Kaj želim sebi za ROJSTNI DAN?

Kaj želim sebi za ROJSTNI DAN?

Najprej TO, da se brezpogojno rada imam.

In TO, da sem sproščena in naravna,

sebi in drugim nadvse zabavna.

In TO, da sem sprememba svetu

ter ustvarjam z besedo – vredno poetu!

In TO, da prepoznam resnico

in jo živim z vso »pravico«.

In TO, da sem prisotna in igriva,

 v življenju pa sposobna in zaupljiva.

In TO, da ljubezen na potenco množim

in jo s celim svetom od srca delim.

Na koncu pa še TO, da sem svobodna,

brez vsake »karme«, ker je res nerodna!

To knjigo posvečam moškemu, ki ga imenujem Simon. 💗

ON: »VSE, kar potrebuješ, je samo ljubezen!«

»Kaj meniš ti o tem? Ali si se naveličala zaupati
vsakodnevni mantri in klicu po svobodi?"

»Ne vem, kaj točno iščeš, a pomagal ti bom najti.
Nisi iz drugačnega testa, kot sem sam, zato lahko
delim s teboj svoje izkušnje.«

ONA: »Ne, ne, pod pepelom še tli žerjavica …
Vmes sem samo postala, da ponovno vdihnem
milost in obnovim zaupanje … se celostno predam.«

»Čeprav … rekel si …«

ON: »… da, rekel sem …, a kaj je bilo tisto, kar si slišala?«
»Je bilo to nekaj, kar si pričakovala?«

ONA: »Saj v tem je štos – takega odgovora
sploh nisem pričakovala!«

ON: »No, vidiš! Odgovor se je izkazal sam zase.«

»Morda je na preizkusu tvoja vera in globoka
pozornost do občutkov, ki jih vzbuja v tebi.«

»Pozabi na učenost, napor, voljo … na vse,
kar se ti zdi, da veš.«

»VSE, kar si, je nehoteno in naravno
- se pretopi v to - čudežno.«

ONA: »Od kod vse to veš?«

ON: »Nič ne vem … Kako bi sploh lahko vedel?«

- dvogovor na zadnji strani platnice 3. knjige: Ime ji je Ljubezen iz TRILOGIJE LJUBEZNI - Simona Babič

POSLUŠAJ SAMO SEBE! (To mi je Simon 💗 vcepil v glavo!)

V življenju sem šla že skozi nešteto izzivov in lekcij - jasno, saj nisem od včeraj - a najmočnejša in tista, ki mi je še vedno pomagala iz zagate (če sem le dovolila), pa je naslednja:

POSLUŠAJ SAMO SEBE! (To mi je Simon 💗 vcepil v glavo!)

Poslušaj se in se sliši.

Ne boj se sama sebe.

VSE - odgovore boš slišala v sebi - ko bodo utihnili glasovi vseh drugih v tvoji glavi.

Tišina v moji glavi pomeni, da prejmem, slišim, vidim, ali kako drugače zaznavam odgovore, ki jih iščem. Za kar koli!

To je umetnost, ki mi je polepšala življenje:

SLIŠIM SAMO SEBE.

Nič več ne tovorim v svoji glavi vseh drugih.
Premestila sem jih v srce.
Tam sem jim namenila prostor.

Odkar je moja glava prosta vseh neumnih "neumnosti", lažje diham, boljše spim in predvsem: vse, ki mi prekrižajo pot vsaj v mislih prisrčno pozdravim in jim zaželim vso srečo tega sveta.

In tako vsak dan znova ...

Strah je izzvenel, rodila se je ljubezen.

Ljubezen je brezmejna in brezčasna.

Pozdravi vse in vsakogar.

Pisarka Simona&Simon

- zgodba o moji ljubezni se bere v knjigi z naslovom:
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (2015)
Avtorica: Simona Babič

DODATEK: Kratka zgodba iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA

DANES TI POŠILJAM SAMO SONCE

Danes ti pošiljam samo Sonce. 

Stala sem na terasi in vztrajno čakala, da vzide izza gora. Bilo je vznemirljivo pričakovanje.

Vedela sem, da se lahko prikaže vsak hip. Pa vendar nisem vedela, kdaj točno bo ta hip prišel. 

