Vse stoji in vse se premika,
vrti se v krogu in na obzorju pika.
Začetek in konec - ne ve se kdaj,
čeprav je vse videti kot prav zdaj.
Velika razsežnost, ki nima oblike,
strmim, gledam, kje do kakšne razlike?
Preden dojamem, že v luknjo padem.
Odpre se praznina, v njej gluha tišina.
Plavam, lebdim, vse brez opore,
čudežno prazna -TO nisem več jaz.
Zavedam se, da ne obstaja več niti obraz.
To je kot biti, brez vsake niti.
Nobene navezanosti (na karkoli),
nobene misli (o čemerkoli).
Nobenih občutkov telesnosti,
Je v tem še kaj resnosti?
Ostaja opazovalka - zavestna obstoja.
Razpade obzorje, potone v morje (zavesti).
Zavest pa miruje, brez načrta praznuje.
V svobodi obeta se bit vse bolj razcveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar