Polet brez konca

POLET BREZ KONCA

MOJ metulj pogleda dva ima,

z enim me je v svet poslal,

z drugim v sebi sam ostal.

Našel me je v bubi zvito,

z listjem črnega trnja vso prekrito,

izdala me svilena sled je neumito.

Ves čas vztrajno čakal, tiho ljubil,

na obronku gozda iz dalje snubil,

verjel vame, se Bogu v meni zaobljubil.

Ko prišel je dan, svetel in opran

čokat trup je odpadel vstran,

se ponovno rodila, kot jadralec sem prostran.

Preden odfrlela na svoj slavni sva polet,

posedla sva na španski bezeg na posvet.

Razprla veličastna krila na ogled.

Imenoval me je po barvi »Vzhoda Sonca«,

ko svoj prvi krog naredila je Simonca.

Ponovno odločena na polet BREZ KONCA.