VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (II. del)

Zakaj ta harmoničnost parov ni bolj pogost primer? Po mojem prepričanju si je to treba preprosto »prislužiti«.

V prvi vrsti moraš ti biti tisti, ki si to sploh želiš oziroma si osveščen poiskati človeka, ki bo skladen tvoji podobi in bo pripravljen s teboj deliti svojo ljubezen.

In v drugi vrsti ti mora biti jasno, da je pot do tja strma in polna vseh sort preizkušenj. Naša osebnost želi ljubezen »obdržati« zase, ji nadeti okove ali napisati pogodbo o »lastništvu«.

A resnična ljubezen želi biti svobodna. Če ne bo svobodna, če ji odvzemamo, jo zategujemo ali celo kaznujemo, bo »povesila« krila in ne bo več zmogla leteti …

Zatorej … ne glede na določene težave naša duša želi VEDNO ENO IN ISTO.

Naša duša čuti željo po prostem in brezpogojnem dajanju in prejemanju ljubezni in v teh odločitvah biti svobodna.

*

Zaljubljenost je tudi stanje budnosti v drugi ali spolni čakri.

Namreč stanje druge čakre odraža partnerstva in odnose. Ta čakra je med drugim povezana z ustvarjalnostjo in sanjanjem. Sanjanje je tesno povezano s privlačnostjo in željo po čutnih užitkih.

V tej čakri se skriva velika moč, ki pa lahko, če je pravilno uporabljena, predstavlja velik napredek na poti duhovnega razvoja.

Usmerjanje spolne energije, na primer ob prakticiranju tantre, predstavlja velik korak pri ustvarjanju ravnotežja druge čakre. 

Neravnovesje v tej čakri lahko povzročajo razne vrste odvisnosti … od odnosov, hrane, alkohola …

*

Torej … še vedno pa nimamo pravega odgovora, zakaj smo se zaljubili?

Ta odgovor vam bom osvetlila na svoj in prav poseben način.

Človek dobi ob drugem občutek svojega odseva. Ko naleti na človeka, ki odseva njega samega po osebnostnih, razumskih in čustvenih pogledih, se v njem prepozna. In si postane všeč.

Samemu sebi postane všeč takšen, kot je. Kajti drugi mu daje na vpogled zrcalno sliko. Drugi je orodje, s katerim je človeku dana priložnost videti samega sebe v najboljši podobi.

Torej takšnega, kot tudi v resnici je.

Ko si je človek všeč, ko mu je malo mar, kaj vidijo in mislijo drugi in se ne ozira na signale iz okolice, temveč sledi poti svoje ljubezni, se je v resnici zaljubil v samega sebe. Drugi mu je le orodje ali objekt, da se v njem lahko prepozna. V svoji najboljši obliki in izvedbi.

In to je več kot čudovito.

Sicer bi lahko vsak človek spoznal, kako čudovit in poln ljubezni je že sam po sebi.

Ampak, človeška bitja potrebujemo nekoga, da nam pove, kako čudoviti smo, kako posebni in narejeni prav zanj.

V primeru zaljubljenosti obeh sta se našla dva podobno misleča in čuteča človeka. Drug drugemu pa kažeta ogledalo: »Glej takšen si!«

Zaljubljen človek postane sam sebi neznansko všeč. To mu piše na obrazu, odseva dobro počutje, veselo in optimistično razpoloženje in nasploh je bolj nežen, pozoren, prijazen in izjemno čuteč. Seveda mu je všeč tudi človek, ki mu kaže to sliko. Saj sta si vendar podobna.

»Zaljubite se v zaljubljenega!« (Simoncin pregovor)

Ta moj pregovor si marsikdo ne zna razložiti. Pa, da razjasnim namen igre besed.

V resnici se vsak želi zaljubiti v nekoga, ki je že zaljubljen. V koga? Vase! Nihče si ne želi nekoga, ki sam sebe ne mara, se kaznuje, črti in se ne spoštuje. Skratka nihče si ne želi ob sebi nemočnega človeka, ki je ostal brez občutka ljubezni do sebe.

In spet … nihče ne želi ob sebi nekoga, na katerega se projicira idealna podoba in ne stvaren odnos do stvarne osebe. V tem primeru lahko gre samo za odnos z našimi fantazijami in domišljijo.

*

Torej, ko sta dva zaljubljena, nista zaljubljena drug v drugega, temveč najprej vsak vase. In ker sta zaljubljena vase, sta v stanju ljubiti tudi drugega.

Drugemu lahko damo samo to, kar imamo tudi sami. Če nimamo radi sebe, v resnici ne moremo imeti radi nikogar.

A, kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine? In zakaj je potrebno, da mine?

Če nam je drugi pokazal, kakšni mi znamo biti, ko se sprejemamo in če se tudi v resnici sprejemamo takšne, kot smo, bomo ostali večno zaljubljeni. Saj se nismo zaljubili v privid ali podobo v ogledalu, temveč v resnično osebo pred seboj.

Če sebe torej resnično in trajno ljubimo, se sprejemamo, se to s prihodom druge osebe v naše življenje ne bo spremenilo.

V tem primeru lahko človek ostane 'zaljubljen' v drugo osebo celo življenje.

Da pride do neravnovesja občutenja, nas opozori občutek zaljubljenosti. V obdobju prvih mesecev zaljubljenosti nas ohromi izločanje več vrst hormonov.

Med njimi so serotonin, estrogen, oksitocin … Na primer intenzivno izločanje dopamina vpliva na naša čustva in počutje, ki v nas vzbuja prijetno razburjenje in veselje. Hormon testosteron skrbi za našo spolno slo. Noradrenalin je spodbudilo, ki poskrbi, da smo čisto evforični.

Šele, ko minejo ekstatični občutki zaljubljenosti, se ustvari pogoj za razvoj stvarne ljubezni.

A, kakorkoli obračamo, je obdobje, ko smo zaljubljeni nadvse čustveno intenzivno in se ga hkrati skoraj brez izjem vsi zelo radi spominjamo.

Kako pa je z zaljubljenostjo, če naša ljubezen ni »uslišana«?

(se nadaljuje)