9. TANTRA – potopiti se V TRENUTEK + preprosta TANTRIČNA vaja

VZHOD SONCA

 22. SEPTEMBER 2017 (JESENSKI EKVINOKCIJ)

Ste se kdaj 'potopili' v trenutek? In če ste vanj 'pogledali' zelo globoko, to sploh ni bil več trenutek, temveč CELA VEČNOST.

Temu rečemo tudi zamaknjenost. V takšnem zamaknjenem stanju se nam lahko v trenutku odvije cela paleta občutkov. Čustev, katerih izvora niti ne prepoznamo.

To meditativno stanje nas morda povzdigne in ponese daleč v prihodnost, ki je hkrati preteklost, a je v resnici SEDANJOST.

'Izgubljeni' v času in prostoru v resnici zaznavamo svoja stanja zavesti. V bistvu lahko gremo še višje … in trenutek podaljšujemo zavestno.

»Iz trenutka v trenutek … in ob tem pljujem tja, kjer je večnost doma«.

(Simonin pregovor)

Prav v tem, zamaknjenem stanju lahko intuitivni preblisk prinese nepričakovan odgovor na vprašanje, s katerim se že dlje časa ubadamo.

A obstaja zanka! Ko ga ozavestimo in vpletemo svoj um, nam razum lahko ponagaja. »Ne, saj to ni možen odgovor.« »Menim, da je nemogoč.« »Meni nesprejemljiv« in podobno.

Zakaj je tako?

Preprosto zato, ker so po navadi ti odgovori nekaj čisto nepričakovanega in hkrati preprostega. V naravi človeka pa je, da VSE 'preprosto' zakomplicira.

Tej pasti se lahko izognemo le na način, da odgovor vseeno preizkusimo v praksi, preden ga dokončno ovržemo.

Že ničkolikokrat se je potrdilo, da NIČ ni tako, kot se nam zdi. Kajti po navadi tako ali tako nimamo pregleda nad celotnim dogajanjem/sliko/položajem ipd.

Takrat je na vrsti ZAUPANJE. Komu? Se ve! Sebi in odgovoru, ki smo ga 'prejeli'.

Če boste to početje nadaljevali, se bodo začeli odgovori nizati zapovrstjo …

Širilo se vam bo obzorje in vi boste postajali modrejši. Tega pa ne gre več zanemariti. 

Saj šele z modrostjo prihajajo zrelejše odločitve, ki nosijo svetlejšo, zagotovo pa uspešnejšo prihodnost!

KAKO MALO JE POTREBNO, DA SMO SREČNI!

Zakaj se ne bi torej ZALJUBILI V TA TRENUTEK, saj se vam obeta, da boste našli celo SVOJO LJUBEZEN. Tisto, ki jo nosite v srcu, a ste nanjo že davno tega pozabili. 

Resno mislim! Dobesedno ste jo zanemarili.

Šele, ko boste obudili ljubezen v sebi in do sebe, šele takrat jo boste v stanju DELITI.

Tudi prazna vreča ne stoji. Ko jo napolnite s krompirjem pa bo zagotovo stala čvrsto pokonci.

Takrat boste lahko ta 'krompir', ki ga imate - to vašo srečo, delili tudi drugim. NIČ PREJ! Do takrat pa res nimate ničesar, kar bi lahko delili.

Prvobitno načelo TANTRE je deljenje ljubezni in to vsem, brez izjeme, če so jo le pripravljeni sprejeti.

Čeprav na videz preprosto, pa to, žal ni tako! Za sprejemanje tovrstne ljubezni je pripravljen vsak šele takrat, ko je počistil svoj um (običajnih) človeških neumnosti in napolnil svoje srce s čisto, neskaljeno in iskreno ljubeznijo.

Tantra nas ne uči samo o spolnosti. Če smo dovolj v srcu in duši, nas ponese še v druge dimenzije doživljanja samega sebe. Doživljanje naše božanskosti skozi ekstazo užitka in zadovoljstva, medtem ko potujemo na valu orgazmične izkušnje.

