KUPITE, KUPITE
Ko sem izdala svojo prvo knjigo, sem začela iskati različne poti do
svojih bralcev.
Do sedaj v zvezi s prodajo nisem imela nobenih izkušenj. Bila pa sem
polna zanesenjaštva in idej, kako bom to počela. Predstavljala sem si, da so
potrebne samo množice ljudi, ki me bodo videle in že jih bo moja nadvse čedna stojnica
pritegnila.
Prijatelj mi je za promocijo knjige izdelal sanjsko lepi plakat. Če ste
človek zenovske modrosti, boste na plakatu odkrili neverjetno harmonijo
simbolov, ki jih lahko dobesedno poslušate z očmi (slika v fotogaleriji).
Tako opremljena z dobro knjigo in plakatom po njeni podobi, sem mislila,
da imam vse za prodajno uspešnico leta.
Prijateljica, ki večkrat z mano razmišlja na glas in mi želi na vsak
način pomagati, me lepega dne me pokliče in pravi: »Na našem koncu se ta vikend
odvijajo športni dogodki. Celo naselje je zaparkirano, ljudi kolikor hočeš.
Pridi in postavi mizo. Uspeh zagotovljen!«
Svetovno, si mislim in si naslikam v svoji glavi družine z otroki, ljudi
vseh starostnih skupin, ki razmišljajo zdravo. Saj veste zdrav duh v zdravem
telesu in zraven še moja knjiga, ki bo pred odhodom domov samo pika na »i«.
Ljudi bo razsvetlilo spoznanje, da je poleg tega, da so naredili v tem dnevu nekaj
za svoje telo, poskrbljeno še za njihovo Dušo.
Moja knjiga bo ravno pravšnja, da si z njo polepšajo še konec dneva, ki
so ga preživeli v prijetnem druženju in nabiranju fizične moči.
Kako, da ne! Saj jih bo knjiga, ki govori o sami Ljubezni, še popeljala v
svetove, po katerih v resnici vsi hrepenimo …
Tako se je razvnemalo v moji glavi. Pripravila sem knjige, mizico,
vazico, rožice, prtiček, svečko in seveda plakat. Poklicala prijatelja za
družbo in sva jo mahnila na kraj dogajanja.
Glej, glej, res je parkirišče nabito polno. To pa bo novih priložnosti za
navezovanje stikov in prodajo knjige, je navdušenje v meni samo še naraščalo.
Ko se približava vhodu na igrišča, zagledam skupine nogometašev in
njihovih navijačev. Pogledujem še za druge vrste športniki, vendar razen
gledalcev, jih na prvo žogo ne opazim. No ja, si mislim, počakaj, da dobiš
celotno sliko dogajanja.
Poiščem glavnega odgovornega za današnji dogodek in ga povprašam, ali mi
je dovoljeno, da ob vhodu postavim svojo malo mizico in začnem s prodajo svoje
izredno zanimive knjige.
»Seveda«, mi pravi, »vi kar dajte in uspeh vam želim«! Opogumljena s
prijateljem pripraviva prodajni kotiček.
Sedeva. Tako, zdaj pa se vse skupaj lahko resnično začne. Z veseljem se
razgledam po ljudeh, a ti kakor, da jih ne zanimam. Hodijo mimo in me niti ne
pogledajo.
Nogometaši in njihovi prijatelji navijači, pa žene in otroci, ki so
prišli navijat za svoje očke. To pa je tudi vse, kar prepoznavam v množici
ljudi.
Nedaleč vstran se pečejo čevapčiči, kotleti in toči pivo. Za mizami sedijo
ljudje, katerih edina misel je, kaj bodo pojedli in popili. Ko slučajno ujamem
njihov pogled, ga sunkoma umaknejo.
Pa kaj sem garjava ovca, si mislim? Jaz naivnica naivna, kaj sem pa
mislila, da bodo drli k moji mizi in jaz jim ne bom uspela odgovarjati na
premnoga vprašanja. In ne bom utegnila niti vseh podpisati z osebnim
posvetilom. »Ja, o čem pa knjiga govori? Ste jo vi napisali? Je to vaša prva?
Lahko malo pogledam? Koliko pa stane? Kaj lahko kupim več izvodov? Se mi prosim
podpišete v enega … »zbudi se, zbudi se iz sanj princeska zlata«!
Naslikajte si v glavi ta prizor. Nogometaši, po zmagi ali izgubi, le kaj
si ti v resnici želijo po tekmi, ko so se uro ali dve pred tem podili za žogo?
Zagotovo ne moje knjige, ki je ne morejo ne pojesti, niti popiti, niti se
o njej pogovarjati. Pa tudi, ko spravijo vase vse čevapčiče in kotlete ter
nekaj vrčkov piva, kaj bi jih lahko tisti hip še sploh zanimalo? Ljubezen na
prvi pogled?
Zagotovo ne neka ženska, z lično pripravljeno mizico, knjigami z
vijoličnim ovitkom in rožnatim plakatom. Komu mar za rožice in vazico, ko pa je
potrebno predebatirati, zakaj je padel tisti gol, komu naj se zahvalijo za
zmago, katere igralce bo treba v kratkem zamenjati, zakaj je sodnik sodil, kot
je sodil … in žvižgal, ko mu res ni bilo razloga … je začelo požvižgavati v
moji glavi.
»Kako vama gre?«, me prebudi glas moje prijateljice, ki me je dopoldan
poklicala in povedala za dogodek. »Si veliko prodala?«, reče dovolj glasno, da
se ozre nekaj ljudi.
Ne vem, kam naj pogledam. Naj se pogreznem v zemljo ali se začnem smejati
svoji domišljavosti. Situacija, komična sama po sebi, pa kliče h krohotu.
Še velikokrat smo se na račun tega dogodka od srca nasmejali.
»Kako je Simona ob nogometnem igrišču prodajala nogometašem svojo prvo
knjigo Vzhod sonca – ponovno Simonca in je ob tem nihče ni
niti povohal?!«
Morda pa zato, ker se je že bližal Zahod sonca …
Ni komentarjev:
Objavite komentar