POLICIJA NA SLOVENSKI OBALI ali "Kar je dovolj, je dovolj!"

 

POLICIJA NA SLOVENSKI OBALI

ali

»Kar je dovolj, je DOVOLJ!«

 

Nadzor! Da, nadzor nad gibanjem je prešel vsako mero »dobrega okusa«.

Vsako mejo, brez zavedanja, da meje ni!

Meje NI, ker je človekov duh svoboden; ker človekove brezmejnosti ne more ustaviti nič in nihče …

Pa vendar – človek živi v iluziji, da je mogoče kar koli kontrolirati. Kontrolirati drugega; redkim pade na pamet, da bi kontrolirali sebe …

Vsak bi vsakega kontroliral, brez zavedanja, da (verjeli ali ne ) ne more kontrolirati niti sebe. Kontrola ne obstaja, nadzor je farsa in vse v to smer je popolna in poneumljena izmišljotina.

Kam merim? V vseobsegajočo človekovo neumnost, ki se odigrava na vsakem koraku.

Slovenska obala je te dni preplavljena s Slovenci, ki želijo dihati, ki želijo nahraniti svojo dušo, ker so lačni življenja, svobode gibanja, lepot narave in njenih darov.

Do sem vse lepo in prav. Zamislila pa sem se ob pogledu na policijski par, ki se je sprehajal tik ob slovenski obali, tako rekoč po sprehajalnih poteh in ustavljal mimoidoče – ne morem si niti predstavljati s katerim »izgovorom«!?!

Kaj lahko človek krši, medtem ko pred seboj potiska otroški voziček, vodi na vrvici svojega ljubljenčka, se pogovarja s svojim otrokom, opazuje morje in prelet galebov, se s pogledom zazre v širno daljavo morja …? Ali ko se majhen fantek ustavi ob potki, skoči iz kolesa, utrga marjetico ter jo z žarom v očeh podari svoji mamici? Ali ko sprehajalec pozdravi drugega sprehajalca, znanca, soseda …?

Hej! Hej! Z zakonom dovoljeno gibanje postane z zakonom nadzorovano gibanje!

Dovoljeno ti je, da si zunaj. Ob enem pa te ta, ki je dovolil, da si zunaj, nadzoruje, ali si zunaj. Kaj nadzoruje? Nadzoruje tvoj obstoj zunaj! Preverja, ali obstajaš ali se samo delaš, da obstajaš. Ali kako naj razumem …

Ali kako naj razumem kontrolo, ki jo izvaja človek v uniformi, ki se postavi pred človeka v civilni obleki? In to na miroljubnem sprehodu, kjer ljudem žarijo oči, da lahko zgolj hodijo, dihajo, gledajo, vonjajo … polnijo svojo podhranjeno dušo in odpirajo vse predolgo zaprto srce.

Veliko neumnih vprašanj mi je bilo zastavljeno v tem kolesarko – sprehajalnem dnevu, ko naj gibanje ne bi bilo kontrolirano …

Kot na primer: Kje bom jedla, ko pa so vsi lokali zaprti?

Ljudje božji – kako kje bom jedla? Kaj smo vsi Slovenci zrasli v gostilnah ob gostinski hrani? Kaj ne obstajajo lokalne tržnice, ki ponujajo domačo, svežo in predvsem zdravo hrano? Kaj še vedno mislimo, da če ne vzamemo na potep doma pripravljene hrane, nismo »ta glavni«?

In če se samo še dotaknem neumnosti nad neumnim zakonskim omejevanjem s policijsko ali enaindvajseto uro …

Koga ogrožamo, če se gibljemo v naravi v večernih urah? Gledamo sončni zahod, sedimo na obronkih gozda, skalnih pečinah ali zgolj v parku na klopci in opazujemo zvezdno nebo?

Tako pa se bašemo v avtomobile in hitimo proti domu, ko je čas za večerne utrinke, ko je čas za ljubeče pogovore, ko je čas za mirnost, sproščenost, naravnost …

Ampak še vedno stavim na človekovo razumevanje, da je njegova duša brezmejna, srce ljubeče in polno svetlobe …

Samo odpreti je treba srce, ne meje.

Samo odpreti je treba svoja okna in vrata, ne glede na čas, uro …

Samo zazreti se je treba vase in ugotoviti, da smo vedno svobodnega duha in ljubečega srca – če si to le DOVOLIMO!

Slovenci – svobodni smo. Vsi ljudje smo SVOBODNI in vsak si to svobodo lahko dovoli V SEBI. Nikogar ni, ki bi lahko ujel človekovo dušo in jo strpal v obrazce, vzorce, zakone … Ničesar ni, kar bi lahko omejilo človekovo dušo!

Vsak lahko poleti na krilih duše, odprtega in lahkega srca kamorkoli si želi.

Ne nasedajmo strahu, ne izgubimo se v miselnosti, da je svoboda nekaj zunanjega.

Svoboda je v nas – vedno prisotna, nikoli omejena, nikoli zatrta, nikoli odvzeta …

Človek, svoboden si! Zavedaj se, da je vse ostalo iluzija, farsa, neumnost …

Kdo bo koga kontroliral, če je popolnoma jasno, da človek lahko kontrolira le samega sebe.

In če grem še malo dlje: Ali človek sploh lahko kontrolira samega sebe? Ali ne podlega vsak trenutek strahu? Ali se ne vdaja vsemu, kar sliši in spremlja okoli sebe? Ali ne trpi, ko gleda, kaj vse se mu vsiljuje in prepoveduje?

Že dobrih sedem let ne gledam televizije, ne spremljam medijev in ne izgubljam energije za vse neumnosti, ki me obkrožajo …

In kljub temu prejmem vsa sporočila, ki so v danem trenutku pomembna za moj obstoj – tukaj in zdaj.

Zatorej! Kdor meni, da se ne da živeti brez vključevanja (vživljanja) v dogajanje, ki nam je vsiljeno, ki zavaja, ki ustrahuje … je pohlevna ovčica; brez zavedanja: kdo ali kaj je; brez zavedanja svoje prave narave; brez zavedanja, da ni druge avtoritete, Boga, politike družbe … kot je ta, ki obstaja znotraj vsakega posameznika.

Živeti svojo pravo naravo, pomeni biti daleč od vsiljene in programirane ideologije.

Ideologije, oddaljene svetlobna leta od resnice.

Ideologije, izgubljene v času in prostoru, ker je preprosto povedano: ena sama ILUZIJA.

»Kar je dovolj, je DOVOLJ!«, lahko spozna le vsak sam.

In se končno poda na pot spreminjanja sebe – na pot osvobajanja svoje ujetosti, osvobajanja svoje majhnosti, svoje nepomembnosti, svoje ustrahovanosti …

Na pot sprejemanja svoje celovitosti, enkratnosti in veličastnosti.

Na pot ozaveščanja sebe.

 

 

 

 

 

 

 

Prešernov dan v obleki Pisarke Simone

 

MED DEŽJEM IN SONCEM 

Odvrziva vso človeško navlako,

vso plehkost in neumnost,

vso trivialnost in dramo ...

Namesto tega izbirajva

radost, nedolžnost, iskrivost ...

Teciva gola in bosa

med dežjem in soncem,

po morju in nad oblaki,

po nevihti in nad mavrico.

Izpraznjena stopiva iz sebe,

se predava nevidni sili,

ki vodi v neznano ...

in tako znano blaženost!

 

SVOBODA ali NESVOBODA – to je zdaj vprašanje?

Vsi smo svobodni.

Ali drugače povedano – nihče ni nesvoboden.

Malokdo pa se zaveda svoje nesvobode ali ujetosti.

Razmislek pri sebi, koliko drži ta poved, vodi v naslednjo smer.

Zadostuje nekaj (samo na videz) preprostih vprašanj samemu sebi.

1.    Delam TO, kar želim delati?

2.    Sem obkrožen z ljudmi, ki mi veliko pomenijo?

3. V kakšnem odnosu sem s temi ljudmi (zadovoljnem, radostnem, osrečujočem, izpolnjenem …)?

4.    Ali tem ljudem zaupam, z njimi sodelujem in rastem?

5.  Ali prepoznavam sliko, ki jo zrcalijo name (prepoznavam, kje vse bi lahko še napredoval, kaj vse spremenil, izpopolnil samega sebe …)?

6.    Sem odprte, sproščene narave, intuitiven, zavesten, prebujen v svetu spečih?

7.    …

No, zdaj že veste kam »pes taco moli«. V tem ritmu lahko s samoizpraševanjem nadaljujete sami.

Nihče vam svobode ne more podariti. Nihče in nič (zunanjega).

Ne moremo se osvoboditi od odnosov, ker odnos NI nekaj zunanjega.

