URESNIČI SVOJE SANJE

Imaš izgovor ali dva, da ne gre? Ali celo mnogo več?

Sploh ne veš, kaj so tvoje sanje?

Ali še huje! Si jih pokopal tako globoko vase, da si še sam nanje pozabil?

Kaj pa, če te spomnim, da jih imaš? Vsi jih imamo. In da so uresničljive?

Vem, ne verjameš mi na besedo. Nič takega. Poudarek je na NIČ.

Popolnoma enako sem razmišljala tudi sama. Vdana v usodo. To je to! Meni se pa res ne more zgoditi nič takega, dih jemajočega.

Bom pač potrpela in vztrajala v položaju, v katerem sem. Saj tako ali tako ne morem ničesar spremeniti. Niti sveta niti položaja, v katerem sem, še manj sistema, ki ne spušča skozi svoje "kvazi" zakonitosti skoraj nikogar in ničesar.

Le kaj bi torej lahko spremenila prav jaz? Le kaj?

Po naključju in po prav čudnih poteh pa je vame pricurljalo spoznanje, da v resnici pa nekaj lahko spremenim.

In to je … SAMO SEBE!

Hja, koga drugega pa, kot svoj pogled na življenje.

Svoje delovanje in rokovanje z življenjem.

Kako se je to zgodilo?

Tako, da sem naredila nekaj »najbolj norega« in se podala na pot spreminjanja SAME SEBE.

In danes? Sem si bolj všeč?

Zagotovo! Sebi sem globoko hvaležna, da sem se končno slišala. 

DA JE VSE MOŽNO!

Ko sem dojela, da je VSE v življenju povezano samo z dvema »besedama«, to sta LJUBEZEN in STRAH, sem izbrala izrecno in samo LJUBEZEN.

Me je še kdaj strah?

Vsak dan znova dobim priložnosti za izkušanje strahu.

In vsak dan znova poskušam ozavestiti, da LJUBEZEN premaga VSE. V povezavi z iskrenostjo, sočutjem, spoštovanjem in zaupanjem, da se bo tudi zame dobro izteklo.

Zatorej vedi, vsi negativni občutki, kot so ljubosumje, jeza, strah, nemoč, nezaupanje, slepomišenje, pretvarjanje, ponarejanje … so rojeni iz STRAHU.

Zato izgubimo občutek, da smo vredni vsega najboljšega.

Če bomo sejali ljubezen, bomo LJUBEZEN tudi želi. Povsod! Tudi tam, kjer smo bili prepričani, da so vrata za nas zaprta.

In še nekaj je, na kar bodite pripravljeni!

Ne bo jih prav mnogo, ki bodo verjeli vašim sanjam.

NAJPOMEMBNEJŠE:

Vi sami morate biti med tistimi, ki verjamejo v VAS. 

Tudi, ko je najtežje, ko boli »kot pes«, ko ponovno in znova obstaja možnost, da padete … ZAUPAJTE VASE.

Do konca in za vedno!

Zelo veliko izkušnjo sem dobila, ko mi je lastni otrok pokazal ogledalo in povedal:

»Mami lahko jaz verjamem vate, kolikor hočem! Če ti ne boš verjela SEBI, ti tudi moja vera vate ne bo pomagala!«

Takrat sem pomislila: »Točno tako!« Na koncu lahko vsi okoli mene verjamejo vame. Če ne bom sama SEBI ZAUPALA in se predala svoji novi poti z dušo in srcem, ne bo nič!

Zatorej! Izbrala sem pot uresničevanja svojih sanj.

Napisala sem 2. knjigo. In to jaz, ki sem do nedavnega mislila, da bom do konca življenja hodila na predstavitve knjig drugih avtorjev.

Da bi meni kaj takega uspelo, je bilo do nedavnega nepredstavljivo.

In danes? Sem tik pred prvo predstavitvijo 2. knjige …

VSE GRE, VSE JE MOŽNO!

Zastavi si v sanjah karkoli in jutri naredi svoj prvi korak k uresničitvi.

Kaj jutri? Zakaj ne že danes?

Razmisli …

Pisarka Simona&Simon

V A B I L O 19. december 2016 ob 18.30 uri

Pozdravljeni 💞 večni popotniki!

Moje povabilo ni vsakdanje, kajti vsak dan se knjiga ne predstavlja, še posebej ne NOVA KNJIGA.

Podatkov nimate veliko, ostajam skrivnostna ... vendar skrivnost ostane skrivnost, dokler se ne razkrije.

Način, kako jo bom razkrila in se predstavila svojim prihodnjim bralcem, bo enkraten in neponovljiv.

Zatorej, izbirajte! 

