DVA MENIHA

	Da, vztrajal sem v redu menihov, v tej bratovščini in v tem samostanu, čeprav nisem čutil, da po duši in srcu povsem sodim mednje. Zadrževala me je misel na brata meniha, ki sem ga niti ne vem po kakšnem ključu, nadvse vzljubil. Lahko bi rekel, da sem ga ljubil kot krvnega brata. Morda prav zaradi utečenega prepričanja, da se izven strogo določenih pravil ukvarja še s svojim zanesenjaštvom.  Seveda! »Izobčenec«, to me je vedno znova vznemirjalo. Nekdo, ki deluje iz lastnih duhovnih spoznanj in ni podrejen ustaljenim cerkvenim paradigmam, to sem nekako bil tudi sam. »O, Bog, razjasni mojo dušo!«, sem razmišljal, medtem ko smo pod ohlapnimi rjavimi kutami, zvezanimi k telesu z močnim pasom hodili drug za drugim v strnjeni vrsti. Pod široko kapuco in s pogledom, usmerjenim v tla, nisem niti opazil, da v tej gluhi noči na nebu ni bilo ne zvezd ne lune. Edina svetloba je ob zasenčenem soju sveč prihajala iz latern, ki smo jih držali v rokah. Ravno toliko svetlobe so oddajale, da nismo stopili z ozke potke, ki se je na eni strani strmo dvigala in na drugi nevarno spuščala. Kakšnim obredom in ceremonijam vse so služili ti nočni pohodi, ne bom opisoval. Čeprav ni bila prvobitna naloga, da v njih sodelujem, sem se jih občasno udeležil zaradi brata meniha. Čutil sem njegovo hvaležnost zaradi svoje prisotnosti, s katero sem ga delno razbremenil obveznosti bogoslužja. Sam sem najraje sedel v svojem skriptoriju in prepisoval rokopise, ki smo jih pripravljali še za druge samostane bratskih redov. Prijatelju menihu sem kdaj pa kdaj razkrival strogo varovane spise in mu nekega dne razkril svojo skrivnost. Ko se mi je pri delu s prepisovanjem utrnila kakšna misel, sem jo dodal ali osvetlil z drugačnim pogledom in s tem besedila občasno preoblikoval po lastnih zamislih. V primeru razkritja bi samovoljo drago plačal, vendar temu človeku sem res zaupal. Moj namen je bila dodana vrednost k zapisanemu. Izboljšave so nosile v sebi klico širšega videnja, kot mi je bilo dano zgolj s samim prepisovanjem. Kot raziskovalcu so me izkušnje vodile k slastem poučevanja teh, ki bodo spise kasneje dobili v roke. Prijatelj po srcu kot brat mi je nemalokrat zaupal tudi svoje izsledke, ki sem jih v rokopise samodejno vključeval. Njegova strast je bilo zdravilstvo. V samostanski lekarni je bilo neskončno število tinktur, katerih recepture je raziskoval že vrsto let. Znanju predhodnikov je dodajal svoje izkušnje in izboljšal sestavo nekaterih zvarkov, vse s pomočjo znanja, pridobljene modrosti in predanosti delu. O vsem sva se posvetovala. Ko je odkril nov pristop zdravljenja telesa in duha ter ga osvetlil v praksi, nisva imela več pomislekov. Tako sva si nekaj samovolje privoščila oba. Jasno, da o teh podvigih nisva obveščala opata. Le-ta ni bil preveč naklonjen spremembam. Ustavljal jih je s prefinjeno strogostjo in slepem služenju že utečenih in s tem za njegov pogled zapečatenih pravil našega samostanskega reda. Če človek dopusti raziskovalnemu duhu, da se ne ustavi ter vsaj občasno zadiha s polnimi pljuči, je to zdravilna učinkovina že sama po sebi. Tega sva se zavedala, zato sva sodelovanje in prijateljstvo poglabljala prav preko obilice učenja in znanja, ki ga je najino delo omogočalo in ki sva mu predano služila. Vendar do sem vse lepo in prav. Takšno delovanje, dobronamerno in v zaključku koristno še mnogim, ni bilo nikomur trn v peti. Saj zanj niso niti vedeli. Dogajalo se je, da so nekateri bratje na skrivaj črtili prijatelja meniha, kar sem izvedel po naključju. Ugotovil sem, da gre zgolj