PRVI in sploh edini ODNOS je odnos, ki ga vzpostavljamo sami s seboj. Vsi odnosi z drugimi so odraz ali odslikava našega notranjega odnosa do samega sebe.

Nihče ne more z nami tako lepo ALI tako grdo ravnati, kot lahko to počnemo sami s seboj.

Nihče nam ne more biti boljši ali slabši prijatelj, svetovalec, ljubimec, sodelavec …, kot smo to lahko sami sebi.

Visoko intuitivnim ali ozaveščenim ljudem je v tem pogledu lažje.

Zakaj? Ker imajo v »rokavu« več zavedanja »kdo ali kaj so«.

Takšni ljudje redko prenašajo odgovornost za svoje občutke in dejanja na druge.

Zelo redko se vdajajo mržnji, zlovoljnosti, sovraštvu … ali z eno besedo: strahu.

Kajti, sami so gospodarji svoje »hiše« (svoje biti). Zavedajo se, da svoboda NI nekaj zunanjega. NI denar. NI partner. NI hiša ali avto …

NI nobena lastnina.

Svoboda je lastna sama sebi.

Nihče ji ne more nadeti okovov, ker – kot zdaj že vemo – to vedno in povsod storimo le mi sami sebi.

Preprosto kot le kaj. Pa vendar! Zakaj je najtežje na svetu BITI SVOBODEN?

Zato, ker je najlažje na svetu BITI SUŽENJ. Suženj komur koli ali čemur koli: svojim občutkom, svojega ravnanja, svojih odvisnosti … Suženj partnerju, otrokom, prijateljem, sodelavcem … Suženj družbenega sistema, politike, vere (religije) …

To zadnje je morda celo največje suženjstvo celega človeštva. Oboževanje nekoga ali nečesa in predaja svojih moči v roke tako imenovanemu »Bogu« (zakoncu, politiku, papežu, šefu …) je zanka, ki zasužnjuje milijone ljudi po celem svetu.

Zakaj? Najkrajši možen odgovor je: »Ljudje se ne zavedajo, da je vsak izmed nas »ali Bog ali Batina«.

Osredotoči se na eno ali drugo poved in spoznaj, v katerem primeru bi se počutil svobodnega?

Jasno – kot »Bog«, ki VSE zmore. In TO tudi SI. Sicer v miniaturni obliki pa vendar nisi ločen od njega.

Si kot kapljica v oceanu in nosiš V SEBI VSE, kar nosi v sebi ocean. V vsaki kapljici morja so vse sestavine in ves potencial, kot ga ima ocean.

Ozavesti v sebi svoj najvišji potencial in živi samo svoje (samosvoje) darove.

In glej ga šmenta! Ni daleč dan, ko boš začutil, da si »Mali Bog«. Bog, ki zna in zmore vse, kot »Veliki Bog«. Tisti, ki mu danes ponujaš, predajaš in prodajaš samega sebe.

Zaživi svojo pravo, božansko ali »Bogovsko« naravo in narava ti bo potrdila »novi naziv«.

Narava VE, TI pa boš izvedel, ko se boš namenil poizvedovati: »Ali to drži?«

 

»V NESKONČEN RAZCVET!«

 

Srčno upam draga bralka ali bralec, da si med tistimi, ki so v svojem življenju že občutili takšno srečo, ki bi ji lahko nadeli ime: Blažena sreča. Če sledimo temu, kar nas osrečuje, radosti in veseli ter se cenimo, smo že blizu teh občutkov.

Občutenje največje sreče - blaženosti - se ne skriva nikjer drugje kot v naših globinah. V nas in na nas je odločitev ali bomo posegli po njej. Lahko si zastavimo cilj, da nas v raziskovanju teh občutkov ne bo prav nič ustavilo in da z nič manj ne bomo več zadovoljni.

Da! To niso samo prazne besede in marnje neke »Pisarke«, ki je nekoč menila, da je »sreča« za izbrance. Ta fraza potuje od ust do ust in ima moč tako dolgo, dokler je z močjo energije ljubezni in z njeno intenzivnostjo ne bomo preobrazili in ozavestili iz sredice svoje biti.

NAJLAŽJE je jamrati, se pritoževati, premišljevati o prepričanjih in se nanje obešati kot pijanec plota. Da, to je v resnici tako lahko, da zna prav vsak. In to tudi počne - neprekinjeno sleherni dan.

