KO TE ZANIMA SAMO ŠE RESNICA ...

Seveda pomeni resnica vsakemu nekaj drugega, a resnica, ki jo imam v mislih ni povezana z nobenim dokazovanjem, enakopravnostjo in vsem, kar bi v sebi skrivalo nadvladanje česarkoli nad komerkoli ...

V mislih imam čisto, univerzalno, vsesplošno in edinstveno resnico - resnico, ki bo enkrat nekoč nekje in predvsem nepričakovano dosegla vse, ki po njej hrepenijo. Ne najdem ustreznejše besede kot hrepenenje, ker če bi napisala, da si jo ŽELIJO, je to vsekakor skregano z resnico.

Resnice si ne moremo želeti, ker resnica NI želja, NI vidna, NI nekaj, kar bi se dalo s čimerkoli dokazati v svetu znanosti ali inteligence. Povezana je predvsem z modrostjo - modrostjo srca.

Kako do te resnice? In ali sploh obstaja univerzalen način, preboj, preblisk, smer ...

No, tukaj lahko povem, da se bo vsakemu razkrila na povsem svojski način in predvsem takrat, ko bo najmanj pričakoval.

Pa vendar ... globoko hrepenenje, ki mu ne še ne poznamo izvora, nas bo sililo, da raziskujemo ...

Vsekakor se nič ne bo dogajalo v coni udobja, ob zaverovanosti v svoj prav, medtem ko se nam niti ne sanja, kaj pomeni iskrenost - iskrenost do sebe.

Vse, kar je v moji moči, je deliti naprej svojo izkušnjo, ki je vsekakor neobičajna in bi jo z umom lahko prav vsak ovrgel - pod "vsak" mislim na tiste, ki delujejo samo iz glave ali uma in niso pripravljeni pogledati v globočine srca.

Prav večina ljudi pa deluje iz glave - razumsko in zato povprečno. Energijo razsipava z bojem in dokazovanjem, kajti to je edino, kar vsak zna.

Spoznanje, da boju ne bo konca, vse dokler ga ne končamo sami, sledi predaja. Predaja ne pomeni biti poražen. Predaja na koncu ponudi VSE, česar si običajen človek ne zmore niti predstavljati.

Zakaj? Zato, ker ni potreben noben boj, nobeno dokazovanje, smrtonosno prerekanje, da bi se dokazali s čimerkoli komurkoli.

Če ni boja, potem se energija steka v nas same in v nas tudi ostaja. To pomeni, da se naše energijsko delovanje preseli iz uma v srce - središče vesolja.

Kajti samo središče, ki je ozaveščeno iz srca, je središče vsega, kar obstaja. Splete povezavo do nas samih in se posledično preliva še na vse druge.

Kje najti srce? Morda je vprašanje videti neumno in neumestno, a izkušnje mi pravijo, da ljudje ne dojamejo, da je srce središče vsega ustvarjenega - čisto, jasno in povsem odprto srce.

Moja pot do srca je tekla iz globeli, iz samega blata in vsej mogoči nesnagi preteklosti ni bilo videti konca. Energija preteklosti je zaznamovala mojo osebnost, da je rila po postani mlakuži, vse dokler ni postalo trpljenje nevzdržno.

Vse, kar sem zaznavala, je bilo, da okoli mene ni nobenega zavedanja, da ne tonem samo jaz, temveč da okoli mene vsi tonejo, a tega sploh ne občutijo, o tem sploh ne razmišljajo ...

Naenkrat se mi je zazdelo, da je vse zlagano, prirejeno, neumno in zajel me je val nestrpnosti, do vseh slepil, ki človeka osrečijo in radostijo samo na trenutke - nakar VEDNO sledi le padec.

Vsaka radost in sreča, ki je bila pogojena z nekim vzrokom od zunaj in odvisna od drugih, je hlapela kot vrela voda in na koncu pustila grenko usedlino spoznanja, da ni ničesar in nikogar zunaj mene, ki bi mi lahko ponudil nekaj trajnega.

Tako se je zgodilo čiščenje neobljudenih površin in predvsem praznjenje vse tja do srži mojega bitja.

Čez leta meditacije mi je uspelo ustvariti prazen prostor - praznino v sebi - ki je omogočil vstop nečesa novega in povsem neznanega - nespoznavnega.

Ko delujemo z umom, je vse predvidljivo, znano in povezano z izkušnjami iz preteklosti. Ko smo izpraznjeni preteklosti, ko ni ničesar več, kar bi nas vezalo, utesnjevalo in bilo odvisno od kogarkoli drugega, se odprejo neverjetne širjave - prostranstva neznanega.

Ljudje se bojimo nečesa, kar ni predvidljivo ali nečesa, kar ne poznamo, zato skrbno bežimo pred vsem, kar bi nas lahko na videz ponovno ranilo in zaprlo v kletko ujetosti.

Resnica pa je diametralna - nasprotna - kajti, šele ko izpraznimo um vse navlake in nepotrebnih prepričanj in vzorcev, se odpre sedanjost. Se nam prisveti možnost, da zaplujemo v nov svet, o katerem praviloma ne vemo ničesar.