In če boste izbrali 💜, ne morete zgrešiti.

Pisarka Simona & Simon

Klikni in se prijavi na Facebook dogodek: Predstavitev 2. knjige

V A B I L O

na predstavitev 2. knjige s podnaslovom:

RAZKRITA LJUBEZEN

Zakaj razkrita?

Komu se razgali?

In predvsem kdaj?

Dogodek se bo odvijal v KNJIŽNICI JOSIPA VOŠNJAKA,

19. DECEMBRA 2016, ob 18:30 uri.

Živimo v prepričanju, da o Ljubezni vemo VSE!

Če bi bilo temu res tako, potem zaradi nje ne bi toliko ljudi trpelo, norelo in počelo vse mogoče neumnosti.

Zakaj se vedno znova zataknemo, vam bom na samosvoj način razkrila in ob tem obelodanila glavni NASLOV 2. knjige.

Ob enem se bom povezovala s 1. knjigo VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA, ki predstavlja začetek moje pisateljske poti.

Ne morete si predstavljati, kako zelo se veselim ponovnega druženja z vami!

Avtorica: Simona Babič iz Slovenske Bistrice

Pisarka Simona&Simon

http://pisarkasimona.blogspot.si/

PISMO BOŽIČKU

Dragi Božiček!

Prav žal mi je, da na svetu še vedno toliko ljudi meni, da si Ti izmišljena ali pravljična oseba, ki v resnici ne stanuje na severnem tečaju.

Če se globoko zamislim, mi postane še težje, ko se spomnim, da prav ti ljudje starejšim otrokom pripovedujejo zgodbice, da si Ti samo simboličen starček ali morda bajeslovna oseba.

Le kdo daje tem ljudem pravico, da posegajo v domišljijsko brezmejni svet? Kaj mislijo, da če sami dvomijo, lahko sejejo dvom še drugje?

Dragi Božiček, jaz pa vem, zakaj so ti ljudje tako nejeverni?

Tvoji pomočniki se med seboj razlikujejo tako po zunanji podobi kot postavi, zato pa dvomljivci ostajajo dvomljivci. Seveda moraš imeti številne pomočnike, že zato, da lahko za božič pokukajo v prav vsak dom na Zemlji.

Ampak Božiček, jaz vem, (in kar jaz vem, VEM), da si ti z nami povsod, čeprav se vsem hkrati pač ne moreš prikazati čisto od blizu in čisto ob vsakem božiču. 

Zato bom še naprej širila in sporočala le tvoje poslanstvo, ki je nadvse ljubeče in povsod prinaša samo radost in veselje.

Kot vsako leto sem tudi letos skrbno premislila o svojih željah, kajti popolnoma sem prepričana, da je VSE MOGOČE. Torej tudi svoje želje izbiram premišljeno, ker se zavedam, da se na koncu vse uresničijo. Če ne po takšni, pa po drugačni poti. Če ne ob tem, pa ob onem času. Če ne s temi, pa z drugimi ljudmi.

Še pred tem ti prišepnem, da sta Ti moja ljuba, velika in že odrasla otroka tudi pisala. Kako vem? Zato, ker sta mi pismo poslala v vednost. 😊

Kot majhna sta Ti risala risbice. Ko sta poznala črke, sta se potrudila pisati. Sedaj pa uporabita kar elektronske naprave sodobnega časa.

Priznam pa, da mi je bil pretekli način odpošiljanja pošte veliko bolj pri srcu. Včasih smo jih nastavili na okensko polico, da je ptička z njimi poletela na tvoj naslov ali pa smo v mestu poiskali Božičkov nabiralnik in Ti jih je dostavil kar poštar.

Do sedaj sem ju vsako leto ob tem času spodbujala, da sta Ti pisala. Letos se je dogodilo, sta ona dva opomnila mene, naj nikar ne pozabim »pisati«!

No, če pa kaj, mi pa pisati res ni težko. Še več, v tem početju neizmerljivo uživam in se ga mislim tudi v bodoče trdno »držati«.

Božiček ti veš, kako obožujem svoje delo, in to nameravam početi tudi v prihodnje. Pisati, pisati in še enkrat pisati …

Kot nameravam tudi BITI srečna v Ljubezni! In tudi v prihodnje tkati ljubeče vezi. 

Kot želim biti srečna v Ljubezni, želim biti srečna tudi na splošno v življenju. Ti boš že vedel, kaj natanko imam v mislih.

Želim imeti obilje na vseh področjih svojega življenja. V prvi vrsti pa mislim biti zdrava in vitalna ter v odlični telesni pripravljenosti.

Glede na to, da me sedaj že zelo dobro poznaš, veš tudi, da se želim obilo in veliko zabavati in doživljati vedno nove in nove dogodivščine …, ki me bodo usmerjale na ta čudovita in čudežno lepa potovanja, na katerih bom večino časa preplesala, prepevala in se imela noro dobro …

Pika na »i« pa je še moja želja, da skupina OneRepublic enkrat samo zame zapoje pesem Counting Stars. Seveda, ob prvi priložnosti, ko obiščem njihov koncert.

Medtem pa bom pozorna na svoja čustva, ki mi bodo jasnovidno pokazala, do kod oziroma do kam sem že prispela.

Saj si prav z lahkoto predstavljam, da imam v življenju VSE, kar si želim in prav tako dosežem VSE, kar si želim! Te kar vidim, kako mi prikimavaš …

Kot po navadi pa te bo na božični večer čakalo na mizi, poleg mleka in domačih piškotov, tudi darilce. 

Odvij ga kadarkoli. Takoj pa v primeru, če boš samo za trenutek pomislil, da bi odnehal s svojim čudežno čarobnim poslanstvom.

Objem in en velik cmok na tvoje premraženo lice.

Tvoja Simonca

7. december 2016

NAJSLAJŠE POTICE NA SVETU

(DANES NI FOTOGRAFIJE, KER SEM SE NANJO SPOMNILA ŠELE, 

KO SEM "JO" ŽE POJEDLA!)

Najboljša potica na svetu je orehova potica. Pa ne katerakoli. Ampak mamina orehova potica. Tako je že od nekdaj. Seveda je bilo veliko pokušanja raznih potic različnih gospodinj, tudi potic, ki sem jih spekla sama. Vendar pa nobena ni prekašala slastnega in polnega okusa potice, ki jo zna speči moja mama.

Naj vam povem zgodbo, zakaj je temu tako? Zakaj je to orehovo pecivo, sestavljeno iz vzhajanega testa in orehovega nadeva, zame tako posebej dobro? Če te potice ne marate, lahko prenehate z branjem. Potem vas ne morem prepričati.

Če pa ste ljubitelj te slavne slovenske potice, potem pa me, prosim, vsekakor povabite, da jo poskusim še pri vas. Kajti nekdo, ki bo znal pripraviti tako dobro potico kot moja mama, bo pridobil vso mojo simpatijo. Da pa bi lahko spekel še boljšo? No, to pa je vsekakor »misija nemogoče«!

Za praznike se pri nas doma pogosto znajde na mizi tudi orehova potica. Ampak res samo za praznike. Po navadi tudi pri ostalih sorodnikih in znancih. Takrat je veliko možnosti, da si priborim košček tega peciva. Ko jo v ustih meljem in moje brbončice dobijo signal zadovoljstva, si vzamem še vsaj en kos ali dva.

Največkrat pa se je zgodilo, da ni bilo veliko želje po »še več«, razen doma, ko sem se bila pripravljena nabasati s to dobroto do te mere, da nisem mogla več niti sedeti in normalno dihati. Ko sem razrahljala pas, sem morala počakati, da mine vsaj nekaj ur, preden sem lahko nadaljevala z »normalnim« življenjem.

Vsaki potici, ki sem jo jedla izven doma, je nekaj manjkalo. Dobesedno. Največkrat je bil glavni razlog, da mi potica ni bila všeč, ker je imela veliko premalo nadeva, »file« po domače. Če je na potici bila vidna le tanka sled orehov, je nisem niti poskusila. Razen, če me je preganjala volčja lakota, pa še takrat sem raje počakala na drugo hrano. Tovrstna potica je mogla spolzeti po mojem grlu le, če je bila čisto sveža, morda še malo topla.

Potice z več polnila so bile že na oko bolj vabljive. Ampak po navadi sem bila znova in znova razočarana. Kako lahko gospodinje privoščijo potici in seveda sebi, tako malo orehov? Komu na čast odtegovanje te tako pomembne sestavine? Če pa je potica orehova, potem že mora imeti vsaj okus po orehih!

Včasih je pogled na potico obljubljal že malo več. Nadeva je bilo kar nekaj, testa pa tudi ne preveč. Prvi ugriz ali najkasneje drugi pa je prinesel grenko razočaranje. Nadevu je nekaj manjkalo. Pa, kako to, da se okusnost nadeva lahko tako razlikuje? Eni so bili prav grenki ali skoraj nič sladki, brez tiste prave mere še ostalih začimb, mleka, masla in pravilne merice ruma.

Pri teti, na mamini domačiji, sem si potico vedno samo ogledovala iz varne razdalje. Če mi jo je še posebej ponujala, sem odklonila z izgovorom, da nisem več lačna. 

