kako vesela in radostna je v resnici njena duša. V resnici je prekipevala od želje po plesu in ljubezni. Hrepeneče se je ustavljala ob vsakem bitju, ki bi jo moglo videti in sprejeti takšno, kot je bila v resnici.

Prebroditi je mogla številne zmote o sebi in svetu, v katerem se je nemalokrat počutila, kot tujka. Poti so jo vodile na stranpoti in ponovno iskanje prave – samo njene smeri.
Ko si dovolj zavzet in naveličan trpljenja, se zgodi preobrat – in ta se vedno zgodi, ko se predaš – v katerem vzklije novo upanje.

Da, tako se je Edna nekega lepega dne prebudila z zavedanjem, da mora spustiti vse in najprej sprejeti le sebe. Osvetlila je svojo bolečino z drugim, manj trpečim pogledom in sčasoma ponovno uzrla sladkosti življenja, ki so se navsezadnje ponudile kar same.

Dolga leta iskanja so šla v pozabo in prelevitev na koncu ni predstavljala več takšne neznosnosti, ko je ozavestila nov vidik doživljanja same sebe in sprejela svoj obstoj v celosti.



Ta stvarnost ji je prinesla težko pričakovano podobo sveta, v katerem lahko sama izbira tako občutke kot dogodke, ki so samo posledica njenih misli. Misli in z njo povezane energije so stekle v drugo, obratno smer – smer pristne radosti in sreče.

Z leti so sledile modrosti, ki jih je povezala v šopek z vsemi dotedanjimi izkušnjami in se zarekla sama sebi, da bo življenje spremljala le še skozi prizmo obilja, ki ji bo prišlo nasproti.

Vzljubila je svoje življenje in se z njim ljubila vsakič, ko se ji je zahotelo ponoviti. Včasih se je spraševala, zakaj vse je nekoč izgubljala čas in energijo, ki jo je po novem znala uporabljati v svojo korist. Ne nazadnje pa je ozavestila, da se v resnici vse zgodi ob svojem – pravem – času.

Nekega dne je Edna prejela sporočilo: »Pozabi na vse, kar si kadarkoli slišala o ljubezni!«. Posredoval ji ga je »varuh«, ki jo je oskrboval z ljubeznijo. Tokrat je Edna krenila na pot, ki je vodila v obratni smeri od ustaljene …


Vsem, ki menijo, da popolna "duhovna" preobrazba ni možna ali vsaj ni možna v doglednem času, sporočam naslednje:

»Danes PRAZNUJEM 4. obletnico PONOVNE POVEZAVE svoje duše s seboj, z drugimi in s celotnim vesoljem. Prav vzhičena sem nad čudovitim dnevom, ki iz trenutka v trenutek praznuje z mano in nosi vse vrste obilja …«

ŠTIRJE KLJUČI do miru in svobode:

RADOST, 

MILINA, 

VESELJE

 in LJUBEZEN!


Pisarka Simona


torek, 12. junij 2018

PRVI DAN




Pletenje usode, te krhke in občutljive maternice našega obstajanja.


Pomni:

SREČA je srečati nove ljudi.

Odvisno pa je, ali jih sploh želimo srečati? Če DA, potem poglejmo okoli sebe!

SREČA nikoli ne počiva. 

(Večina meni obratno!) Torej, če je res ves čas na delu, potem samo delajmo z njo – z roko v roki.

SREČA je naša prirojena narava.

Je kot dihanje, za katero niti ni potrebno, da se ga zavedamo.

SREČA je lahko TUKAJ samo ZDAJ. 

Ne bomo je našli ne v preteklosti in ne v prihodnosti. Če menimo, da ni tako, potem je v resnici še nikoli nismo srečali!

Sreče ne najde, kdor jo išče. Sreča se ne išče, ker se ni izgubila.
JE povsod in nikjer – odvisno kam gledamo!

SREČA se kopiči, ko jo delimo. 

Vprašajmo se, ali smo jo pripravljen deliti? Katere moči pretežno uporabljamo: moči darovanja ali skoposti?

SREČA je, ko se prepustimo. 

Če ne zaupamo, se bo tako ali tako izmuznila!

Je SREČA srečati pajka? Indijanci so verjeli, da vsaka žival, ki nam prekriža pot, prinaša sporočilo. Na primer pajek nosi sporočilo ustvarjalnosti in duhovne povezanosti ter nas opominja, da sledimo idejam, ki jih moramo ustvariti.


*

Amor je iskal ljubezen. Ni, da ni, kje vse in ob kom vse je ne bi iskal. Skoraj ni načina in dejanja, ki ga ne bi preizkušal. Iskal jo je v pogledih, dotikih, izražal z dejanji, besedo in z nasmehom ter ob tem hrepenel kot še nihče.