Um se ne izprazni čez noč, niti se prav zlahka ne vda. Ves čas nas postavlja pred preizkušnje in nas zavaja v stanje iluzornosti brez konca in kraja.

Pa vendar ... obstaja način, da se mu izognemo v loku - s prebojem - ki se začne dogajati s pomočjo meditacije. Ni učinkovitejše poti do resnice, kot je to prav meditacija.

(Med drugim sem se o meditaciji razpisala v vsaki izmed svojih treh knjig. Vsekakor pa je pot do RESNICE razkrita šele v moji 3. knjigi: Ime ji je Ljubezen, kjer razgaljam podroben opis, kako mi je uspelo preiti iz doslednosti uma in se predati s popolnim zaupanjem "nespoznavnemu".)

Delovanje iz srca je možno šele z izpraznjenim umom. Takrat sledi odprtost duha, čeprav se nam še lep čas ne bo niti sanjalo, kaj se nam sploh dogaja ali kako nam je vse to uspelo. Uspelo pa nam je prav s pomočjo PREDAJE in ZAUPANJA.

Svet ujetosti se razblini, ko se soočimo s svojo pravo naravo - s preprostostjo, brez pričakovanj, pogojev in prepričanj. Ne moremo se odpreti, dokler se vrtimo v umu z MISLIMI. Odpremo se lahko šele, ko ne "mislimo" več - takrat se odprejo vrata modrosti srca. Pred nami se zasveti neznana pot - vendar nazaj tako ne moremo, niti nočemo več - neznana sila nas vleče naprej ...

Ne moremo se odpreti, če ne zaupamo. Ne moremo se odpreti, če se bojimo ranjenosti in če nas vodijo želje. Želje so tako neskončno velika ovira, ki se je načeloma ne zavedamo.

Želje nas poneumljajo, pravzaprav delajo blazne. Takoj, ko izpolnimo eno, že se iz nje porodi deset novih in temu ni videti konca. Vsaka želja zagospodari nad nami, zato imamo nad glavo "gospodarjev", da te kap! In želja se zlepa ne rešimo, saj je tukaj govora o gospodarju in neposlušnosti sužnja. Se sploh zavedamo suženjstva svojih želja?

Prav zato pa je resnica videti tako neprivlačna in na neki način begajoča. Zakaj bi moral človek biti brez želja, ko pa so večini prav izpolnjene želje smisel življenja?

"Biti izpraznjen želja" je nekaj, kar si večina zagotovo NE ŽELI. Razmislite: tudi, če si nekaj ne želite, je to še vedno želja. Želja NE ŽELETI si.

Paradoks resnice pa je prav v tem spoznanju, da je vsaka želja z nečim pogojena; ko smo v stanju sprejemanja in nam za želje ni mar, ko ni pogojenosti; ostane zgolj predaja in zaupanje: NAJ SE ZGODI!!!

S tem pogledom in v tem oziru pa se pravzaprav VSE skupaj šele začne ...

ZAČNE se dogajati VSE, česar še ne poznamo. In tega je pravzaprav neskončno veliko.

Zatorej: če se prepustimo neznanemu in predtem sebe popolnoma izpraznimo - vse preteklosti in vseh videnj v prihodnosti - se pravzaprav začne dogajati tisto najlepše in nepričakovano.

Šele takrat si dovolimo zapluti v SEDANJI TRENUTEK. V tem primeru bo sedanji trenutek vedno nov, svež in predvsem nenačrtovan, nepredvidljiv. Življenje se bo iz praznine odprlo v neskončnost vseh možnosti in različic, o katerih se nam do zdaj ni niti sanjalo ...

Odpreti se RESNICI pomeni biti izpraznjen VSEGA, da lahko vstopi NEZNANO ... in življenje bo dobilo okus polnosti, čiste radosti, vznesenosti, ekstaze, božanskosti ...

In takrat nam tega nihče več ne more odvzeti (saj ni odvisno od nikogar in od ničesar) in je nekaj, kar traja in se ne konča - je brezkončno in neprimerljivo z vsem običajnim.

Opojnost ekstaze in blaženosti, porojene iz lastne biti - kar je v resnici prava narava vsakega posameznika - je v bistvu TA RESNICA, po kateri nezavedno hrepenimo in se je iz neštetih strahov preteklih pogojevanj tako neskončno bojimo.

Predanost v resnici pomeni globoko ljubiti, biti z resnico. Pomeni ŽIVETI resnico in takrat naše bitje ni več odvisno od ničesar in od nikogar, kajti doseglo je stvarnost svojega obstoja - to pa je nekaj trajnega in neovrgljivega.

Blaženost - neskaljena v bivanju samem - je energija ljubezni, brez vseh nečistoč in primesi.

Je čista alkimija - to je ta skrivnost, ko se kovina spremeni v čisto zlato, dobi sijaj in nepopisno lepoto - ZA VEČNO!!!

VSE do česar pridemo z lastnim trudom in je v resnici sploh nekaj vredno, se ne pridobi čez noč.

Vsem velikim mistikom in prosvetljenim ljudem ni bilo prav nič prizaneseno. Skozi vse faze, skozi vse izkušnje, trpljenje in spoznanja so morali nekoč tudi sami ... drugače ne gre!

Vrednost podarjenega se vedno razblini, vrednost lastnega se s časom utrjuje.

Iluzija, ljubi ljudje, je mogočno slepilo, ki zavede vsakega, še najbolj pa tiste "ta pametne".

Nič mi ne verjemite! Čemu le? Sami se lotite "dela". Nekoč nekje se bomo srečali. Takrat ne bodo potrebne nobene besede več. Takrat bomo lahko samo še obsedeli - skupaj v tišini in miru.

Saj resnica ni glasna, ni vznemirjujoča, ne oporeka in se ne hvali. Nima nobenih razlogov, da bi se komurkoli vsiljevala ali dokazovala. 

RESNICA SAMO JE - sama sebi povsem zadostna!

SANJE o belih čeveljčkih

Kot običajno sem se pripeljala v službo s svojim avtomobilom. Neobičajno je bilo le, da nisem parkirala, kot običajno.

Vedela sem, da sem na odprtem in neznanem parkirišču, a me to ni preveč zmedlo.

V resnici parkiram vsak dan pred prihodom v službo v garažni hiši. Predvidevala sem, da je vseeno pravilno, kajti, ko sem izstopila, sta tam stala oče in mama. Bila sem nekoliko začudena, kaj počneta prav na tem mestu. A s to mislijo se nisem preveč dolgo ukvarjala, ker sta bila na pogled popolnoma običajnega videza. Čeprav nismo spregovorili niti besede.

Že naslednji hip sem se znašla pred svojo pisarno. Proti meni je hitel naš vodja službe in bil videti precej vznemirjen. Prihajal je iz dvorane, polne ljudi. Daleč za vrati sem zagledala poleg vseh drugih še njegove starše in nekatere druge njegove sorodnike.

Za hip me je prešinilo, kako vem, da so to njegovi starši, ko pa jih še nikoli nisem videla.

Svojo pozornost sem usmerila v razburjenega vodjo službe, ki mi je začel razlagati, da je prejel navodila nadrejenih, kako ravnati z menoj. Povedano mu je bilo, da mora zavzeti strožji prijem in da mi mora odvzeti vso samovoljo v delovanju.

Videla sem, da se z njemu naročenim navodilom ne strinja in da mu je prav žal, da je do tega prišlo. Vsekakor pa mi je želel to osebno povedati.

Med razgovorom sem do njega občutila hvaležnost, a hkrati sem se prestrašila dejstva, da sem vodstvu takšen trn v peti.

Da v več pogledih preveč štrlim iz povprečja, sem tako vedela in tudi že dlje časa občutila na svoji koži. Zaradi tega sem zelo trpela. Ozadja dogodkov nisem prepoznavala. Prepoznala pa sem nepravilnosti delovanja in prisilo molčanja. Če bi se zoperstavila, bi že naslednji dan odletela kot prezrela hruška.

Preživetega dne v službi se ne spomnim. Očitno ta del za nadaljnji razvoj dogodkov ni bil več pomemben.

Ponovno sem se znašla na parkirišču in se ozirala za svojim avtomobilom. Avtomobila ni bilo na svojem mestu, pravzaprav ga sploh nikjer ni bilo več. Pač pa sta tam še vedno stala moja starša.

Moja prva misel je bila: »Le kako bom prihajala v službo, če pa se vozim na delovno mesto iz oddaljenega kraja in imam zelo težek dostop do javnega prevoznega sredstva?«

NEKDO iz ozadja me je vprašal, kaj bom storila? Ali bom prijavila krajo?

Pomislila sem: 

»Nič ne bom storila, saj jim nikoli ne bom mogla dokazati, da so mi ga ukradli. Čeprav sem zelo dobro poznala storilca, mi ni bilo vredno, da bi se bodla z mlini na veter. Imela sem občutek, da bi ob tem trpela samo jaz. Drugi bi se mi v brk posmehovali.«

Torej? Kaj mi je storiti?

V tistem hipu sem začutila, da mi je na enem čevlju odpadel podplat. Prva misel je bila, da moram najti trgovino s čevlji. Le kje bi lahko bila najbližja trgovina s čevlji? Ker nisem poznala okolice »novega« parkirišča, sem se začela ozirati, v katero smer bi jo mahnila?

Pogledala sem proti tlom, namenjena, da sezujem čevelj brez podplata, ko sem zagledala pred seboj nove bele, lično pletene bele čeveljčke.

O, glej! Čevlji! 

»Ampak zagotovo mi niso prav, saj v resnici tako težko najdem zase primerno obutev. Imam dolg in ozek podplat z nizkim nartom.«, sem pomišljala. »Bom poskusila zamenjati samo tega razpadlega, da pridem do prve trgovine.«, sem nadaljevala s svojimi mislimi.

