MI TRIJE

To ti je zgodba, da ji ni para. Seveda tako kot nima parov niti nobena druga zgodba … Vendar ostajam pri trditvi, da je TA ZGodba absolutno brez primere.

Zato jo imenujem ZGodba z velikim Z, ki jo spremlja Godba z velikim G – z velikim začetkom in koncem iz zgodb žanra kriminalk. Zakaj? Zato, ker do samega konca nisem razumela niti začetka. Čeprav sem jo zapisovala sproti ali od samega začetka, pa vendar ves čas brez pravega razumevanja.

Hja – kdo bi pa sploh lahko razumel karkoli - tako popolnoma brez vsake izkušenosti?

Najprej sva bila dva in potem se je priključil še tretji. Seveda so vse dobre stvari vedno tri. In tako smo se mi trije podali v neznano. Nihče izmed nas ni vedel, kam gremo, niti, ali bomo sploh kam prišli.

A glej čudo božje – hodili in hodili smo po samih neznanih poteh, čeprav smo srečevali znane ljudi in videli že znane poti, pa se je nekako dogodilo, da so se same od sebe začele razblinjati in postajati brezpotja. In tudi ljudje, ki so prihajali, so kar naenkrat odhajali, kot da nobenega prav nič ne navezuje.

Da, da … čudna so ta pota Gospodova. Nekam greš, a nikamor ne prideš. Čas beži, a v resnici stoji.

Sem nejasna? Seveda, jasnina pride šele s povezavo – povezavo med tem, kar v resnici smo in med lažjo vsega, kar nismo in v resnici nikoli nismo niti bili.

Sem zdaj bolj jasna? Ne? Le kako bi lahko bila jasna nekomu, če se je meni šele pravkar zjasnilo.

Začelo jasniti, kje vse sem v resnici bila, ko se je začel kaos, ko sem padala, padala v brezno pozabljenih, zlomljenih, okostenelih duš, ki nimajo nič skupnega s svetlobo, z energijo tiste – pravim TISTE – ljubezni, ki je tako GLOBOKO v nas, da se je do nje treba najprej DOKOPATI … Odkopati vse potlačeno, vse zatrto vase, vse zbito, trdno kot armirani beton.

Zdaj pa se loti rušenja, če imaš ta pogum … In povem ti, bolje, da se tega niti ne lotiš, vsaj ne sam. Potreben bo mojster za posvet, za izjemno intimen in globok odnos, ki te bo opogumljal, da se spusti v neznano.

Saj oprijemanje že znanega ne bo prineslo nobene spremembe. Boj se ljudi, ki te omejujejo, nase navezujejo … in se z njimi raje ne ubadaj.

Poišči mojstra – samo mojster ve, kako se tej stvari streže.

O, Bog – zdaj vem, da nisi to, kar so me o tebi učili. Zdaj vem, da nisi niti približek tega, za kar te oznanjajo. Prav žal mi je tebe in tvoje »svete trojice« … kakšne popačene vloge so ji skozi zgodovino nadeli posamezniki, da bi zatrli resnico in ti zameglili pogled.

Resnico, ki je niso dopuščali sebi, zato je niso dopuščali nikomur. Ali pa je v resnici sploh niso poznali in so samo mislili, da so pojedli vso pamet sveta in se niso prav dobro zavedali, da so brez zrna modrosti v svoji vroči betici naredili ogromno škode in zavedli na milijone ljudi …

Ampak, seveda nasproti lažnih mojstrov stojijo vedno tisti pravi, avtentični. Le kako bi lahko prepoznal lažne, če ne bi spoznal prave, resnične?

In tako se je zgodila prav posebna trojica – nič manj sveta od te tako znane »svete trojice«.

Kajti svetost nima nič opraviti z bogovi. Svetost je svet, ki ga živimo mi ljudje, na tej zemlji in ne v nekih narisanih nebesih – kajti tam ni ne kruha ne vode in še najmanj raja z vsem rajanjem, kot ga opisuje »sveta« duhovščina.

Moj Bog je v meni – in v tebi – ko to spoznaš, si na konju, kot se reče tistim, ki poletijo, ker iz brezna se lahko samo še dvigneš. Globlje ne moreš več pasti.

No, torej? Kaj boš storil, ko si na dnu? Vstal boš! Jasno kot beli dan. Čemu bi obležal? Saj nisi sam. Veliko jih je že vstalo in tudi ti ti bodo podali roko in pomagali vstati. Če ne bo ena roko dovolj močna, se bosta pojavili dve.

In tako je bilo tudi v mojem primeru. Ker je bila stiska zelo močna in me je stiskala za vrat na videz vse preveč močno, sta se pojavila dva mojstra in dve roki in oba sta zmogla dvigniti to mojo dušo. Telo bi lahko dvignil že en sam, saj me kljub višini, v kosteh ni prav veliko skupaj.

Duša – ta je bila utrujena od vseh zank in ugank. Zapletla se je v mrežo nemoči, ki je brez posledic ne bi mogel razvozlati en sam ribič, še tako vešč dela z mrežami.

Omreženost skozi življenje je zategovala vse močneje – zato je bila potrebna izkušena roka, ki je znala odvozlati vozle. Pravzaprav je ta roka dobila pomoč še druge roke, prav tako spretne v razvezovanju.

In glej čudež – razmreženje se je zgodilo. Duša je ponovno zadihala – sama – kot bi se prerodila. Spone, okovi, vzorci, prepričanja … preteklost, prihodnost … ego, jeza, strah, ljubosumje … vse je odpadalo kot prezrelo sadje … in na vidiku je bila prisotnost, svetloba, zavedanje, SVOBODA …

O, Bog – hvala, da sem spregledala. Mojstrska svetloba je pomagala – samo prislonila sta svoji sveči – oba hkrati, da slučajno ne bi zgrešila ponujenega plamena. In se je zgodilo razsvetljenje, najprej v duši in potem še v telesu.

Blagor meni in moji duši. Svetloba se bo iz mene širila.

Kam vse? Ne vem še. Se bo že našel še kdo, ki mu bom lahko osvetlila pogled in razjasnila nebo.

Saj nas je veliko – teh in onih. Predvsem onih, ki še ne svetijo. Ki niti ne vedo, da bi lahko svetili – svetlili.

Pa nič zato, vedno se vse zgodi ob svojem času – in enkrat pride!

Tako bo prišla tudi svetloba – danes, jutri … kdo bi vedel. Tudi sama nisem vedela in videla vse do zadnjega konca.

Hja, zdaj vem. In dobro JE vedeti. In dobro JE videti.

Klanjam se in poljubljam njuni roki in še kaj vmes. 😊 Saj mi je eden dal SRCE IN drugi BLAGOSLOV.

Zdaj hodim po svetu s polnim srcem in v prisotnosti svetlobe, ki se je ZAVEDAM.