FIGURALEN OPIS
Sedim –
takole na terasi najetega apartmaja.
In naenkrat v meni globok, vseobsegajoč mir.
Sem totalno v
trenutku.
Umirjena in v skladu sama s seboj.
Naenkrat kot strela iz jasnega neba:
GLOBOKO RAZUMEVANJE VSEGA – JASNOST, ČISTOST.
(Za opis v resnici zmanjka besed.)
Vse TO dolgo, neskončno trpljenje, učenje …, pisanje, branje,
raziskovanje vsega mogočega in nemogočega …, sledenje drugim: zadnji je bil …
(no, saj ni bistveno); hvala Bogu, da je »bil«. Na neki način vedno bo. Že
zato, ker je zadnji.
… Ko je bil še čas, ko
sem mislila, da se življenje dogaja drugim, da se ljubezen dogaja drugim, da se
svoboda dogaja drugim …
Vse TO je zdaj končano.
Vse TO so same neumnosti, sami nesmisli …
Vse TO neskončno
učenje, da pridem nekam, da dosežem nekaj - same oslarije ... konec sporočila.
Da vse TO, kar hočem najti, doseči, postati in podobne
bedarije, VSE preprosto že samo SEM/JE.
VSE že sem, VSE že je. Ni česa dodati, ni česa odvzeti – VSE že
je.
Vse TO je na koncu prav smešno. Kaj vse človek prestaja, da
končno spozna igro vseh iger. In jo tudi zaključi – igro neskončnih neumnosti, nesmislov namreč.
Komu vse in kaj vse človek verjame, preden OZAVESTI: kdo ali
kaj je? Hja, kaj je?
Nič ni. In vse je. Pomeni je narava sama, je »bog«, je vse v
enem.
*
Človek je v bistvu kot riba v vodi. Riba, ki ne ve, kaj je
voda, ker je ves čas v vodi.
Kot se riba rodi v vodi, se človek rodi v naravi. Voda skrbi
za ribo. Narava skrbi za človeka, zato se narava lahko imenuje tudi Bog.
Ribe ne morejo občutiti vode, predobro jo poznajo, saj so
rojene v njej – nikoli ni bilo razdvajanja.
Človek ne more občutiti svoje prave
narave (biti, bistva, bivanja), ker je rojen v njej – ni razdvojen, ni ločen od narave (ni ločen od ničesar in od nikogar; ni ločen od drugih; ni ločen od vesolja; ni ločen niti od nobenega kamna niti enega samega lista na drevesu ...); človek pa misli, da je nekaj drugačnega, posebnega, pomembnega ... Zato trpi, neskončno trpi. Uničuje sebe in svet.
Človek sploh ne razume, kaj je njegova prava narava, ker je
ves čas v "naravi"; je z njo prepojen. Ni nič drugega kot "narava" sama, čeprav si
domišlja, da je nekaj več, nekaj drugega, nekaj … Ne vem, kaj vse in ne vem, kdo
vse. Figo! Več fig!
*
VSE JE V VSAKEM!
Pa kaj je to neka umetnost?
Za nekaj tako »preprostega« sem potrebovala xy
življenj, da zaključim z neizpodbitnim hrepenenjem. Za TO razumevanje v »kost
in kožo« sem se mučila zadnjih sedem let intenzivno in seveda že mnogo prej ... Čiščenje in zdravljenje sloja za slojem, ki
sem jih zlagoma lupila iz sebe in kopala v neskončne globine … Do zdravega jedra, do biti, do srži, do središča, do osi, do ... Od zunaj do korena. (Kar je zgoraj, to je spodaj!)
No! - TO je zdaj TO! Zdaj in za vekomaj. Amen.
*
TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 1
Da – in ta trenutek me obišče kos (ki je vsemu kos) in
žvrgoli na vse grlo. Druge ptice mu sledijo s svojimi napevi. Kos pripoveduje zgodbo, žvrgoli resnico, ki se ne da drugače prenesti, kot da se zažvrgoli, zapoje, odpleše, zaščebeta ... Ne morem zapisati drugače, kot: LJUBIM VSE! Sem ljubezen, si ljubezen, smo ljubezen ... Ljubezen je VSE.
TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 2
Da – in ta trenutek razumevanja ne bi pomenil nič, ko celotna
bit ne bi dojela, ne bi začutila in sprejela, ozavestila eno in edino resnico,
ki pa je tako preprosta, kot le kaj …
TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 3
Da – in za ta trenutek sem trpela ... Kar pa spet
ni nič v primerjavi, če bi v enem krogu (neskončnem številu krogov) vztrajala še vrsto let ali življenj. Zdaj bom božala in ljubkovala »brazgotine« preteklih ran, ki sem si jih zadajala brez zavedanja, brez razumevanja, brez vedenja ... na koncu koncev čisto sama.
TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 4
Da – in zdaj bom samo še živela – preprosto živela, živela v
harmoniji, v ravnovesju, v ritmu narave, ozaveščeno. Zavestno. Zavest zdravi VSE. To je to!
TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 5
Da – in poslušala potrebe telesa in NE želje uma. S TIŠINO
tretjega ušesa in z INTUICIJO tretjega očesa. Blaženost, blagost, blagoslov. Slava, slavljenje, svetost.
(Poslušaj – tako kot obstaja tretje oko, obstaja tudi
tretje uho. O tem v »svetih« knjigah ne boš našel ničesar napisanega. Da! –
obstaja tretje uho – TO ti zaupam iz prve roke. Kot ti bo dalo tretje oko
odblesk lastnega bitja, tako ti bo tretje uho dalo sluh lastnega notranjega
glasu, lastne vibracije vesolja. Drugič napišem še kaj več …)
TRENUTEK zdaj in tukaj: št. 5
Ob polnoči me obišče velika, zelena kobilica. Ne bi je
opazila, če ne bi opozorila nase z dvakratnim dolgim, zateglim in nenavadno
glasnim žvižgom. Sploh nisem vedela, da je kobilica lahko tako hrupna.
V trenutku se spomnim OSHEVIH tarot kart, kjer sivolasi modrec z igrivim in toplim nasmehom opazuje kobilico, ki mu sedi na roki …
Zdaj kobilica sedi nepomično, z glavo obrnjeno proti meni.
Domišljam si, da me opazuje. Zdaj, ko ve, da vem, da sedi na ograji, je tiho
kot grob.
Prvi trenutek sem že hotela prhniti z brisačo in jo spoditi –
naj gre svojo pot. Jaz – neumnica! Vsaka žival, ki nam prekriža pot, nosi
sporočilo, se končno spomnim in si premislim.
Srednji dve dolgi tipalki sta kot anteni – sprašujem se, ali
lovi vibracijo vesolja in kaj mi pravzaprav sporoča ...
Pravkar je spet dvakrat podrgnila s krilci in spustila dva glasna žvižga. Spet se čudim! Samo pomislila sem, ali mi prinaša sporočilo in že se je
oglasila. Seveda, tudi ona je glasnik obstoja!
V naslednjem trenutku je že ni več. Za hip sem pogledala
vstran in že je izginila iz mojega vidnega polja.
Razgledujem se po terasi in jo opazim na drugi strani ograje.
Očitno je elegantno preskočila tri do štiri metre. Tudi sama sem preskočila "navidezne" ovire, prepreke, pregrade, iluzije ... Poletela
kot puščica!
Budnost dneva se je prenesla v noč. Razsvetljenost dneva se
je razsvetlila v noč.
Name sije polna luna.
VSE je popolno. Skoraj popolno. Če bi bilo popolnoma popolno, potem ne bi bila več v tem telesu.
Hvala.