Tako revne potice pa še n! Nadevu je manjkalo tako rekoč vse, največ pa orehov, testo pa je bilo suho in drobljivo. Ta moja teta ima okoli hiše tri velike orehe, ki jeseni nasujejo malih orehov s sočnimi orehovimi jedrci za zelo veliko košev. In čemu potem to odrekanje sebi in nam obiskovalcem vso ljubo življenje? 

Kako nemogoče nekateri varčujejo, kjer ni kaj za štediti. Saj me ne more prepričati, da peče dobro potico, če jo mora potem skoraj vso pojesti sama. Kdo od starejših ji je včasih tudi omenil, da bi lahko dodala več orehov. Jaz si tega nisem drznila, ker jo imam drugače zelo, zelo rada.

Najlepšo potico na svetu je znala speči moja tašča. Poudarek je na »najlepšo«. To se pravi najvišjo in zelo lepo na pogled. Če bi jo poslikali s pravega zornega kota, bi takšno fotografijo zagotovo vključili v kuharsko knjigo ali priročnik o posebnostih naše dežele. Bila je popolnega videza, z visoko vzhajanim testom, ki ga je bilo v razmerju z nadevom vsaj dvakrat več. Ta lepa potica spet ni bila preveč po mojem okusu. Ne more biti testo glavno. Testo je zaradi mene lahko tudi samo malo vidno. Glavni je nadev in pika. Tu ni velike znanosti.

Nekega dne sem si zadala nalogo, da bom tudi sama naredila najboljšo potico na svetu. Ampak nisem mogla verjeti. To ni bilo to. To ni bila potica z največ nadeva, malo testa in ki bi po možnosti še držala vse te plasti skupaj. Bila je sicer med boljšimi in je tudi zmanjkala v relativno kratkem času. Vsekakor pa spet ni bila tista »najboljša potica«, ki jo zna na tem svetu speči edino moja mama.

Vsaka mama zna narediti kaj prav posebej dobrega in kar najbolj obožujejo njeni otroci. In moja mama je tista, ki ji podarjam zlato medaljo v peki potice. Mojih somišljenikov je kar nekaj, prvi v vrsti so istega mnenja moji otroci.

Vedno znova in znova je okus te potice najslajši, v ustih se topi in pušča za seboj občutno zadovoljstvo. Po potici si še dolgo ne želiš pojesti prav ničesar drugega, samo da lahko obdržiš čim dalj časa tisti »mnjami mnjami« okus.

Ko sem bila nekoč na počitnicah z otrokoma daleč od doma, sem s seboj vzela zajeten kos mamine potice. Nekje ob obali smo odvili popotniško malico in si narezali debele kose. Vsi smo bili od te dobrote omamljeni in hkrati vzhičeni ter jo mlaskaje pojedli. Še tisti trenutek sem iz širne daljave želela poklicati svojo mamo in se ji zahvaliti za pojedino, ki nam je polepšala dan. 

In moja mama se vedno znova in znova hoče opravičevati zaradi tega, ker se ji testo ni dovolj dvignilo. In jaz jo moram vedno znova in znova prepričevati, da se je testo prav dovolj dvignilo in da ga je več kot dovolj. Najbolj važen je njen visoki in slastni nadev.

Ker je potica moje mame najboljša na celem svetu, je posledično zame tudi najlepša.

Da, tako je to z mojo mamo in njeno potico. Ko vidim, da testa skoraj ne vidim, potem vem, da je to to. In še nekaj vem. Če bo moja mama kdaj prebrala to zgodbo, me bo zanjo ekskluzivno nagradila. 

Prvič v življenju bo spekla potico samo zame. Dobila bom eno celo potico, ki jo bom lahko jedla in jedla in jedla … Mogoče bom še kaj prihranila za drugič ali pa jo ponudila tudi vam, da vas povprašam, ali se lahko strinjate z menoj?

Saj mama vedno hrani zame velik kos potice, samo nikoli pa še nisem dobila cele, samo svoje potice. Mogoče si jo zaslužim že zato, ker sem največja oboževalka te njene peke.

Mama, hvala za vse najslajše orehove potice!

Simonca

KRATKA "IGRA"

KRATKA »IGRA«

Scenarij in režija: Simona Babič

Iluzija kostumografinje (oblačila unisex): teniske NIKE, kavbojke TOMMY HILFIGER (dopušča se druga znamka), majica TOM TAILOR

Igralska zasedba: Ona in On

***

ONA: Toda, kaj nisi odstopil? Od »službe« naravnega zdravilca? Mar nisi rekel …?