A, ko sem se ponovno ozrla proti svojim nogam, sem imela na obeh nogah obute nove bele čeveljčke, ki so mi pristajali točno tako, kot bi bili narejeni prav posebej in samo zame. Bili so neskončno udobni in mehki in tisti hip sem pozabila na vse težave in se razveselila, da bom lahko tako udobno hodila.

O starih čevljih ni bilo ne duha ne sluha in ne vem, kam so izginili. Preplavilo me je zadovoljstvo …

… in v tistem hipu sem se prebudila.

Buljila sem v steno in razmišljala: »Tako! Zdaj pa je čas, da vstanem in odidem v službo. Prvič grem peš, saj sem ob svoj avtomobil. V službo pa moram, če hočem živeti.«

Tako sem bila še vsa v sanjah, da sploh nisem dojela, da sem samo sanjala.

Ko sem pogledala skozi okno kopalnice, je na dvorišču stal parkiran moj avto.

Šele tisti trenutek sem se v polnosti zavedala, da so vse to bile samo sanje.

Sanje? Ki so mi sporočile? Kaj?

 

SPOŠTOVANJE!?!

Koga?

Življenja!

Zakaj?

Ker ti bo ponudilo le to, kar misliš! Ne verjameš? Prisluhni!

Tako pač to je. Prepričanje, da naše misli ne krojijo našega življenja, je največja zmota vseh, ki se nanje ne ozirajo.

Misli pa se udejanjajo, tako ali drugače, saj je energija misli poleg spolne energije ena sama eksplozivna moč, ki se slej kot prej manifestira na fizični ravni.

In kaj dela večina?

Na vse pretege razmetava svoje misli, ki so brez repa in glave in izkazuje sebi in drugim omalovaževanje, presojanje, ocenjevanje, ljubosumje, zavist … brez iskric iskrenosti ter se ob tem sploh ne zaveda, kaj vse v resnici počne sama sebi.

Vedno le samemu sebi!!!

Ne, seveda nisi ti med njimi. Ali pač?

No, vidiš! Sem jaz tista, ki bom ocenjevala tebe? Nikakor! To boš vedno storil le ti sam sebi. Morda boš v nadaljevanju to poskušal storiti tudi meni. A v vsem, kar boš mislil, da lahko presojaš in ocenjuješ v mojih delih, boš presojal in ocenjeval le o SVOJIH delih. Kajti jaz nikoli ne bom »ti«, kot ti ne boš »jaz«. Sva sicer povezana, kot so pač povezana vsa živa bitja na tej zemlji, a pravice soditi komurkoli, niti sebi, nimaš. Se lahko strinjaš? Izbiraj!

*

Jaz sem izbrala.

Življenje!

Zakaj tokraten poudarek. Zato, ker sem življenje izzivala. Dobesedno. Ko sem imela kakšnega težjih dni, sem popuščala. Bila sem v stanju, ko mi je postalo vseeno. To pomeni, kar odšla bi. Ne grem, se več. Čemu le? Dovolj imam. Bolj, kot sem se trudila razvozlati, zakaj stiska, zakaj se mi preprosto ne ljubi več in se bom ponovno vdala, bolj se je vrtinčila pogubna misel.

Misel!

Zanemarila sem vedenje, da je očem marsikaj prikrito, da moram skozi množico izkušanj in preizkušanj, če HOČEM spoznati resnično vrednost življenja.

Seveda se tega dne ni zgodilo nič. A misel je bila izražena - izrečena, čeprav samo v moji glavi.

In jaz, ki sem mislila, da sem že osvojila to lekcijo o MISLIH, sem ponovno nasedla lastni provokaciji in ob tem »mislila«, da jo bom odnesla brez posledic.

Ko nekaj že ozavestiš in potem to ponovno postaviš na preizkušnjo, so posledice hujše, kot če si storilec iz nevednosti.

*

Sedela sem ob morju v prav simpatičnem lokalu z udobnimi stoli, čednimi mizicami in prijetno glasbo v ozadju. Tako sem imela v senci in v družbi redkih gostov, (turistična sezona še ni bila v razcvetu) optimalne pogoje za eno samo uživanje. Pogled me je nosil do bližnjih otokov, nekaj čolnov in osamljeno jadrnico, ki je drsela kot po olju gladki morski površini. Sončnih 27 stopinj v zraku je bilo prav prijetnih. Rajska plaža - do koder ti seže oko.

Ali bi lahko bilo še prijetneje tistega popoldneva, 13. junija 2017, prav na mojo obletnico izpred treh let, ko sem prejela iniciacijo »ponovne povezave?« Hm, težko verjetno! Imela sem čudovite pogoje, ustvarjene za eno samo uživanje.

A glej! V meni se je začel porajati nemir, ki se je vzel iz nič. Že pred tem sem občutila rahlo nelagodje v telesu, ki pa si ga nisem znala razložiti, saj načeloma nisem imela prav nobenih skrbi. Pravzaprav sem bila v sebi celo odločena, da na svoj način ta dan praznujem. Obletnica - in to tako prelomna zame in moj vzpon med srečne ljudi, mi je pomenila neke vrste spodbudo za še lepši dan.

»Kaj točno se ZDAJ dogaja?«, sem se vprašala, ko me je zadelo kot iz jasnega.

Občutek! Tisti neznosni in nevzdržni občutek. Ne kot slabost ne kot strah ali kot posledica težkih misli. Nič od navedenega. Samo občutek! Skoraj fizično boleč občutek, da se izgubljam, da se mi bo prav ta hip scvrlo, zmešalo. Dobesedno. Da me bo odneslo preko roba onkraj pameti.

Od kod? Zakaj? Sledili so trenutki zmedenosti, ko sem se na stolu začela presedati, iskati oporno točko ali vzgib, ki bi me potegnil vstran od nastalega počutja.

Prvi hip še nisem dojela, kaj mi je storiti. Popadla me je groza, da bom »odšla«, da me bo odneslo. Ker sem sedela v prvi vrsti, pred mano ni bilo človeka. Sicer pa si v tistih trenutkih tudi nisem želela človeškega pogleda. Zato nisem vedela, kam naj se obrnem po rešilno bilko.

A kmalu v meni kriki: »NE, NE, NE dovolim, ne popuščam, NOČEM tega! Ne bo me potegnilo onkraj! Naredila bom vse, da se to ne zgodi. Ne popuščam.«

Zbrala sem v sebi moč, neverjetno moč upora in občutek ODLOČENOSTI, da ne popustim za nobeno ceno. Da bom naredila VSE, da ostanem TUKAJ IN ZDAJ, pa naj za tem stoji »kdorkoli ali karkoli«. Iz trenutka v trenutek sem v sebi zbirala močno voljo, da sem ostala pri sebi. Prisotna!

Težko je ubesediti stanje upiranja v meni, ko me je z nevidno silo vleklo na drugo stran. A prav moja odločenost, da povlečem na dan svoj adut, to je moč ljubezni do življenja, do vsega stvarstva, do moje BITI, je sprožene občutke v meni prevesila v nasprotno, pozitivno stran.

Spomnim se, da je takrat po cesti pritekel majhen bel kuža in se povzpel na kamniti zid, ki je mejil lokal od obalne ceste ter se zagledal vame. Hvaležno sem mu vrnila pogled. Kot bi mi želel sporočiti: »Je že mimo. Vse je v redu.«. Pomahal je z repom in hipoma izginil za vogal. Kot je počasi izginjal tudi občutek tesnobe in nemoči ter se vame spet naselil mir. Ne popolnoma, kajti razum v meni je bil še vznemirjen, pomirila se je le moja notranjost.

Še nekaj časa sem posedela, ker si nikakor nisem mogla razjasniti, kaj se mi je pravkar zgodilo.

Odločno sem zastavila vprašanje, »kaj se je pravkar zgodilo?«

Še preden sem zapustila kraj dogajanja, sem odgovor prejela in ga tudi zapisala.

Tisti hip se je na radijski postaji Dalmacija vrtela pesem Somebody To Love (Queen) … Can anybody find me somebody to love … (… Mi lahko kdo najde nekoga, ki bi ga ljubil/-a …)

Sredi pesmi pa v radiju šum in prekinitev predvajanja … Natakar se je napotil do glasbenega kotička in začel iskati novo postajo.

V sebi pa zaslišim jasno sporočilo: »SKOZME MORAŠ, DA ME BOŠ SPOZNALA!«

Vprašam: »Koga?« »Koga, koga? Koga bom v resnici spoznala …?« –

»Sebe vendar! Ostali so drugotnega pomena.«, slišim odgovor.

»Spoznaj se, potem boš spoznala vse druge. Drugi so vse to, kar si tudi sama. Dokler ne spoznaš sebe, v resnici ne moreš spoznati drugih. Ko se boš spoznala in zares sprejela ter spoštovala življenje v vsej svoji popolnosti, ne bo potrebe po drugem, da bi te ljubil. Ostala bo le potreba, da ti ljubiš druge.

Ko boš ti sama polna – prepolna sočutja - sočutne ljubezni do sebe, se bo »višek« prelival na druge in to kar sam od sebe. Ne bo več hrepenenja po drugem, ker boš ti sama ta »drugi«.

Takrat bo okoli tebe vse polno teh »drugih«, ki jim boš »luč« in posoda, iz katere bodo lahko polnili sebe. Ljubezni ne boš iskala, ker jo boš imela, in to toliko, da jo boš ŽIVELA … in delila.«

»Razumeš? *SKOZI*SEBE*moraš, da se spoznaš.«, se nadaljuje utrjevanje sporočila.

»Vsi drugi so že v tebi! Vedno mislimo, da potrebujemo nekoga drugega, če želimo ljubiti. A vsa modrost je v tem, da se najprej sprejmeš takšna, kot si – in ljubiš.«

V ozadju zaslišim pesem Bryan Adams, When you gone – I realise I'm in love … (Ko si odšel/-a, sprevidim, da sem zaljubljen/-a …) … in počasi razločim sinhronost dogajanja.