NAJTEŽJE pa je pogledati resnici v oči. Ali jo sploh želimo videti? Veliko raje se je izogibamo, kot da je nekaj kužnega in neprimernega za današnji čas. Kot da je najbolj primerno, da samo kukamo izza megle trajnega nezadovoljstva. Če ni moči videti v globino svojih oči, potem ni moči videti tega, kar se skriva še globlje v naši notranjosti. Posledično iz nekega čudnega prepričanja zanikamo sebe in neznansko težko živimo s samim seboj.

Od zunaj se radi ogledujemo, še bolje: primerjamo in širokoustimo z banalnimi besedami, ki so največkrat brez repa in glave. Naša usta brbljajo običajne puhlice ne glede, kakšne neumnosti letijo iz nas. Same naučene fraze, splošno sprejeta mnenja, parole od tu in tam in zastarele ter globoko zakoreninjene zasnove besed in posledično dejanj, ki jim sledimo kot ovce, pa čeprav ne držijo, ker je posoda iz katere zajemamo prepolna postanih in slabo prebavljivih vsebin.

Toliko nesnažnosti (prepričanj), kot smo v zameno za začasno »lep« zunanji videz in izkazovanje zunanje »moči« pripravljeni pogoltniti ali navleči nase se nikoli ne bo dalo izmeriti.

A obstaja upanje - kot vedno upanje umre zadnje - da nam bo lepega dne le dovolj vseh teh posod, napolnjenih z gnevom zgrešene preteklosti, in si bomo končno dovolili, da zaživimo drugače. Pa ne za en sam samcat trenutek, temveč vsaj za preostanek tega ljubega življenja. Zatorej! Moči upanja poganjajo svet.

»Upanje je nekaj puhastega, kar sede v našo dušo in poje pesem brez besed IN PRAV NIKOLI NE ODNEHA.« (Emily Dickinson)

Na čem je poudarek? Kot to nizam skozi vse tri svoje knjige, znova naglašam - pri sebi. Ni druge meni znane poti in ni drugih, ki bodo to storili namesto nas.

Če že potrebujemo vzornike, jih ne iščimo med »zvezdniki«. Če že potrebujemo primere, izločimo tiste, ki so primerljivi in postanimo nekdo »brez primere«.

Kajti to tudi smo - neprimerljivo - edinstveni, unikatni in s tem v prvi vrsti primer za »premer«!

Vedno lahko na že znanih različicah naredimo izboljšano izvedbo samega sebe. Raziskujemo dane posebnosti ter jih razvijamo in izmojstrimo do občutenja blažene sreče.

Zato ljubezen medsebojno poklanjajmo (sebi, drugim, živalim, rastlinam, gozdovom, vodi, zraku … in tako v neskončnost) in se priklonimo njeni veličini, ko jo prejmemo v zameno za kar koli. Ni samo po sebi umevno, da ljubezen prejmemo.

To bi bilo sicer prečudovito, a žal smo ljudje prav zares »čudna« bitja, ki ljubezni praviloma ne delimo brez razloga. Zato je še toliko pomembnejše, da to ozavestimo in ljubezen v obilju dajemo, kajti samo v tem primeru dobimo neomejeno priložnost, da jo bomo tudi prejemali, in to od celega sveta.

Obdarimo se z ljubeznijo in bodimo ta ljubezen, ki jo pričakujemo od drugih in od drugje.

Ljubimo resnico in resnične ljudi, njihov način življenja ob tem pa ostanimo zvesti svojemu.

Vsak dan, ki ga obeležimo v tem duhu, je prazničen.

ŽIVI JO!

 

KAKO JE VIDETI POGOVOR Z NJIM, KO SE SPRAŠUJEM O LJUBEZNI?

 

Ko sva že ravno pri tem, kdo ima koga raje, povej način, na katerega meriš ljubezen? Je to merilo eter, veter ali morska pena? Kje najdeš navdih za ljubezen? Če ne v ljubezni sami, kje bi jo lahko še iskala? Meriti ljubezen iz navdiha ni jasno merilo.

Nekoga osreči samo misel na drugega, drugi meri ljubezen s številom utripov srca in tretji s telesnimi dotiki. Kako izmeriti neizmerljivo dogodivščino, ki jo imenuješ »ljubezen«?