Uči nas deliti ljubezen z ljudmi, ki v raziskovanju svojih želja ne popuščajo vsesplošnemu prepričanju, da je tantra le povečevanje spolnih moči. Temveč so pripravljeni raziskovati, kaj vse se skriva v tej 'znanost', stari nekje 6000 let. Prva tantrična besedila (agame) so bila zapisana v sanskrtu. Gre za zelo poseben jezik – jezik bogov (devanagari).

Morda lahko za začetek naredite zelo preprosto tantrično vajo.

Sedita nasproti drug drugega na udobno podlago in poskrbita za intimno vzdušje ter izključita možnost vseh motenj. Dišave, svečke, umirjena glasba …

Držita se za roke in se samo glejta v oči. Sočasno se osredotočita na dihanje, globoko in počasno, da se sprostita.

S pomočjo vizualizacije si predstavljajta, da se v sončnem pletežu (okoli popka) razplamteva plamen, ki segreva, da toplota počasi narašča. S svojim 'sončnim' žarkom se med seboj prepletita.

Vmes nekajkrat globoko vdihnita in izdihnita, nakar dihanje spet umirita. To lahko večkrat ponovita.

V področju okoli ledij se bo zaradi toplote začela prebujati spolna energija, ki jo v mislih dvigneta po telesu navzgor.

Ko, to lahkotno in nežno energijo začutita, jo usmerita proti srčni čakri (v smeri srca) na sredino prsnega koša. Okoli srca se bo začela vrtinčiti toplota (energija ljubezni) in se prelivati še v ostale dele telesa.

Povezava s srcem lahko ustvari intimno srčno vez, ko so čustva predana in iskrena.

Pisarka Simona

VSE O LJUBEZNI

VIDILICA SVET ANDRIJE, 21. rujan 2017, Tisno (Murter)

Morda je prišel spet čas, da vas popeljem skozi niz razmislekov o LJUBEZNI.

Malo poglobljeno in seveda na samo moj, samosvoj način. Raziskovanje ljubezni bo potekalo na več ravneh, ki se bodo med seboj prepletale in vsakemu ponudile priložnost za razmislek pri sebi.

Vsem tem načrtovanim objavam, pa bodo vmes vskočili še drugi obrazci moči, kot je na primer tantrična ljubezen. Kako točno se bodo objave vrstile je na koncu odvisno od "nareka" v moji duši.

Razpredali bomo o naslednjih temah:

1.     ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE

2.     V KOGA SE ZALJUBLJAMO IN V KOGA NE

3.     KAJ V LJUBEZNI NAJDEMO IN KAJ IZGUBIMO

4.     KDO ALI KAJ NAS OSREČUJE/ONESREČUJE

5.     KAJ SMO SE NAUČILI ALI ODUČILI

6.     KDAJ ODIDEMO IZ ODNOSA IN ZAKAJ

7.     HITIMO V NOV ODNOS

8.     UPOČASNIMO TEMPO ISKANJA

9.     PREHOD MED LJUBEZNIMI

10. RAZIŠČIMO, KAJ SI V RESNICI ŽELIMO

11. ISKANJE DUŠNEGA PARTNERJA

12. SLED NOVE LJUBEZNI

13. SVITANJE VIŠJE OBLIKE LJUBEZNI

JUTRANJA ZORA

Izhajala bom iz predpostavke, da sprejemaš misel na prehajanje iz življenja v življenje, da se zavedaš, da se ne rodimo in ne umremo. Samo smo na nekem popotovanju skozi prostor in čas, kjer skozi trenuten položaj tudi v resnici smo.

Ob tem me ne zanima ne tvoj spol niti seksualno nagnjenje, še manj versko, politično ali kakršnokoli drugo prepričanje. Ne zanima me niti, kje živiš, niti kdo ali kaj si.

Zame je to popolnoma nepomembno in mi je posledično vseeno. Kajti VSE-je-ENO. Vsi smo povezani. Od najmanjšega prašnega delca na nebu, do mravljice v gozdu, od prvega politika na svetu, do zadnjega šamana v Sibiriji.