V koga sem sploh lahko zaljubljena, če nisem najprej v - sebe? V resnici bom drugega lahko ljubila šele takrat, ko bom ljubila sebe. Ljubila ga bom lahko točno tako »močno«, kot bom zmogla sebe.

Koga imam torej namen iskati, da me bo ljubil? KOGA LE?

Sem doživela preizkušnjo, iz katere sem se »izvlekla«, da bi spoznala na lastni koži, da se vendarle ŽE ZMOREM LJUBITI?

Je ljubezen doživetje – doživljanje sebe kot drugih?

P. S.: Navedeno branje je še posebej zanimivo za vse, ki so v partnerskem odnosu in se občasno ali pa celo vsak dan sprašujejo: »Le kaj delam narobe?«

Ljubezen v Hiši dobrega počutja

Ljubezen & Pisarka Simona

v Hiši dobrega počutja,

»Ko se ljubezen deli, se množi!«

To preprosto in vse prevečkrat zanemarjeno moč za izboljšanje svojega počutja ozaveščamo in ustvarjamo – kje drugje? – če ne prav v Hiši dobrega počutja.

Zavedamo se, da ima samo srečen in zadovoljen človek moči deliti naprej. Ko se počuti sprejetega, ljubljenega in izpolnjenega, bo z radostjo in ljubeznijo samodejno »okužil« še druge.

Ko se oddaljimo od sebe in svojih moči, je povezovanje z ljudmi, ki obvladujejo določene veščine, več kot dobrodošlo. Tako se veliko lažje in hitreje izkopljemo iz zastalih vzorcev, prepričanj ali vrste drugih anomalij, ki preprečujejo, da bi stopili korak naprej …

Hiša dobrega počutja razširja svoje dejavnosti prav v skladu s to mislijo:

»Postanimo ozaveščeno in duhovno bitje,

ki sprejema in ljubi sebe ter druge v celoti!«

Kaj vse se pri nas dogaja in izvaja, lahko raziščete na spletnem naslovu:

https://hisadobregapocutja.si/kontakt/

Koren ali izhodišče vsega pa je vedno znova ena in edina moč, ki prežene temo in vzpostavi ravnovesje – to je ljubezen.

Zato smo se odločili, da v Hiši dobrega počutja temelje svoje dejavnosti učvrstimo z ozaveščanjem pravih – avtentičnih – moči skozi pogled ljubezni.

Kdor bi želel raziskati njene modrosti in njeno pravo naravo, se lahko preko spletnega naslova in stika:

Hiša dobrega počutja, Ljubljanska ul. 6, Slovenska Bistrica

telefon: +386 40 57 00 57 (Tjaša);

e-naslov: info@arheotip.com

v prihodnje poveže tudi s Pisarko Simono (Simona Babič). Njeno ustvarjanje ljubezni ima zasnovo v treh knjigah:

VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA (2015)

Ljubezen@izbiraj.Si? (2016)

Ime ji je Ljubezen (2018)

Knjige so vam na voljo v Hiši dobrega počutja, kjer je možen ogled in tudi nakup.

In da ne ostanemo samo pri teoriji ter ljubezen še »na polno« prenesemo tudi v praktični vidik življenja, načrtujemo »program«, ki nas bo na intuitiven in preprost način usmeril v »svet ljubezni«.

»Ljubezen se v resnici ne da imeti, da pa se jo živeti – radostno in osrečujoče – v vseh njenih neskončnih oblikah in možnostih.«

Ali se tega zavedamo? Že samo iz odseva oči, pogleda v obraz, telesne drže in način gibanja, se da razbrati, kako se človek počuti v svoji koži …

Kaj vidimo? Obilje nemoči, razočaranj, vseh mogočih tegob in občutkov žalosti, jeze, ljubosumja … ali z eno besedo: skrivanja pred samim seboj. Ampak …

Da – možno je stopiti iz tega vrtinca! Vse to pa zahteva »delo« - veliko dela - na svoji samopodobi in spremembah v razmišljanju, delovanju in ravnanju s sabo in vsemi okoli nas.

Če ste med temi, ki želijo v svojem življenju nekaj spremeniti, se postaviti na lastne noge … to samo pomeni, da ste premagali strah pred neznanim. V tem primeru bi naš program, ki ga z eno besedo imenujemo: LJUBEZEN, lahko postal dobro izhodišče za izboljšanje odnosov, kakovosti življenja in še marsičesa.

Povežite se z nami in z roko v roki vam bomo stopili nasproti. Prva ura razgovora je namenjena spoznavanju in vam jo podarimo. Če boste začutili zaupanje in pristnost, se lahko oglasite:

Ø posamezniki

Ø v paru

Ø z otrokom/-ci

Ø z družinskimi člani nasploh

Ø tudi drugače …

V primeru sledenja ustvarjeni zamisli bomo kasneje oblikovali zaprte skupine, katerih delovanje bomo domiselno podkrepili v obliki delavnic ali srečanj, ki bodo vključevali ples, meditacijo, pogovore, praznovanja … in s tem seveda učenje »vse o ljubezni« (v odvisnosti od interesa posameznika ali skupine).

