MANIFESTACIJA V SEDMIH TELESIH

MANIFESTACIJA V SEDMIH TELESIH

ali nekaj znanja o nas samih.

Verjeli ali ne 😊 človek ima sedem teles:

1.    Fizično (življenje se izraža z vdihom in izdihom)

2.    Eterično (vpliv tega, kar nas privlači ali odbija)

3.    Astralno (označuje ga magnetizem)  

4.    Mentalno (misli)

5.    Duhovno (»prana« - živa energija v nas)

6.    Kozmično (atmosfera – kot ozračje »ustvarjalne in uničevalne« sile)

7.    Nirvanistično (nirvana ali popolna blaženost)

V vsakem od sedmero teles je ustrezen pojav vstopanja in izstopanja energije. Energije, ki jo v jogijski filozofiji imenujejo prana. Vstopanje in izstopanje energije se dogaja vse do sedmega telesa – nobeno telo ne more obstajati brez tega procesa. Vitalna energija obstaja v polarnostih (nasprotjih), nikoli na enem polu. Nikar se ne trudimo tega preseči – ves trud bo zaman. Nobeno telo ne more obstajati brez vstopajočega in izstopajočega pola. Prav kakor fizično telo ne more obstajati brez vdiha in izdiha.

Prana je torej energija, ki ohranja življenje - naša telesa. Prana je za naše telo, kot je elektrika za električne naprave. Človeku je pogonsko gorivo, saj je človek energetsko bitje, ki brez energije ne deluje.

Poenostavljeno je prana energija vesolja ali kozmična energija.

Prana je beseda, ki je v sanskrtu sestavljena iz dveh besed:

»pra« - prej ali preteklost in

»ana« - dih, dihanje.

Kakšen vpliv ima prana na posamezna telesa?

1.    Fizično telo: življenje se izraža z vdihom in izdihom. To je dvoje nasprotujočih si stvari. Dihanje ima dva pola: vdih in izdih. Vsaka energija ima dva pola – drugače ne more biti. Vdih je kakor rojstvo, izdih je kakor smrt. V enem samem trenutku se zgodi oboje: rojstvo in smrt – dviganje in spuščanje življenjske energije.

2.    Eterično telo: ima prav tako svoj vstopni in izstopni proces: to je sam vpliv, ki vstopa in izstopa. Ko pridemo z nekom v stik, nekaj njegovega vstopi v nas. Mi ga sprejmemo ali zavrnemo. To je subtilen vpliv: lahko ga imenujemo ljubezen ali sovraštvo; privlačnost ali odbojnost. Ko nas nekaj privlači ali odbija, je to naše eterično telo. To je neprekinjen proces: nenehno sprejemamo vase vplive in jih nato dajemo iz sebe. Drugi pol nenehno obstaja. Zato vsakemu trenutku ljubezni sledi zavračanje. Nekoga ne moremo ljubiti, ne da bi ga obenem sovražili. Sovraštvo obstaja, zato vsak prijatelj enkrat postane sovražnik … In tako se to nadaljuje. Rešitev, da eterično telo ni v konfliktu, je, da oseba, ki razume polarnost, ki je spoznala polarnost, ni razočarana, ko pride sovraštvo … Človek, ki je spoznal polarnost, je spokojen, je v ravnovesju. Vse sprejema. Je samo priča vsemu, kar prihaja in odhaja. Ne privlači ga vstopajoče, ne odbija ga izstopajoče. V tem drugem telesu je osnovno nasprotje »ljubezen in sovraštvo«, ki se izraža na mnoge načine. Osnovno nasprotje je »ugajanje in ne-ugajanje«. Ves čas si ugajanje in ne-ugajanje sledita; tudi to je na neki način kot vdih in izdih. Eterično telo obstaja v tej polarnosti. Če temu postanemo priča, preprosto ni več sovražnika in ni prijatelja. Postane nam jasno, da je to naraven pojav.

Da – težko za razumevanje, ampak z razmislekom pri sebi, prisluhu sebi, se razkrije ta del resničnosti …

3.    Astralno telo: enako, kot ima eterično telo »vplive« ima astralno telo »magnetične sile«. Njegov dih je magnetizem. Ta trenutek smo močni, naslednji smo brez moči. Ta trenutek smo polni upanja, naslednji trenutek smo brez vsakega upanja. Magnetizem prihaja in odhaja. Enkrat bi izzvali samega boga, drugič se bojimo lastne sence. Ko ta sila vstopi, smo veliki, ko izstopi, smo nihče. Nenehno spreminjanje: kot dan in noč. Vsenaokrog obstajajo magnetske sile: vdihujemo in izdihujemo jih. Če se začnemo zavedati magnetskih sil, ki vstopajo in izstopajo, potem nismo niti močni, niti brez moči; niti bojazljivi niti napadalni. Presežemo oboje.

