DESETI DAN

Dolgo sem se ukvarjala z dokazi o obstoju »boga« in ugotovila, da je to popoln nesmisel. Ne da se ga dokazati, ne glede na način, s katerim iščemo utemeljitvene dokaze.

Še najmanj je to možno izraziti z besedo, kajti sam po sebi je »bog« nespoznaven. Zato je uporaba kakršnihkoli definicij brezpredmetna.

 »Bog« se lahko le doživlja in načinov doživljanja je veliko. Prebliski, ki se ob tem pojavljajo, so še najbližje temu, kaj človekov um želi stlačiti v materializirano obliko »boga«.

Če v nas prevladuje intelekt, »boga« doživljamo skozi resnico.

Če v nas prevladuje čustvenost, se »bog« doživlja skozi srce.

Če um ni niti intelektualen niti čustven, je lahko »bog« spoznaven skozi dobroto.

»God« - Bog – prihaja iz besede »good« - dobro.

V glavnem pa se za »spoznavanje z bogom« prepletajo vsi trije načini. Te tri lastnosti (resnica, lepota, dobrota) so kot nekakšna »vrata«. Ko stopimo izza njegovega okvirja pod svod neba, spoznamo svet brez okvirjem (omejitev, vzorcev …).

Obstajajo ljudje, ki so presegli vse okvirje samo skozi zavest. Zavest je namreč sama po sebi brez »oken in vrat« in se ne poslužuje nobenega vzorca.

Človek, ki je spoznal zavest, je spoznal osvobojenost telesa od duha. To spoznanje je možno, ko se prenehamo identificirati s telesom.

*

Amor in Edna sta se drug drugemu zazrla v oči. To je bil svečan trenutek za dve duši, ki sta se ponovno srečali kot osebnosti.

Prepoznavanje je bilo iskreče in je vzbujalo občutenje popolne povezanosti. Med njima ni bilo ničesar, kar bi lahko skrila drug pred drugim. Vse je bilo kot na dlani. 

Srečanje ni bilo naključno – bilo jima je namenjeno.

Ni tako veliko trenutkov v življenju, ko človek kot osebnost v povezavi s svojo dušo, doživlja toliko neskaljene sreče in miru v sebi.

Prav nič jima ni bilo potrebno storiti niti izgovoriti. Vse je bilo preprosto povedano odveč – medsebojno in s celotnim obstojem sta zavestno občutila povezavo v "eno" – vse je bilo kristalno čisto in jasno.

Tudi, če bi se tisti hip razšla, ju v resnici ne bi ločilo prav nič več. Povezana sta bila z »bogom« v sebi.

*

Doživljanje v zavesti ljubezni je neizbrisno, kjerkoli že smo. Vse lahko oživimo in podoživimo, kadarkoli si to zamislimo.

*

Stekla sta po hribu navzdol proti mestu. V ozki ulici brez imena, sta naletela na skupino ljubkih mačjih mladičev. 

Starka vsa v črnem in s palico za pomoč ob hoji, je povedala, da so ostali brez mame. Bližnji sosed jo je zastrupil. Poginila je kmalu zatem, ko je skotila sedem mladičev.

V bližnji trgovini sta kupila mleko in mačjo hrano ter se vrnila k tem drobnim suhcenim bitjem, da jim za nekaj trenutkov polepšata življenje.

Tudi človek lahko drugega človeka osreči le za trenutek. Sreče nikomur ne moremo »podariti« v trajno last, če je človek ni v stanju zavestno doživljati v sebi.

Človek se loči od živali prav po zavesti. Kaj človeka žene, da ubija živali? Da postane slabši kot žival? 

 ... nezavedanje in s tem ločenost od vsega - od vsakega načina in oblike doživljanja »boga«.

Pisarka Simona

DEVETI DAN

Saj res, le kdo ga je tega jutra tako zgodaj prebudil? Spočitost in poskočnost sta v njem kar odzvanjali. Imel je občutek, da ga vodi neki notranji glas, a ni razmišljal, od kod se je pojavil - le sledil je notranjemu vzgibu.

Napotil se je okrog zaliva, da bi se povzpel na sam vrh hriba, ki ga je že nekaj večerov opazoval iz terase svojega začasnega domovanja. 

Pot ga je vodila mimo jadrnic in čolnov, sidranih v mestnem pristanišču.