Svetloba se je širila, z vsakim trenutkom v bolj jasne barve, v vse odtenke, v vse smeri. In

postajala rumena, še bolj rumena, nato oranžna, vse dokler se ni razširila v razgibano

rdečo. 

Kot bi bilo prvič. 

Kot da še nikoli ne bi doživela novega dne. 

Kot da še nikoli ne bi videla tega prepleta barv. 

Nisem pričakovala, da bo vznesenost v meni naraščala s tolikšno silo, ko sem iztegovala

roke proti njemu in lovila v dlani žarke za srečo in upanje za naju. 

Ko se je prikazala rumena pikica, še nisem priznala, da si res vzšlo. Še sem potrebovala nekaj več dokazov, da sem lahko popolnoma zaupala. 

Ko si se iz pikice razširil v dve in tri, sem videla, da rasteš, ne glede na to, če verjamem vate

ali ne. 

Izhodil si si pot čez obzorje in iz trenutka v trenutek širil vse iz sebe, na vse okoli sebe. 

Končno ni bilo več dvoma. Nobenega! 

Da vzhajaš, kot še nikoli. 

Prejela sem, kar sem potrebovala in zahrepenela podeliti vse darove tega jutra s teboj. 

Tako ti pošiljam, kar imam najlepšega v tem trenutku. Sonce! 

Ki ga preusmerjam iz mojega v tvoje srce. 

Ali ga čutiš? 

Morda kot misel, mogoče kot občutek, mogoče pa samo kot barvo. 

Tisto, v katero se boš odel danes, preden boš odšel od doma.

VSE, KAR IMAM …

Hodim po gozdu in skozi mene šine kot strela iz jasnega …

Vse, kar imam – vse, kar v resnici sploh imam – je TA trenutek.

Ni varnosti.

Ni garancije za nič na svetu.

Ni ničesar, česar bi se lahko v resnici oprijela.

Nimam nič – razen TA trenutek.

Ta trenutek obstaja.

Ne obstaja prihodnost.

Preteklosti že zdavnaj ni več.

Vse, kar imam, je samo ta en sam samcat trenutek.

Zatorej …

Če je to vse, kar imam, če je to edina resničnost, potem …

Potem izberem, da bo ta trenutek poln moje prisotnosti, moje pozornosti …

Poln mojega ZAVEDANJA.

Vse, kar resnično imam, je ta trenutek in ta trenutek ...

… izberem, da sem preprosto srečna, da živim.

Potem naj bo ta trenutek čaroben, čuteč, osrečujoč, poln sladke omame … poln življenja.

Brez pomena je ves strah, vsa tesnoba, vsi pomisleki o tem in onem.

Kajti – v resnici lahko živim samo ZDAJ.

HVALEŽNA sem za TA trenutek.

HVALEŽNA sem, da se ga ZAVEDAM.

HVALEŽNA sem, ZA življenje.

Ustvarjanje osrečuje

Pisarka Simona in Simon

Pisarka Simona z občutkom sestavlja zvarka dva.

Doda med, kamilico in sol, da zaceli svojo in njegovo bol.

Pokliče dobre vse duhove, od nebeških do človeških,

prosi tudi še vse svete, da Gospod usliši prošnje njene vnete.

Postavi podobo svojo na ogled, naj vidi jo, od nje prevzet

morda spozna, da ljubezen se nikoli prav zares ne vda.

Postoj zdaj Simon in preštej neštete vzhode in zahode,

ko je svetlo Sonce reklo: DA, v duhu hrepenečem za oba.

Prav zares veliko je bilo zablod, postavljenih na njeno pot.

Obšla je vse, iskala še naprej, saj duša njena je brez mej.

Sedaj pa Simon se kar smej, saj cvet je tukaj, čist in mil,

s šopkom solzic lica stokrat je prekril, oči do svetosti izmil.

Pisarka Simona sedaj pogleda dva ima, enega za svet v katerem piše,

z drugim, dragi Simon, pa samo tebi vsak dan pesmico nariše.

Avtorica: Simona Babič (Pisarka Simona)

Ljubezen in Pisarka Simona

ZGODBA s koncem, ki ga ne pričakujete ...

To je sufijska zgodba: starec in mladenič sta potovala z oslom. Hodila sta ob svojem oslu in medtem prišla v bližino mesta. 

