Kje sem lahko?

 

Smešno, kajne?

Kje SEM lahko? Nekje sem vendar lahko! Torej kje?

Pomisli, kje?

Ali si lahko tam nekje zadaj? Seveda, tam si večino časa. Premlevaš vse, kar se ti je zgodilo. In zakaj se ti je zgodilo. In kaj vse bi lahko drugače. In kaj vse bi lahko storil, rekel, spremenil … Pa tudi, kaj vse te je ujezilo, razveselilo … In tako venomer, brez zavedanja, brez ustavljanja, brez kančka pozornosti, da vrtiš v krogu ene in iste misli. Da izgubljaš energijo za tisoč in eno stvar, dogodek, ljudi – za VSE, česar sploh ni več.

Tam si tako rekoč ves čas, razen tistega časa, ko si naprej. In ko si tam nekje spredaj, takrat se vdajaš zamislim, kaj boš naredil. Kako boš naredil. Kaj vse boš spremenil. Se spomniš, da nikoli več ne boš šel na limanice. Da se boš maščeval, da boš rekel to in to temu in temu … Da boš …

Pomisli – kje pravzaprav teče povezava od nazaj naprej? Kje je tista začetna točka in kje jo iščeš tam spredaj?

Povezava med nazaj in naprej je vedno pogojena z nečim. Obstaja tisoče pogojev in pravil, ki jih je treba izpolniti, da bo potem vse drugače.

Vse se vrti okoli enega in istega stičišča: nazaj – naprej, nazaj – naprej, nazaj – naprej …

To je vse, kar se dogaja.

To je vse, kar ti vzame vso energijo.

To je vse, kar nikamor ne vodi.

Razen seveda v en in isti krog.

In tako v neskončnost vsak sleherni trenutek.

Izgubljen v mislih od nazaj do naprej … Od nazaj do naprej … Od nazaj do naprej …

Si zaslutil? Kako je to naporno? Kako brezupno? Kako NEUMNO? Kako izčrpava?

Kako izgubljaš svoj čas v prazno?

Torej – kaj lahko sploh narediš? Kam lahko greš v resnici?

NIKAMOR!

Ne moreš nazaj, ne moreš naprej!

Lahko pa si TUKAJ!

Lahko pa si točno TUKAJ. In to se lahko zgodi točno ZDAJ.

To je vse, kar lahko in kar v resnici imaš OD ČASA, ki ni nazaj in ni naprej.

Čas, ki je samo ZDAJ, je v resnici tvoj. Z njim lahko v resnici počneš, kar te je volja. Pod enim samim pogojem: da si TUKAJ.

Zakaj je ta en sam samcati pogoj tako težko izpolniti?

Zdaj že veš: zato, ker si ves čas nazaj – ves čas naprej. Samo to znaš, samo to obvladaš do podrobnosti.

Ali ni tako? Če meniš, da ni, potem ti manjka ključna stvar: ZAVEDANJE.

Ko boš postal pozoren in zavesten, boš spoznal, da je TO točno tako.

Če pa boš postal zavesten, da si ves čas nazaj in ves čas naprej, potem se bo zgodil čudežni fenomen: OSTAL BOŠ TUKAJ.

Ostal boš v tem enem in edinem trenutku zavedanja, ki ga v resnici imaš.

Imaš samo TA trenutek, zato bodi z njim, kar se da veliko časa. Ker samo takrat v resnici tudi boš upravljal svoj svet. Upravljal vsak trenutek sproti. Se ravnal samo po trenutnem vzgibu in bil ves čas PRISOTEN.

Kako lepo je biti PRISOTEN! Potem se vsaj zavedaš, da SI!

Kako lepo je biti PRISOTEN! Potem se v resnici začneš zavedati, kje sploh SI!

Prisotnost je tako lepa beseda. Biti PRISOTEN ni isto kot biti NAVZOČ.

Navzoči smo lahko brez prisotnosti. Ko smo navzoči, še ne pomeni, da smo TUKAJ – ZDAJ. Ko smo navzoči, smo lahko zadaj ali spredaj, ker smo samo navzoči. Ne zavedamo se, da s tem, ko smo navzoči, smo v resnici ODSOTNI.

Naše telo je sicer tukaj. Naše misli pa so zadaj ali spredaj. Naše misli tiščijo srce nazaj ali naprej. Naše misli dušo potisnejo v kot – naj lepo sedi in počaka na nas.

Zahtevamo, da duša počaka, kajti mi nimamo časa biti z njo ZDAJ.

Mi nimamo časa biti v srcu ZDAJ.

Mi moramo najprej rešiti vse NAZAJ – NAPREJ, da bomo potem lahko ZDAJ.

Ko pa smo PRISOTNI, takrat smo prisotni s telesom, srcem, dušo hkrati.

Takrat smo CELOTA. In šele ko smo celota, obstajamo v resnici. Smo tukaj in zdaj.

In to je edini prostor in edini čas, kjer SMO LAHKO ves čas.

Kako paradoksalno, kajne?

KLJUČ je zavedanje! Z zavedanjem bomo prisotni … In naenkrat bodo izginili vsi problemi, vse težavne situacije, vse neumnosti … Preprosto zato, ker bo vsak trenutek povsem nov in svež in mi bomo lahko v resnici nekaj počeli, nekaj spremenili, ker bomo v edinem času, ki ga sploh imamo. In to je ZDAJ!

Zdaj, zdaj, zdaj … ZDAJ!