Z lahkotnim korakom se je med zanjimi hišami usmeril proti vznožju vzpetine in tik pred vrhom že skoraj tekel. Vznemirjenost v njem je naraščala, kot bi slutil, da ga čaka pustolovščina brez primere.

Tik pred vrhom je zastal in hkrati mu je vzelo dih. Zagledal je veličasten prizor na plešočo žensko, ki je pretopljena z naravo izražala samo sebe skozi ples.

Za hip ga je prešinilo, da je nekaj na njej tako znanega - domačega - kot bi jo že nekje srečal. 

Obdana je bila s sijem svetlobe, ki je vabil v svojo bližino. Iz nje je žarela nevidna moč in vzbujala občutke vznesenosti ter neskončne miline.

Dolgo pisano krilo se je ujemalo z oprijetim životcem in poudarjalo vitkost telesa in zunanjo lepoto. Izpod krila sta se razkrivali bosi nogi.

Bila je kot struna na instrumentu, katerega upravlja neka višja sila in kateri se je uklanjala samodejno, brez pomisleka.

Spreletel ga je val čutnosti in prevzetosti nad dogajanjem pred njegovimi očmi. 

Navidezno skrit za večjo oljko, se je vprašal, ali je primerno, da jo  na skrivaj opazuje?

Ali bi se moral razkriti, ji dati znamenje prisotnosti ali preprosto oditi?

A oditi ni mogel in niti zmotiti njenega ustvarjanja, saj bi s tem prekinil čudovito predstavo, ki mu je morda bila celo namenjena.

Stal je kot prikovan in niti za trenutek ni želel izgubiti iz uvida dogajanja pred seboj. 

Telo se je vdalo ugodju - preplavila ga je energija soustvarjanja in pronicala vanj skozi vsako poro telesa.  

Pravzaprav je pozabil, da se je še hip pred tem spraševal o primernosti opazovanja tega čarobnega prizora.  

Ustvarila se je pretočnost, zakrožila po telesu, se dvigovala po hrbtenici vse do temena in se povezala z vibracijo čutne ženske prisotnosti. 

Vse meje, pregrade in okovi so padali – povezanost s celotnim obstojem je stekla v vse smeri.

Ples je postajal vse intenzivnejši in ju medsebojno oplajal. Niti zavedal se ni, kdaj se je vključil v ples, kot bi plesal tudi sam. Kmalu ni bil več opazovalec plesa – postal je ples sam. 

Ples mu je razkrival ženskost skozi naravo in občutenje, ki se je izražalo med dvigi in spusti gibkega telesa, prepletanjem rok, premikanjem nog in vrtenjem v vse smeri.

V resnici je stal popolnoma na miru, le njegovi občutki so plesali hkrati z njenimi. 

Prav tako je izgubil občutek za čas in celo za prostor. Celovitost dogajanja ga je v duši združila z njeno. Medsebojno prepleteni sta se predali radostni blaženosti srečanja.

Amor je bil prevzet od pričujoče energije, ki se je razlivala v valovih, kot se razlivajo valovi na obalo. 

Nikoli na povsem enak način, nikoli s prav isto obliko niti vsebino še manj močjo, pa vendar ... Se ne končajo. Vedno znova so vzvalovili njegovo notranjost in povzdigovali energijsko prepletanje.

Ozavestil je, da se "ljubi" z žensko, ki mu je odprla vrata v drugačen svet doživljanja ljubezni … 

Čarobnost večnosti ga je posrkala v ekstazo blaženosti in pretopila v ljubezen samo.

*

Angeli varuhi se nam pridružijo ob rojstvu in so naši spremljevalci vse življenje. Ljudje »mislimo«, da se po zemlji sprehajamo sami. Če bi le vedeli, koliko pomočnikov iz duhovnega sveta nas obkroža, se ne bi počutili tako ranljive in nemočne.

Zanimivo pa je, da se jih večina zaveda šele v kakšnih posebej težkih obdobjih življenja, ob nenadnih nesrečah ali kakšnih drugih, človeku neobhodnih izkušnjah.

Seveda pa niso ob nas »navzoči« le v kriznih časih, temveč so »navzoči« tudi pri proslavljanju, svečanostih, ritualih ...

Vsak dan nam ponuja številne možnosti za širjenje zavesti. Če se tega zavedamo, lahko vsak dan počastimo - po svoje – in se za prejete darove zahvalimo.

