TRETJI DAN

 Kraljestvo telesa in duha - naše »ozemlje« v njem je neomejeno!

Amor je resnično ljubil svoje življenje, strastno in z zavedanjem, da smo čudovite kreacije tega obstoja. Bil je pripravljen na globoko zaupanje in predanost vsemu, kar je živo v pravem pomenu besede. Občutke, ki jih je razvijal na valovih ljubezni, je raziskoval do nadrobnosti. Zaupal je intuiciji, se poglabljal v meditacijo in se uril v nadčutnem zaznavanju.

S pozornostjo je ozaveščal marsikaj, kar je običajnemu opazovalcu prikrito. Spoznal se je na govorico telesa, razbiral človekovo počutje telesa in duha in energijo, s katero je obdan. Temu je posvečal večji pomen kot govorjeni besedi.

Skratka ni bil povsem običajen človek niti moški, kar pa še ne pomeni, da je s tem živel lažje in udobneje kot drugi ljudje. 

Tokrat je ob odločnosti, da odpotuje, občutil vzneseno razigranost in veselje kot majhen otrok. Vzroka tej razposajenosti ni poznal, a že dober občutek mu je dal posebno energijo in polet, da je vsak trenutek posebej užival. Ni imel posebnega načrta, zato se je zgolj prepustil, da ga bo potovanje vodilo samo.

Ob izstopu iz taksija v centru kraja Jezera se je najprej ozrl okoli sebe in se v trenutku zaljubil v vse, kar mu je ponudil pogled.

Tako kot se vsaka ljubezen zgodi v trenutku (ali pa se sploh ne zgodi), je v njegovem srcu vzniklo nekaj novega – kot nova pesem, novo upanje, nov cvet, nov stik ali novo poznanstvo.

Dobil je potrditev, da se je znašel na pravem mestu in ob pravem času, čeprav za te občutke ni obstajal logičen odgovor. Preprosto ga je preplavila žarovitost, ki je posrkala še zadnje dvome o pravilnosti njegovega ravnanja.

Prešinila ga je misel, da je že lep čas pogrešal prav to ognjevito dogajanje v sebi. Svoje prisotnosti v družbi sebe se je neznansko razveselil – kot bi sam sebe ponovno srečal. 

Morda je najbolj pogrešal prav ta občutek osvobojenosti in neodvisnosti, ki bi mu dal ponovni zagon ustvarjalnosti duha.

Prenočišča v tem času res ni bilo težko najti. Nastanil se je v apartmajski hiši v prvi vrsti – ob morju – nekoliko oddaljeno iz samega centra mesta. Izbral je večje stanovanje s teraso in pogledom na morje. Zleknil se je čez dvojno ležišče, kolikor je bil dolg in širok in sklenil roke pod glavo. 

Sam pri sebi je zamrmral: »Tako Amor, sedaj si prost vpetosti in svoboden kot prič na veji. Vzemi si čas, kolikor ga potrebuješ, da pomiriš svojo dušo z odgovori na vprašanja, ki si jih že dlje časa zastavljaš – ob tem pa ne pozabi uživati na polno!«

Ob koncu samogovora se je sam sebi že smejal na ves glas. Val energije ga je pognal skozi prag, da je s preskakovanjem čez dve stopnici stekel iz hiše in čez dvorišče na ulico. Zazrl se je levo in desno ter se z odločnim korakom usmeril proti bližnji plaži.

Že med potjo odvrgel odvečna oblačila in se kot gibki mladenič pognal v morje. S krepkimi plavalnimi zamahi si je dal duška in spravil v pogon vsako mišico svojega, še vedno krepkega telesa. 

Preplaval je dobršen del obale po dolgem in počez in se na koncu z razbijajočim srcem v prsih in z bistrim umom v glavi, zleknil na vroči pesek ter predal sončnim žarkom. Vsaka celica telesa je srkala energijo sonca, jo zračila in polnila s svetlobo.

Zajela ga je lenobna mirnost, zaprl je oči in se potopil v svet meditacije, ki ga je ponesla v prazen nič. Ne da bi se zavedal, koliko časa je preteklo, so ga iz stanja umirjenosti priklicali trije galebi, ki so krožili nad njegovo glavo in ga glasno pozdravljali.