Moja tema je univerzalna, vsem uporabna in osvojljiva, ne glede na to, ali verjameš v prejšnja življenja, regresijo in življenje po smrti ali obstoj svoje duše.

Moje objave se lahko bere brez vseh iz knjig naučenih predznanj. Življenje je tako meni kot tebi že postreglo s številnimi izkušnjami, ki se ob koncu branja ne bodo nikomur več zdele oddaljene. Vsak se bo v mojih mislih našel in znašel.

Če se pošalim, za branje VSE o LJUBEZNI je treba samo »znati brati«! To je edini pred pogoj, da boš napisano lahko premislil in dojemal. Sicer po svoje, izhajajoč iz svojih izkušenj, ki pa se bodo v nekem presečišču, v neki točki naključno srečale z mojimi.

Kot pravijo: »Ga ni junaka, ki ne lula, kadar kaka!« Ali drugače povedano, nismo si tako različni, kot je to morda videti introvertiranim in vase zagledanim ljudem.

Saj to je tisto! Še bolj smo povezani, kot si mislimo. 

Ko eden zraste, vsi zrastemo. Ko eden pade, vsi pademo. 

Zakaj se torej ne bi podpirali, se spodbujali in vzajemno krepili. Prej, ko bomo dosegli višji nivo notranjih moči in oblasti nad samim seboj, prej bomo dvigovali tudi druge in s tem vibracijo celotnega planeta.

VZHOD SONCA - MODREJŠA SIMONCA

In zakaj ne bi tega počeli z vsem srcem in z ljubeznijo iz svoje duše? Vsak na način kot mu je blizu in po svojih najboljših močeh.

In zakaj ne bi svojih moči iskali prav v LJUBEZNI. 

Tisti srčni, ljubeči, iskreni in od vsega najbolj iskani sili ali moči, ki jo vsak premore v globinah svoje BITI.

Pisarka Simona

ŽIVEL JE KMET ...

»Živel je kmet, imel je psa. Lepo ga je redil.

Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil.

Na grob napis mu dal je tak:

»Živel je kmet, imel je psa. Lepo ga je redil.

Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil.

Na grob napis mu dal je tak:

»Živel je kmet, imel je psa. Lepo ga je ....«

Zanimivo! Danes sem sem spomnila tega aforizma, ki ga je moj oče, ob različnih priložnostih prav rad pripovedoval. Takrat smo se vsi smejali! Nekateri, ki smo ga slišali pogosto, nam je bil »na videz« že nadležen.

In nauk?

Ponavljanje enih in istih dejanj, misli; vrtenje v enem in istem krogu, ciklu, ujmi; brez želje po spremembi, nas zagotovo »ubija«.

Če se prav nič ne spremeni in mi samo ponavljamo že znane korake, potem … kaj? Seveda, ostane VSE isto. Isti ljudje, isto delo, isti križi in težave.

A mi? Pa se samo pritožujemo!

Ha, pa te imam! PRITOŽBA? Kam jo boš poslal? Na Sončno upravo? Kdo pa sedi na tej upravi? Tvoj brat, mama, kanarček ali ribica?

Ali misliš, da nisi prav TI glavni odgovorni za vsako spremembo v Tvojem življenju?

Seveda se lahko pred tem pritožuješ, smiliš sebi in vsem, ki so te voljni prenašat. Lahko se skriješ pod odejo in rečeš: »Mene ni več!«

Marsikaj lahko! A slej, kot prej boš moral zapustiti službo »navijanja sončne ure« in urediti prehod na »višjo stopnjo zavedanja«.

Sama sproti najbolje ozaveščam VSE, kar izluščim iz dogajanja - življenja samega.

Predstavljaj si …

PRIMER ali ko se deluje iz STRAHU:

Nekoč je živela majhna, a resnično pogumna deklica. Hodila je že v vrtec. Ne prav rada, a kaj je hotela? Mamica in očka sta imela vsak dan 'službo', zato sta bila primorana poskrbeti za varstvo svoje hčerke. A deklica se ni pustila ugnati.

Vrtec, ki ga je obiskovala kar v pritličju domačega stanovanjskega bloka, je bil nedaleč od doma njene ljube »tete«. Ta teta niti ni bila njena prava teta, temveč varuška v najnežnejših letih 'malega' življenja. Ko so straši ocenili, da je čas za vrtec, je bilo konec 'cartanja' pri teti. Morala se je ukloniti.

V vrtcu je sedela kot kup nesreče in pogledovala proti vratom.

Ko so otrokom pripeljali hrano in pustili vrata za nekaj trenutkov priprta, je stekla na prosto in se pognala v dir. V mislih je imela samo eno. Čim prej doseči vrata stanovanja svoje tete in ji skočiti v naročje.

To je bil njen prvi pobeg, a ne tudi zadnji. Vrstili so se ob najmanjši nepazljivosti vzgojiteljic, ki so sedaj že vedele, kam jo je mala potepinka popihala.

Doma pa so se zbirali 'črni' oblaki. Očka je kričal nad njo, ji grozil in na koncu položil čez koleno in z usnjenim pasom nabil po nagi ritki.

Vsa v klobasah se je naslednji dan prikazala na vratih vrtca. Na ritko ni mogla sesti. Preveč jo je bolela in pekla. Slekla je hlačke in vsem pokazala, kakšno kazen jo je doletela. Solzice so špricale na vse strani in potolažiti je ni bilo mogoče …

*

PRIMER ali ko se deluje iz LJUBEZNI

…

To je bil njen prvi pobeg, a ne tudi zadnji. Vrstili so se ob najmanjši nepazljivosti vzgojiteljic, ki so zdaj že vedele, kam jo je popihala mala potepinka.

Doma pa jo je očka vzel v naročje in nežno pobožal. Povedal ji je, kako močno ga je skrbelo zanjo. Nekaj časa nihče ni vedel, kje je. Vzgojiteljice so jo iskale prav povsod.

Prosil jo je, da mu zaupa, kaj tako hudega se ji dogaja, da noče hoditi v vrtec in ali ne bi vseeno dala priložnosti sebi in drugim otrokom, da se spoznajo in morda celo vzljubijo.

Medtem ko sta se ljubeče pogovarjala, se je mala deklica stisnila v objem svojega velikega očeta in se počutila povsem varno in srečno. Naenkrat je postalo vzdušje v domu toplo in ljubeče. Prisedla je še mama in ju močno objela.

*

 VSE 'negativne' vzorce, navade, prepričanja lahko presežemo – in to VEDNO in samo

Z LJUBEZNIJO.

Ponavljanje vsega, čemur smo bili priča in zdaj prenašamo naprej, naslednjim rodovom, nas drži na enem in istem mestu, v istem krogu, v primežu, na spodnji stopnici …

Če ne bomo ozavestili »Kje nas čevelj žuli?«, bomo še naprej v istem procesu, kot so bili naši starši in starši naših staršev …

Rešitev? 'Mala malca'!

Zadostuje mir, tišina, pogovor - najprej s samim seboj, s svojo Dušo. In če dovolj časa vztrajaš v tem »meditativnem stanju«, dobiš odgovore KAJ in tudi KAKO spremeniti, izboljšati, da se premakneš naprej.

Deluje! Pogovor z Dušo.

Še bolje! Napiši ji pismo in jo PROSI ZA NAVODILA.

Nato napiši drugo pismo, v katerem ti Duša odgovarja. Pove ti, kaj naj storiš.

Preveri in začuden boš, kako se URESNIČUJE!

Vadi sproščanje in prilagodljivost. Upoštevaj instinkt (intuicijo) in je ne odganjaj kot nadležno muho.

In PROSI, ko začutiš močno potrebo po pomoči. Iz Srca.

Lahko, da te bo slišal Angel!

Pisarka Simona

RAJ NA ZEMLJI

Vam povem, kako je, ko se odločiš, da obiščeš »raj na zemlji«?

Božansko! Seveda so občutki božanski in neprimerljivi z vsakdanom.

Zakaj vam to pripovedujem?

Zato ker sem končala z zame »velikim projektom«, osvojila novo veščino in se za ves vložen trud temu primerno tudi nagradila.

