ZGODBA s koncem, ki ga ne pričakujete ...

To je sufijska zgodba: starec in mladenič sta potovala z oslom. Hodila sta ob svojem oslu in medtem prišla v bližino mesta. 

Mimo so prišli šolarji, se hihitali in smejali ter govorili: »Poglejte ta dva norca: ob sebi imata zdravega osla, a hodita peš. Vsaj starec bi lahko sedel nanj.« 

Ob poslušanju teh otrok sta se starec in mladi mož odločala: »Kaj storiti? – ljudje se nama smejijo in kmalu bova dospela do mesta, zato bo bolje, da slediva temu, kar govorijo.« 

Torej je starec sedel na osla in mladec ju je spremljal. Nakar sta se približala drugi skupini ljudi. Ko so ju zagledali, so rekli: »Glej! Staruh sedi na oslu, ubogi fant pa mora hoditi. To je nesmiselno! Starec bi lahko hodil in fantu dovolil, da sedi na oslu.«

Zato sta se zamenjala: stari mož je začel hoditi in fant je smel sesti na osla. Nato sta naletela na tretjo skupino, ki je govorila: »Poglejte ta bedaka. In fant se zdi precej domišljav. Morda je starec, ki hodi, njegov oče ali učitelj – njegov varovanec pa sedi na oslu – to je v nasprotju z vsemi pravili!« 

Kaj torej storiti? Skupaj sta odločila, da sedaj obstaja samo še ena možnost: da oba sedeta na osla, zato je starec prisedel k mladeniču. Nasproti je prišla naslednja gruča ljudi in rekla: »Poglejte ta dva človeka, kako sta nasilna! Ubogi osel bo domala poginil – dva človeka na enem oslu. Bolje bi bilo, če bi tega usmiljenja vrednega osla nosila na svojih ramenih.« 

Tako sta se ponovno začela pogovarjati, kaj bi se dalo storiti. Zagledala sta reko in most. Skoraj sta že dosegla mestno mejo, zato sta se odločila: »Bolje bo, da se obnašava tako, kot razmišljajo ljudje tega mesta, drugače bodo mislili, da sva čudaka.« 

Našla sta bambus. Na svoja ramena sta postavila bambusove palice, na katere sta obesila osla, ki sta mu pred tem zvezala noge. Začela sta ga nositi in osel se je poskušal upirati, saj osla se ne da prisiliti kar tako zlahka. Zato je iskal možnost, kako pobegniti – osel res ne verjame v družbo in v vse to, kar govorijo drugi. 

Toda ta dva človeka sta bila zanj vseeno prevelik zalogaj. Prisilila sta ga, da je popustil. 

Že na sredini mosta se je zbrala množica ljudi in imela govor: »Poglejte ta čudaka! še nikoli nismo videli takih neumnežev – osel je zato, da ga jahaš, ne pa da ga nosiš na ramenih. Se vama je zmešalo?« 

Medtem ko sta starec in mladenič poslušala – in zbirala se je vedno večja gruča ljudi –, je osel postal še bolj nemiren. Vznemiril se je tako močno, da se je prevesil, padel iz mosta v reko in poginil. 

Moža sta stekla do reke, vendar je osel že poginil. Sedla sta na obrežje in starec je rekel: » Zdaj pa poslušaj …«

To ni običajna zgodba – stari mož je bil sufijski mojster, razsvetljena oseba, in mladi mož je bil njegov učenec. Stari mojster mu je skušal podati lekcijo. 

Sufiji za predajo nauka pred tem vedno ustvarijo neke okoliščine. Menijo, da če se v določeni situaciji ne znajdeš sam, nimaš izkušnje, in posledično se ne moreš poglobljeno učiti. 

Ustvarjene razmere so bile namenjene mlademu možu. Zdaj je starec povedal: »Poglej: kot je ta osel mrtev, boš mrtev tudi ti, če boš preveč poslušal ljudi. Ne delaj si težav s tem, kaj pravijo drugi, ker jih je več milijonov in vsak ti bo povedal nekaj drugega; vsak ima svoje mnenje in če poslušaš tuja mnenja, pomeni to tvoj konec.«

Ne poslušaj nikogar, ostani samosvoj. Obidi mnenja drugih in ostani ravnodušen. Če poslušaš vsakega, te bodo vsi usmerjali tako ali drugače. Vendar tako nikoli ne boš dosegel svojega najglobljega središča.

(zgodba iz knjige: TANTRA - Vrhovno razumevanje (OSHO), 2020)

Prevedla: Simona Babič

Izdala Založba Primus

TANTRA (OSHO) - beseda prevajalke

TANTRA - Vrhovno razumevanje (OSHO) 

Prevedla: Simona Babič

Izdala: Založba Primus

SPREMNA BESEDA PREVAJALKE:

Prevajanje se je zgodilo spontano in predvsem iz želje po doslednem razumevanju vsega, kar sem prebrala.

Brez osebnega razumevanja bi bil lahko prevod bistveno osiromašen ali pomensko izkrivljen.

Zavedala sem se teže sledenja izvirnemu besedilu.

Ker je izrazoslovje manj »domače«, je bilo treba pošteno zagristi v raziskovanje nekaterih stilnih povezav. Na koncu sem si kot samopomoč sestavila Slovar manj znanih besed.

