IMAM DVA LJUBIMCA

To ni nič nenavadnega. Nenavadno je le o tem spregovoriti. Odkrito in na glas.

O tem nihče ne govori. Tabu tema, ki se praviloma niti med vpletenimi ne razkrije.

Katera vloga in komu je v tej igri dodeljena? Vloga prevaranega ali prevaranta?

Seveda, saj je tudi iskrenost tabu tema. Na videz je mnogo lažje živeti v laganju, kot pa vključenim izraziti in razkriti svoje občutke.

V osnovi doživljamo ljubezen na treh ravneh.

Prva raven - najnižja raven - je telesnost. Oseba nas privlači s svojo zunanjostjo, ki niti nima veliko opraviti s splošno veljavnimi pogledi na lepoto. Telesna bližina hrepeni po spolnih užitkih. Če je osnova prejemanje, se razmerje lahko hitro zaključi.

V primeru želje po deljenju užitkov je takšen odnos lahko nekaj časa zadovoljujoč. A po navadi po preteku nekega časa spolna sla ali poželenje zamre. Če je bil odnos zasnovan le na telesnih užitkih, se tudi zaključi.

Druga raven pomeni, da med ljubimci teče srčna povezava. Srce je ranljivo, zato se le malo ljudi odloči odpreti celo srce. Iskreno, predano in s polnim zaupanjem. Skratka na milost in nemilost.

V glavnem ljudje še vedno delujejo po principu: »Jaz tebi pol svojega srca in ti meni pol tvojega!« Ali povedano drugače: ljudje se odločajo za razmerje na osnovi srca, ki mu vlada razum. V partnerskem odnosu prepoznavajo določene prednosti in koristi za lažje preživetje. Razmerje pogojujejo ali pa razmišljajo, da ga bodo sčasoma prikrojili svojim željam.

Seveda se vedno zalomi, če gremo v razmerje z določeno »kalkulacijo«. Vsa prepričanja in pričakovanja, kako si bomo partnerja oblikovali po meri in svojih standardih so jalovo delo. Slej kot prej postajamo nezadovoljni.

Le v primeru, ko svoje srce položimo na dlani drugega človeka in tvegamo prav vse – da bomo sprejeti in ljubljeni takšni, kot smo – se lahko naš odnos čudežno razvije.

Tretja raven je nevidna. Dogaja se med dušami. Da se dogaja, lahko prepoznamo z intuicijo oziroma z več čutnim zaznavanjem (kot je jasnovidnost, jasnovednost …). Preprosto vemo, da povezava teče.

To imenujem ljubezen duše do duše in ta je neustavljiva. V največ primerih se je ne zavedamo, ker delujemo samo na temelju telesnega čutenja. V primeru večje pozornosti, občutljivosti in meditativnega razpoloženja lahko povezavo med dušami občutimo kot blaženo ekstazo.

Toliko res na kratko o treh osnovnih ravneh doživljanja ljubezni.

In da preidem k začeti temi.

V iskrenih in odprtih odnosih so vse besede odveč. Občutki nas ne varajo – če si le ne zatiskamo oči in znamo pogledati resnici v oči.

Najlažje se je sprenevedati. In najtežje si je priznati, da to počnemo.

Da – vedno, ko se odločimo zatajiti samega sebe, zatajeno potiskamo globoko v svojo notranjost. Sčasoma je stiska vedno večja. Postanemo nesrečni, zajedljivi, poneumljeni ali celo zbolimo. Oddaljimo se od svoje prave narave zaviti v kopreno laži.

Kdo bo potegnil kratko? Vedno najprej mi sami.

Koga bo najbolj bolelo?

Se ve. Najprej nas. In potem še vse vpletene.

Iskreni odnosi so v pozabi. V glavnem smo odraščali ob vseh vrstah tabu tem, vzorcih in prepričanjih naših staršev, družbe, kulture …

Skratka, veliko zlaganega se je zajedlo pod našo kožo, ki jo danes rešujemo, kot vemo in znamo … Prav tako naši starši.