4.    Mentalno telo: vsrkavanje in iztiskovanje misli je prav tako povezano z dihanjem. Vsak trenutek misli prihajajo v naš um in iz njega odhajajo ..., kot vdih in izdih. Misel je sama po sebi energija. V mentalnem telesu se energija manifestira kakor prihod in odhod misli. Z dihanjem lahko spremenimo svoje mišljenje. Če vstopi misel, ko vdihujemo, se v tistem trenutku rodi izvirna zamisel. Pri izdihu nastopi trenutek nemoči in takrat se ne more roditi nobena nova misel. Ob zelo izvirni misli se dihanje celo ustavi. 

5.    Duhovno telo: ko se zavemo prihajajočih in odhajajočih misli, začnemo spoznavati peto telo. Ozračje petega telesa je življenje. Do četrtega telesa še nekako razumemo, kajti imamo nekaj izkušenj. Onstran četrtega telesa pa postane vse zelo nenavadno – ko ga presežemo, gre lažje. V petem telesu je vstopanje trenutek življenja in izstopanje trenutek smrti. Sledi zavedanje, da življenje ni nekaj, kar je v nas. Pride v nas in gre iz nas – podobno kot dih. Beseda »prana« je zato postala sinonim petega telesa. Z vstopom v peto telo se začnemo zavedati, da sta življenje in smrt samo dih in izdih petega telesa – vstopanje in izstopanje. Nikdar nismo bili živi in nikdar nismo bili mrtvi; smo nekaj, kar presega oboje. Življenje in smrt sta zunanja pojava. Ko se tega zavedamo, občutimo to kot transcendenco. Če se zavemo smrti, potem ne moremo narediti samomora, ker je to nepotrebno in nesmiselno. V resnici se ne moremo ubiti, lahko se samo delamo, da smo se ubili. Smrt na petem nivoju je izhajanje določene energije in vstopanje določene energije. Življenje prihaja in odhaja – ne moremo biti navezani na nikogar. Dojeti smrt in jo sprejeti kot drugi vidik življenja, je najtežje dejanje.

6.    Kozmično telo: pri šestem telesu postane vse še težje za razumevanje. Pri petem odpade ego. Zdaj tisto, kar prihaja in odhaja nič več naše, kajti »jaz-a« ni več. Vse postane kozmično – kar pomeni, da privzame polarnost oblike ustvarjanja in uničenja. To telo je »atmosfera« ustvarjalne in uničevalne energije. V šestem telesu je znano vse o stvarjenju. Ko se zavedamo ustvarjanja in uničenja – stvari, ki vsak trenutek prihajajo v obstoj, in vsak trenutek izginjajo iz eksistence, vstopa nekaj drugega – to je zavedanje. Celo v šestem telesu se navežemo. Toda, vse, kar je rojeno, mora umreti. Šesto telo je čutenje kozmičnega stvarjenja in uničenja – stvarjenje, uničenje ... vdih, izdih. Če se zavemo stvarnika in uničevalca, potem spoznamo tretjega – našo resničnost, božanskost. Vendar je pot do tega spoznanja res težavna. Oseba, ki je dosegla šesto telo, bo videla vse, kar umira kot svojo lastno smrt. A celo v šestem telesu se še navežemo ... Pa vendar zavedanje obeh polarnosti, tako čutenja kozmičnega stvarjenja kot uničenja, se zavedamo tudi tretjega – pričevanja ali resnice v šestem telesu.

7.    Nirvanistično telo: v sedmem telesu sta dih bivanje in nebivanje – obstoj in neobstoj (če zadevo zelo poenostavimo). Z nobenim se ne smemo poistovetiti. Tretja izbira je resničnost, ki se je ne da izreči. Največ, kar se da izreči, je: absolutno bivanje ali absolutno nebivanje, kajti sedmo telo je onkraj tega. Do sem smo lahko pri vsakem telesu ujeli tretjo točko v besede, jo simbolizirali. Lahko smo se ozrli nazaj, to je možno le do sedmega telesa. Onstran sedmega telesa ni mogoče reči nič. Onstran njega je »breztelesnost«.

Zato je prana energija – kozmična energija in prvič se z njo seznanimo v fizičnem telesu. Najprej se manifestira kot dih, nato pa se manifestira kot dih v drugih oblikah: vplivih, magnetizmu, mislih, življenju, stvarjenju, bivanju. Če se človek tega zave, potem lahko to vedno preseže in doseže tretjo točko.

Pri tem preseganju obstajajo telesa vse do sedmega telesa. Po sedmem telesu je breztelesnost. Tedaj postanemo čisti. Nismo več razdeljeni. Ni več polarnosti - nasprotja. Tedaj je advaita, ne dvoje (ne dva): tedaj je enost.