Vse možnosti so odprte - tudi z nadgradnjo zastavljenih osnov dojemanja ljubezni izven običajnih okvirjev, s pomočjo meditacije, dovršenega sprejemanja spoznanj o pravi naravi ljubezni, spoznavanju osnov tantre in še bi lahko naštevali …

Potreben je samo prvi – začetni – korak in dobršna mera poguma. Vsi smo ljudje, »napravljeni« iz istega testa. Vsak pa je enkraten in neponovljiv posameznik s svojimi danostmi in posebnosti, a ko jih odkrije, ozavesti in sebi dobesedno dopusti, da jih zaživi, postane svet »raj na zemlji«.

Simona Babič

(raziskovalka ljubezni na intuitiven, ozaveščeni in človeka vreden način; mentorica ob vzpostavljanju prostodušne ljubezni; pisateljica)

http://pisarkasimona.com

https://pisarkasimona.blogspot.com/

BUKLA - januar, februar 2019

SIMONA BABIČ (Pisarka Simona)

Ime ji je Ljubezen

»Duša se predstavi v svoji enkratni podobi na premeten, lahko rečemo prebrisan način, ki izbriše vse dvome …«

samozaložba, 2018, m. v., 340 str., 27 €

________________________________________________________________

Avtorica, ki piše pod psevdonimom Pisarka Simona, je s knjigo Ime ji je Ljubezen zaključila pisanje trilogije o ljubezni, v kateri pomete z vsakršnimi dvomi o naši pravi naravi. Ko odpadejo prepričanja in iluzija (maya) izgubi svojo moč, se prisveti resnica o obstoju duše kot naše večne spremljevalke.

Duša je z neutrudnim drezanjem v Pisarko vzbudila njeno pozornost do te mere, da je prestopila prag osebnosti in ji začela slediti. Z ozaveščanjem sporočil, znamenj, dogodkov in sinhronosti pojavov ji je dobesedno silila pred obličje. Ko še vedno ni zaupala svojim občutkom, se ji je z bliskovitostjo zaiskrila iz oči moškega, ki jo je dobesedno »vzel v roke« in izmojstril njene čute. V svetu energij ji je skozi tantrično izkušanje razkril stanje blaženosti in resnico neminljive ljubezni. Ali sploh obstaja višja ljubezen, kot je ljubezen duše do duše, ki s svojim blagoslovom pokloni milost in blaženost?

Njeno iskanje neskončne ljubezni je dobilo epilog ob mojstrenju starodavne veščine tantričnega ljubljenja. Tantra, ki je zaradi nerazumevanja večine in ne brez razloga skrita očem javnosti, se je skozi energijo ljubezni razkrila skrivnostno in tiho, daleč od vsakdanjosti. Saj vsako seme vzklije, ko se ustvarijo pogoji za rast. Razkritje sledi pravim iskalcem znanja in modrosti, ko človek dopusti, da se zgodi … Ključ do vrhunskega razumevanja tantre je zaupanje in predanost, ko vse bolj ljubimo in ob enem ljubimo brezpogojno.

*

1. knjiga: VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA (2015)

2. knjiga: Ljubezen@izbiraj.Si? (2016)

3. knjiga: Ime ji je Ljubezen (2018)

Valentinovo & Ljubezen

(fotografija iz knjige: Ime ji je Ljubezen (2018)- Simona Babič)

Od kod izvira ime: Valentin? Izhaja iz latinskega imena Valentinus – po obliki manjšalnica imena Valens, v pomenu besede: biti zdrav, močen, krepak, mogočen, vreden …

Hm – torej naj bi bil Valentin ali Valentina oseba krepkega, mogočnega značaja in vredna … Česa? Vsega najboljšega - vendar!!!

Pa je tako? Vsaj v pomenu ljubezni, kot ga označuje ta praznik?

Vsekakor je prvi namen ljubezni, da se poklanja ali deli med nam ljubimi osebami. Obdarovanje v imenu ljubezni nas osreči, še posebej, če je povezano z iskrenostjo in iz srca.

Do sem vse lepo in prav. Vendar, zakaj so v našem življenju tako redki trenutki, ko na široko odpremo srce in se z iskrenostjo topimo v naročju ljubezni?

Zakaj se ne znajdemo v njenem objemu na daljši rok? Zakaj je ne znamo sidrati in ostati potešeni v svoji biti?

Razlogov je toliko, kot je ljudi. Vsak ljubezen vidi, doživlja in občuti na sebi lasten način. Izhaja iz svojih izkušenj, tradicije, prepričanj, dogem in kar je še teh neumnosti.