»Eureka - to je to!«, jim je pomahal v pozdrav. Pesem galebov je v njem ponovno prebudila občutek zaljubljenosti, ki ga je želel dobesedno objeti – kot bi objel telo ljubljene osebe.

Se bodo v tem razpoloženju duše odgovori preprosto pojavili brez truda, kar sami?

Namen potovanja njegova duša pozna in posledično mu ne preostaja nič drugega, kot intuitivna predaja njenemu vodstvu.

Prvi namig, ki ga je prišepnila po meditaciji, je ubesedil kot: »Pozabi na vse, kar si kadarkoli slišal o ljubezni!«

»Hm, slišal o ljubezni? Seveda je že marsikaj »slišal« o ljubezni, a marsikateri izjavi ali dejanju v njenem imenu ni pripisoval nobenega pomena. Na splošno se ljubezen občuti ali pa se ne občuti. Kaj le naj bi zdaj to pomenilo …?«, se mu tisti hip še ni niti sanjalo … 

Pisarka Simona

DRUGI DAN

  Zavest je kot tekoča reka, zato se ne zaustavljajmo v preteklosti. 

Edna je bila prvovrstna igralka svojega življenja. Znala se je preleviti v vse vrste vlog, ki jih zahteva bivanje na zemlji. Ni ji bil tuj poslovni svet, svet visoko izobraženih, niti svet kulture. Povsod se je znašla, a najbolj srečna je bila, ko je lahko vse vloge odložila in se igrala le sama s seboj.

Takrat je ne bi prepoznal več nihče, s katerimi je bila vpeta v vsakdan. Nič čudnega, saj je niti otočani, ki so jo lahko videvali na otoku med enim in drugim letnim časom, niso več spoznali.

Določeni ljudje so ji še posebej prirasli k srcu in njim se je kdaj pa kdaj razkrila. V pozni jeseni ali zgodnji pomladi, ko si jo videval na kolesu v vetrovki, pokriti s kapuco, pač ni bila več prepoznavna poleti kot bosonoga ženska, v lahni oblekici s slamnikom na glavi in na nosu s temnimi očali.

Ko je pristopila k starejšemu paru, ki ji je še lani novembra prodajal sveže obrane mandarine, se le-ta nista mogla načuditi, da je to res ona, ženska z nahrbtnikom in toplim turkizno zelenim brezrokavnikom izpred nekaj mesecev. Ljubeče je opazovala človeka, ki sta jo že ob prvem srečanju prevzela s svojo toplino, medsebojno povezanostjo in radodarnostjo.

Nikoli nisi vedel, izza katerega vogala se bo prisvetila. Bilo je je povsod polno. Čeprav so bili tudi dnevi, ko si jo lahko iskal z lučjo pri belem dnevu in ne bi ugotovil, na kateri konec otoka se je zatekla.

Samozadostna, za marsikoga muhasta in svojeglava, je neizmerno ljubila dneve, ki jih je lahko preživljala po lastnem vzgibu, kot se ji je prav tisti hip zljubilo. Odvisna ni bila od ničesar in od nikogar in prav to ji je prinašalo največjo radost in spokoj.

Seveda ni bilo vedno tako. Edni ni bilo prizaneseno niti v otroštvu niti v dobi odraslosti. V nekem obdobju je doživela »brodolom«, se s težavo pobirala in se šele z leti ponovno sestavila v človeka, vrednega vsega najboljšega. Ko je življenje postavilo na kocko vse, kar ji je bilo najbolj sveto in največ vredno, se je v nekem trenutku izgubila – bolečina je preplavila vso njeno bit in bila je prepričana, da ji ne bo nikoli konca.

A Ednino ime, ki v hebrejščini pomeni radost in veselje, je velevalo, da bo skozi boleči proces preobrazbe slej kot prej spoznala izvor svojega obstoja. Kajti nesrečnosti sledi sreča, žalosti veselje, dežju sonce itn.

Kdor je zmogel zaobiti njeno žalost in trpljenje, je kmalu spoznal, kako vesela in radostna je v resnici njena duša. V resnici je prekipevala od želje po plesu in ljubezni. Hrepeneče se je ustavljala ob vsakem bitju, ki bi jo moglo videti in sprejeti takšno, kot je bila v resnici.

Prebroditi je mogla številne zmote o sebi in svetu, v katerem se je nemalokrat počutila, kot tujka. Poti so jo vodile na stranpoti in ponovno iskanje prave – samo njene smeri.

Ko si dovolj zavzet in naveličan trpljenja, se zgodi preobrat – in ta se vedno zgodi, ko se predaš – v katerem vzklije novo upanje.

Da, tako se je Edna nekega lepega dne prebudila z zavedanjem, da mora spustiti vse in najprej sprejeti le sebe. Osvetlila je svojo bolečino z drugim, manj trpečim pogledom in sčasoma ponovno uzrla sladkosti življenja, ki so se navsezadnje ponudile kar same.

Dolga leta iskanja so šla v pozabo in prelevitev na koncu ni predstavljala več takšne neznosnosti, ko je ozavestila nov vidik doživljanja same sebe in sprejela svoj obstoj v celosti.

Ta stvarnost ji je prinesla težko pričakovano podobo sveta, v katerem lahko sama izbira tako občutke kot dogodke, ki so samo posledica njenih misli. Misli in z njo povezane energije so stekle v drugo, obratno smer – smer pristne radosti in sreče.

Z leti so sledile modrosti, ki jih je povezala v šopek z vsemi dotedanjimi izkušnjami in se zarekla sama sebi, da bo življenje spremljala le še skozi prizmo obilja, ki ji bo prišlo nasproti.

Vzljubila je svoje življenje in se z njim ljubila vsakič, ko se ji je zahotelo ponoviti. Včasih se je spraševala, zakaj vse je nekoč izgubljala čas in energijo, ki jo je po novem znala uporabljati v svojo korist. Ne nazadnje pa je ozavestila, da se v resnici vse zgodi ob svojem – pravem – času.

Nekega dne je Edna prejela sporočilo: »Pozabi na vse, kar si kadarkoli slišala o ljubezni!«. Posredoval ji ga je »varuh«, ki jo je oskrboval z ljubeznijo. Tokrat je Edna krenila na pot, ki je vodila v obratni smeri od ustaljene …

Vsem, ki menijo, da popolna "duhovna" preobrazba ni možna ali vsaj ni možna v doglednem času, sporočam naslednje:

»Danes PRAZNUJEM 4. obletnico PONOVNE POVEZAVE svoje duše s seboj, z drugimi in s celotnim vesoljem. Prav vzhičena sem nad čudovitim dnevom, ki iz trenutka v trenutek praznuje z mano in nosi vse vrste obilja …«

ŠTIRJE KLJUČI do miru in svobode:

RADOST, 

MILINA, 

VESELJE

 in LJUBEZEN!

Pisarka Simona

PRVI DAN

Pletenje usode, te krhke in občutljive maternice našega obstajanja.

Pomni:

SREČA je srečati nove ljudi.

Odvisno pa je, ali jih sploh želimo srečati? Če DA, potem poglejmo okoli sebe!

SREČA nikoli ne počiva. 

(Večina meni obratno!) Torej, če je res ves čas na delu, potem samo delajmo z njo – z roko v roki.

SREČA je naša prirojena narava.

Je kot dihanje, za katero niti ni potrebno, da se ga zavedamo.

SREČA je lahko TUKAJ samo ZDAJ. 

Ne bomo je našli ne v preteklosti in ne v prihodnosti. Če menimo, da ni tako, potem je v resnici še nikoli nismo srečali!

Sreče ne najde, kdor jo išče. Sreča se ne išče, ker se ni izgubila.

JE povsod in nikjer – odvisno kam gledamo!

SREČA se kopiči, ko jo delimo. 

Vprašajmo se, ali smo jo pripravljen deliti? Katere moči pretežno uporabljamo: moči darovanja ali skoposti?

SREČA je, ko se prepustimo. 

Če ne zaupamo, se bo tako ali tako izmuznila!

Je SREČA srečati pajka? Indijanci so verjeli, da vsaka žival, ki nam prekriža pot, prinaša sporočilo. Na primer pajek nosi sporočilo ustvarjalnosti in duhovne povezanosti ter nas opominja, da sledimo idejam, ki jih moramo ustvariti.

*

Amor je iskal ljubezen. Ni, da ni, kje vse in ob kom vse je ne bi iskal. Skoraj ni načina in dejanja, ki ga ne bi preizkušal. Iskal jo je v pogledih, dotikih, izražal z dejanji, besedo in z nasmehom ter ob tem hrepenel kot še nihče.

Ženske so se vrstile. Vseh vrst – božansko lepe kot z izklesanimi telesi, bogate, pametne – vredne vsega zavidanja. A glej ga zlomka! Vedno znova je nasedel iluziji o ženski, ki jo je ustvaril njegov um. Ko je prišel trenutek spoznanja - in ta sledi kot psu rep – je srčno zanimanje za žensko že izpuhtelo. To ga je vedno znova onesrečilo.

Kljub vsemu tem občutkom ni želel namenjati pozornosti in se je še naprej na vse kriplje trudil, da bi njegova nesrečnost izpuhtela. Vse bi dal ali naredil, da bi to lahko spremenil, zato je ženskam nudil vse, kar je premogel. In tega ni bilo malo. Različne vrste obilja so mu bile položene že v zibko in v pomanjkanju ni živel nikoli. Posledično ženske nikoli ni zapuščal, so pa ženske zapuščale njega. Zakaj točno, ni mogel dognati.

A nikar misliti, da Amor ni bil moški, kot se šika. Če je kdo dajal videz resnične moškosti, je to bil Amor. Nadpovprečno visok, postaven, sicer nič več rosno mlad, a vsekakor mladostnega videza. Skratka v letih, ko je zbirka izkušenj dozorela že v modrosti zrelosti človeka. V očeh žensk so takšni moški vredni vsega poželenja ali kot se reče: »Vredni greha!« Pa vendar …

Amor je že zdavnaj spoznal, da je strast samo en del ljubezni in da sama po sebi ni ključ do nje. On pa ni iskal nič drugega kot pravo, resnično in iskrečo ljubezen, ki, ne samo, da ne mine, temveč osrečuje s polnostjo obstoja samega po sebi.

Kako do nje, se je spraševal, in to prav on, ki je nosil ljubezen že v svojem imenu. Po neki teoriji so mu ime nadeli starši, a babica mu je zaupala, da si ime že pred rojstvom izbere vsak sam. No, izbere si ga njegova duša, ki ga prišepne otrokovim staršem.

Če je njemu ime Amor, potem to mora biti z razlogom. Če je duša tista, ki na koncu razkrije pomen našega obstoja, se bo to s pomočjo njegove vztrajnosti zgodilo tudi njemu. Tako dolgo bo temu namenjal pozornost - svoj čas in energijo - da se bo lepega dne odgovor izstrelil iz njegove biti.

Bil je več kot zaprepaden, da zanj sreče v ljubezni še ni bilo. Kako je to mogoče, če pa je ljubezen bila vse, kar je v življenju še iskal.

Rodil se je v arabskem svetu, kjer mnogoženstvo ni ovira. Po tem vzoru je odrastel in kasneje živel med Evropejci. Med njimi je spoznaval duh enakopravnosti in zelo redko naletel na skupnosti, ki bi živele v več partnerskih odnosih. Kot že rečeno, je poskusil poiskati srečo v ljubezni tudi predano in zavezano le ob eni ženi, kar pa se je prav tako kmalu sfižilo.

Spoznaval je, da ljudje iščejo v ljubezni logične odgovore in ob tem ustvarjajo vrsto odvisnosti in navezanosti.

Zbegan od spoznanj, kaj vse ljubezen ni, je zagrizel v trd oreh. Spoznati, kaj ljubezen torej je. To si je zadal kot smisel ali cilj obstoja.

Odločil se je, da bo na svetu našel kraj, kamor se bo zatekel in preživel neki nedoločen čas zazrt zgolj vase. Ne bo iskal ne ljudi, niti vznemirljivih dogodkov. Temveč v prvi vrsti le zasebnost in oddaljenost od toka vsakdanjika. S to mislijo se je povezal s spletom in prva stran, ki mu jo je odprla internetna povezava, je bil kraj s čudnim imenom - Jezera. Kraj na majhnem otoku sredi velikega morja.