Ženske so se vrstile. Vseh vrst – božansko lepe kot z izklesanimi telesi, bogate, pametne – vredne vsega zavidanja. A glej ga zlomka! Vedno znova je nasedel iluziji o ženski, ki jo je ustvaril njegov um. Ko je prišel trenutek spoznanja - in ta sledi kot psu rep – je srčno zanimanje za žensko že izpuhtelo. To ga je vedno znova onesrečilo.

Kljub vsemu tem občutkom ni želel namenjati pozornosti in se je še naprej na vse kriplje trudil, da bi njegova nesrečnost izpuhtela. Vse bi dal ali naredil, da bi to lahko spremenil, zato je ženskam nudil vse, kar je premogel. In tega ni bilo malo. Različne vrste obilja so mu bile položene že v zibko in v pomanjkanju ni živel nikoli. Posledično ženske nikoli ni zapuščal, so pa ženske zapuščale njega. Zakaj točno, ni mogel dognati.

A nikar misliti, da Amor ni bil moški, kot se šika. Če je kdo dajal videz resnične moškosti, je to bil Amor. Nadpovprečno visok, postaven, sicer nič več rosno mlad, a vsekakor mladostnega videza. Skratka v letih, ko je zbirka izkušenj dozorela že v modrosti zrelosti človeka. V očeh žensk so takšni moški vredni vsega poželenja ali kot se reče: »Vredni greha!« Pa vendar …

Amor je že zdavnaj spoznal, da je strast samo en del ljubezni in da sama po sebi ni ključ do nje. On pa ni iskal nič drugega kot pravo, resnično in iskrečo ljubezen, ki, ne samo, da ne mine, temveč osrečuje s polnostjo obstoja samega po sebi.

Kako do nje, se je spraševal, in to prav on, ki je nosil ljubezen že v svojem imenu. Po neki teoriji so mu ime nadeli starši, a babica mu je zaupala, da si ime že pred rojstvom izbere vsak sam. No, izbere si ga njegova duša, ki ga prišepne otrokovim staršem.

Če je njemu ime Amor, potem to mora biti z razlogom. Če je duša tista, ki na koncu razkrije pomen našega obstoja, se bo to s pomočjo njegove vztrajnosti zgodilo tudi njemu. Tako dolgo bo temu namenjal pozornost - svoj čas in energijo - da se bo lepega dne odgovor izstrelil iz njegove biti.

Bil je več kot zaprepaden, da zanj sreče v ljubezni še ni bilo. Kako je to mogoče, če pa je ljubezen bila vse, kar je v življenju še iskal.

Rodil se je v arabskem svetu, kjer mnogoženstvo ni ovira. Po tem vzoru je odrastel in kasneje živel med Evropejci. Med njimi je spoznaval duh enakopravnosti in zelo redko naletel na skupnosti, ki bi živele v več partnerskih odnosih. Kot že rečeno, je poskusil poiskati srečo v ljubezni tudi predano in zavezano le ob eni ženi, kar pa se je prav tako kmalu sfižilo.

Spoznaval je, da ljudje iščejo v ljubezni logične odgovore in ob tem ustvarjajo vrsto odvisnosti in navezanosti.

Zbegan od spoznanj, kaj vse ljubezen ni, je zagrizel v trd oreh. Spoznati, kaj ljubezen torej je. To si je zadal kot smisel ali cilj obstoja.

Odločil se je, da bo na svetu našel kraj, kamor se bo zatekel in preživel neki nedoločen čas zazrt zgolj vase. Ne bo iskal ne ljudi, niti vznemirljivih dogodkov. Temveč v prvi vrsti le zasebnost in oddaljenost od toka vsakdanjika. S to mislijo se je povezal s spletom in prva stran, ki mu jo je odprla internetna povezava, je bil kraj s čudnim imenom - Jezera. Kraj na majhnem otoku sredi velikega morja.


No, če je že predhodno nastavil namen, da se bo prepustil naključju, potem je očitno to kraj, kamor je namenjen.

Kot pajek je spletel mrežo logističnih povezav, s katerimi mu bo uspelo pripotovati na izbrani konec sveta.

Je ob tem razmišljal, kaj ga čaka? Je njegova odločitev smiselna in kaj vse bo potegnila za seboj? Komu vse je dolžan pojasniti razloge svojega odhoda in zakaj? Bo zaradi nerazumevanja zašel v težave?


Ne, nič od tega ni razmišljal. Vsakršno razmišljanje in pojasnjevanje bi zadevo samo zapletlo. Slutil je neodobravanje okolja, v katerem je trenutno živel. V kratkem, z roko napisanem sporočilu, ki ga je pred odhodom odložil v nabiralnik, je s skopimi besedami pojasnil namen svojega izginotja. Samo tako za vsak primer, da ga ne bi iskali kot pogrešanega in dodal, da se bo ponovno javil, ko se bo sam tako odločil.

Srečen, da se je prepustil notranjemu vzgibu in prisluhnil šepetu v duši, je sedel na prvo letalo …


Pisarka Simona