Če povzamem – osebna intenzivna doživetja in posledično izkušnje neobičajne narave, so si sledile brez nadzora, brez pričakovanj in brez razumevanja, kaj se mi dogaja v resnici.

Moja lastna izkustva so zato kar nekaj časa ostajala brez vidnih možnosti, da jih dojamem z umom in izrazim jasno. Čeprav sem jih želela deliti vsaj s somišljeniki, sem obtičala praznih rok.

Vse dokler mi ni prišla v roke knjiga, ki jo boste morda brali – srčno upam, da z veliko mero čistega razumevanja. Kajti sama sem v njej prešla proces ozaveščanja na več ravneh in v več pogledih.

Na koncu je ostalo čudenje – veliko začudenje, pomešano z radostjo.

OSHO je oživel Tilopo, ko sem komaj zlezla iz plenic. Razumljivo – vse zapisano v knjigi nima časovne razmejitve in pravzaprav izvira iz Bog ve katere davnine.

Bila sem vzhičena nad načinom predaje znanja in na koncu več kot zadovoljna, saj sem razrešila »življenjska« vprašanja vrhovnih in večnih resnic o tantri.

Proces, v katerega sem bila vključena, je dobil epilog mojega lastnega zavedanja, pridih ponižnosti in globoke hvaležnosti.

»Mahamudra« je pojavna oblika, ki bo nekoč obrnila na glavo svet vsakega posameznika – še posebej, ko se bo izkušnja izrazila do zadnjega, »velikega pečata«, kjer postaneta modrost in praznina neločljivi.

Odkrit poklon OSHU, mojstru vseh časov.
Simona Babič

UVOD v knjigo: Ime ji je Ljubezen (Simona Babič)