No, če je že predhodno nastavil namen, da se bo prepustil naključju, potem je očitno to kraj, kamor je namenjen.

Kot pajek je spletel mrežo logističnih povezav, s katerimi mu bo uspelo pripotovati na izbrani konec sveta.

Je ob tem razmišljal, kaj ga čaka? Je njegova odločitev smiselna in kaj vse bo potegnila za seboj? Komu vse je dolžan pojasniti razloge svojega odhoda in zakaj? Bo zaradi nerazumevanja zašel v težave?

Ne, nič od tega ni razmišljal. Vsakršno razmišljanje in pojasnjevanje bi zadevo samo zapletlo. Slutil je neodobravanje okolja, v katerem je trenutno živel. V kratkem, z roko napisanem sporočilu, ki ga je pred odhodom odložil v nabiralnik, je s skopimi besedami pojasnil namen svojega izginotja. Samo tako za vsak primer, da ga ne bi iskali kot pogrešanega in dodal, da se bo ponovno javil, ko se bo sam tako odločil.

Srečen, da se je prepustil notranjemu vzgibu in prisluhnil šepetu v duši, je sedel na prvo letalo …

Pisarka Simona

UVOD

UVOD

v srečanje s srečo!

Nekje je en otok in na njem kraj z imenom Jezera. To nenavadno ime kraja je zasluga neprepustne zemlje, kjer zadržana deževnica ustvarja velike bazene vode, ki ne presahnejo niti med sušnimi obdobji.

Morda je ta otok tako zelen prav zaradi veliko sladke vode, ki se po čudežu narave zliva s čarobno modrino morja v odsevu zelene. 

»Raj na zemlji« vzklikne vsak, ki s pozornim očesom raziskuje otok tudi tam, kjer ne zaide običajen turist, željan le zabave in hrupa.

Da, ta neobičajni kraj z neobičajnim imenom je osrednja točka, kjer se odvija zgodba – prav tako neobičajna za vse, ki zavedanja časa še niso okrepili s svojo zavestjo.

Zavest, ki kot kraljica domuje v vsakem izmed nas, a so le redki, ki ji namenjajo pozornost, kot si jo zasluži.

Ni malo teh, ki so to že poskušali, se v posebnih trenutkih z njo tudi zbližali, vendar jim je kmalu spolzela med misli, ki se po navadi vrtinčijo med spomini na preteklost in željami za prihodnost.

Ali obstaja način, da ostanemo dlje časa v njeni družbi – družbi zavesti – ozaveščeni? 

Smo se pripravljeni srečati s časom, ki je v resnici samo en in ta je prav zdaj in prav tukaj?

Kdo pozna čas tukaj in zdaj? Mu je domač in ljub ter ga živi, kjerkoli že je?

Je ZDAJ čas za vprašanje, KJE vse se lahko znajdeta Edna* in Amor**, ki sta spoznala skrivnost, ki jo svet imenuje ZAVEST?

V ljubezni ni logike in radost sama po sebi ni odvisna od ničesar.

Kaj se zgodi, ko se srečata ljubezen brez pameti in radost brez vpliva?

Je v resnici to tista sreča, porojena iz notranjosti bitja, ki jo išče prav vsak?

Zakaj se z njo srečajo samo redki izbranci? 

***

Edna in Amor te vabita v svet izbranih. 

Zatorej za nasvet, kako do tja, povprašaj ta dva. 

Pisarka Simona

*Ime EDNA pomeni: radost, veselje

**Ime AMOR pomeni: ljubezen

SO-ČUTJE

Sočutje NI sočutno ČUSTVO!

SOČUTJE JE naša intuitivna naravnanost do posameznika.

JE ČUT, s katerim se približamo sočloveku s svojo energijo. ČUT, s katerim čutimo drugega kot sebe.

Bistvo SOČUTJA je sposobnost vživljanja v drugega.

Sočutje ni smiljenje - ne poustvarjamo tega, da se nam mora nekdo smiliti. Drugi se nam ne smili, da je takšen, kot je. 