A ljubezen se ne pusti zmesti! Ljubezen sama zase dobro ve, da je nihče na tem svetu ne bo prelisičil, nihče pretental in v njenem imenu ponašal s čimerkoli … Svojo bližino te bo sprejela le, če se ji boš predal, ji odpustil in dopustil, da pluje, kot ji je v resnici dano. S popolnim zaupanjem, svobodno in povsem drugače, kot si to bil kadarkoli pripravljen sprejeti in dojeti v svoji vroči in nepotešeni glavi … Hm …

Zatorej … slej, kot nas zajame občutek, da se vrtimo v krogu brez zavedanja, kaj ljubezen sploh je.

In če ne vemo niti, kaj ljubezen v resnici je, kaj takega bi lahko delili drugim? Samo to, kar imamo, kar nosimo v sebi.

Torej – kaj imamo? Kaj bomo sploh dali, če sebe ne cenimo, ne spoštujemo in nam je poklanjanje ljubezni sebi nekaj povsem nedoumljivega in nesprejemljivega? Ali celo sebičnega?

Razumemo pomen besede »ljubiti sebe«? Hja, dokler ne prilezemo do ljubezni svojega srca, srca drugemu ne moremo dati. Če ni ljubezni v nas samih – prav to pa je problem večine – z drugimi delimo samo svoje zamere, jezo, žalost, tegobe in vse mogoče občutke nemoči.

Kje se začne in konča vsa ljubezen tega sveta? Vedno pri sebi – najprej pri sebi!

So te besede vznemirile ali pustile hladnokrvnega? V primeru, da se te niso dotaknile, si se dobro skril pod oklepom, ki od sebe odbija vse, kar bi ljubezen lahko bila.

Globoko v vsakem pa bije ta dih nesmrtnosti, radosti in večne ljubezni, ki ga noben oklep, nobena maska in še tako globoko zakoreninjeno prepričanje ne bi lepega dne presenetilo na čudežno obarvan način …

Kajti po ljubezni hrepenimo vsi - vsi jo želimo imeti, se z njo objeti ali okrasiti, ji viseti na peti ali za vratom …

Ni dovolj vstati in se postaviti pred »svojo ljubezen«. Treba si jo je ogledati temeljito, iskreno in sočutno – do sebe.

Postati mojster v ljubezni ni domena izbrancev. Vsi smo lahko njeni gospodarji, ko nam ob strani stoji izurjen sluga – to je naš um.

Srce je gospodar, um mu mora biti na uslugo in ne obratno. Ko premagamo svojo domišljavost, vsevednost ali zagledanost vase, smo na dobri poti, da se nam bo ljubezen prisvetila v vsej svoji veličini.

Nekoč in nekje, ko okusimo njeno pravo moč, je ne bomo več izpustili iz rok.

Kaj meniš? Je morda prav »Valentinovo« ta dan, ki ga boš posvetil razmisleku, kako se izogniti vseh križev in potegniti na plano srčen as.

Si vreden, zaslužen in pripravljen na soočenje s pristno in naravno ljubeznijo – takšno, o kateri se ti ta hip še ne sanja, da obstaja?

Začni … samo začni raziskovati v to smer. Pokloni si ljubezen brez primere – saj NE BOŠ VERJEL - TI SI ta ljubezen, o kateri danes samo sanjaš, da jo boš prejel od drugih. Od katerih drugih? Imajo ti drugi to, česar nimaš sam?

Ne verjemi mi na besedo – samo razmisli, kdaj si bil v resnici nazadnje srečen, svoboden, poskočen in otroško igriv … Si pozabil? Se je strah zalezel med kosti?

Ne tavaj … po brezdanjosti temine. Dopusti si, da te zajame val svetlobe, ki traja in predvsem ne pusti se zmotiti od nevednežev.

Ti že vse veš, samo spomniti se še moraš …

Spominjanje se rodi iz zavedanja naše prave narave, ko se odločimo, da bomo s pozornostjo sledili le temu, kar nam narekujeta srce in modrost duše.

Dovoli si zapluti v neznano in odkriti, kje si se izgubil v svetu ljubezni, ki ga vsi iščemo in tako redki najdemo.

Z ljubeznijo, Pisarka Simona

RESNIČNO BOGASTVO

Resnično bogastvo je naša avtentičnost, iskrenost, senzibilnost ..., naša ljubezen in meditativnost.

To je naše pravo imetje in imenitnost.

Družba usmerja naš pogled v posvetne vrednote. Uči nas tekmovalnosti, vzbuja potrebo po primerjanju z drugimi ... želi superiorne ljudi. V resnici nas uči nasilja in borbenosti.

Vse z namenom, da odvrača pozornost od naših naravnih instinktov.

Poslušajte samo svoje srce. Le - to je naš glavni učitelj.

Na popotovanju skozi življenje pa naj bo lastna intuicija prvi vodja. Intuicija je dar narave, saj izvira iz nas.

Mi imamo svojega vodjo že v sebi - z njim lahko posežemo po inteligenci, razumevanju in izpolnjenosti.

Ko enkrat izkusimo svoje notranje bitje, iz nas izpari ves pohlep in želja po zunanji moči.

Naenkrat ni več ničesar, kar bi bilo primerljivo s tem, kar odkrijemo v sebi.

Z ljubeznijo, Pisarka Simona