UVOD
Zgodnje jutro, 16. septembra 2017.
Poslušam igranje na boben. Ritem, ki pelje iz mraka v svetlobo novega dne. Ni prav veliko trenutkov v življenju tako mističnih in pospremljenih s toliko zavedanja, da se ljudje prebujamo v boljši jutri. Večnost je z nami, a zaslepljeni kot smo, menimo, da so to samo zgodbe za ljudi z bujno domišljijo.
Čarobnost tega trenutka postaja resničnost, saj dan postaja stvaren, viden in pomešan s ptičjimi spevi. Veter nosi ta ponavljajoči ritem udarcev skozi odprta vrata prav do mojih ušes, ko občutim v sebi vso milino in zahvalo, da sem, kjer sem. V objemu morja, jutranje zarje in vetra, ki mi nosi sporočilo: »Začni! Zdaj je pravi trenutek, da zaključiš krog spoznanj, ki so ga zaokrožila tri leta velikih učenj in modrosti, prepotrebnih za današnji čas«.
Predaj sporočilo naprej. Bodi kot ta glasnik iz bližnjega gozdiča, ki vsako jutro, s ponavljajočo se predstavo na bobnu, ponuja odgovore kot na dlani. Izbrana si, da spoznanja deliš naprej. Vsak, ki bo zapisano prebral, bo dobil upanje zase, da ni osamljen. Da nas je vsak dan več in da se ponovno vključujemo v zavedanje obstoja.
Davno pozabljene svete prostore, dragocena sporočila in zapise preteklosti razgrni med vse, ki so začutili, da je prišel čas, ko izstopiti iz kroga nemoči predstavlja edini način za pretok energije v pravo smer. Pravilno usmerjena energija bo združila vse, ki s stopnjo svojega zavedanja iščejo somišljenike in soustvarjalce vrnitve sreče in blaženosti na zemljo. Tako kot je nekdaj že bilo, ponovno bo, ko se bo »prebudilo« dovolj ljudi in potegnilo za seboj tudi te, ki v globokem spanju nezavedno tipajo za resnično stvarnostjo.
Svetloba se širi, kot nezadržno prihaja nov dan. Svetost bivanja, blaženost biti in živost duha z močjo naravnih ritmov in toka življenja, zavedajočim že odpira vrata. V tem ni nič nenavadnega. Vse, kar je davne eone bilo »tukaj«, je v resnici še vedno tukaj. Čeprav v občutenju, da odkrivamo nekaj novega, je vse nekoč že bilo razkrito in doživeto. Poskrito zaradi človekove malomarnosti in nespoštovanja naravnih načel se ponovno razkriva tistim, ki to želijo »videti« in ki po tem neskončno hrepenijo.
Nima se smisla stiskati za nevednostjo in nevrednostjo ter zaradi strahu ponikniti s svojimi spoznanji. Duša ve. Vsak, ki ji bo prisluhnil in bil pozoren nanjo, bo svoj omejeni svet razširil v neskončnost. V povezavi z vesoljem bo v pomoč mati narava, ki vsak dan ljubeče ponuja odgovore na svoji »dlani«.
Le mi smo tisti, ki smo odtavali in razvrednotili njeno poslanstvo. Razvoj tehnologije, verstva, politične opredeljenosti, nepoznavanje naravnih načel, pozabljenost starodavnih sporočil ipd. so nas zavedli daleč, daleč od resničnega izvora in popolnoma odtujili od naše duše.
Preden se popolnoma potopimo v razmislek o svojem obstoju, še enkrat zajemimo zrak, splavajmo na površje in se ozrimo okrog sebe. Želimo obstajati v sozvočju z življenjem in se mu ponuditi z zaupanjem? Se ponovno povezati z vsem ustvarjenim v duhu ljubezni? Smo pripravljeni odpreti srca in dovoliti duši, da spregovori namesto nas?
Postati to, kar v resnici smo, ni tako zamegljeno, da ne bi mogli prepoznati. Veter ima čudežne moči. Le vrata je treba na stežaj odpreti, narediti prepih, da se odpihnejo dvomi in razpihajo meglice v glavah nevednih in nejevernih. Nesreča nikakor ni naše naravno stanje - ozreti se za poslanstvom svoje duše je najbližje naši naravi. Narava našega obstoja je poskrbela za rojstvo naše biti, da bi le-ta uživala blaženost, srečo, ljubezen in ne dušeče strahove ter z njimi povezano trpljenje.
Že od nekdaj je bilo tako, a čez tisočletja smo sami sebe pahnili v nesrečo. Pozaba bistva obstoja se je porazgubila v mržnji in nadvladi posameznikov, ki so želeli in še želijo z manipulacijo živeti na račun drugih. Njihova tema hoče prevzeti oblast nad svetlobo. Skozi vojna in osvajalska obdobja, tiranstvo ženskosti in odtujitev moškosti od srčnega bistva, je pahnila človeštvo za več tisočletij v pozabo.
Uravnovešanje ženskih in moških načel bo človeka osvobodilo številnih zablod. Žensko poslanstvo današnjega časa je v moškem odpreti in spodbuditi k delovanju njegov srčni center moči, da bo v polnosti in svobodno sposoben izražati samega sebe. Moško poslanstvo pa je, da žensko odpre in spodbudi k delovanju osvobajajoče spolnosti, ki predstavlja njeno ustvarjalno energijo in je izvor prvinskosti in najglobljih moči.
Vse to in še mnogo več, bom skozi knjigo predstavila iz osebnega doživljanja stvarnosti, kajti s pozornostjo ter veliko tankočutnosti, sem prišla do spominjanja izvirnosti svoje duše. Duše, ki sliši na ime Ljubezen.
Da! Ime ji je Ljubezen. Ne glede na vsa poimenovanja v preteklosti, na vse izkrivljanje njenega izvora, se ni pustila ugnati.
In se ne bo pustila ugnati niti tistim, ki so odločeni, da ji prisluhnejo. »Slišati« se jo da s srcem. Izvor blaženosti, vseh ekstatičnih čutenj in doživljanja telesnega ugodja izhaja iz srca - vse se začne v srcu. Le-tega vodi duša, ki je ob vsakem rojstvu v novi osebnosti in se preobraža z izkušnjami naših preteklih življenj. Želi izkušati vse, kar človek kot utelešeno bitje predstavlja.
Izgubili smo izraznost svoje duše, ki jo privlači in osrečuje le ljubezen in vse, kar je storjenega v njenem duhu. Zatorej ponovno - nismo rojeni za trpljenje, temveč za radost in uživanje le-te. Naša osnovna pravica je vzeti vse že ZDAJ in TUKAJ in ne enkrat nekoč, nekje … Ponuja se toliko vsega, kot je človek v svojem utelešenju sploh možen užiti. Toliko ljubezni in doživljanja stanja blaženih občutkov, kot jih sploh lahko prenese. Toliko vznesenosti veselja in sreče, kot le lahko dojame … Za vse navedeno seveda velja tudi obratno.
Sprejmemo lahko le to in toliko, kot si dovolimo – dobesedno. Nemogoče je vse to razložiti umu, dokler ne doživimo lastnih izkušenj. Kako bi se lahko verodostojno izrekala, če ne bi spoznala, kako je, ko se znajdeš na samem dnu in kako, ko se povzpneš na sam vrh? Šele pot v obe smeri razjasni poglede od spodaj navzgor in obratno, od zgoraj navzdol.
Poudarjam – izražanje duše nosi v sebi stanje blaženosti. Njene blagosti so tolikšne, kot jih posameznik sebi dovoli užiti.
Pot do stanja osvoboditve telesa in duha so modreci, mistiki in razsvetljeni ljudje že tlakovali. Ni tako nemogoče, da te poti ne bi prepoznali tudi sami.
Zakaj si torej ne bi dovolili več in še boljše? Brez krivde preteklosti, brez spon, ki smo si jih sami nadeli in brez sramu pred samim seboj!
Zatorej ljubi človek poleti na krilih svoje duše in se pridruži letenju vseh, ki so že vstali iz zablod trpečega odraza samega sebe in posedi na obzorju radostnega upanja.
Poraja se novo obdobje, ki bo osvetlilo davne modrosti, poskrite v želji zavajanja in osebnih koristi. Vsa verstva, ki so popačila izvirnost že zapisanih besedil in naredile človeka ustrahovanega in nemočnega, tonejo v pozabo. Počasi, a zagotovo. Pionirji današnjega časa že kukamo na plano. Ti bodo - bomo - poskrbeli, da resnica ne bo več zavita v temo. Povrnjeno upanje bo dvignilo vse, ki niso več zadovoljni v čredi privzetih »resnic«.