NE!

Drugi je, kar je. Mi smo, kar smo.

S sočutjem se vživimo v drugega, kot bi bili to mi sami.

Ko s sočutjem spoznavamo naravo drugega takšnega, kot je - ga vidimo v njegovem BISTVU, občutimo, kar občuti on sam - to JE SOČUTJE. 

So-čut!

So-čut do sočloveka.

So-čut iz duše do duše.

To je prava narava SOČUTJA. Nikogar ne razvrednoti in ponižuje, kot bitje vredno smiljena.

Kot sočutimo - sobivamo.

Kot sočutimo - sodoživljamo.

Kot sočutimo - se sodružimo.

Kot sočutimo soljudi/sobitja - ljubimo. 

Ljubimo druge.

Ljubimo druge kot sebe.

Ljubimo lahko druge le toliko, kot ljubimo sebe.

Ljubimo sebe? Pogojno.Tako ljubimo tudi druge - pogojno.

Torej? Kaj nam je storiti? Razviti SO-čut do sebe? Če bi se nam že moral kdo smiliti, potem smo to mi sami.

Smiliti se sebi, ker se ljubimo samo pogojno? Je to rešitev?

Seveda NE! 

Sprejeti SEBE in se ljubiti BREZPOGOJNO, je edina pot do drugih.

Do ljubezni!

Ljubezni, ki jo iščemo pri drugih ne najdemo, dokler ne najdemo ljubezni do sebe. 

Poustvarjamo utvare o ljubezni, ki jo pričakujemo, a nam je nihče - NIHČE - ne more dati, dokler smo senca samega sebe.

Ko sebe osvetlimo s svetlobo ljubezni, smo uklonili temo.

Ko sebe ljubimo s svetlobo ljubezni, smo uklonili pogoje.

Tako preprosto je to!

Pisarka Simona

PETEK 13.

Tega dne je bila polna Luna, to pomeni, osvetljeni del Lune je bil obrnjen proti Zemlji. Točno ta dan je bil zame prelomen v vsakem pogledu. Življenje mi je spremenil in obrnil na glavo.

In tukaj se moja zgodba o iskanju ljubezni šele začne. Vse zapisano na naslednjih straneh se je dogajalo in se ni dogajalo. Je bila fikcija in je bila opcija, ki se je lahko obračala ali vrtinčila po svoje. Odvisno od tega, v katero smer so tekle moje misli, so bučali glasovi v moji glavi ali se je odvijal film mojega Življenja. Bila sem tukaj in zdaj, zavedna vsega, kar sem že doživela in nezavedna v tem, kar se mi je imelo namen še dogoditi.

Kljub močni volji, da pozabim na vse skupaj, kar se mi je dogajalo v društvu Ponovne povezave in grem v poletne dni po svojih načrtih, se je tok dogodkov obrnil po svoje in mi sproti rušil vse, kar sem si zastavila.

Pa da začnem na začetku.

Na večer 13. junija sem bila sama doma. Pravkar sem končala s kuhanjem marmelade, ki jo moja otroka obožujeta. Prav zato sem se na ta petkov večer pripravila do tega, da po napornem tednu v službi, skuham doma še marmelado, za katero sem vedela, da bo zmanjkala en dva tri.

Nič hudega sluteč, sem po delu sedla za računalnik, da odigram še pasjanso ali dve, svojo sprostitveno igro s kartami.

Takrat pa sem v svoji notranjosti zaznala klic po vodstvu in prepustitvi se nečemu večjemu od moje volje. Legla sem na kavč v dnevnem prostoru in zaprla oči.

V mojem telesu so nastale vibracije, sprožile so ga neke frekvence in misel, da v prostoru in času nisem sama. Z mano je bil Simon, to sem nezavedno zaznala.

Začutila sem podobno dogajanje, kot takrat, ko sem ležala na mizi pri svoji naravni zdraviteljici. Pa vendar zelo drugače. Po mojem telesu so tekli tokovi v vse smeri in se povezovali od točke do točke po diagonalah premočrtno in z vsemi deli telesa. To je potekalo tako hitro, kot bi nekdo z laserjem vlekel črte po vsem telesu.