V starih časih so bili obredi in rituali v veliki meri prisotni v vsakdanjem življenju 

Na primer častili so setev ali žetev poljščin, prihod pomladi, padavin in pozdravljali sončni vzhod ...

Angeli blagoslavljajo posvečeno energijo rituala, ob katerem so radi prisotni.

Pisarka Simona

OSMI DAN

Bil je mesec z največ svetlobe in najmanj teme. Mesec, ko se približuje vrhunec najdaljšega dne, ki mu bo sledila najkrajša noč. Svetlobe, kolikor ti je ljubo in drago … 

A če si imel željo pozdraviti jutranjo zoro, si moral iz postelje ob prvem svitu.

 

Edni je predstavljal ta del leta čas, ki ga ni tratila za vsakodnevna opravila. Mnoga srečanja in druženja, ki niso bila nujna, je prestavila za nedoločen čas.

Srečna, da se lahko tako vsaj za nekaj časa izogne rutini, se je ob zgodnjih jutrih rada podala na bližnje vrhove z lepimi razgledi ali pa je vzhod sonca pričakala na obali, daleč od človekovih prebivališč.

Na poti do cilja so jo že navsezgodaj, ko je večina še spala, pozdravile številne živali, navajene življenja v skladu z ritmi narave.

Ko se vse dogaja z določenim namenom in ker seveda naključij ni – to je Edna resnično že mnogokrat izkusila na svoji koži – je v teh srečanjih odkrivala, kakšno sporočilo ji prinašajo živali. Kajti vsako bitje tega sveta komunicira s prav vsakim drugim bitjem, le njihov jezik je potrebno prevesti na sebi razumljiv način.

Tako je bilo tudi tega jutra, kjer je srečevala številna znamenja v obliki smerokazov in živali, ki so ji v prevodu sporočale, kam naj krene naprej.

Po prav nič napornemu vzponu se je na vrhu hriba pripravila na jutranji pozdrav novega dne. Zavzela je držo plesalke in ob dotiku božajočega vetra in melodiji ptičjega žvrgolenja z nežnostjo začela pozibavati svoje telo. Njena sreča je bila kot velik tolmun, poln vode, v kateri bi se lahko okopala še z nekom, če bi se ji zmogel približati.

Igrivost korakov jo je popeljala do trenutka, ko so jo s toplino oblili prvi sončni žarki. Obdala jo je energija svetlobe, ki jo je vsaka celica telesa hvaležno posrkala in jo osvetlila od znotraj navzven. Zavestno je stopnjevala ritem in nehote postajala živa privlačnost za rojevanje nečesa novega.

Ognjevita prisotnost v njeni biti je bila povabilo, da se ji pridruži vsak s podobno energijo. Zato ni bilo čudno, da se je nadnjo zgrnila jata raznoterih ptic in s sodelovanjem vzpostavila krogotok čiste vibracije ljubezni.

Vse se je vrtinčilo v radostnem plesu na melodijo, igrano iz zvokov narave.

Za drobec sekunde je zastala. V sebi je občutila prisotnost nove energije, ki se je dopolnjujoče pretapljala z njeno ženskostjo.

Nov val moči ji je dal vzgon, še večjo lahkotnost, s katero je njena milina postajala vse izrazitejša.  

Poneslo jo je višje proti nebu - esenca njenega življenja se je povzdignila iz telesa med ptice in veter in sonce … ter jo ponesla na krilih radosti.

Duša se je prepletla v združitveni ples - z njegovo dušo – s prisotnostjo moške energije ter se stapljala z njeno v občutenju ekstaze in blaženosti. Zavedala se je, da ljubi – da je postala ljubezen sama.

Tega jutra je Amor kar poletel iz postelje. V trenutku je bil prebujen, vrgel nase srajco in hlače ter z nekim posebnim žarom in zaletom vzel pot pod noge. 

Brez posebej zastavljenega cilja in ne da bi vedel, kam točno se je namenil … in kaj sploh ga je tako iznenada prebudilo …

  

Spolnost je »dvogovor« moškega z naravo skozi žensko in obratno – ženske z naravo skozi moškega. Če smo v spolnem odnosu zavestni – globoko prisotni – potem zavest postane globoka meditacija.

Spolnost skozi določene tehnike meditacije spolno energijo preobraža. Le-ta se več ne izgublja, temveč spolnost presega. Tedaj nismo več samo telo, kajti pričujoča energija je spoznala nekaj onkraj telesa.