SPOROČILO ZA JAVNOST

Knjiga, prežeta z esenco Oshovega Duha, 

v mojih rokah dobesedno vibrira.

TANTRA - Vrhovno razumevanje (OSHO)
Prevedla: Simona Babič
Izdala: Založba Primus (2020)

Danes je marsikaj postavljeno na glavo. Knjige prevajajo ljudje z ustrezno diplomo, vendar brez potrebnega razumevanja modrosti, ki jo sporoča avtor. In obratno, ljudje, ki v resnici poglobljeno pristopajo k vedenju starodavnih ali novodobnih spisov, nimajo licence za prevajanje. Skoraj nihče pa se ne spomni več preproste ljudske modrosti, da je vse znanje dostopno prav iskrenim in pristnim iskalcem resnic o življenju. Ti so ga sposobni prenesti verodostojno in v skladu z avtorjevim sporočilom.

Seveda je treba zavihati rokave, pljuniti v roke in pridobiti kakšne dodatne veščine. A vse je možno, če se hoče. Tako se najdejo posamični zanesenjaki, ki se odločijo, da bodo presegli same sebe in se podali na novo pot. Sebe štejem mednje.

Koga še zanimajo izkušnje, če pomaha pred nosom z ustrezno diplomo, certifikatom in podobnim?

Mene zagotovo, saj sem goreča zagovornica znanja. Ne tistega iz trte izvitega, temveč pristnega, ki pa ga na koncu prinese življenje samo, najpogosteje skozi najtežje preizkušnje, kajti v območju udobja še nihče ni zaznal želje po višjih stanjih zavedanja.

Pa smo tam, kjer bo nekdo rekel, da delam iz muhe slona. Ne, ne bo držalo. Po tridesetih letih dela z ljudmi z najvišjo možno izobrazbo zelo dobro vem, da »papir« še ne prinese ničesar, najmanj pa modrosti. Morda nakazuje inteligenco, zelo ozko in specifično naravnano, ki pa po navadi nima veliko skupnega s pretočnostjo in raznolikostjo življenja kot takega.

Izkušnje, samo izkušnje, vsakršne možne oblike, predvsem pa tiste navidezno najtežje in osupljive narave, oblikujejo osebnost do te mere, da zna vstopiti v svet znanja s široko odprtimi vrati.

Če v svojem delu ne uživaš, nisi navzoč in predan, ne more biti pravih rezultatov. V tem primeru nisi niti živ, življenje je že zdavnaj ugasnilo zaradi vdanosti v usodo, kar pa je samo rezultat izjemno omejenih prepričanj. Živiš ali ne živiš? Tako preprosto je to.

No, moja zgodba je drugačna – pozitivno naravnana. V Sloveniji namreč obstaja Založba z veliko začetnico, ki je prerasla to omejitev preveč »pametnih« glav in spustila v svoj krog sodelovanja tudi ljudi brez uradnega »pečata«. S tem pa je izstopila iz ustaljene prakse in dala prednost avtentičnemu znanju. 

Moj prvi poklic ni prevajanje. Prevajanje se je »zgodilo«. Klic v meni je bil tako močan, da ga ni bilo moč preslišati.

Skozi razumevanje vsega, kar sem osebno doživljala (mejna področja zaznavanja obstoja zunaj dosega vsega običajnega), sem odkrivala veličino OSHOVIH modrosti. Resnica, ki se mi je ob branju razkrivala sproti, me je vodila do spoznanj, v kakšen proces sem bila pravzaprav vključena.

In se nadvse čudila izkušnjam, ki jim je do takrat brez pravega razumevanja vedno nekaj manjkalo.

V tej želji, da bi do podrobnosti spoznala celotno besedilo, sem začela spontano prevajanje in – zanimivo – takoj našla skupen jezik z Založbo Primus.

Zatorej ali bi lahko občutila toliko zadovoljstva ob delu zgolj iz poslovnega vidika? Nikakor. Nemogoče. Potem v prevod ne bi vtkala tolikšne količine energije hvaležnosti in ljubezni, kot sem jo ves čas in z vso pozornostjo nizala med besede.

Razumevanje – vrhunsko razumevanje tantre sledi, ko zrastemo skozi učenje te starodavne tehnike; ki niti ni tehnika, kot se odkrije med branjem. Je nekaj nad besedami in dejanji sodobnega časa.

·   Tantra je ena sama ljubezen – sproščena in naravna, a šele takrat, ko smo mi sami naravnani k temu znanju sproščeno in naravno.

·       Zgodi se …: »Ko je učenec pripravljen, pride učitelj.«

·       OSHO pa je učitelj večnosti in neskončnosti. Jasno! – ni mu para.

·       Njegove besede so preproste, vendar je to, kar želi razjasniti z njimi, skrivnostno.

·       In več kot razumemo, vse bolj postaja skrivnostno.

·       Skrivnost življenja ni nekaj, kar se lahko reši ali kar bo rešeno kadar koli.

·       Ta skrivnost se živi. Ta skrivnost ima svoje dihanje, svoj ritem in svojo bit.

Zato danes … in še predvsem danes, kljub vsej tehnologiji in razvoju v znanosti, OSHO ostaja vodnik tem, ki hrepenijo po ozaveščanju resnic – o sebi.

Mojstru OSHU v zahvalo globok poklon.