Zdaj »proslavljam« življenje in ljubezen z radostjo v srcu. In s hvaležnostjo za milost in srečo, ki jo prejemam.

Delo, s katerim sem zaključila, bo slej kot prej na dosegu roke tudi vam, a za enkrat ostajam še skrivnostna.

»Tajanstvena« bi rekli domačini, pri katerih sem udobno nastanjena in me nosijo po rokah, saj sem prišla kot Sonce.

Pravijo, da sem jim prirastla k srcu, kar tudi občutim!

Vam v navdih in veselje pa pošiljam nekaj čudežno lepih kotičkov, kjer bi me lahko našli, če bi bili posebej iznajdljivi. Zakaj?

Zato, ker je otok Murter »moj otok« že iz otroških dni in ga poznam kot lasten žep.

Tukaj me je oče naučil plavati, tukaj so se porajale prve počitniške simpatije in ne nazadnje sem prav tukaj, v stari in nadvse očarljivi vasici Betina napisala svoj knjižni prvenec VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA.

Otok, ki je tesno povezan z mojo Dušo in Srcem, je te dni obsijan s Soncem, ki je še poletno, a že nosi pridih jeseni. Morje pa boža in hkrati krepi moje telo. Vsekakor me vsakič, ko se vanj potopim, popade, da bi kričala na vse grlo. Najprej zaradi občutka hladu. Ko pa se s plavanjem ogrejem, pa od ugodja in živosti, ki jo občutim v sebi.

Ne vem, ali ste zaslutili namen mojega pisanja? Zato ga bom ponovno poudarila.

Vedno, ko zaključite z delom, »velikim« ali »majhnim«, je nujno potrebno, da si v prvi vrsti »Čestitate sami!« Pa naj gre za urejen vrtiček ali osvojen hrib, uspešen dan v službi ali ustvarjen red v domači hiši. V bistvu za kar koli. V primeru pa, da ste zaključili z večmesečnim delom, je nagrada ali počitek še kako pomemben.

Priznanje lastnemu napredku osrečuje, če si ga le dovolimo. Mnenje drugih lahko šteje, vendar šele veliko kasneje.

Zatorej! Ne pozabite nase in svoje veselje, velike in majhne radosti, ki nam polepšajo dan in si priredite »proslavo«, »ritual hvaležnosti« ter si vsekakor privoščite veliko ali velike Ljubezni.

Ob vsem tem pa končujem z besedami gospodarja hiše, ki me, kot pravi Dalmatinec, vsak dan opomni: »Simona, samo polako, polako!«

Ponovno z vami 

Pisarka Simona

KAJ SE JE EDA NAUČILA?

Smo ljudje igrače v rokah usode? Se na prvi pogled res morda zdi, da nimamo lastnih moči ali volje? Da nas življenje lahko premetava, kakor se mu zahoče?

Je res tako?

To vprašanje si je Eda večkrat zastavljala, ko se je po nekem intuitivnem vzgibu poigravala z mislimi od tu in tam. Postala bi lahko glavna igralka svojega življenja, pa je v nekem trenutku prepustila glavno vlogo drugim.

Sama pa ostala v vlogi žrtve, ki se je ni niti zavedala. Leta so tekla in nosila s tokom tudi sladke trenutke, a zagotovo premalo, da bi bila srečna.

Preboj je naredila ločitev, ki v danem trenutku vsekakor ni bila njena odločitev.

V tem stanju je, na videz brezizhodno, tavala in trpela v dno duše.

Da sta trpela tudi otroka, je spoznavala ob neutolažljivem joku svoje petletne hčerke.

»Mami, zakaj je ati odšel?«, je ponavljala dan za dnem. Dveletni, spremembe zavestno še ni zaznaval.

»O, ljubi Bog«, je pomislila, »le kaj sem naredila tako zelo narobe?«

»V želji po ljubezni sem samo ljubila. Tako kot sem najbolje vedela in znala.«

Kot bi se ves svet zarotil proti njej. In to prav njej, ki je sama sebi prisegala, da bo zmogla in znala »živeti« bolje in drugače, kot je to uspevalo njenim staršem.

