ODTUJENOST

Poznam občutke odtujenosti. Nekoč so hodili z menoj vštric. Nikakor nisem razumela, da smo za vse, kar se nam dogaja »krivi« sami. Tako - na pogled - se mi je zdelo to povsem nemogoče. Zastavljala sem si vprašanja o »velikih« krivcih nesrečnosti, težav in celo sodobnih bolezni. Obhajalo me je prepričanje, da je vendar zame odgovoren »nekdo« (starši, šolski sistem, javne ustanove, državni uradi, bolnišnice, sodišča, policija …), ki naj bi omogočil varno bivanje, nudil zaščito pred raznoterimi težavami in po potrebi popolno zdravstveno oskrbo.

Družbena naravnanost, politična opredeljenost ter verodostojnost verskega, šolskega in pravnega sistema so vzvodi, ki naj bi človeku omogočali dostojno življenje. V teoriji bi se izšlo, če bi človek bil ozaveščen (prav vsak posameznik), kaj točno je njegov vezni člen v celotnem sistemu in če bi se vsi držali družbenopravnih norm, ki spodbujajo enakopravnost in enakovrednost za vse. Vse, kar iznosi teorija še ne pomeni, da drži v praksi. Tako se je že marsikomu izmed nas utrnilo, da varnosti in brezskrbnosti, kot jo pojmujemo iz navedenega ni in je nikoli ne bo. Pričakovanja, da bo nekdo reševal vse naše težave z razumevanjem in v vseh pogledih je iluzija brez primere.

Torej, kje iskati krivca za zamere, odtujenost, nesrečo in kar je še tega? Vsekakor smo ljudje tisti, ki lahko vsak pogled, vsako usmerjenost ali prepričanje spremenimo le pri sebi. Z zdravim razumom in dovolj intelektualnega razumevanja je moč spoznati, da se človek lahko v prvi vrsti zanese le nase. Ko človek deluje iz sebe, je najprej odgovoren zase. Odgovornost nosijo naše odločitve oziroma izbire. Ko so odločitve »slabe«, so temu primerni rezultati. Nekaj vsakdanjega je pričakovati, da nas bo čakal v pekarni kruh, na travniku cvetice in v knjižnici knjige, nekaj povsem drugega pa je pričakovati, da se bo naše življenje obrnilo na bolje, če se bomo življenju izmikali in iskali izgovore, da na trgu ni dela ali da nas delodajalec izkorišča in nismo dovolj plačani, da je zdravstvena oskrba zanič ali pa da bo mama kuhala, prala in pospravljala za nami do konca svojega življenja …

Če menimo, da smo med temi, ki se jim godi krivica, bo najbolje povprašati od kod in zakaj vrtajo po naši notranjosti takšni in podobni občutki. Pričarati nekomu službo in zaslužek po meri, poskrbeti za višji standard in omogočiti brezskrbno življenje je možno le v pravljici, kar pa še ne pomeni, da se te »pravljice« v resnici ne bi dalo prenesti v življenje.

Ljudje smo polni izgovorov/opravičil. Iščemo linijo najmanjšega upora in nam je marsikdaj za drugega malo mar. Takšen tok misli ne nosi obilja, nosi pa mnogokratnik težav.

Z razvojem znanosti – na primer elektronskih komunikacij - je prepad med ljudmi postal še večji in poglobil odsotnost pristnih človeških odnosov, kar vodi v vedno večjo odtujenost. Vendar ne samo od drugih, ampak predvsem do sebe, čemur na videz ni videti konca.   

Prav odtujenost v povezavi z družbenim sistemom, razvojem tehnologije in potrošniško mrzlico, naj bi bili glavni razlogi za psihofizične motnje vse več ljudi. Statistika nam rada postreže z alarmantnimi podatki, da obstaja vedno več ljudi, ki trpijo za depresijo in anksioznimi motnjami. Nekje sem zasledila podatek, da vsak 20. Slovenec uživa antidepresive.

Vse omenjeno kar kliče po tem, da bi krivdo za nastale težave naprtili »nekomu« drugemu. In večina tako tudi naredi.

Menim, da je najlažje oditi na »pivo« in udrihati čez vse in vsakogar - kot, da mi nismo del vsega tega. Kot da mi z ničimer nismo povezani, ničesar ne prispevamo s svojim ravnanjem, zgledom in obnašanjem - ker mi smo pa res tak »fajn« - in že »poznamo« rešitev, ki bi lahko vse »nesrečnike« (vključno z nami) odrešila iz krempljev neobvladljive situacije.

In menim, da je najtežje ozavestiti, da je rešitev v nas. Če bi vsak ozavestil, da se rešitev skriva v njem, bi bil cel svet naenkrat rešen. Vsi bi bili rešeni in to en dva tri. Tako pa - koga bomo reševali, če ne znamo priskočiti na pomoč niti sebi? Nikogar ne moremo reševati, če smo sami ta »nemočni« nesrečnik. Rohnimo nad vsem in vsakim in to iz nerešenih osebnih konfliktov.

»Vse srečne družine so srečne na enak način, vse nesrečne družine so nesrečne na svoj način.« (Ana Karenina - Lev Nikolajevič Tolstoj)

Sreča je ena. Nesreč pa je toliko vrst, kot je ljudi. Vsakemu nekaj drugega predstavlja nesrečo, žalost, bolečino, mržnjo … in ga posledično odtujuje na način, da na vse kriplje išče vzroke povsod drugje razen pri sebi.

Družba ponuja kot »rešitev« jemanje zdravil, prehranskih dodatkov, nakupovanje vsega mogočega (kar se nam kasneje »valja« po kotih oziroma imamo razlog več za brisanje prahu), draga potovanja (ko sami nimamo poguma raziskovati na lastno pest), razne vrste »razvajanj« (terapij, masaž, spodbujevalcev …) ipd. Vse navedeno nas ne pomiri, niti trajno ne ozdravi ali osreči. No, torej?

Ali ni morda vseeno vredno razmisliti, da je odtujenost problem posameznika, ki noče videti, da lahko spremeni le sebe? Kaj tako nemogočega nam sploh stoji na poti, da ne bi mogli začeti spreminjati najprej sebe? Kot na primer svojega ravnanja, govorjenja ali na sploh vedenja. Za začetek bo to več kot dovolj. Počutje nam bo hvaležno povrnilo z večjim zadovoljstvom!

Spremenimo lahko le sebe in tudi zbližamo se lahko le sami s seboj. Bolj, kot si bomo blizu, bolj se bomo sprejemali (se imeli vedno rajši), bolj bo odtujenost hlapela.

Drugi se bodo spremenili le, če se bodo sami tako odločili. S spremembo sebe bomo postali dober vzgled in drugi se bodo hitreje odločali, da želijo temu slediti. Odtujenost se bo umikala sprejetosti. Tudi tega, kar se nam danes zdi nesprejemljivo.