ON: Kakor so se stvari odvijale, bi kmalu ostal brez vsega. Toda ne morem pozabiti, kar sem se naučil, za kar sem porabil življenja. Ali pač lahko?

ONA: Kaj bi mi rad povedal? Pridi z besedo na dan. Kaj se dogaja?

ON: Ti mi povej, kar bi ti jaz rad povedal. Če se boš zmotila, te bom popravil.

ONA (si vzame čas za razmislek): V redu, povedala ti bom!

Prvič ni bilo naključje, da sva se srečala v društvu za naravno zdravljenje. Je res?

ON (je tiho kot Zemlja, ki čaka, da vzklije seme, ki ga je zasadil)

ONA: Drugič, midva imava neke vrste mističen dogovor, ki sem ga jaz očitno pozabila, ti pa si ga obudil. Kje vse sva se v prejšnjih življenjih srečevala? Verjetno ti je raziskovanje v regresiji marsikaj povedalo. Slutim, da sva se vsakič srečala z drugačnim namenom. Nekatere dogodivščine so naju danes povezale v »partnerstvo brez meja«. Všeč nama je istovrstnost duše, najbrž sva vešča v izogibanju negativnostim in se z veseljem učiva o življenju. Ti imaš morda boljši "spomin", a jaz ga vestno zapisujem. Bereš moje misli in na energijah spodbujaš ustvarjalnost. Ko si zaslišal, da sem pozvonila, si me povabil na najino ponovno srečanje. Kako mi gre?

ON: Najprej se mi je zdelo, da boš dolgovezila, ampak mislim, da imaš nekaj možnosti, da ti tokrat uspe. Boš nadaljevala?

ONA: Ni mi treba nadaljevati, ampak potem ne boš vedel, kaj jaz mislim, da vem. Jaz pa se želim naučiti še kaj več. In ti tudi, to slutim. Kaj te vleče, da se družiš z ljudmi, kot sem jaz? Vse tvoje moči ljudskega zdravilca, so zate le stranski rezultati. Ti me ne potrebuješ. Ali sploh, kaj potrebuješ s tega sveta?

ON: Tukaj se motiš? Povej, zakaj sem pustil »službo« … ali veš?

ONA: Vsi so hoteli, da bi delal zanje čudeže?

ON: Kdaj pa kdaj sem naveličan ljudi, ki jim ni mar, kar jim povem. Lahko bi jim govoril, da naj prisluhnejo sami sebi, lahko bi jim rekel, da že vse imajo, pa jih ne bi pripravil do tega, da bi iskali v sebi. Da bi jim bilo mar zase. Ker jim je vedno mar za druge. Drugi imajo vse to, kar mislijo, da sami nimajo. Lahko sem vlekel denarce z njihovih žepov, razumeš? Nikoli jih ne bi pripravil do tega, da bi jim bilo mar za resnico?

ONA (vedela je, da je umiral od želje, da bi povedal, kar je vedel in marsikomu ni bilo veliko do tega, da bi poslušal/slišal): No, sam si prosil. Če si odvisnik od tega, kar dela in misli nekdo drug, potem imaš res veliko težavo.

ON (dvigne glavo in poblisne z očmi): Ti, veš kaj? Morda IMAŠ prav!

ONA: Kaj se je zgodilo z mano, da lahko sedaj povem vse te stvari!

Še vedno pa ne najdem odgovora, zakaj smo sploh tukaj?

ON: Kaj praviš na to, da smo tukaj zato, da se zabavamo in učimo. Ali zaradi obojega skupaj. Se spomniš boljšega odgovora?

ONA: Na primer gledanje filmov, kot bi gledal Življenja drugih ljudi! Zakaj bi torej izbral slab film, dramo, srhljivko … slabo Življenje?

ON: Ni ti treba gledati njihovih filmov in njim ni treba gledati tvojih.

ONA: To je naša Svoboda. Torej so nekateri ljudje nesrečni, ker so nesrečo izbrali?

ON: Da, in to je čisto v redu! Dovoljeno nam je verjeti, da smo ranjeni do katerekoli grozljive podrobnosti. Vse, kar je omejeno s prostorom in časom, je film in iluzija.

ONA: … vsaka iluzija potrebuje prostor in čas, da se doživi. Zadnjih dve leti sem režirala, igrala in si ogledovala svoj film. In bilo je zelo napeto, tudi grozljivo, celo smrtno nevarno, ampak sem splavala izpod mulja na gladino vode. To mi je uspelo! In veš, kaj me je čakalo, ko sem pokukala na plano?

ON: Sonce! Vem, zato ker si sedaj tukaj. Ti si kot Sonce, ki sije. Tudi name.