Simona Babič

… ljubezen je ljubezen je ljubezen … (Pisarka Simona)

 

NAJDI PRAVI IZVOR

POMEMBNA SAMOPOMOČ - SEVEDA ZA VSE, KI TO SPLOH ŽELIJO ... ŽELIJO POMAGATI SEBI!

Kje najti pravi izvor energije?

»Sem mar pozabil, kako se napolniti z energijo in obesiti nemoč na klin?«

Zvonki nasmeh se bo porodil na licu, ko se bo telo osvežilo, ohladilo in potopilo v vir energije.

»Kje pa sem zdaj? Ali mi lahko kdo pomaga najti ta izvir vseh virov, da se dvignejo meglice in se veselje pokaže na moje lice?«

Seveda! Nič lažjega. Prisluhni novici, ki je preprosta, obetavna in naravnana prav na vsakega.

Izvor vseh izvorov je v tebi. To si pozabil. Naj ti pokažem, kje in kako ga boš našel, se v njem okopal in napolnil s svežo izvirsko studenčnico.

Zajahal boš strumno in počasi, previdno in pokončno, osrečujoče in bohotno …

Vse je možno, dokler si živ. Če kakšna beseda ne sede na tvojega konja, nič takega. Najdi svojo in bodi sam svoj junak.

*

Ali se spomniš, kako si se nazadnje počutil, ko si srečal svojega dobrega prijatelja? Ti je srečanje pognalo kri po žilah iz golega veselja, da ga ponovno vidiš? Te je zajela radost in val nove energije?

Seveda! Razveselil si se ga prešerno kot otrok. Kaj meniš, od kod izvor te energije? Se je prelil iz prijatelja nate? Ali ravno obratno, od tebe na prijatelja?

*

Veš – v resnici se ni zgodilo niti prvo niti drugo, temveč nekaj tretjega. TI – ti si ta izvor energije. Ta energija je bila v tebi uspavana in prijatelj je samo povod, da se je zdramila, vzvalovila, se prebudila – v tebi.

Če bi se v tem trenutku osrediščil nase, bi lahko ostal centriran v tem občutku sreče. Ko smo srečni, imamo občutek, da je ta sreča zunaj nas, da prihaja od zunaj. Videti je, da se je veselje porodilo zaradi prijatelja, zaradi srečanja z njim.

Prijatelj ni vir energije. Prijatelj je postal samo priložnost, samo okoliščina, v katero si se radostno zagledal. Vendar je ta radost že v tebi. Tvoja je. Od vedno je v tebi. Samo, da si nanjo pozabil. In prijatelj je čudovita priložnost, da se ta speča energija v tebi razcveti in razbohoti po celem telesu.

Drugi je samo vzrok, samo objekt, samo okoliščina, ki nam je v pomoč, da vznikne ta speči vir veselja, ugodja in razigranosti.

Si mislil, da ta občutek sreče prihaja od zunaj? Kje pa! Vsi občutki so že v nas.

Kaj meniš, če bi srečal nekoga, na katerega si jezen, ljubosumen, zagrizeno zavisten? Misliš, da je ta drugi izvor tvojega neugodja ob srečanju? Da je ta drugi izvor jeze, žalosti in trpljenja?

Kje pa! Zdaj je že jasno, da je drugi samo povod, da vse, kar je že v nas, privre na plan.

Avč! To pa boli, vem.

Drugi NISO vzrok, ker v resnici v nas nič ne povzročajo. Karkoli že se dogaja, se dogaja samo v nas. Vsi občutki so samo povod, da to, kar je skrito v nas, pride do izraza, vznikne iz prikritosti.

Ko doživimo nekaj podobnega – ali ugodje ali neugodje; ali nekaj pozitivnega ali negativnega – je pomembno, da ostanemo centrirani v tem na novo vzbujenem občutku.

Na ta način bomo sčasoma pridobili povsem nov pogled do vsega v svojem življenju.

Ko smo jezni, se ne osredotočimo na tega, ki je jezo povzročil. Dopustimo, da ta drugi ostane zunaj nas. Raje občutimo to jezo. Ne znesemo se na drugega. Ne potlačimo jeze vase. Temveč dobesedno postanemo ta jeza ali radost. Ali žalost ali veselje … Dopustimo, da se zbira v nas.

Ne razmišljamo, da je nekdo drug ustvaril to jezo, zavist, žalost … Ta človek je samo okoliščina, samo dogodek, priložnost …

Ta človek je samo zadel na mesto v nas, izza katerega se skriva rana. Zdaj to vemo in postanemo ta rana. Človeku, ki je v nas vzbudil kakršnekoli občutke, postanemo HVALEŽNI. Ker je bil v pomoč, da je prišlo na dan nekaj, kar je bilo skrito.

Ko se v sebi osredotočimo na takšne in podobne občutke, se v nas zgodijo velike spremembe.

Če so občutki negativni, se jih bomo s tem, ko jih ozavestimo, tudi osvobodili – postali bomo zavestni, da so v nas.

Če so občutki pozitivni, bomo postali ta občutek. Če je to radost, bomo postali TA radost. Če je to zadovoljstvo, bomo postali TO zadovoljstvo, TA ljubezen, TA moč, TA hvaležnost, TO čudenje …

Če je TO jeza, bo jeza izpuhtela.