Na kar se je vse zaključilo in obšla me je mirnost in občutek, da me nekdo zavija v oblak, mehak kot vata. Najprej se je to ovijanje začelo z leve strani mojega telesa, kasneje še iz desne in se nad mano združilo v mehko odejo. Počutila sem se kot pribito na kavč. Nisem imela nobene volje, da vstanem in odidem.

Bilo je doživetje, ki ga nisem razumela, vendar se ga tudi nisem bala. V bistvu sem se mu prepustila in bila radovedna, kaj se bo zgodilo naslednje.

Kot bi lebdela med Nebom in Zemljo, med Luno in Soncem in zaupala in dovolila nedovoljeno.

Zakaj nedovoljeno se boste vprašali? Ne vem, saj to je tisto. Kako naj vem nekaj, česar ne razumem.

Postavljeno je pravilo, da je v praksi Ponovne povezave za vsako opravljeno storitev potrebno plačilo. Plačilo vnaprej. Jaz pa nisem nikomur nič plačala in razen nezavednega klica po pomoči, enkrat mogoče, ko bom imela ta sredstva, nisem imela v mislih nobenega načrta.

Bila sem torej ljubljena na način, ki se ga nisem zavedala in sprašujem se, ali se je praktik tega zavedal. Veliko kasneje sem v njegovem telefonskem sporočilu dobila odgovor, da me ni poiskal/poklical. Vsaj ne na zavestnem nivoju.

Kaj se je torej v resnici dogajalo ta večer? Je bil to klic po ljubezni? Klic hrepenenja med izgubljenim in najdenim? Biti z menoj in s teboj? Ali med nekom, ki ga sploh ne poznam in on ne pozna mene? Je to možno? Združitev dveh duš, ki se iščeta?

Ne vem.

Odgovor je obvisel nekje v zraku. Saj ga iščem. Še danes. Tukaj in zdaj, ko to zapisujem, prosim za pomoč, za razumevanje tega znamenja, ki me je obrnilo na pot iskanja moje lastne osebnosti in ljubezni do vsega, kar me obdaja. Moje srčne želje so bile poslane v Vesolje, mogoče bodo naletele na ušesa, ki slišijo. Oči, ki vidijo, in telo, ki občuti podobno kot Jaz.

Se bom tukaj ustavila ali grem naprej, kljub temu da ne vem, ne razumem in ne dojemam? Ne, seveda ne.

Jaz, Simona, ki upam, da vendar nekje mora biti nekdo, ki bo znal pomiriti moje srce, najti del sebe, da bo pomiril tudi mene in objel telo, ki hrepeni po telesu, toplem objemu in miru.

Bom dobila kdaj pravi odgovor? Morda sem prejela pomoč, ker sem tako goreče delovala v duhu odprtosti in sprejetosti tej energiji, ki me je objela in dala vedeti, da obstaja še veliko več tega, kar lahko človek zazna s svojimi petimi čuti.

Več čutnih zaznavanj neskončnih možnosti, ki odpirajo poti, ko zaupaš, tudi ko ne vidiš, ne razumeš in ne dojameš. Soodvisnost dveh duš. Ali del poti, ki bi jo lahko prehodila skupaj v svetlobi!

Mogoče je čar Življenja ravno v tem, da ne vemo vsega takoj, pa če smo še tako željni znanja in dojemljivi za raziskovanje.

Smo premalo potrpežljivi, neučakani in se mora vse razkriti takoj?

Najverjetneje sodim med hiteče ljudi, ki želijo odgovore na dlani. Pa bom tokrat znala prisluhniti svoji na novo odprti poti in novi možnosti za odkrivanje še neodkritega sveta ljubezni?

Sem že na tej poti? Saj nekje globoko v sebi čutim, da je vsako potovanje lahko vznemirljivo, sploh če se na nanj dovolj dolgo pripravljamo in si ga neizmerno želimo. Cilj sam po sebi ne bo nosil več velikih presenečenj, če zaupam, da se bo tokrat zame dobro izteklo.

- odlomek iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA - 

Avtorica: SIMONA BABIČ 

ČE SE MI LJUBI – LJUBIM!!!