ONA: Ali si intuitivno zaznal vzporednico s svojim Življenjem? Torej je res domišljija tista, ki rojeva nove zgodbe. In tako resnično vsaka iluzija potrebuje prostor in čas, da se doživi.

ON: Poglej v nebo!

ONA (nagla sprememba pogovora jo tako preseneti, da pogleda v nebo)

ON: Izberi si oblak. Ali je popoln?

ONA: No, oblak je vedno popoln, kot je popolno nebo.

ON: Praviš, da je nebo, čeprav se vsako sekundo spreminja, vedno popolno?

ONA: Da! Tudi morje je popolno, čeprav se vedno spreminja.

ON: Torej ne bova mirovala in bova popolna!

ONA: Tako je! Nočem prihodnosti. Niti preteklosti. Dovolj mi je ta trenutek. In naslednji in naslednji …

ON: Kot oblak, ki ne ve, zakaj se giblje ravno v tej smeri in s tako hitrostjo …

ONA: Ali kot morje, ki ne ve, zakaj valovi ravno v tej smeri in s tako barvo …

ON: Če pa hočeš kakšen oblak odstraniti iz svojega življenja, ne delaj velike stvari iz njega. Umiri se in ga odstrani iz svojih misli. To je vse, kar je potrebno. Ne potrebuješ negativnih vezi.

ONA: Prav izjemen učitelj/učenec si, veš?

ON: Lahko je pozabiti naše trenutke vedenja in misliti, da so bili samo sanje. Ali čudeži preteklih dni.

ONA: Pišeš lahko tudi neumnosti. Izvirni greh je omejevati bitje.

ON: Vse ovire si postavimo sami. Če hočeš, lahko narediš, da je videti, kot da hodiš skozi stene.

ONA: Misliš, kako spraviti svoje telo skozi iluzijo materialne ovire, imenovane zid?

ON: Telo je iluzija in zid je iluzija. Osebnost je resnična. Torej?

ONA: Razpravljaj o svojih omejitvah in obdržal jih boš. Pa vendar, kaj ti resno o tem, da ni težko hoditi skozi stene? To je nemogoče.

ON: Lahko sediš na oblaku in letiš z njim, kamor je že namenjen, a hoditi skozi zid je nemogoče? Če je osebnost resnična, je iluzija ne more omejevati.

ONA: Vem, da, če bom v nedogled ponavljala, da je nemogoče, zato težke stvari ne bodo nenadoma postale lahke. Razumem sedaj tvoj pogled?

ON: Ko me boš res razumela, bo čas, da te za nekaj časa pustim samo.

ONA: In to bo takrat, ko bom sprejela, da Jaz živim v tem svetu! Svojem svetu.

ON: Svobodni smo, da delamo, karkoli si želimo.

ONA: Vse, dokler nekomu ne škodujemo.

ON: Poglej, mi odločamo o vsem. Nihče drug. Mi izbiramo. Nikomur ne moreš škodovati. Drugi lahko izsiljuje, da ga bo bolelo, če ne bom živel tako, kot si to predstavlja in želi namesto mene.

ONA: Občutim in vem! Krvosesi, ki bi pili kri, se skrivajo po kotih. Nihče ne more piti naše krvi, če mu ne dovolimo. Torej ne moremo nikogar raniti, ker si vsak sam izbere, ali se bo ranil ali ne.  

ON: No torej? Smo svobodni ali nismo? Delaj karkoli ti srce poželi.

ONA: Vse, kar doživljamo in vsakega, ki srečamo, je točno tam, kamor smo ga postavili mi sami.

ON: Zato pa ni izgovorov. Vesoljni zakon poskrbi, da podobno privlači podobno. Samo bodi, kar si. S tem privlačiš tiste, od katerih se imaš kaj naučiti in hkrati odvračaš tiste, ki se od tebe še ne zmorejo ničesar naučiti.

ONA: Ampak vmes si lahko tudi zelo osamljen.

ON: Ne pozabi na domišljijo. Če je imaš v izobilju, potem so zate vse stvari možne.

ONA: Kaj mi manjka zaupanje? Se zato kdaj svet obrne proti meni?

ON: Samo, ko sama tako hočeš! Ta svet je to, kar misliš, da je.

ONA: Imam pa eno zvesto prijateljico, ki mi pomaga vedno, ko jaz tako hočem. Ime ji je Sanjasidomišlja. Z njo se največ igram. Veliko me je tudi naučila. Povedala mi je, da če želim nekaj privabiti v svoje življenje, si naj samo predstavljam, da je že tam. In ne smem pozabiti, da si tudi sebe zamišljam ob tem, kar privlačim. Za začetek bom pritegnila samo bralce, k branju svoje »nove« knjige. Jutri bom pritegnila ves svet! In veš, kaj je najbolj čudežno? Deluje!

