KAJ SE JE EDA NAUČILA?

Smo ljudje igrače v rokah usode? Se na prvi pogled res morda zdi, da nimamo lastnih moči ali volje? Da nas življenje lahko premetava, kakor se mu zahoče?

Je res tako?

To vprašanje si je Eda večkrat zastavljala, ko se je po nekem intuitivnem vzgibu poigravala z mislimi od tu in tam. Postala bi lahko glavna igralka svojega življenja, pa je v nekem trenutku prepustila glavno vlogo drugim.

Sama pa ostala v vlogi žrtve, ki se je ni niti zavedala. Leta so tekla in nosila s tokom tudi sladke trenutke, a zagotovo premalo, da bi bila srečna.

Preboj je naredila ločitev, ki v danem trenutku vsekakor ni bila njena odločitev.

V tem stanju je, na videz brezizhodno, tavala in trpela v dno duše.

Da sta trpela tudi otroka, je spoznavala ob neutolažljivem joku svoje petletne hčerke.

»Mami, zakaj je ati odšel?«, je ponavljala dan za dnem. Dveletni, spremembe zavestno še ni zaznaval.

»O, ljubi Bog«, je pomislila, »le kaj sem naredila tako zelo narobe?«

»V želji po ljubezni sem samo ljubila. Tako kot sem najbolje vedela in znala.«

Kot bi se ves svet zarotil proti njej. In to prav njej, ki je sama sebi prisegala, da bo zmogla in znala »živeti« bolje in drugače, kot je to uspevalo njenim staršem.

Njej, iskalki »prave« ljubezni. Že kot otrok jo je iskala. Najprej pri starših, nato pri vrstnikih in širše. A nihče je v tem iskanju ni našel in pomiril. Vse, kar je v domačem gnezdu zaznavala, so bili prepiri in jeza ter bore malo ljubeznivih besed.

S to popotnico se je odpravila v svet šol in ustanov, ki so učile vse, razen o ljubezni. Kar je opažala skozi otroške izkušnje, so bila grenka spoznanja, da je ljubezen za izbrance in še to samo tiste, ki so rojeni pod srečno zvezdo.

Sama pa, nevidna za ostali svet, je ugotavljala, da bo najbolje, da se potuhne, skrije za domači kavč in se potolaži s sesanjem palca v ustih. Morda pa bi bilo vse drugače, če bi prišla na svet kot fant, kar je ob pripovedovanju domačih šal večkrat slišala iz ust svojega očeta.

Vedno, ko je zaslutila, da bi lahko občutila nekaj »kar se imenuje ljubezen«, vedno znova se ji je sesul svet kot hišica iz kart. Ne, ljubezen njej res ni bila naklonjena!

Le kdo bi jo lahko naučil več in bolje o ljubezni, kot življenje samo? Morda ji je prav s tem namenom začelo »pošiljati znake« in odražati vse, kar ljubezen ni in nikoli ne bo.

Kot odrasla, se je ponovno postavila v vlogo otroka, ki opazuje neljubeče starše. S katerim navdihom in samopodobo stopi le-ta na svojo pot? Postane takšen otrok ujetnik vzorcev, ki jih vzame za svoje? Kako naj prepozna, da niso njegovi, če jih ne podoživi v lastni podobi?

Ko je Eda zaslutila, da otrokoma predaja nekaj, kar je prevzela iz otroštva, jo je stresel val groze in uporništva.

»Ne, jaz ne želim postati zrcalna podoba staršev. Otrokoma bom predala vso ljubezen, ki jo nosim v sebi in po kateri sem hrepenela, odkar se zavedam sama sebe. Nobeno bitje na tem svetu se ne razcveti, če živi brez svetlobe in ljubezni!«

Tako je Edo prevzel občutek, da zmore prevzeti kontrolo nad življenjem. Z dušo in srcem je postala v prvi vrsti mama. Kaj mama? Tudi oče. Nase je prevzela obe vlogi in ne nazadnje še vlogo starih staršev.

Starši so se je po ločitvi tako ali tako sramovali in ji nadeli krivdo za neuspeli zakon.

»V zakonu je treba potrpeti«, je dejala mama. Komu v uteho?

Eda pa je v tistem času naredila popoln preobrat in predala svoje življenje v otroške roke. Časa ni več odmerjala, prepustila jima ga je v celoti.

Prepoznavala je, da je to največ, kar v resnici lahko da. Čas ljubeče pozornosti, spodbude in sprejetosti otroka točno takšnega, kot je.

A nobena skrajnost v življenju ne prinese trajne rešitve in dokončne pomiritve. Ponovno je zanemarila sebe, čeprav je nekje globoko v sebi kljub temu upala na čudež.

»Srečati princa, ki se bo pripeljal v beli kočiji z belimi konji in jo zasnubil iz gole in čiste ljubezni«, so bile neizrečene sanje ženske, ki jih je ob redkih trenutkih spustila v svoje sanjavo naročje.

V vlogi nadzornika nad življenjem ni bilo prostora in časa za prav veliko svetlobe, ki bi jo poklonila svoji duši.

Otroka sta ostajala v njenem svetu na prvem mestu. Imela je energije za dva in moči in volje, da včasih ni niti razumela, od kod črpa.

V dobi odraščanja je z njima tako rekoč »prevandrala« pol sveta in jima bila hkrati starš, prijatelj, učitelj, upajoč, da tudi vzornik njuni nadaljnji poti.

Leta so minevala in »trije mušketirji« so zrasli v več pogledih, se drug od drugega učili in postali neločljivi. Zgradili so temelje trajni in ljubeči povezavi, tudi za čas, ki je sledil.

Odrasla otroka nista več potrebovala toliko pozornosti. Izkazala sta željo po svojih raziskovanjih in druženjih, kjer mamina prisotnost ni več potrebna.

Eda je spoznavala, da se aktivna vloga mame zaključuje in da bo v prihodnje morala najti drugačen način izražanja želje po predajanju ljubezni. A komu?

Tudi preveč ljubezni lahko duši in grabi za grlo tistega, ki jo prejema.

Ali lahko ljubimo drugega v popolnosti in v celoti, če ne ljubimo sebe? Ali ima to vprašanje sploh kakšen smisel?

Je bilo naključje, da se je Eda znašla v nekem društvu za naravno zdravljenje in srečala človeka, ki bi lahko zapolnil to praznino in globoko vrzel v njeni duši? Bi morda lahko tokrat spoznala, kaj je to prava in resnična partnerska ljubezen? Takšna, o kateri je sanjala že vse življenje, a se še ni od nikjer prisvetila?

Morda pa je v vsaki nesreči le skrita sreča!

Moški, ki ga je izbralo njeno srce, ravno ob pravem času in na pravem mestu, ji je zmogel pokazati ogledalo. V njem je zagledala sebe, vso svojo nemoč, frustracije, jezo nad partnerskimi odnosi, ponavljajoča se razočaranja in veliko grenkobe, ki jo je nosila v sebi.

Uspelo mu je odpreti njene oči in jo napotiti skozi labirint, ki je vodil naravnost do njenega srca. Do nje same, do njene najgloblje biti in ji pokazati, kako čudovita in enkratna oseba je v sebi. Če bo le znala odložiti ves gnev in zastale potenciale, ki se skrivajo v njej.

Odnos, ki sta ga vzpostavila, je bil drugačen od običajnega odnosa med moškim in žensko. A vendar, je prav z njegovo pomočjo, ki bi jo mnogi moški izkoristili ali izrabili v njeni šibkosti, zmogla samostojno vstati in ostati pokonci.

Prav on je bil tisti, ki jo je videl v dušo in srce. Jo dvignil med zvezde in ji pokazal, kje biva resnična svoboda. Dal ji je krila, da je lahko poletela kot metulj! V vsej lepoti, o kateri se ji predhodno ni sanjalo, da jo nosi v sebi.

Le kako je bila lahko tako slepa, da ni že sama spoznala, da se ljubezen ne vrtinči VSE okoli nje, temveč je njen izvor v njej sami.

Postati ta ljubezen, ki jo večina išče izven sebe, je bila izkušnja in spoznanje brez primere.

Postati središče v sebi v povezavi z vesoljem, pomeni v prvi vrsti ljubiti sebe. Ko zmoreš to in ko spoznaš, da si vreden in popoln že sam po sebi, začneš prepoznavati sledi »prave ljubezni«.

Oborožena z novimi občutenji in vedenjem o lastni vrednosti, je Eda posledično zmogla spustiti v svet polnoletna otroka ter ju prepustila samostojni poti.

Sindrom praznega gnezda zanjo ni pomenil več nesreče. Svoja otroka je pospremila od doma s popolnim zaupanjem in blagoslovom.

Nihče nima pravice »lastništva« nad nikomer, še najmanj nad vsemi, ki jih najbolj ljubi. A ljubi jih v resnici šele takrat, ko jim pokloni vso svobodo.

Tako je Edo življenje naučilo, da si v ljubezni doma, ko postane ljubezen tvoj dom.

Ločitev od vloge žrtve, nadzornika in upornika, je pomenila odločitev za pot proti popolni svobodi telesa in duha.

Seveda pot ni bila ne lahka in ne kratka. Zahtevala je desetletja življenja. A je bila vredna.

Eda je danes ženska, za katero lahko z mirnim srcem rečemo, da živi polno in srečno življenje.

Je ustvarjalka in režiserka, oblikovalka in umetnica ter hkrati še glavna igralka v filmu z naslovom: 

»Moje življenje, moja odločitev!«

Z ljubeznijo, Pisarka Simona