Namreč, dve stvari si je treba zapomniti in razločevati.

To je – ali so občutki pozitivni ali negativni?

Ko postanemo zavestni določenih občutkov, skozi zavedanje občutek izgine - v primeru, če je negativen.

Ko postanemo zavestni določenih občutkov in z zavedanjem postanemo ta občutek; če nas prevzame in postane del našega bitja, - je ta občutek pozitiven.

ZAVEST DELUJE RAZLIČNO.

Če je določen občutek strupen, negativen, se ga skozi zavestnost osvobodimo.

Če je občutek pozitiven, osrečujoč, ekstatičen, postanemo eno s tem občutkom in zavest se poglobi.

Z večjim zavedanjem po najkrajši možni poti rešujemo samega sebe in dvigujemo raven energije.

Izvor energije, kakršne koli energije – pozitivne ali negativne – je vedno v nas samih.

VEDNO ZNOVA

Vedno znova, ko se znajdem v vrtincu dogajanj, sem sama sebi odveč. Preveč me je, da bi piskala s piščaljo o samo-pomembnosti. Zato se odločim, da se umaknem – umaknem svoj ego – izstopim iz dogajanja, se ne vpletam čustveno in niti osebno. Stopim ob stran in sem opazovalka. Ko jaz izginem, šele takrat se v resnici začne dogajati vse.

Dokler te »metode« ne preizkusiš, ti brez lastne izkušnje ne bo povedala veliko.

Rumene zvezde so rumene samo toliko časa, kot traja noč. Ko dan razgrne noč, so zvezde nevidne.

Ko izbiram barvo, se vpletam s svojimi zamislimi, željami, prepričanji … Ko ostajam nevidna, je vse drugače. Takrat teče vse lepo po vrsti samo od sebe. Ničesar ne priganjam, ker ni česa priganjati. Vse ima svoj namen in na koncu se razkrije tudi pomen. Ampak šele na koncu.

Vmes pa se potrudim, da mene ni ali da me je vsaj čim manj. Ali je v tem kakšen užitek? Da – večkratni.

Skrbi odpadejo. Kako bi me lahko skrbelo, če pa se tako ali tako vse odvija po svoje in jaz sproti »odgovarjam« na dogodke.

Ne vem, koliko krat sem se že ujela, da nisem obžalovala takšnega početja. Saj se je na koncu zgodilo, da sem se še sama čudila: »Le kako mi je to uspelo?« Pa ni uspelo meni. To je bil tisti »višji« del, del nad mano ali del, ki deluje iz ne-uma. Ko ne mislim, kako, kaj, zakaj, temveč samo odreagiram v danem trenutku, življenje dobi poseben okus.

Manj sem utrujena in vedno bolj v budnem stanju, ker ne spregledam niti najmanjše podrobnosti. Bolj, kot sem pozorna, več se mi dogaja. Vse pa so praviloma čudeži posebne vrste.

Nekateri jih imenujejo srečna naključja. Vendar je ravno obratno: praviloma ni sreče zunaj nas in praviloma naključja ne obstajajo.

Srečanja z ljudmi mi nemalokrat prinesejo odgovor na kakšno dilemo, vprašanje ali razmislek. Ker ostajam pozorna, brez presojanja in sploh brez vrednotenja česarkoli na dobro in slabo, postajam navdušena, kako hitro se vse odvija. Še posebej, če se z ničimer ne vpletam (niti miselno niti čustveno – ostajam samo nevpleten očividec).

Najbolj me prevzamejo »razpleti«, za katere menim, da se jih sama ne bi nikoli domislila. Ob tem pa se ujamem v pajkovo mrežo domislic, ki začnejo brleti in se vrteti v moji notranjosti v povsem novih razsežnostih.

Ustvarjanje je svojevrsten fenomen! Kdor se mu prepusti z zaupanjem in ustvarjalnosti ne zavira, temveč spontano sledi vsakemu naslednjemu koraku, bo slej kot prej držal v rokah ustvarjen izdelek.

Takšen način delovanja nas pomirja s samim seboj in zagotavlja dolgo življenje. Saj nihče, ki pozna in ve za skrivnosti uživanja kot tudi skrivnosti ustvarjanja življenja samega po sebi, ne bo zapustil tega sveta kar tako.

Ustvarjalnost, hrepenenje po znanju in volja po raziskovanju vseh vrst obilja – vse to deli čudeže mimogrede.

Lahko se ustavim, lahko počakam, lahko sem pozorna …, a če bom brez zavedanja same sebe, bo veliko stvari spregledanih. Običajno pa prav te dajejo okus polnosti in živosti. Naravnanosti v zanimivejšo prihodnost.

Očarljivost je v igrivosti. Očaranost je v ustvarjanju. Česarkoli seveda. Vsak ima svoje danosti. In ob vpogledu vase jih lahko odkrije, saj so v njem vse od zgodnjega otroštva (v resnici pa še od prej).

Veliko zametkov je že bilo ustvarjenih, razna semena posejana. Samo spomniti se moramo, kaj nas je takrat ustavilo in zakaj do kalitve ni prišlo.

Vse najdemo v sebi. Vse čarobnosti, vse ljubezni, vse občutke, ki niso nujno prilagojeni zunanjemu svetu.

Prečiščevanje preteklosti rojeva prečiščeno prihodnost. Vsega se da naučiti. Vsaka nova veščina se lahko izkaže za naše poslanstvo. Sploh ni nujno, da že počnemo prav to, za kar smo se rodili.

Vprašati se moramo; vprašati samo sebe in bolje nikogar drugega, kaj točno je bilo tisto, kar smo že od nekdaj radi počeli in smo to opustili zaradi tisoč izgovorov in nezaupanja vase.

Vse za nazaj je možno zradirati in začeti na novo. Omejitev smo samo mi sebi. Nihče nas v resnici z ničimer ne omejuje. Včasih smo potrebni samo zaupanja vase, kot je suhi zemlji potreben dež. Zmoremo več, kot si mislimo in zagotovo več, kot nam pripisujejo drugi.

Kateri drugi? Vedno se vprašaj: »Kdo so ti drugi?« Živijo radost in srečo, mir in zadovoljstvo, prešernost in smeh. Ali ravno obratno. Zagrenjenost in slabo voljo, nemirnost in pritoževanje, zasmehovanje in podcenjevanje.

Če vsem veleumnim svetovalcem ni videti miru na obrazu, nasmeha na licih in zadovoljstva v življenju, potem so vsi njihovi dobronamerni nasveti nični.

Nekdo, ki nam z vzgledom nakazuje, da je dosegel svoj svet tako v teoriji kot v praksi, samo takšen nam je lahko vzornik.

Čeprav so tudi tukaj lahko trhla tla in spolzek teren. Če smo nagnjeni k posnemanju in primerjanju, potem nam tudi vzorniki ne bodo v korist.

Nikoli ne smemo mimo dejstva, da smo unikat in ne ponaredek nekoga drugega. Nikogar ni, ki bi bil natanko naša kopija in tudi mi ne moremo biti nikogaršnji dvojnik. Vsak plagiat je enkrat razkrit, zato se nima smisla ukvarjati z nečim, kar je dosegel nekdo drug – ker je nedosegljivo.

Naša univerzalnost in edinstvenost nima para. V resnici nima para niti v večini medosebnih odnosov.

Vse naše življenje je povezano z učenjem in rastjo naše biti. Zato je naša bit neustavljivo zanimiva in tega dejstva ne smemo zanemariti.

Vse vpoglede in vse razglede dobimo šele, ko se potopimo v svoje globine – počasi in potrpežljivo – da se razkrije bistvo naših lastnih darov/danosti.

Sprejmimo te sposobnosti hvaležno in ljubeče. Negujmo jih in spoštujmo, da bodo zmogle vzbrsteti, zrasti in zacveteti na samo nam lasten način.

Sprejemanje sebe, spoznavanje sebe in ljubezen do sebe so atributi, ki jih lahko neguje vsak. Vsak cvet se razlikuje od drugega. V mnogih niansah in odtenkih, dišavah in okusih smo nekoliko drugačni od drugih. Najti svoje posebnosti in jih dovršeno razvijati je nekaj najlepšega, kar nas lahko doleti.

Nikoli se ne bo nič spremenilo, če se ne spremenimo sami.

In sami se lahko popolnoma spremenilo – prerastemo vse, kar nam ne služi več. Kot smo na primer prerasli igrače, najstniške mozolje, te ali one modne muhe, takšne in drugačne oblike neodgovornih ali neiskrenih odnosov ipd.

Da - lahko se na novo rodimo, preobrazimo, transcendiramo ali preraščamo vse, kar nam ne služi več. Ter se dotaknemo sveta na samo svoj način.

ODTUJENOST

Poznam občutke odtujenosti. Nekoč so hodili z menoj vštric. Nikakor nisem razumela, da smo za vse, kar se nam dogaja »krivi« sami. Tako - na pogled - se mi je zdelo to povsem nemogoče. Zastavljala sem si vprašanja o »velikih« krivcih nesrečnosti, težav in celo sodobnih bolezni. Obhajalo me je prepričanje, da je vendar zame odgovoren »nekdo« (starši, šolski sistem, javne ustanove, državni uradi, bolnišnice, sodišča, policija …), ki naj bi omogočil varno bivanje, nudil zaščito pred raznoterimi težavami in po potrebi popolno zdravstveno oskrbo.

Družbena naravnanost, politična opredeljenost ter verodostojnost verskega, šolskega in pravnega sistema so vzvodi, ki naj bi človeku omogočali dostojno življenje. V teoriji bi se izšlo, če bi človek bil ozaveščen (prav vsak posameznik), kaj točno je njegov vezni člen v celotnem sistemu in če bi se vsi držali družbenopravnih norm, ki spodbujajo enakopravnost in enakovrednost za vse. Vse, kar iznosi teorija še ne pomeni, da drži v praksi. Tako se je že marsikomu izmed nas utrnilo, da varnosti in brezskrbnosti, kot jo pojmujemo iz navedenega ni in je nikoli ne bo. Pričakovanja, da bo nekdo reševal vse naše težave z razumevanjem in v vseh pogledih je iluzija brez primere.