Njej, iskalki »prave« ljubezni. Že kot otrok jo je iskala. Najprej pri starših, nato pri vrstnikih in širše. A nihče je v tem iskanju ni našel in pomiril. Vse, kar je v domačem gnezdu zaznavala, so bili prepiri in jeza ter bore malo ljubeznivih besed.

S to popotnico se je odpravila v svet šol in ustanov, ki so učile vse, razen o ljubezni. Kar je opažala skozi otroške izkušnje, so bila grenka spoznanja, da je ljubezen za izbrance in še to samo tiste, ki so rojeni pod srečno zvezdo.

Sama pa, nevidna za ostali svet, je ugotavljala, da bo najbolje, da se potuhne, skrije za domači kavč in se potolaži s sesanjem palca v ustih. Morda pa bi bilo vse drugače, če bi prišla na svet kot fant, kar je ob pripovedovanju domačih šal večkrat slišala iz ust svojega očeta.

Vedno, ko je zaslutila, da bi lahko občutila nekaj »kar se imenuje ljubezen«, vedno znova se ji je sesul svet kot hišica iz kart. Ne, ljubezen njej res ni bila naklonjena!

Le kdo bi jo lahko naučil več in bolje o ljubezni, kot življenje samo? Morda ji je prav s tem namenom začelo »pošiljati znake« in odražati vse, kar ljubezen ni in nikoli ne bo.

Kot odrasla, se je ponovno postavila v vlogo otroka, ki opazuje neljubeče starše. S katerim navdihom in samopodobo stopi le-ta na svojo pot? Postane takšen otrok ujetnik vzorcev, ki jih vzame za svoje? Kako naj prepozna, da niso njegovi, če jih ne podoživi v lastni podobi?

Ko je Eda zaslutila, da otrokoma predaja nekaj, kar je prevzela iz otroštva, jo je stresel val groze in uporništva.

»Ne, jaz ne želim postati zrcalna podoba staršev. Otrokoma bom predala vso ljubezen, ki jo nosim v sebi in po kateri sem hrepenela, odkar se zavedam sama sebe. Nobeno bitje na tem svetu se ne razcveti, če živi brez svetlobe in ljubezni!«

Tako je Edo prevzel občutek, da zmore prevzeti kontrolo nad življenjem. Z dušo in srcem je postala v prvi vrsti mama. Kaj mama? Tudi oče. Nase je prevzela obe vlogi in ne nazadnje še vlogo starih staršev.

Starši so se je po ločitvi tako ali tako sramovali in ji nadeli krivdo za neuspeli zakon.

»V zakonu je treba potrpeti«, je dejala mama. Komu v uteho?

Eda pa je v tistem času naredila popoln preobrat in predala svoje življenje v otroške roke. Časa ni več odmerjala, prepustila jima ga je v celoti.

Prepoznavala je, da je to največ, kar v resnici lahko da. Čas ljubeče pozornosti, spodbude in sprejetosti otroka točno takšnega, kot je.

A nobena skrajnost v življenju ne prinese trajne rešitve in dokončne pomiritve. Ponovno je zanemarila sebe, čeprav je nekje globoko v sebi kljub temu upala na čudež.

»Srečati princa, ki se bo pripeljal v beli kočiji z belimi konji in jo zasnubil iz gole in čiste ljubezni«, so bile neizrečene sanje ženske, ki jih je ob redkih trenutkih spustila v svoje sanjavo naročje.

V vlogi nadzornika nad življenjem ni bilo prostora in časa za prav veliko svetlobe, ki bi jo poklonila svoji duši.

Otroka sta ostajala v njenem svetu na prvem mestu. Imela je energije za dva in moči in volje, da včasih ni niti razumela, od kod črpa.

V dobi odraščanja je z njima tako rekoč »prevandrala« pol sveta in jima bila hkrati starš, prijatelj, učitelj, upajoč, da tudi vzornik njuni nadaljnji poti.

Leta so minevala in »trije mušketirji« so zrasli v več pogledih, se drug od drugega učili in postali neločljivi. Zgradili so temelje trajni in ljubeči povezavi, tudi za čas, ki je sledil.