ON: Si to res želiš? Ti je res potrebno, da bi pritegnila, navdušila ali pretresla ves svet. Meni zadostuje, da samo živim svoje življenje in sem srečen. Seveda pa vsak lahko za preživetje dela, kar si želi. Na koncu se vsi zagovarjamo samo za svoje življenje. In to pred eno samo osebo. In ta oseba smo …

ONA: … mi sami!

ON: Pa še to se nam ni treba. Čeprav je za nas večino zanimivo vedeti, zakaj delamo stvari točno tako kot jih delamo.

Tebe pa svarim, bodi previdna. Izbiraš torej, da boš ljudem govorila, kako naj živijo, kaj naj delajo. Rada bi bila ljubljena, toda vseeno imaš samo eno prijateljico in si večkrat osamljena.

ONA: Pravkar me je prešinilo: »Zlato pravilo je, da zlatega pravila ni!«

Kaj potem, če nihče ne prebere moje knjige! Kaj potem, če ne bo bralcev!

Jaz zase vem. Jaz zase govorim. Pa če kdo sliši, ali ne, pa če kdo ve, ali ne.

KAR JAZ VEM, VEM! Enostavno vem. To zadostuje.

ON: Veš kaj?

ONA: Kaj?

ON: … hehe, pa ti je uspelo, da me nasmejiš od srca … sem ti rekel, da boš »lepega« dne poletela. Kot metulj. Vem, nisi mi verjela. Smejala si se, češ »ti kar govori pravljice«.

Čestitam! Pravkar si se razprla in odletela. Metuljček cekinček …!

ONA: Kaj pa ti? Ti je še pomembno, da tvoje besede najprej nisem znala »slišati«? Zdaj veš tudi ti. Ni ti potrebno, da s komerkoli deliš svoje znanje o svetu, da te kdorkoli sliši. Lahko izbereš, da ne rečeš ničesar. Tvoja sreča ni odvisna od nikogar.

ON: Kakorkoli … si pa »faca«. Res si mi na svoj način zlezla pod kožo!

ONA: No, »fajn«! Tudi meni je lepo v tvoji družbi. In ves čas mi pritegujejo pogled te tvoje nove teniske. Dobro ti pristajajo … tako mimogrede in za konec!

 

                                                                                                                    -  KONEC -

     (Če verjameš vanj! Če ne, pa si pripiši sam)

KAM JE ODŠLO MOJE DEKLE?

 Potrebujem svoje dekle!

         Kam je odšla? Zanjo se je izgubila vsaka sled. 

Prej je bila tukaj. Vsaj kdaj pa kdaj. Poslala kakšno misel, zgodbo. Poredko tudi poklicala.

Koliko vsega ji nisem povedal? In kaj vse sem ji? Tudi to, da je ne ljubim. Da nikoli ne bom čutil kot ona. Ni zamerila. 

Čutil sem, da jo je bolelo. To je povedala tudi sama. Vseeno je postajala ob mojih poteh. Mi pisala pisma. Kaj pisma? Napisala je dve celi knjigi. Mi slikala sebe. Mi vsadila sanje, ki so bile njene. Vsaj tako sem mislil. 

Res sem tako mislil. 

          

Ampak jaz sem dober. Sem pri zemlji. Prizemeljski. 

Moj prijatelj pravi, da sem višji. Obstaja nekaj stvari, ki jih jaz nikoli ne bi naredil. Ne želim biti v posmeh svoji družini.

V tem času sem rešil veliko stvari. Veliko sranja sem rešil. 

Zakaj se počutim, kot bi svoj avto zapeljal na njen vrt? Lahko bi šel in se opravičil. Pa nisem. Skril sem se za vinsko trto. Čakam, kaj bo naslednje.

Ves čas sem bil tisti, ki je čakal, medtem ko je ona hitela. Nikoli nisem rekel besede, če ni bila njena prva.

Dekle oprosti. Vem, ti ne bi nikoli želela biti v mojem avtu na tem vrtu za en popoldan. To sem vedel, nisem umazan. Zato se skrivam.

Potrebujem svoje dekle!

»Da si ne bi drznil! Spusti sedaj Ti!« mi pravi. »Kdo že?«

Lahko bi pil. Tam se za hip sanje srečajo. Jutri so potem še bolj oddaljene. Zato pijem samo kdaj pa kdaj. Ne sam. Prijatelji so izgovor.

Torej kako naj plešem tam okrog? Pod slapom njenih misli. Kot petelin s povešenim grebenom. Zanka pred njenimi vrati je smešna.

