ČASTIM …

Da, častim …

Ali mi lahko zaupaš, na kaj si najprej pomislil ob tej besedi?

In to mislim čisto zares.

Zakaj? Zato, ker je mene osebno prav ta beseda zavedla.

Na koncu sem se vprašala: »Sem se je zavedala ali sem bila zavedena?«

Hm … Ker se z »jezikom »poglobljeno ukvarjam, posledično ugotavljam, da beseda z več pomeni bralca zlahka zavede.

Napisana beseda celo prej kot izgovorjena!

Pri pogovoru imamo pred seboj sogovornika, zato lahko že s pomočjo NAGLASA besede ali posamezne črke odpade dvom o njenem pomenu.

Poleg tega sogovornika tudi z medsebojno obrazno mimiko, držo telesa, dihanjem ali gibanjem nakazujeta ali je njuno sporazumevanje tekoče ali se zatika ali pa govorita povsem drug mimo drugega.

Da vas ne utrujam preveč s teorijo, bom na praktičnem primeru pokazala, kam ciljam.

Torej – beseda »ČASTIM« ima vsaj dva oziroma več povsem različnih pomenov in prav na to finto sem se ujela tudi sama. Jasno, da želim povedati, da sem besedo razumela drugače, kot je bila mišljena. 

Na primer:

1.    ČASTIM pijačo, vstopnico za kino, enkraten obisk tečaja meditacije ipd., kar predstavlja neke vrste darilo.

ALI

2.    ČASTIM svetlobo v tebi. Častim te kot Boga. … in podobno pa predstavlja neke vrste oboževanje nečesa.

In kaj se je zgodilo meni?

Ko sem prebrala stavek: »Častim svetlobo v tebi!«, sem jaz osebno (prisežem 😊) razumela to, kot prvi primer, kot darilo.

Zakaj? Ker imam izkušnjo, da me je človek že dobesedno obdaril s svetlobo, ki jo je (kot pijačo) prelil iz neusahljivega vira v središče moje biti (kot iz vrča v kozarec). Ali je to storil vede ali nevede, za to zgodbo ni pomembno.

Pomembno pa je, da sem pri razumevanju izhajala na osnovi svoje lastne izkušnje. To pa je nekaj, kar počnemo prav vsi in prav zaradi tega je sporazumevanje med ljudmi tako oteženo …

Če bi besedo »ČASTIM« razumela, kot sem to predstavila v drugem primeru, bi se v čisti slovenščini izrazila s stavkom:

»Klanjam se svetlobi v tebi.«

V tem primeru se ve, da nihče nikomur ničesar ne daruje, temveč se klanja temu, kar nosimo v sebi.

Morda se dotični ne zaveda, da ima v sebi »lučko«, ki čaka, da jo prižge sam ali s pomočjo nekoga, v katerem že močno sveti; nekoga, ki bo samo prislonil svoj plamen kot gorečo svečo in bo le-ta prižgala »svetilko« tudi v tebi.

Ampak to je spet že tretja zgodba …

Kar želim povedati, je, da je pazljivost pri izražanju oziroma »prevajanju« drugih avtorjev, bistvenega pomena, če želimo, da resnica neoporečno in nepopačeno (brez nasilnega prevajanja ali prevajanja za »vsako ceno«) doseže sogovornika, bralca ali še koga.

Ter, da se ob tem ne počutimo zavedeni, ampak je prisotno zavedanje pravega pomena.

Šele takrat smo lahko zadovoljni – kajti vsak želi biti razumljen v izražanju z orodjem, ki ga imenujemo »besede«. Ni vedno lahko – je pa mogoče!

*

Korak po koraku sem vas vodila do konca miselnega vzorca, ki ga ČASTIM, namesto počitniškega koktajla.

In če bi že imela na umu, da te »ČASTIM kot Boga«, bi imela veliko raje besedno zvezo: »OBOŽUJEM te kot Boga!«

Kajti, ko rečemo ČAST, se k tej besedi zelo rada prisloni še beseda OBLAST, kar pa je že četrta zgodba …

Zatorej besedni zvezi: ČASTIM ali KLANJAM SE, štrlita vsaka v svojo smer in sta povsem brez jasne povezave.

»Častim to zgodbo.«

»Klanjam se svetlobi v tebi.«