»Hm, smešno!«, bo nekdo rekel. Le kaj naj bi se skrivalo za tem, večpomenskim naslovom? Kanček vsega po malem … Vsega, kar bi VSI …

In vsi bi imeli nekaj – kompenzirali/nadomestili z nečim, česar sami nimamo.

Ljubezen za strah (denar, vpliv, moč, uspeh …).

Čustva za nemoč (ker sebe ne sprejemamo, vsaj ne brezpogojno …).

Energijo drugega, ker je sami nimamo … (vsaj ne za vse, kar bi želeli).

*

Vsak bi imel nekaj od drugega …

• ·       udobje namesto neudobja;
• ·       bogastvo zaradi revščine;
• ·       vpliv, ki ga sam ne premore;
• ·       priznanje ali odobravanje, ker ne pozna bistva, še manj resnice;
• ·       ljubezen, ker se mu ne sanja, kje jo najti;
• ·       preobrazbo (stilno, umsko, energetsko …) zaradi lastnega nezadovoljstva …

Ali preprosteje – reven bi imel bogatega, grdi lepega, nesrečen srečnega, stari mladega, šibki močnega, neljubeči ljubečega, ustrahovani neustrašnega …

Večina strumnih »osvajalcev« v medsebojnih odnosih išče le kompenzacijo ali nadomestilo za nekaj, česar sama »nima«.

A boga mi, tako to ne deluje in ne bo delovalo do konca veka vekov amen!

Tistih nekaj svetlih in redkih, ki vse to ima (Ej ti šment, le kje so vse to našli?) pa se tej kompenzacijski dirki nasmiha in na daleč umika, saj ima svojo formulo in orodje, kjer pač ni potrebe uporabiti druge osebe za dosego »cilja«.

Ciljna skupina večine »dirkačev« za zadovoljujočimi odnosi pa je, kakorkoli že obračamo, usmerjena v te, ki imajo to, česar sami »nimajo".

Kako se izogniti neljubim odnosom, ki se končujejo prej, kot želimo? Če ne že v začetnem, pa v doglednem času.

Prvi pogoj je iskren pogovor s samim seboj, ob predpostavki, da »iskrenost« do sebe v resnici ni neznanka.

Pa tudi to ne zadostuje, če ne razumemo, da VSE, kar počnemo, počnemo zaradi sebe.

In še – če ne razumemo, da VSE to (kar mislimo, da bomo dobili od drugega) v resnici »ne obstaja«!

Drugi ni Bog, ki bo zapolnil v nas vso praznino in dal vse občutke, ki jih sami nimamo.

Ko spoznamo to iluzijo – se razsvetlimo – vsaj v smislu, da je Bog le en in le-ta vsekakor ni človek.

Ko »pogledamo« človeka, kaj vidimo?

Zagotovo ne veliko tega, kar nosi v sebi.

A človek lahko nosi v sebi marsikaj – morda z očmi drugega pravzaprav nič – in v njem ni prostora za kompenzacijo v tuzemeljskih sferah. Spoznal je, da mu je dano to, kar je drugemu »nedosegljivo«.

Kot je na primer »samo« potreba po druženju z razvitim, notranje uravnoteženim bitjem, pametnim in inteligentnim (prav to pa manjka večini). Takšno bitje se zaveda lastne ZAVESTI.

Prav takšen človek pa ne kompenzira. Nima potrebe. Hrepeni le po človeku, s katerim bi gradil višje in globlje in širše … v vse smeri. In bil pripravljen na potovanje v čim višje sfere – ki bi mu sam Bog bil priča.

Takšno »popotovanje« v življenju je smiselno, saj bo na koncu edini dokaz, da je človek zares živel. Spoznal večnost – razvito bitje z drugim bitjem – v obleki človeka.

Še bolje – s katerim je v tantričnem odnosu potoval skozi življenje in na koncu umrl v dvojnem krču – orgazmičnem in smrtnem. Kaj ni to povsem isti pojav? Dve stanji, dve besedi z istim pomenom.

Zato ni časa niti prostora za kompenzacijo v ljubezni.

Meni se ljubi ljubiti!

In nikakor ne ljubi za to stanje iskati nadomestil.

Pisarka Simona