V spolnem odnosu popolna predaja in zaupanje pomeni – zavestno pretapljanje v ponujene globine brez boja, brez potlačitve – možnost, da sublimirane energije tečejo k novemu viru.

Spolnost skozi meditacijo ne ustvarja občutka izkoriščanosti in partner ni več samo orodje za zadovoljevanje potrebe po telesnem ugodju. Drug skozi drugega partnerja začutita uvid v sobivanje in druge, višje ravni resničnosti.

Če spolno dejanje postane meditacija, se rodijo občutki ljubezni. Ko nas prevzamejo hvaležnost, prijateljstvo in sočutje, potem vemo, da ljubimo.

Pisarka Simona

SEDMI DAN

SEDMI DAN –

je »Bog« počival od vsega dela, ko je ustvarjal – saj je bila vendar nedelja –

in občudoval svojo kreacijo, ki jo je tako vešče izpeljal med tednom.

To je bil dan, ko je blagoslovil Edno in Amorja, v katera je zasadil seme

ljubezni, ki ne mine, ki je večna in

ki je blažena ZDAJ in TUKAJ na zemlji,

in ne enkrat nekoč, nekje - morda v raju - če ne bo »greha«!

Pisarka Simona

Svoje evolucije ne morete naprtiti nikomur drugemu. Sprejeti to dejstvo, vam da moč. Ste na svoji poti rasti, k razvoju. Ustvarjamo bogove ali pa se zatekamo h gurujem, zato da ne bi bili odgovorni za svoje življenje, za svoj razvoj. Odgovornost bi radi prevalili kam drugam, proč od sebe.

Če nismo sposobni sprejeti kakšnega boga ali guruja, potem hočemo zbežati od odgovornosti z omamljajočimi sredstvi ali mamili, s čimerkoli, kar nas bo naredilo nezavestne – kar pa problem samo odlaga – in vaše novo rojstvo se bo nadaljevalo na isti način.

Ko se zaveste, da ste odgovorni le vi sami, se iz boja lahko razvije nekaj novega. Postati zaveden pomeni, da je zdaj vse odvisno od vas. Celo vaš bog je odvisen od vas, zato ker ga ustvari vaša domišljija.

(OSHO – EZOTERIČNA PSIHOLOGIJA) 

ŠESTI DAN

Kaj je znanje?

Vsakdo se rodi ustvarjalen, samo redki ostanejo ustvarjalni.

Past za izobraženega človeka je, da misli, da že vse ve in ni pripravljen na učenje. Osredotočen je na tako imenovano znanje, kar pa je samo hrana za ego.

Ostati neveden, pomeni ostati učenec – samo tako lahko postaneš v resnici učen.

Amor je oboževal večere in sončne zahode.

Na otoku se je odslikavala preteklost in risala možnosti v prihodnosti. Lahko si se predajal spominjanju in iskal poti, povezane z novimi učenji.

Učenje o življenju temu, ki se zaveda, da je novega znanja na pretek in si želi novih izkušenj, se vedno postreže z novim vedenjem.

A zato ni nobene potrebe, da nekomu govorimo, kaj naj počne in kaj ne in vsiljujemo tisoč in en način, kaj »bi moral« in česa »ne sme«. S tem bremenom človek ne more biti ustvarjalen – povsod naleti na zid.

Ustvarjalec potrebuje svobodo in neskončno veliko prostora. Ta obstaja – zadostuje že pogled v nebo, luno, sonce … in ustvarjanje se začne … med zvezdami.

Amor je tega večera še posebej užival veličino svojega obstoja in hvaležnost, da je del nečesa večjega. Povezava med njim in doživljanjem celotnega zavedanja je tekla dvosmerno in počutil se je izjemno sproščenega in svobodnega.

Naravnost zaril se je v naravo - s celim telesom, mislimi in občutki – in jo doživljal kot del sebe. Vzhičenost v njem je naraščala v neslutene višine – ni ji bilo konca in konca si niti ni želel – in tako bi lahko ostalo v neskončnost. Rastlo je v njem, kot rojstvo nečesa novega, kar bo zdaj zdaj dozorelo in splavalo na površje.

Veličina vsega in hkrati za nekoga ničesar, se je razraščala v njegovi biti. Pomislil je, ali se tako kot zdaj on, počutijo bogovi? To ne more biti daleč od resnice, kajti porajanje ugodja ni bilo samo telesno. Presegati je začelo zaznavanje z običajno čutno zaznavanje – segalo je mnogo globlje, kot se je tega zavedal do zdaj.

