Srčno
upam draga bralka ali bralec, da si med tistimi, ki so v svojem življenju že
občutili takšno srečo, ki bi ji lahko nadeli ime: Blažena sreča. Če
sledimo temu, kar nas osrečuje, radosti in veseli ter se cenimo, smo že blizu
teh občutkov.
Občutenje
največje sreče - blaženosti - se ne skriva nikjer drugje kot v naših globinah.
V nas in na nas je odločitev ali bomo posegli po njej. Lahko si zastavimo cilj,
da nas v raziskovanju teh občutkov ne bo prav nič ustavilo in da z nič manj ne
bomo več zadovoljni.
Da!
To niso samo prazne besede in marnje neke »Pisarke«, ki je nekoč menila, da je
»sreča« za izbrance. Ta fraza potuje od ust do ust in ima moč tako dolgo,
dokler je z močjo energije ljubezni in z njeno intenzivnostjo ne bomo preobrazili
in ozavestili iz sredice svoje biti.
NAJLAŽJE
je jamrati, se pritoževati, premišljevati o prepričanjih in se nanje obešati kot
pijanec plota. Da, to je v resnici tako lahko, da zna prav vsak. In to tudi
počne - neprekinjeno sleherni dan.
NAJTEŽJE
pa je pogledati resnici v oči. Ali jo sploh želimo videti? Veliko raje se je izogibamo,
kot da je nekaj kužnega in neprimernega za današnji čas. Kot da je najbolj
primerno, da samo kukamo izza megle trajnega nezadovoljstva. Če ni moči videti v
globino svojih oči, potem ni moči videti tega, kar se skriva še globlje v naši
notranjosti. Posledično iz nekega čudnega prepričanja zanikamo sebe in neznansko
težko živimo s samim seboj.
Od
zunaj se radi ogledujemo, še bolje: primerjamo in širokoustimo z banalnimi
besedami, ki so največkrat brez repa in glave. Naša usta brbljajo običajne
puhlice ne glede, kakšne neumnosti letijo iz nas. Same naučene fraze, splošno
sprejeta mnenja, parole od tu in tam in zastarele ter globoko zakoreninjene
zasnove besed in posledično dejanj, ki jim sledimo kot ovce, pa čeprav ne
držijo, ker je posoda iz katere zajemamo prepolna postanih in slabo
prebavljivih vsebin.
Toliko
nesnažnosti (prepričanj), kot smo v zameno za začasno »lep« zunanji videz in
izkazovanje zunanje »moči« pripravljeni pogoltniti ali navleči nase se nikoli
ne bo dalo izmeriti.
A
obstaja upanje - kot vedno upanje umre zadnje - da nam bo lepega dne le dovolj
vseh teh posod, napolnjenih z gnevom zgrešene preteklosti, in si bomo končno dovolili,
da zaživimo drugače. Pa ne za en sam samcat trenutek, temveč vsaj za preostanek
tega ljubega življenja. Zatorej! Moči upanja poganjajo svet.
»Upanje je nekaj
puhastega, kar sede v našo dušo in poje pesem brez besed IN PRAV NIKOLI NE
ODNEHA.« (Emily Dickinson)
Na
čem je poudarek? Kot to nizam skozi vse tri svoje knjige, znova naglašam - pri
sebi. Ni druge meni znane poti in ni drugih, ki bodo to storili namesto nas.
Če
že potrebujemo vzornike, jih ne iščimo med »zvezdniki«. Če že potrebujemo
primere, izločimo tiste, ki so primerljivi in postanimo nekdo »brez primere«.
Kajti
to tudi smo - neprimerljivo - edinstveni, unikatni in s tem v prvi vrsti primer
za »premer«!
Vedno
lahko na že znanih različicah naredimo izboljšano izvedbo samega sebe. Raziskujemo
dane posebnosti ter jih razvijamo in izmojstrimo do občutenja blažene sreče.
Zato
ljubezen medsebojno poklanjajmo (sebi, drugim, živalim, rastlinam, gozdovom,
vodi, zraku … in tako v neskončnost) in se priklonimo njeni veličini, ko jo
prejmemo v zameno za kar koli. Ni samo po sebi umevno, da ljubezen prejmemo.
To
bi bilo sicer prečudovito, a žal smo ljudje prav zares »čudna« bitja, ki ljubezni
praviloma ne delimo brez razloga. Zato je še toliko pomembnejše, da to ozavestimo
in ljubezen v obilju dajemo, kajti samo v tem primeru dobimo neomejeno priložnost,
da jo bomo tudi prejemali, in to od celega sveta.
Obdarimo
se z ljubeznijo in bodimo ta ljubezen, ki jo pričakujemo od drugih in od drugje.
Ljubimo
resnico in resnične ljudi, njihov način življenja ob tem pa ostanimo zvesti
svojemu.
Vsak
dan, ki ga obeležimo v tem duhu, je prazničen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar