(OD) LOČITEV

Zadnjič sem v reviji Ona in Onaplus 'naključno' našla zanimiv razpis z naslovom (OD) LOČITEV – literarni natečaj za najboljšo zgodbo 2017. Hm, »najboljšo«? No, o tem bi se lahko razpisala, pa se tokrat nimam namena … imam boljšo idejo, ki sledi v nadaljevanju.

Zakaj sem napisala naključno? Zato, ker revij načeloma ne berem oziroma sem pri izbiri zelo izbirčna, ker že več let ne gledam TV v prepričanju, da resnično nič ne zamujam. Če me kakšna oddaja v resnici zanima, si jo lahko ogledam tudi kasneje oziroma, ko sama izberem ta čas.

Pa kljub vsemu do mene pricurljajo vedno 'prave' informacije, vsaj tiste, ki so pomembne meni.

No, in tako se odločim, da sprejmem izziv in pošljem 'svojo' zgodbo na razpis. Slej kot prej jo bom podelila z vami. Če ne prej pa zagotovo, ko bo znana 'zmagovalna zgodba'.

Sicer mi je popolnoma jasno, kako subjektivno je takšno izbiranje, ampak 'igrati' se je potrebno. In kdaj pa kdaj v svoj peskovnik povabiti tudi takšne, s katerimi imamo bore malo skupnega. 

Kajti vsaki igri sledi učenje in prav to je tisto najbolj zabavno, saj vedno prejmemo zanimiva spoznanja. O sebi seveda.

Ko spoznavamo sebe, svoje reakcije, vedno znova dobimo priložnost za učenje. Samo vprašati se moramo: »Zakaj se tako počutim?« in evo ti ga na, mimogrede bomo izvedeli kje in zakaj smo močni ali šibki in v katero smer naj krenemo, da se bomo MI bolje počutili.

Z vami pa bom podelila 'zgodbo' ali razmislek, ki me je prešinil ob naslovu (OD) LOČITEV in ki seveda ni vključen v zgodbo, ki sem jo poslala na razpis.

In ti si mislil ali mislila, da se, da ločiti? Ločiti kaj? Kdo je dober ali slab? Kriv, ni kriv?

Kdo je prešuštnik/ca, perverznež/ca, prevarant/ka, neljubeč/a, lažnivec/ka, …, da mu ni para?

Ločiti? Koga? Pohištvo ali otroke?

Daj strezni se, izprazni glavo vseh neumnosti. LOČITVE NI! Še najmanj tiste »v imenu ljudstva«!

(OD) LOČIŠ lahko le, kdo bo šel po otroka v vrtec. Ne moreš ločiti otroka od očeta ali matere.

Se zavedaš, da je ponovna povezava z 'bivšim' partnerjem/ko prvi pogoj, da boš sploh še kadarkoli srečen ali srečna.

(Od) ločiti se moraš le, kako bo ta povezava »po novem« delovala. 

Točno to! »Delovala« v najvišje dobro VSEH vpletenih. Samo to se moraš v resnici (od) ločiti.

Ločitve, kot si si jo zamislil v vroči glavi NI. Um bi rad ločeval, razkoščičeval, trebil, seciral in še koga skalpiral.

Um bo nagajal vsakič, ko boš iz rokava potegnil/a čustvo »zamere«.

Ljuba ali ljubi, najprej BREZ zamere, to je prvi korak.

Lahko se napiješ, objokuješ, jadikuješ in sam sebe spravljaš v še večje težave. Vse to lahko izbereš in počneš, kolikor dolgo te je volja.

Lahko gledaš TV (Ljubezen na kmetiji) ali si zakrivaš oči, da tebe v tej nadaljevanki več NI, NI …

A, glej! »Nanizanka« bo tekla dalje. Bolj, kot te bo poneumljala, bolj se boš smešil le pred samim seboj.

In to tako dolgo, dokler ne boš dojel, da ni drugega 'zdravila' kot ponovno in samo LJUBEZEN.

Ti pa bi rad 'krivca' dal na giljotino, mu zadajal rane, krivil in obsojal dejanja drugih?

Česa se ne zavedaš? Da si odgovoren le zase in za svoja dejanja?

Ti si tisti, ki boš ravnal, kot boš IZBRAL. Zakaj se ne bi postavil samo v vlogo opazovalca in ne v vlogo 'neumneža', ki nima svoje hrbtenice, svoje lastne volje in moči, da preživi, vsemu navkljub?

Če se ti bo zazdelo, da nimaš 'nikogar' ob sebi, ki bi te razumel, je čas za možgane na 'off'.

Danes, jutri ti lahko klikne, da imaš pred seboj sebe. In zakaj ne bi imel pred vsemi rad najprej sebe?

Ko ti bo zadišalo, da bi spet rad/a obudil SVOJE čute, boš ugotovil, da se lahko podobi pred seboj spet vsaj nasmehneš. Postaneš do sebe prijaznejši in bolj ljubeč.

Da, do koga pa si mislil? Kdo pa TI SI? Se ti je uspelo kadarkoli vprašati, kdo sploh si?

»Bi se lahko potrudil, ko zadane, enkrat še prav posebej zame?«, se vprašaj. 

Potrudil, da se spoznaš od znotraj.

Saj si se z zunanjostjo že vse predolgo ukvarjal.

Kaj misliš, da si od znotraj le kup človeških organov, ki jih sicer potrebuješ, a ker jih ne vidiš, misliš, da te ne potrebujejo? V celoti! Zavestnega!

A se zavedaš, da ljubiti SEBE niti ni tako napačno in to že ob začetku tvojega izmišljenega konca ali ločitve.

V korenu tvoje zgodbe biva »bitje«, ki čaka, da prenehaš biti mačka, ki lovi miš, da jo premaga in hoče, če je lakota prehuda še pokončati.

Zakaj bi človek moral živeti nagonsko, če pa je zavestno bitje z vsemi mogočimi čutili (senzorji) in občutki?

Povzemi povedano z občutenjem, da sem na tvoji strani. Hoditi sicer ne morem namesto tebe, lahko pa te spodbudim, da se (od) ločiš za samostojnost.

VSE, kar ti polagam na srce, je izbira Ljubezni, vedno in povsod.

Ali si vreden vsega najboljšega? Ali so zate dobre le drobtinice po tleh?

Se zavedaš, da klečeplazenje ni v domeni človeka, pa četudi se kdaj iz nemoči spusti na kolena.

Toliko moči, da vstane znova in ponovno, če bo potreba, se bo vedno našlo.

V notranjosti vsakega obupanca tli 'ogenj'. Včasih je treba narediti samo prepih in že se najde dovolj moči, da se ogenj življenjske strasti ponovno razplamti.

Pa ne misli preveč, samo ljubi!

Bodi v stanju Ljubezni in stanje Ljubezni se bo razlezlo vate.

Pisarka Simona