Dejansko se je počutil vzvišen nad vsemi neumnostmi dnevov, ki so ostajali za njim. Čemu vse in komu vse je želel ustreči, biti na voljo in prinašati zadovoljstvo?

Komu lahko zagotovi trajno zadovoljstvo, ko je ta drugi bolj ali manj ves čas zagrenjen – nezadovoljen – in pričakuje, da mu bo nosil zadovoljstvo in užitke kar na pladnju?

Hm, užitke …, če se pa le-ti ponujajo kar sami. Kako je mogoče, da ljudje izbirajo glavnino časa boleče, žalosten, trpeče in ne vem kakšne vse občutke še ter pestujejo svojo zagrenjenost do onemoglosti.

Premagala ga je utrujenost. Zleknil se je čez vroče kamenje na vrhu kamnite »zgradbe« - pudarice - kot je lahko prebral na smerokazu. 

Predal se je čudovitemu razgledu, ki se je razširjal daleč - na vse strani neba. Morje z otoki, okoliško gričevje z nasadi oljk, prepredeno z ozkimi stezicami iz belega kamenja. Sonce se je bližalo zatonu in rdečilo rumeno obzorje z oranžnim prelivom.

Zdelo se je, da daleč naokoli ni žive duše. Užival je v umirjanju svojega diha in se zasanjal. Sanje so ga ponesle na valove »spominjanja«.

Da! Nekoč je to že doživel … nekoč je že bil tukaj, saj so se ga polaščali občutki dobrodošlice, kot bi prišel domov ali nekam, kjer mu je še posebej lepo. 

V srcu je zaznal val topline in ugodja. Porajal se je občutek ljubljenosti in sprejetosti – nekdo, ki ga je moral imeti zelo rad, mu je šepetal melodijo, ki je vabila v ljubezenski objem. 

Zvok je postajal stvaren, otipljiv in ljubezen je postajala snovna. Objela ga je energija vseprisotnosti in blaženosti.

V katero resničnost je zajadral? Kaj je ta ljubeča prisotnost, ki mu boža čute in ga napolnjuje z milino?

Dih ljubezni … ljubezen kot dih nežna in sladka, ga je zavedla in povedla v vrtinec ekstaze, v katerem se je izgubil za nedoločljiv čas trenutkov in občutkov.

So to sanje ali resničnost? Ali je vse vseeno – vse eno? Se bo zbudil ali razblinil v nič …

Pisarka Simona

Obstaja sedem vrst sanj – zavesti – in sedem resničnosti, ki se medsebojno pretapljajo ena v drugo. Ko je človek v stanju ločevanja te sedmerice, postajajo razlike med njimi vse jasnejše.

Kako do tega znanja – stanja?

Skozi ustvarjalno učenje. Ni dovolj hoteti ali želeti ali ostati zunanji opazovalec. Vse se začne z meditacijo – le-ta vodi v poglabljanje sebe, kjer se začne razkrivati vse, kar je očem prikrito.

Sprejmimo svojo nevednost ter z njo Sokratovo modrost: »Vem, da nič ne vem!« in rek: »Spoznaj se!«

PETI DAN

PETO TELO je duhovno telo – zdaj je večnost.

Presega nivo individualnosti in časa – spominjanje teče z zavestjo celote.

(Prva štiri telesa, ki jih imamo, so: fizično, eterično, astralno, mentalno.)

Edna je oboževala jutra in sončne vzhode.

Poznala je vse ozke stezice, ki so vodile na vrh bližnje vzpetine nad Jezeri. Ena izmed njih ji je bila še posebej ljuba. Na vrhu je ponujala pravo razgledišče na vse štiri strani neba. Na vzhodu se je v dalji svetlikal Šibenik, na zahodu Betina, na severu Tisno in na jugu otočje s Kornati.

Na vrhu hriba, ki je morda bil celo najvišji na otoku, je nekoč morala stati manjša cerkvica ali kapelica, sezidana iz kamna – o čemer so pričali ostanki ruševin.

Ohranilo se je nekaj avtentično klesanih kosov kamenja, ki jih je čas valil po hribu navzdol.