Odrasla otroka nista več potrebovala toliko pozornosti. Izkazala sta željo po svojih raziskovanjih in druženjih, kjer mamina prisotnost ni več potrebna.

Eda je spoznavala, da se aktivna vloga mame zaključuje in da bo v prihodnje morala najti drugačen način izražanja želje po predajanju ljubezni. A komu?

Tudi preveč ljubezni lahko duši in grabi za grlo tistega, ki jo prejema.

Ali lahko ljubimo drugega v popolnosti in v celoti, če ne ljubimo sebe? Ali ima to vprašanje sploh kakšen smisel?

Je bilo naključje, da se je Eda znašla v nekem društvu za naravno zdravljenje in srečala človeka, ki bi lahko zapolnil to praznino in globoko vrzel v njeni duši? Bi morda lahko tokrat spoznala, kaj je to prava in resnična partnerska ljubezen? Takšna, o kateri je sanjala že vse življenje, a se še ni od nikjer prisvetila?

Morda pa je v vsaki nesreči le skrita sreča!

Moški, ki ga je izbralo njeno srce, ravno ob pravem času in na pravem mestu, ji je zmogel pokazati ogledalo. V njem je zagledala sebe, vso svojo nemoč, frustracije, jezo nad partnerskimi odnosi, ponavljajoča se razočaranja in veliko grenkobe, ki jo je nosila v sebi.

Uspelo mu je odpreti njene oči in jo napotiti skozi labirint, ki je vodil naravnost do njenega srca. Do nje same, do njene najgloblje biti in ji pokazati, kako čudovita in enkratna oseba je v sebi. Če bo le znala odložiti ves gnev in zastale potenciale, ki se skrivajo v njej.

Odnos, ki sta ga vzpostavila, je bil drugačen od običajnega odnosa med moškim in žensko. A vendar, je prav z njegovo pomočjo, ki bi jo mnogi moški izkoristili ali izrabili v njeni šibkosti, zmogla samostojno vstati in ostati pokonci.

Prav on je bil tisti, ki jo je videl v dušo in srce. Jo dvignil med zvezde in ji pokazal, kje biva resnična svoboda. Dal ji je krila, da je lahko poletela kot metulj! V vsej lepoti, o kateri se ji predhodno ni sanjalo, da jo nosi v sebi.

Le kako je bila lahko tako slepa, da ni že sama spoznala, da se ljubezen ne vrtinči VSE okoli nje, temveč je njen izvor v njej sami.

Postati ta ljubezen, ki jo večina išče izven sebe, je bila izkušnja in spoznanje brez primere.

Postati središče v sebi v povezavi z vesoljem, pomeni v prvi vrsti ljubiti sebe. Ko zmoreš to in ko spoznaš, da si vreden in popoln že sam po sebi, začneš prepoznavati sledi »prave ljubezni«.

Oborožena z novimi občutenji in vedenjem o lastni vrednosti, je Eda posledično zmogla spustiti v svet polnoletna otroka ter ju prepustila samostojni poti.

Sindrom praznega gnezda zanjo ni pomenil več nesreče. Svoja otroka je pospremila od doma s popolnim zaupanjem in blagoslovom.

Nihče nima pravice »lastništva« nad nikomer, še najmanj nad vsemi, ki jih najbolj ljubi. A ljubi jih v resnici šele takrat, ko jim pokloni vso svobodo.

Tako je Edo življenje naučilo, da si v ljubezni doma, ko postane ljubezen tvoj dom.

Ločitev od vloge žrtve, nadzornika in upornika, je pomenila odločitev za pot proti popolni svobodi telesa in duha.

Seveda pot ni bila ne lahka in ne kratka. Zahtevala je desetletja življenja. A je bila vredna.

Eda je danes ženska, za katero lahko z mirnim srcem rečemo, da živi polno in srečno življenje.