za zavist zaradi njegovih značajskih posebnosti in izjemno ustvarjalnega čuta. Da ne rečem, da so celo razmišljali o zaroti in inkviziciji ter tihoma tvezli neumnosti o pregonu iz samostanskih vrst. Resnično jim je šel v nos, ker se je kot zdravilec znal približati ljudem na svoj edinstveni način, ki je zdravil že sam po sebi. Preprosti ljudje so ga zelo cenili in spoštovali. Ne iz zahteve po pravilih vedenja, temveč iz srca. Kar so mu v resnici očitali, pa je presegalo vidnost uspehov v zdravilstvu. Opat in njegovi somišljeniki niso prenesli duha, ki ga je usmerjal v vedenje, da obstaja nekaj drugega, še nekaj več, kot »samo« Bog, ki smo mu služili. Njegovo orodje pri raziskovanju, meritvah, izračunih in dokazovanju sta bila sekstant in zvezdogled. Vse noči je vztrajno sukal šestilo in vrtel kompas, pogledoval v nebo ter čečkal po papirju ozvezdja, osončja in planetarni svet. Ugotovitve je zapisoval in skice ter izračune z vsemi izsledki vred skrival v mojem skrbno varovanem delu skriptorija, da jih ne bi odkrili le-ti, ki so mu zavzetost oponašali. Da, to se je dogajalo. In sam sem se odločil, da mu krijem hrbet. Verjel sem vanj, v delo in videnja, ki so nakazovala drugačne »svetove«, kot jih je dojemala večina.  Kljub dejstvu, da so bili med nami veliki misleci in učenjaki, so ga zavračali prav zaradi neomajno drugačnega pogleda - možnih različic - ki jih je vesolje odražalo s svojimi pojavi. Ta pogled si je izoblikoval med meditacijami, ko je v miru in sam s seboj nevidno predeloval v vidno. Občudoval sem ga brez primere. Moje delo se mi je v primerjavi z njegovim zdelo malenkostno. Čeprav sem imel kot pisar poseben status in častitljiv položaj sem vedel, da bi si ga v resnici on veliko bolj zaslužil. Slutil sem, da bodo njegova dognanja nekoč človeštvu še zelo koristna. Zavezan tej misli sem ga podpiral in ljubil kot sebe. Oba pa sva vedela - ko naju »ujamejo na delu«, bova primorana zapustiti meniški stan. Revna kot dve cerkveni miši bi bila tako oropana dela, ki naju je v svoji biti radostno osrečevalo.  V tovrstnem zavezništvu sva imela namen vztrajati, vse dokler se višji red ne bi odločil za nekaj več strpnosti do sprememb, ali pa bi se celo zgodila zamenjava opata, ki je krojil usodo vpetih duš. V obratnem primeru bi z njim zapustil samostan tudi sam. Povezana, kot sva bila, sva morala očitno medsebojno naklonjenost prikrivati. To naju je v tistem življenju povezalo na način, ki je obetal, da se bova v naslednjem še srečala. Zavezništva nikakor nisva smela obelodaniti, kajti lahko bi bila obsojena izdajstva, da ne rečem črne magije - kar pa je bilo daleč od resnice … Čeprav napredni duši, osamljeni v svojem poslanstvu sva slutila, da ga v tistem »času« ne bova zaključila. Bog ve kdaj, če sploh ali prav v to smer! Vesolje vedno poskrbi za ravnovesje. Nikoli ne veš, ali se bo sobivanje dogodilo v »obleki« kakšne druge osebnosti in v neki drugi prihodnosti, ko lahko postane stisk dobronamerne prijateljske roke še kako dobrodošel. Morda se bo srečanje ponovilo že v enem naslednjih življenj. Kdo bi vedel? »Čudna so pota Gospodova!« je misel, ki je najino poslanstvo vodila v občutenje ponižnosti in hvaležnosti za dano milost. Kaj pa, če bom v prihodnjem življenju sam iskal pomoč ali spodbudo in mi bo ob pravem času in ob pravem trenutku prišel na pot prav ta brat, prav ta njegova duša in mi podal roko? Zatorej! Živel bom svoje sveto življenje in življenje mi bo povrnilo s svetostjo za vse, kar bom zanj dobrega storil. Če ne v tem, pa v naslednjem. »Hvala Bogu v meni!«

