Mi pripoveduje zgodbo.
Morda se zdi, da sem
sam. A ne tako sam, kot ti vidiš na prvi pogled.
Pripovedovati začne tako … mimogrede. V prepričanju, da želim
prisluhniti.
Seveda želim slišati, kaj mi ima povedati.
Bil sem direktor in
mislil, da bom v delu srečen. Posel je tekel v smeri obilja, a mene ni zanimal
denar. Moja pozornost je bila usmerjena v ljudi, njihovo počutje in radost ob
delu.
Spoznal sem, da veliko
njih ni mislilo, kot sem razmišljal sam. V prvi vrsti jim je šlo za posel,
zadovoljstvo ljudi je bilo drugo, celo tretjerazredno. Z eno besedo,
postranskega pomena. Važen je bil zaslužek in ne pot, kako priti do njega.
A tako to ne deluje!
Najprej so ljudje tisti, ki osmislijo delo.
Rivalstvo, podvigi s
prevaro in ustvarjanje navideznih moči, ki vodijo v koristoljubje, v prvih
vrstah zase … Da, vse to me je delalo utrujenega in naveličanega.
Zato sem odšel. Iskati
druge poti, ki bi me pripeljale do drugačnih ljudi. Čutil sem, da mora
obstajati način, da se osrečim in osrečujem.
Učil sem se pretežno iz
knjig in druženj po svoji izbiri. Našel sem učitelje med ameriškimi staroselci
kot tudi med pionirji novega mojstrstva na zemlji, lahko bi rekel iskalci
notranjega miru …
Spoznal sem mnogo tega,
česar ne spoznaš po običajnih poteh. Občutil, česar ne občutiš, če se obračaš
le navzven …
Učil sem se od modrih, da
bi sam postal modrejši.
Ob tem sem se oddaljil
od bližnjih. Bilo je boleče, tudi zanje, kljub skupnemu sočutju in ljubezni
iz korenin.
Spremembe sprva
oddaljujejo. Šele sčasoma ponudijo nekaj več priložnosti ponovnega zbližanja.
Dogodilo se je, da sem
se znašel v tem novem svetu. Našel sebe in svoje poslanstvo. Dobil občutek, da
lahko delim drugače. Tudi to, kar sem spoznal o sebi in zase. Nismo si tako
različni, kot je to videti na prvi pogled.
Da, sprejel sem se in
sprejemali so me tudi drugi. Veliko novih ljudi je prišlo v moje življenje, a
veliko se jih je porazgubilo med sencami. Pa ne mojimi. Svoji temi so še naprej
prisegali zvestobo.
A nekaterim mi je
uspelo posvetiti z lučjo, tudi v najtemnejše kote njihove duše. To me je
osrečevalo in osmislilo moje početje. Podpirati vse, ki začutijo, da tudi sami
zmorejo svetiti. Drugim in še naprej.
Nekega dne me je obšla
slutnja, da bom srečal nekoga prav posebnega. Le kako sem zmogel to vedeti? In tudi
vse o njegovi izgubljenosti, vdanosti in prestrašenosti, kljub temu da ga še videl
nisem.
Vedel sem, da bo to
zame velik izziv, v več pogledih. Kajti slutnja je nosila občutenje o potencialu,
ki ga bo treba prebuditi. A kako?
In zgodilo se je
natanko to, kar sem predvideval. Bil sem že nekaj časa vznemirjen ob misli, da
ga bom srečal. Pravzaprav, da jo bom srečal. Njo, tokrat v ženski podobi.
Srečanje me je resnično
iztirilo in potegnilo v dvoletno agonijo. V meni je gorela neznanska želja in
hrepenenje, da bi zmogel pomagati. A brez potrpežljivosti in velike mere
ljubezni, kot sem se je »priučil«, ne bi zmogel.
Ko sem jo zagledal, sem
videl, kako, osiromašena same sebe, tava v labirintu zablod in skrajnega obupa.
Na začetku se je upirala, zvijala v občutkih krivde in krivic, ki jih je
pestovala kot malo dete.
Kot sem izzival, sem
hkrati pomirjal. Iz dvojnosti vodil v enost. Poslušal, a ne uslišal. Sadil dvome
in lovil sanje. Svetoval med vrsticami, tudi na videz kruto in brezizhodno.
Prečrtal in podčrtal ob enem. Ob vsem pa neskončno ljubil, snubil in vztrajal.
Vsak dan znova.
Nisem imel pojma, kako
se bo končalo. Za rezultat ne morem odgovarjati, čeprav me je možnost, da pade,
najedala. Kako naj jo rešim, če se sama ne bo želela osvoboditi, je kljukalo v
meni?
Nevede ali nehote sem
se učil tudi sam. Velike lekcije o ljubezni. In vztrajal ne glede na vse. Vsak
dan znova.
Počasi prebijal led, strgal plasti zbite umazanije ter s filigransko natančnostjo in točnostjo vrtel čopič med
vzvodi, vzmetmi in vso zaprašenostjo mehanizma občutenj.
Prišel do bistva, do
jedra, se dokopal do lepote obstoja tega čudovitega bitja.
Ko je ozavestila, da ni
sama, da sem ves čas v bližini in da mi je še kako mar, sem sprostil prostor
okoli nje, da so lahko vstopili tudi drugi.
Ljubezen mi je
začela vračati. Najprej nemirno, nerodno in po čudnih poteh. Kolikokrat nisem
vedel, ali delam prav, koliko mi je poseganje v resnici dovoljeno, pa čeprav v
duhu ljubezni.
Morda je prav moja
vztrajna ljubezen, ki jo nosim v sebi, dosegla tudi njo in preprečila samouničenje.
Ne vem, kdaj je spoznala resnico o sebi, vem pa, da ko mi je začela ljubezen
vračati, sem občutil iskrenje. Še bolje, veselje!
In danes? Hm … ljubim
kot prej, a danes ljubi tudi ona. Ali lahko to sploh kdo razume?
To čudovito bitje je
danes ob meni. Ko nanjo pomislim, je z mano. Obogatil sem svoje življenje tudi
z njeno ljubeznijo.
Tokrat nisem ostal brez
nje. Vem, da sem jo moral srečati in vem, zakaj sem ji pomagal. Nekoč davno je
Ona pomagala meni. Čas in prostor? Sta bila kdaj v resnici pomembna?
Ne, ne … ne zavajam te.
Samo dobro poglej okoli sebe. Kaj vidiš?
Praznino? Ampak jaz sem
jo zapolnil z esenco čiste zavesti. Tako resnična je, da jo lahko poljubim.
Ljubezen nima meja, ljubeča bitja to vedo, ker tako živijo. Brezmejno in brez
časovnega okvirja.
Prideva iz gozda. Njegov zasanjani pogled, zazrt v daljavo, mi
pove, da je v mislih ob Njej. Še pes ob njem sede in čaka. Kako, da ne? Tudi on
ve! Saj je ta štirinožec njun prijatelj.
Poslovim se, a zdi se, da me ne sliši. Morda je ob sebi
potreboval le poslušalca, da bi prizemljil svoj čudežno čarobni svet.
V spomin si prikličem čas, ko sva se prvič srečala … Ljubim
to ljubezen v njem kot v sebi.
Pisarka Simona&Simon
1. januar
2017