Ali se zavedamo, da ni potrebe, da je tako?

Naravnost, sproščenost, spontanost, iskrenost … so le besede. Te besede živeti, pa je neprecenljivo darilo.

Zakaj le? Zato, ker iz nas odpade neverjetno breme. Postajamo vse lahkotnejši in igrivi. Nasmejani in avtentični. Vse drugo so samo »bolezenski« simptomi.

Vem pa, da je pot do: »živeti resnico« lahko zelo dolga in naporna.

Si lahko za začetek predstavljate, da postanete čez noč iskreni? Na primer svoji soprogi zaupate, da ste v času zakona imeli sočasno še ljubico, morda dve. Ali obratno - to stori vaša soproga.

Takšen pogum zahteva veliko odgovornost. Seveda pa večina iz strahu molči. Jasno – nihče noče nikogar prizadeti. Brez zavedanja, da so tudi brez tega priznanja vsi vpleteni tako ali tako že ranjeni in oškodovani …

Živeti v lažeh je vendarle tako zelo naporno. Svojo življenjsko energijo trošimo mimogrede, tako da je za resnično življenje ne ostane prav veliko. Hipne trenutke sreče in zadovoljstva zamenjamo za trajno nesrečo in nezadovoljstvo.

Morda pa bi lahko prvi primer omilila in predlagala nekoliko lažjega. Ali ste v stanju razložiti svojemu partnerju, da čutite privlačnost do druge osebe, še preden se prevara zgodi?

Ali ne bi bilo čudovito deliti s sopotnikom svojih resničnih občutkov in doživljanja v notranjosti? Zakaj najprej pomislimo, da ne bomo razumljeni? Morda pa se naš partnerje ukvarja s podobnimi izkušnjami.

V življenju pride trenutek, ko se tako ali drugače naveličamo izpraznjenosti svojih odnosov. Vsaj takrat se je vredno ustaviti in razmisliti, ali kljub vsemu ne bi nekaj spremenili?

Čas je za vprašanje samemu sebi: »Kako dolgo imam še namen vztrajati v dejanjih in odnosih, ki me ranijo?«

*

Ste zaradi naslova pričakovali drugačno zgodbo? Najverjetneje!

Ravno v tem pa je pouk te zgodbe.

Vsako pričakovanje, ki ga imamo v življenju do drugih, je nespametno.

Ali imam dva ljubimca ali ne sploh ni predmet zgodbe?

Vsak, ki se mu o resnicah ljubezni vsaj malo sanja, ve, da nihče nikogar v resnici ne more imeti. 

Tako tudi jaz ne morem IMETI – lastniniti – nikogar. Ne morem "imeti" otrok, sopotnikov, prijateljev ... Prej bi lahko rekla, da "imajo" ONI mene. 

Svoboda je ljubezni osnovno hranilo, kot novorojenčku materino mleko. Seveda, če si le dovolimo, da ljubezen preživi, raste in se širi iz sebe na vse okoli sebe.

Ljubezen, ki se izraža brezpogojno in daje brezpogojno, se na koncu koncev na ta način tudi vrača.

Verjemite, da je samo takšen odnos poln in zadovoljujoč in da se v resnici ne moremo PRED NIKOMER SKRITI. Še najmanj pa pred samim sabo.

Saj veste – sebe povsod vzamemo zraven. Ali nam družba samega sebe ugaja ali ne, pa res ni odvisno od nikogar, razen od nas samih.

Šele, ko sebe brezpogojno sprejemamo in ljubimo, lahko tako čutimo do drugih.

Damo lahko samo to, kar imamo sami.

Več ljubezni do sebe pomeni več ljubezni do kogarkoli ali česarkoli.

Izražanje sočutja do sebe je most do drugih.