Je ustvarjalka in režiserka, oblikovalka in umetnica ter hkrati še glavna igralka v filmu z naslovom: 

»Moje življenje, moja odločitev!«

Z ljubeznijo, Pisarka Simona

8. TANTRA – »sladka zgodba«

Najkrajša možna obrazložitev »Kaj je to tantra? JE:

Univerzalno želi doživeti individualno.

A danes vas zagotovo ne bom utrujala s »strokovno« razlago, temveč vam bom »narisala sladko zgodbo«. Kar tako! Za osvežitev.

V svoji glavi si naslikajte vašega idealnega soplesalca ali soplesalko. Prepustite se domišljiji in ustvarjalnosti ob temeljnem vedenju, da je vse možno.

Človeška zavest ustvarja »pekel« ali »nebesa«. To, kar je dano ljudem, ni niti »bogovom« - namreč doseči osvoboditev.

Seveda izhajam iz predpostavke, da zelo radi plešete. Če ne, vam morda »zgodba« niti ne bo zanimiva oziroma se vanjo ne boste vživeli.

Torej, tistim, ki obožujete ples, je namenjena moja današnja objava.

Moški se lahko poistovetite z vlogo moškega, torej tistega, ki ples vodi. Ni pa to pogoj. Prav nič ne bo »narobe«, če se boste, pa čeprav moški, poistovetili z vlogo plesalke.

No, to je že rahel namig v smeri prave tantre.

Pa začnimo! "Plesati" namreč.

*

Občutek, ko me v rokah drži res dober plesalec, je že sam po sebi božanski. Pleševa, skupaj, a vendar sva vsak zase celota.

Vsekakor pa partner vodi, in to mi ugaja. Ni mu težko slediti, saj mi želje bere iz oči. Njegov tempo je usklajen z glasbo, a hkrati naravnan na samo najino vibracijo.

Premikava se »tekoče«. Tako rekoč brez napora drsiva po prostoru in sva popolnoma predana temu trenutku, zdaj!

Zdaj sva v resnici kot eno, kajti harmonija veje iz vsakega giba, koraka ter dotika ali pogleda. 

Smer je naključno izbrana oziroma se gibljeva tja, kjer je prostora vsaj za "dva".

Koraki so mehki, usklajeni in narekujejo samo najin tempo. Ne hitiva, pa tudi ustaviva se ne. Vse je odvisno od »visokih ali nizkih tonov«, ki ustvarjajo glasbo najinih želja. 

Ubranost narašča in se stopnjuje, saj je čas res najin zaveznik in učitelj.

Dotiki rok in telesa so čutni, stisk je prefinjeno nežen, a dovolj močan, da mu ne zdrsnem iz objema. 

Počutim se varna, ker mu neomajno zaupam. Da naju vodi tja, kjer pridobivava oba.

V pogledu se iskri mavrica. Pravzaprav sta združeni dve skozi pogled enega. Seveda je tudi to mogoče. 

Dvojna mavrica na nebu ni prav redek pojav. Ena preslikava drugo, zato sta samo navidezno videti kot dve. V resnici sta eno.

In moje telo sledi impulzom, kjer je dovolj prostora za ustvarjanje in improvizacijo, čeprav je kristalno jasno, da Jaz ne držim več vajeti v svojih rokah. 

S tem ko sledi telo, sledi tudi moja duša, ki v tem neznansko uživa. Čeprav nima glavne besede!

Seveda bi moj Jaz lahko v trenutku ustavil gibe in prenehal plesati ter odšel s plesišča. 

Saj nisem tukaj in zdaj zato, ker ne bi imela oblasti nad seboj. 

Kje pa! Tukaj sem po lastni izbiri. Če ne bi bila, bi se soplesalcu, vsem udeležencem ter seveda glavnemu - orkestru - zahvalila za že preplesano izkušnjo in odšla s plesišča. 

Kadar koli. Lahko bi!

Ampak, ne! "Nekaj" me žene izkusiti ta ples z zares dobrim plesalcem, saj tej izkušnji hočem dati priložnost in se prepustiti premiku želje iz svoje notranjosti. 

Njemu/njej - tej želji zaupam.

In kaj v resnici vrti ta svet, če ne prav želje?!

Pisarka Simona