Dno cerkvice, ki je moralo biti zgrajeno iz kamna, so pri zadnji obnovi poravnali z gradbenim materialom sodobnega časa – betonom – da so zgladili tla. Zato so bila prav tla tisti ravni del površine na vrhu hriba, kjer je Edna svobodno izrazila samo sebe – plesom.

Ostanki kamnitih sten v obliki ruševin so naznačili še del obzidja iz ozadja, ki je nekoč, davno tega, služilo vaščanom za zaščito pred vremenskimi vplivi.

Prav na tem vrhu, koščku najlepših razgledov, je Edna izvajala svoj »ritualni ples«, s katerim je počastila nov dan, ko jo je osvetlil prvi žarek jutranjega sonca.

Edna ga je čakala, zvesto in vzneseno, kot željno čaka žena svojega ljubečega moža. Vznemirjenost je v njej s svetlobo naraščala in nosila s seboj radost pričakovanega doživetja.

Čeprav ni mogla natanko vedeti, kdaj bo ta trenutek prišel, je pozorno zrla v smeri, kjer se b se lahko zdaj zdaj zgodila pikica prvega jutranjega žarka.

Omamljena od vtisa barv, ki so se razlivale čez obzorje in umikale temo, je zavzela plesno držo in zastavila telo v prvi plesni korak. Bila je pripravljena, da z gibkim telesom sledi plesu, ki se bo rodil iz notranjosti.

Srečna, da lahko prisostvuje tako veličastnemu trenutku, je sledila vzgibu - daritvi s plesom.

Ko se je izza vrha gorovja razlil nanjo prvi žarek, se je prvič zavrtela in ponovno zastala, da bi v polnosti doživela še naslednjih nekaj trenutkov vzhajajočega sonca.

Sklenila je roki v znak hvaležnosti, ju poljubila in prislonila na čelo ter ponovno razprla roki. Nato se je prepustila edinstvenemu, nikoli ponovljivemu plesu, ki je vsakič znova slikal drugo »zgodbo«. Zgodbo nekega preteklega časa, ki je bil ali pa se šele bo zgodil.

Telo, prežeto z milino trenutka, se je začelo premikati z mehkimi gibi, se usločilo in bočilo v vse smeri ter z rokami slikalo neslišno melodijo njenega srca. Spreletavala jo je glasba s petjem, ki mu ni poznala izvora, vendar je z njeno pozornostjo naraščala in krepila občutek ustvarjanja nečesa večjega.

Kot bi povezava tekla z boginjo v njej in z vsemi, ki so že ali še stojijo na podobnih mestih na različnih delih sveta in so soustvarjalci današnjega časa – iz porojene ljubezni, miru in svobode – ki jih svet tako neskončno potrebuje. Nečesa davno pozabljenega, a vseeno večno prisotnega - tega kar ne mine in čas ne izbriše.

Jadrala je na valovih prvih sončnih žarkov in nad njeno glavo so se plesu pridružili galebi s svojim značilnim oglašanjem. Kot je sama samodejno vila roki, so galebi zamahovali s krili, lovili zračne tokove in uživali ob vzgonu vetra.

Skupaj z morjem, soncem in jutranjo sapico so postali en dih, ena celota, en gib … povezani z ritmom bitja srca.

Telo se je predalo radosti in čistemu užitku. Usklajena v gibih, z rokami visoko v zraku, se je Edna vrtela ter z bosimi stopali oprijemala zemlje. Duh je splaval iz telesa, višje nad jato ptic in vse skupaj povezal v plesni vrtinec.

Pretopljena v naravo in zlita s soncem je pozabila na čas in prostor. Prisotna je bila le večnost, ožarjena s svetlobo prelivajočih se barv.

Vodena z milino vsakega giba in ponesena v stanje blaženosti - čiste ekstaze - je slonela le še na krilih ljubezni.

V nekem trenutku je vanjo vstopilo zavedanje, da je tega jutra med plesanjem poslušala glas ljubezni …

Pisarka Simona

PRVO TELO – je fizično. Poustvarja sanje, ki nastajajo iz določenega nemira (potlačene želje) in prihajajo skozi fizično telo.

DRUGO TELO – je eterično, ki med sanjanjem potuje in lahko telo tudi zavestno zapusti.

TRETJE TELO – je astralno. Tretja dimenzija sanjanja, v katerem lahko potujemo tudi v svoja prejšnja življenja.

ČETRTO TELO – je mentalno. V sanjah v tem telesu lahko preniknemo v prihodnost (ne drugih, samo lastno).