Burnost usten me želi čistega in me naplaviti v krog, v katerem potrebujem vrednost. Zakaj me je spustila ven? Ne morem dobiti glave okrog njenega svetilnika.

Potrebujem čudež … to nežno, sladko ženo. Me lahko naredi za moškega? Mladega. Iluzijo sestavi izven iluzije.

Potrebujem svoje dekle!

Seveda je odšla. Ljubimci poznajo samo malopridne zgodbe. Poskušajo vse, da bi bile čiste. Sprašujejo se, ali sedaj zares znajo živeti. Skozi misli so videti lepši. 

Naredil bi vse, da ne bi težko hodila. Da ne bi padla. Tuje nogavice me ne morijo.

Plesal bi počasen ples skozi mesto. Še ena stvar, ki jo počnem brez nje. Saj niti ne vem, ali bi ji bil še všeč ples skozi mesto?

Zanjo bi plesal še počasneje.

Zakaj šele sedaj, vse to, ko pa je odšla. Končno. To sem hotel.

Mislim, da sem to res hotel.

Potrebujem svoje dekle!

            

Poglej se zdaj. Zakaj lezeš skupaj? Kaj ti ni prijatelj rekel, da si zrasel?

Bodi srečen! Živiš v svojem in ne v njenem svetu.

Odj…! Česa pravzaprav nisi slišal? »Potrebujem svoje dekle!«

Pisarka Simona&Simon

S teboj delim VESELJE ... (odlomek iz 2. knjige)

Zaupam spevni harmoniji zvokov in že sem v plesu, ki zajame vse moje čute in nad čute. 

Energija steče skozme, me dviguje od tal in lahkotnost nezmotljivega koraka me vodi med vrtove, tja na travnike, med vitke breze, ki se mi priklanjajo in zvončke, ki oznanjajo. 

»Simonca se prišla je spet igrat!«

Čebelice brenčijo, na tipalke cvetni prah lovijo, ko mene podplati zasrbijo in se v divji tek podam, prepričana, da vse imam. 

Poljubim prvi bor, ki stoji med drevesi kakor štor. Se ne premika, le z vejami po vetru udriha.

Prebujena vsa drhtim, ko za soncem se podim, prepričana, da ga morda pa le ulovim. 

Saj je sonce zlato, pripeto na nebo, tudi zato, da mene ogrelo bo. Ko žarek preusmeri vame, srce se moje hitro vname. Srce pa nezmotljivo ve, kako meni je ime.

Simonca, srčna, vsa otroška in igriva, končno Ljubezen svojo je ulovila, ki se ji je do nedavnega še v temo skrila. 

Poredna ti Ljubezen, le kje si zaostala, ko Simonca te je tako vneto in tako dolgo prav povsod iskala?

Še veter ni imel moči, da bi ji pred tem razkril skrivnosti o Ljubezni tri:

*Ker Ljubezen vedno je bila, le verjela ni, da, kar daješ, na koncu tudi prejmeš.

*Ko uravnotežila temo je s svetlobo, prejela je dar, ki vsakemu v življenju

 je sveta vladar, Ljubezen svojo.                                                                         

*Ko brez pogojev sebe je objela, Ljubezen je iz srca njenega privrela.

Občutiš, kar občutim jaz? Kaj se zgodi, ko razrešiš te skrivnosti tri? Postaneš svoboden in odrešen, ves predan, ker ugotoviš, da le ni bilo zaman!

Vse dolge te noči prečuti in ko na vso silo želel pretesne čevlje si obuti. Ne moreš ti ukazovati svetu, naj ta uživa v svojem grehu. 

Če sam ne boš naredil nič, pretepel te bo sam hudič. Takrat videl boš na nebu le oblake tri in zamegljen pogled, v katerem vsak se utopi.

Ko pa spustil žarke sonca boš v srce, takrat se dvignejo prav vse megle. Ne ostaneš več samo potrt in nenaspan, ker preprosto vesel zbudiš se v vsaki novi dan.

Le Ljubezen ti lahko da prav to, kar vedno si iskal med svati in mislil, da morda dobil jo boš med brati.

Ti si ta Ljubezen sveta, še vedno ne dovolj opeta. 

Samo Ljubezen lahko prav vse ti da, ko boš dojel in jo pred vsemi in predvsem za svojo vzel. 

Takrat ga ni človeka, vse do konca tvojega veka, ki bi te lahko prizadel ali zrušil ali te na poti prebujenja skrušil.

TAKO, 

PA SVA IZBRALA SONCE 

ZA PRVI DAN VESELEGA DECEMBRA!

Pisarka Simona&Simon