Nikoli je niti ne poskušaj ovrednotiti, ker ji s tem odvzameš vrednost, veličino nje same po sebi. Vrednost ljubezni se nadeja biti najvrednejša. Z vsako ljubeznijo je tako. Nobena ne želi biti drugovrstna, raznovrstna, mnogovrstna ipd. Vsaka zase želi biti edinstvena in tudi je, že zaradi svoje neponovljivosti.

Z nikomer niti z istim človekom je nikoli ne doživiš na povsem enak način kot prvič. Nemogoče je karkoli v življenju ponoviti, zato se je vsakič znova za ljubezen vredno potruditi, kot da je prvič.

Vedno znova, kot da je prvič - to je edino merilo za vrednotenje ljubezni. S tem ji daš v resnici upanje, da raste. Sedaj veš, da bo vsakič drugače in zdaj lahko vsakič znova občutiš, kako se bo ta prvič »ponovil« - ob istem ali drugem človeku.

Ali ni čudoviti imeti te možnosti? Iz pretekle izkušnje (kakršnekoli) veš, kaj ti je bilo najbolj všeč in kaj ti najbolj ugaja v ljubezni in potem drugič to želiš izpeljati vedno malo drugače. Kot bi želel narediti izboljšavo nečesa, kar ti tako ali tako že ugaja, ampak se vedno da še karkoli predrugačiti.

Spoznanja, ki jih nosijo izkušanje ljubezni, vsakič znova uporabiš za preobražanje znanega. Uporabiš nove impulze, vzgibe in ob tem nove občutke. Če so ti všeč, jih razvijaš v to smer še naprej, če ne, lahko vso zasnovo spremeniš.

Hja! Sem ti rekel, da ljubezni ne poskušaj primerjati. Tudi to sem ti predstavil. Ne zgleduj se po nikomer, ker potem ne boš original samega sebe. Boš ponaredek nekoga drugega.

Prav tvoje lastne izraznosti ljubezni nima nihče drug. Vse tvoje male posebnosti so velike skrivnosti, ki očarajo izbranega. Tega, kar daješ ti, ne more dati nihče drug.

Tudi način kako prejemaš, ni podoben načinom drugih.

Zdaj že veš, da karkoli narediš, narediš edinstveno, zato tudi ljubiš edinstveno. Kot ljubim edinstveno jaz. Katera ljubezen je torej »bolj« edinstvena, izmerljiva v svoji edinstvenosti? Na svoj način prav vsaka …

Kaj mi boš povedal glede telesnega dotika? Menim namreč, da ga prav nič ne more nadomestiti. Kakšen je tvoj pogled na dojemanje tega segmenta ljubezni. Otip me zanima. Ne božanja z očmi ali drugimi čutili.

Je ljubezen živ organizem, ki diha – je dih življenja? Se hrani iz naše maternice in raste v nas, dokler ni godna za srečanje z našo osebnostjo – se iz nas porodi? Povezana s popkovino, ki jo je treba na koncu prerezati in samostojno vdihniti …? 

Je to ljubezen – ta velika ljubezen, ki zraste v nas, ker jo mi hranimo in nudimo zatočišče, dokler se ne zgodi porod – za samostojen začetek življenja?

Je ljubezen samostojna entiteta, ki v nas zraste, se razširi, in ko v osebnosti ni več prostora za rast, želi ven, na svobodo, da bo spoznala še druge? Vdihnila življenje v druge, da bo tudi v njih začelo rasti to seme ljubezni in se širiti, vse do preporoda ...

Seveda so porodni krči težavni – saj se rojeva ljubezen, ki hrepeni po svobodi – postati samostojna in oditi na plano, da spozna še vse druge ljubezni. Širjenje ljubezni iz nas, ki dihamo in ji dajemo dih, s katerim se hrani, raste in okopa z našimi močmi. Ljubimo jo, kot ljubimo sebe, saj je del nas – je v nas …

Lepega dne si zaželi oditi na svobodo. Seveda prerezana popkovina nosi brazgotino, ki se mora zaceliti. Naše telo je razbolelo od porodnih krčev in potrebuje celjenje – saj ni preprosto, ko pa smo jo tako dolgo nosili v sebi, ji dali zavetje, vse dokler ni dovolj pri močeh, da samostojno zadiha. Sedaj ljubezen ni več samo naša, delimo jo z drugimi. Je kot otročiček, ki želi videti še svoje brate in sestre, dedke in babice, tete in strice …

Ljubezen, porojena iz nas, išče širjave ljubezni – svetloba jo je izvabila na plano. Sedaj ni več samo naša, je od vseh, ki jo želijo imeti v svoji bližini in jo spoznati, jo pobožati, se pogovoriti ali kako drugače družiti. Ljubezen raste in mi rastemo z njo, se učimo in temu ni konca …

Vse to je podobno, kot narava ponuja človeškemu paru, da z oploditvijo dosežeta rast novega človeškega bitja.