Mimo so prišli šolarji, se hihitali in smejali ter govorili: »Poglejte ta dva norca: ob sebi imata zdravega osla, a hodita peš. Vsaj starec bi lahko sedel nanj.« 

Ob poslušanju teh otrok sta se starec in mladi mož odločala: »Kaj storiti? – ljudje se nama smejijo in kmalu bova dospela do mesta, zato bo bolje, da slediva temu, kar govorijo.« 

Torej je starec sedel na osla in mladec ju je spremljal. Nakar sta se približala drugi skupini ljudi. Ko so ju zagledali, so rekli: »Glej! Staruh sedi na oslu, ubogi fant pa mora hoditi. To je nesmiselno! Starec bi lahko hodil in fantu dovolil, da sedi na oslu.«

Zato sta se zamenjala: stari mož je začel hoditi in fant je smel sesti na osla. Nato sta naletela na tretjo skupino, ki je govorila: »Poglejte ta bedaka. In fant se zdi precej domišljav. Morda je starec, ki hodi, njegov oče ali učitelj – njegov varovanec pa sedi na oslu – to je v nasprotju z vsemi pravili!« 

Kaj torej storiti? Skupaj sta odločila, da sedaj obstaja samo še ena možnost: da oba sedeta na osla, zato je starec prisedel k mladeniču. Nasproti je prišla naslednja gruča ljudi in rekla: »Poglejte ta dva človeka, kako sta nasilna! Ubogi osel bo domala poginil – dva človeka na enem oslu. Bolje bi bilo, če bi tega usmiljenja vrednega osla nosila na svojih ramenih.« 

Tako sta se ponovno začela pogovarjati, kaj bi se dalo storiti. Zagledala sta reko in most. Skoraj sta že dosegla mestno mejo, zato sta se odločila: »Bolje bo, da se obnašava tako, kot razmišljajo ljudje tega mesta, drugače bodo mislili, da sva čudaka.« 

Našla sta bambus. Na svoja ramena sta postavila bambusove palice, na katere sta obesila osla, ki sta mu pred tem zvezala noge. Začela sta ga nositi in osel se je poskušal upirati, saj osla se ne da prisiliti kar tako zlahka. Zato je iskal možnost, kako pobegniti – osel res ne verjame v družbo in v vse to, kar govorijo drugi. 

Toda ta dva človeka sta bila zanj vseeno prevelik zalogaj. Prisilila sta ga, da je popustil. 

Že na sredini mosta se je zbrala množica ljudi in imela govor: »Poglejte ta čudaka! še nikoli nismo videli takih neumnežev – osel je zato, da ga jahaš, ne pa da ga nosiš na ramenih. Se vama je zmešalo?« 

Medtem ko sta starec in mladenič poslušala – in zbirala se je vedno večja gruča ljudi –, je osel postal še bolj nemiren. Vznemiril se je tako močno, da se je prevesil, padel iz mosta v reko in poginil. 

Moža sta stekla do reke, vendar je osel že poginil. Sedla sta na obrežje in starec je rekel: » Zdaj pa poslušaj …«

To ni običajna zgodba – stari mož je bil sufijski mojster, razsvetljena oseba, in mladi mož je bil njegov učenec. Stari mojster mu je skušal podati lekcijo. 

Sufiji za predajo nauka pred tem vedno ustvarijo neke okoliščine. Menijo, da če se v določeni situaciji ne znajdeš sam, nimaš izkušnje, in posledično se ne moreš poglobljeno učiti. 

Ustvarjene razmere so bile namenjene mlademu možu. Zdaj je starec povedal: »Poglej: kot je ta osel mrtev, boš mrtev tudi ti, če boš preveč poslušal ljudi. Ne delaj si težav s tem, kaj pravijo drugi, ker jih je več milijonov in vsak ti bo povedal nekaj drugega; vsak ima svoje mnenje in če poslušaš tuja mnenja, pomeni to tvoj konec.«

Ne poslušaj nikogar, ostani samosvoj. Obidi mnenja drugih in ostani ravnodušen. Če poslušaš vsakega, te bodo vsi usmerjali tako ali drugače. Vendar tako nikoli ne boš dosegel svojega najglobljega središča.

(zgodba iz knjige: TANTRA - Vrhovno razumevanje (OSHO), 2020)

Prevedla: Simona Babič

Izdala Založba Primus