Torej, kje iskati krivca za zamere, odtujenost, nesrečo in kar je še tega? Vsekakor smo ljudje tisti, ki lahko vsak pogled, vsako usmerjenost ali prepričanje spremenimo le pri sebi. Z zdravim razumom in dovolj intelektualnega razumevanja je moč spoznati, da se človek lahko v prvi vrsti zanese le nase. Ko človek deluje iz sebe, je najprej odgovoren zase. Odgovornost nosijo naše odločitve oziroma izbire. Ko so odločitve »slabe«, so temu primerni rezultati. Nekaj vsakdanjega je pričakovati, da nas bo čakal v pekarni kruh, na travniku cvetice in v knjižnici knjige, nekaj povsem drugega pa je pričakovati, da se bo naše življenje obrnilo na bolje, če se bomo življenju izmikali in iskali izgovore, da na trgu ni dela ali da nas delodajalec izkorišča in nismo dovolj plačani, da je zdravstvena oskrba zanič ali pa da bo mama kuhala, prala in pospravljala za nami do konca svojega življenja …

Če menimo, da smo med temi, ki se jim godi krivica, bo najbolje povprašati od kod in zakaj vrtajo po naši notranjosti takšni in podobni občutki. Pričarati nekomu službo in zaslužek po meri, poskrbeti za višji standard in omogočiti brezskrbno življenje je možno le v pravljici, kar pa še ne pomeni, da se te »pravljice« v resnici ne bi dalo prenesti v življenje.

Ljudje smo polni izgovorov/opravičil. Iščemo linijo najmanjšega upora in nam je marsikdaj za drugega malo mar. Takšen tok misli ne nosi obilja, nosi pa mnogokratnik težav.

Z razvojem znanosti – na primer elektronskih komunikacij - je prepad med ljudmi postal še večji in poglobil odsotnost pristnih človeških odnosov, kar vodi v vedno večjo odtujenost. Vendar ne samo od drugih, ampak predvsem do sebe, čemur na videz ni videti konca.   

Prav odtujenost v povezavi z družbenim sistemom, razvojem tehnologije in potrošniško mrzlico, naj bi bili glavni razlogi za psihofizične motnje vse več ljudi. Statistika nam rada postreže z alarmantnimi podatki, da obstaja vedno več ljudi, ki trpijo za depresijo in anksioznimi motnjami. Nekje sem zasledila podatek, da vsak 20. Slovenec uživa antidepresive.

Vse omenjeno kar kliče po tem, da bi krivdo za nastale težave naprtili »nekomu« drugemu. In večina tako tudi naredi.

Menim, da je najlažje oditi na »pivo« in udrihati čez vse in vsakogar - kot, da mi nismo del vsega tega. Kot da mi z ničimer nismo povezani, ničesar ne prispevamo s svojim ravnanjem, zgledom in obnašanjem - ker mi smo pa res tak »fajn« - in že »poznamo« rešitev, ki bi lahko vse »nesrečnike« (vključno z nami) odrešila iz krempljev neobvladljive situacije.

In menim, da je najtežje ozavestiti, da je rešitev v nas. Če bi vsak ozavestil, da se rešitev skriva v njem, bi bil cel svet naenkrat rešen. Vsi bi bili rešeni in to en dva tri. Tako pa - koga bomo reševali, če ne znamo priskočiti na pomoč niti sebi? Nikogar ne moremo reševati, če smo sami ta »nemočni« nesrečnik. Rohnimo nad vsem in vsakim in to iz nerešenih osebnih konfliktov.

»Vse srečne družine so srečne na enak način, vse nesrečne družine so nesrečne na svoj način.« (Ana Karenina - Lev Nikolajevič Tolstoj)

Sreča je ena. Nesreč pa je toliko vrst, kot je ljudi. Vsakemu nekaj drugega predstavlja nesrečo, žalost, bolečino, mržnjo … in ga posledično odtujuje na način, da na vse kriplje išče vzroke povsod drugje razen pri sebi.

Družba ponuja kot »rešitev« jemanje zdravil, prehranskih dodatkov, nakupovanje vsega mogočega (kar se nam kasneje »valja« po kotih oziroma imamo razlog več za brisanje prahu), draga potovanja (ko sami nimamo poguma raziskovati na lastno pest), razne vrste »razvajanj« (terapij, masaž, spodbujevalcev …) ipd. Vse navedeno nas ne pomiri, niti trajno ne ozdravi ali osreči. No, torej?

Ali ni morda vseeno vredno razmisliti, da je odtujenost problem posameznika, ki noče videti, da lahko spremeni le sebe? Kaj tako nemogočega nam sploh stoji na poti, da ne bi mogli začeti spreminjati najprej sebe? Kot na primer svojega ravnanja, govorjenja ali na sploh vedenja. Za začetek bo to več kot dovolj. Počutje nam bo hvaležno povrnilo z večjim zadovoljstvom!

Spremenimo lahko le sebe in tudi zbližamo se lahko le sami s seboj. Bolj, kot si bomo blizu, bolj se bomo sprejemali (se imeli vedno rajši), bolj bo odtujenost hlapela.

Drugi se bodo spremenili le, če se bodo sami tako odločili. S spremembo sebe bomo postali dober vzgled in drugi se bodo hitreje odločali, da želijo temu slediti. Odtujenost se bo umikala sprejetosti. Tudi tega, kar se nam danes zdi nesprejemljivo.