Prav tako dve izjemni duši »zaplodita« seme ljubezni, ki lepega dne preraste prostor v njiju dveh in se želi pokazati širnemu svetu.

Je to ta preporod, o katerem pišeš knjigo? Da. To želim izraziti – točno to.

 

 

9) MOJSTRSTVO LJUBEZNI

MOJSTER LJUBEZNI je ta,

ki je sam sebi najboljši svetovalec.

 

·     Kdor zmore postati sam sebi najboljši svetovalec je premagal občutke nemoči, nevrednosti in nespoštovanja samega sebe.

·     Vse že vemo, samo smo pozabili – skozi eone let in mnoga življenja –, da smo bitja vredna vsega najboljšega.

·       Torej si pomagajmo na način, kot bi nam pomagal najbolj zvest partner, najboljši odvetnik, najpametnejši svetovalec in najbolj predan ljubimec.

·       Poiščimo v sebi vse svoje posebnosti, edinstvenosti in jih obelodanimo na način, ki nas bo vreden.

·       Nismo rojeni za trpljenje, žalost in slabo počutje - mi smo bitja luči, svetlobe, smo enkratni popotniki na poti do ozaveščanja ljubezni in vsega dobrega, kar le-ta prinaša.

·       Ni daleč dan, ko bomo tudi drugim zmogli posvetiti na njihovi poti in jim olajšali marsikateri korak z nasveti, porojenimi iz lastnih izkušenj. Če nas bodo drugi slišali ali ne, pa ni več na nas. Lahko ponudimo, vendar če nekdo še ni pripravljen, ne vidi in ne občuti, dovolimo, da si vzame čas – kolikor ga potrebuje.

·     Kot vsako seme potrebuje ugodne pogoje za kalitev, tako se tudi vsako bitje razcveti ob pravem ali njegovem času.

8) MOJSTRSTVO LJUBEZNI

 

8)         MOJSTER LJUBEZNI je TA,

ki poje, pleše in se veliko smeji.

 

·       Da – prav ste razumeli. Ljudem je življenje dano za uživanje in ne za trpljenje.

·       Na poti življenja je treba vnesti čim več humorja (zdravega), kajti smeh je »božje darilo«. Kdor poje, slabo ne misli. Kdor pleše, sprošča adrenalin na zdrav način.

·    Smeh že na splošno nosi pol zdravja, saj osvobaja čute, stres, napetost in razširja srce. Smeh je treba vnesti v vsakdanjik in se smejati od srca, na vse pretege in povsem sproščeno. VSAK DAN!

·       Ni boljšega zdravila kot smeh na lasten račun ali nasploh na številne človekove neumnosti, ki jih vsak dan počnemo z vso resnostjo. A življenje ni namenjeno resnosti, strogosti in togosti – temveč prav nasprotno.

·       Ozavestite, da je smeh dan samo človeku. Poleg razuma, kajti razumne so tudi živali – na primer mravljice in čebele so vzornice – a smeji se lahko le človek. Čemu ne bi tega potenciala izkoristili na polno? In ob tem v smeh pritegnemo še druge.

·       A pozor! Ne mislim, da se smejimo in s tem norčujemo iz drugih … to je samo znak nezrelosti. Smeh na svoj račun ali na splošno na vse več kot neumne ali nerodne dogodke, ki jih življenje v obilju nosi kar mimogrede.

·     Smeh in jok sta dve plati ene medalje. Če se ne moreš smejati globoko iz svoje notranjosti (iz trebuha), ne moreš niti jokati.

·   Ko se smejimo, se naš miselni proces ustavi in takrat smo v resnici v meditativnem razpoloženju. Smeh nas osvobaja stresa in napetosti.

·       Kdor se samo hihita, ali smeji v zakrčenem, nesproščenem stanju, lahko ob tem še vedno razmišlja. Samo pristen in glasen smeh sprošča trebušno prepono in krepi mišice trebuha. To je prvovrstna masaža notranjih organov in kot takšna izjemno zdravilna. Ne pravijo zastonj, da je smeh pol zdravja.