Ime ji je Ljubezen (1)

***

...

Pristopil si tistih nekaj kratkih korakov do svoje ljubezni, jo iz čiste radosti dvignil visoko v zrak in zavrtel med rokami, kot bi bila peresce. Na začudenje vseh si z njo zaplesal in zlahka je sledila ritmu, čeprav ni poznala ne plesa ne korakov. Vodil si jo in ona se je prepustila veselju, ki je privrelo iz zaupljivega srca.

To je bil zelo svečan trenutek za dve duši, ki sta se združili v času in prostoru kot, da ne bi bili nikoli ločeni. Telesi sta se družno pozibavali, tako spretno in uglašeno, kot bi to počeli že od nekdaj. Zavriskal si in zapel in takrat je ugotovila, da ni treba niti, da razume pomen besed, saj jih je občutila v srcu. Govorile so o ljubezni in jezik ljubezni prepozna vsak, ki ljubi in je ljubljen.

Večina domačinov ni delila enakih občutkov. Nekateri so se mrkih pogledov zazrli v prihodnost, saj jih je ob prihodu tujcev ohromil strah. Nihče ni vedel, kaj bi to lahko pomenilo. Čeprav so tujci delovali miroljubno, so na ladjah vendarle imeli topove in na pokrivalih strašljive znake. Slišali so že zanje, da napadajo in plenijo druge ladje, a tako od blizu jih ni videl še nihče.

Kdo ve, kaj so v resnici iskali v njihovih vodah? Morda ni bil namen samo pleniti na morju in iz morja? Morda so želeli pleniti tudi po okoliških zaselkih in posiljevati ženski cvet?

Le od kod ta smeh in sproščenost so se spraševali otočani, nevajeni izkazovanja osuple sreče in vedrine na njenem licu? Le kaj je obsedlo to žensko, da se vrže v objem prvemu, ki stopi iz krova na pomol?

Vestalka - ali je pozabila, da nosi obleko primerno stanu svečenic? Kaj ne obvladuje svečeniškega reda? Se iz gole objestnosti predaja čutnim užitkom in še to s tujcem pred očmi vseh? Premlada je doživela prvo posvetitev. Iniciacija ji je zameglila um. Obnaša se kot brezumni otročaj in brezsramno pleše kot neumna. 

Čutila je te poglede in v duši je nastal vihar, ki mu ni poznala izvora. Do sedaj je obrede in svečeniške obveznosti opravljala brezhibno in v skladu z zahtevami svojega stanu. A tokrat so vajeti popustile brez sramu in krivde. Dovolj je bil en sam pogled v ocean njegovih oči, da je pozabila, kdo je in kaj se od nje pričakuje. Za nekaj neskončno lepih trenutkov zanjo ni obstajal nihče drug razen on. Zagon v očeh ji je dal krila, da je z njimi radostno zavihrala ter se vrtinčila v njegovem objemu.

… vestalke so jo poučile marsičesa, a nobena ji ni razkrila resnice o dušah ljubezni. Ljubezni duše do duše, ki potopljena v globine oči najde večnost in neskončnost, kot je večno in neskončno obzorje, obsijano z dvojno mavrico …

...
(del zgodbe z naslovom Pudarica iz knjige Ime ji je Ljubezen)

***

BONUS:

"Blaženost je naravno stanje človeka."

Pisarka Simona

Ime ji je Ljubezen (2)

***

...

Resnica je očem prikrita tako dolgo, dokler ne ozavestimo, da nam nihče drug ne more predstaviti duše, dokler duša ne dobi »priložnosti«, da se sama predstavi. Nakar smo neverjetno začudeni! Začudeni, da jo resnično imamo in da nam celo služi v najvišje dobro.

Po kako zelo zamotani in prepleteni poti se je predstavila meni, se sliši/bere skoraj nemogoče - čudežno. Vendar se vprašajte, od kod bi lahko imela vse to vedenje in si vnaprej zamislila celoten koncept treh knjig, vključno z razpletom, če pa se je vse dogajalo sočasno s pisanjem. Ko se je zgodilo, sem zapisala in celoto dojela šele ob zaključku samem. Seveda čudenju ni bilo konca ne kraja, a prvo in edino stremljenje je bilo: sprejmi, kar se dogaja. Koraki so se razkrivali sproti in se pokazali, ko je bil zanje čas. V sled navedenega sem morala na zaključevanje zgodbe počakati na »pravi« čas. Ničesar nisem počela po svojem lastnem prepričanju, kajti v tem primeru se je pisanje samodejno ustavljalo. Imejmo na umu, da bi me neiskreno početje zlahka razkrinkalo - resnicoljubnost je med dojemljivimi ljudmi občutena tudi brez besed.

Tako pa je sčasoma nastala »zgodba«, ki »govori« na kakšen način se je duša predstavila meni. Verjemite - ko se nad vsem tem globoko zamislim, se vedno znova čudim. Še vedno! Vendar s to razliko, da me danes nihče več ne omaja. Dobila sem toliko neizpodbitnih dokazov (na zavednem nivoju, kot tudi dokaze, ki jim je botrovalo nezavedno dogajanje), da ostajam v svojem vedenju/dojemljivosti trdna. Nikomur ne bom dovolila, da me zmede zaradi lastne nevednosti. Pred takimi bom raje molčala kot grob. Nobenega dokazovanja ali prepričevanja komurkoli mi ni potrebno izkazovati. Vem, kar vem in pika!

Vsak, ki bo iz povedanega izluščil kaj dobrega zase - odlično! Če ne, tudi prav. V tem oziru vse izhaja iz lastnega ne vedenja (neizkušenosti) in to ni več v moji domeni.

Meni pa ostaja zavedanje o svetosti duše, vladarici obstoja, ki ni določljiva po spolu.

(Ko duša prestane preizkus zavedanja same sebe, se tudi s tem odgovorom ne zadovoljimo. Morda bi lahko rekli, da je duša vmesnik ali posrednik med telesom in zavedanjem - ozaveščanjem. In da je v ozadju duše tisto, kar v resnici iščemo. Ker duša ni naša bit, ne more biti edino vodilo našega življenja. Pridemo do točke, ko se zavemo, da je tisto, kar nas zares vodi skupni izvor – edina/kozmična/univerzalna zavest.)

Tako! Pa sem povedala. A še ne prav vsega. Namreč ljubeče povezane duše (preteklih skupnih življenj) si na subtilnem nivoju, z našim zavedanjem ali brez njega »pomagajo«, se povezujejo, sodelujejo na tisoč in en način, se spodbujajo ali kako drugače krepijo naše »osebnosti«.

Duše ljubezni prepoznavajo »ljubezen« (svetlobo druge duše). Da! Nekoč in nekje so že »potovale« skupaj, morda vzajemno »prehodile« dobršen del katere izmed poti ter se medsebojno povzdigovale, kar je neprekinjen proces vsakega novega utelešenja.

In prav to je bilo Simonovo delo. Na nivoju duše (ali višjega jaz-a, kot to nekateri pojmuje) sva »poplesavala z roko v roki« in v mojem primeru, je njegova duša priganjala mojo dušo, jo bodrila in spremljala (z zavedanjem ali brez), vse dokler ni »shodila« sama.

Čudežno! Vsekakor neubranljivo in neprecenljivo »doživetje«.

...

(delček vsebine iz knjige Ime ji je Ljubezen)

***

BONUS

Poznamo občutke, ko smo srečni brez razloga?

No, če so nam ti občutki tuji, potem nam je ljubezen tujec.

Kar pa še ne pomeni, da tega "tujca" enkrat le ne bomo srečali ...

Pisarka Simona

EDINO

EDINO

… edino takrat me boš razumel, ko me ne boš primerjal z nikomer drugim.

… edino takrat me boš sprejel, ko boš opustil vsa prepričanja o meni.

… edino takrat me boš dojel, ko boš ostal ravnodušen do vsega, kar »veš« o meni.

… edino takrat … edino takrat, ko boš dopustil, da sem kar SEM, se

·       ti predam na milost in nemilost …

·       ti zaupam kot še nikomur …

·       te obožujem z vsem svojim bitjem.

Kajti jaz vem …

Samo to, kar se je meni zgodilo je resnica.

Samo to, kar cveti v meni je resnica.

Samo to, kar v meni raste je resnično in živo.

In …

Ali ne bi tudi zase mogel izreči česa podobnega? O izražanju sebe, svojih občutkov in doživljanju svoje resnice …?

Zato …

… se izogibaj izposojenega znanja. Izposojeno znanje ni tvoje znanje.

Skriva ne-znanje in je trik uma, ki človeka zapre v lastno temo.

Živost obstaja brez vseh dokazov in resnica ne zahteva podpore.

Resnica potrebuje samo tvoje srce. Še najmanj dokaze.

*

Resnica zahteva samo tvojo ljubezen in pripravljenost, da jo sprejmeš.

Na katero ime sliši resnica?

IME JI JE LJUBEZEN.

*

Pisarka Simona

Ime ji je Ljubezen (3)

***

...

Ljubezen je nekaj tako neopisljivega, da vsi »umetniki« (slikarji, kiparji, pisarji, poeti, virtuozi, skladatelji …), ki so jo in jo še želimo upodobiti v sliki, besedi ali podobi lahko to naredimo samo z enim majhnim delom tega, kar ljubezen je.

Ljubezen nosi v sebi toliko vrst, načinov in oblik izražanja, da je nobena vzvišena umetnost ne more zaobjeti v celoti.

Njena celovitost je nekaj tako neskončnega, večnega in neprekosljivega, da je vsak poskus predstaviti jo s človeško predstavo, jalovo delo. Seveda nam vsak poskus spodleti, kajti očem je prikrita in skrivnostna, vse dokler je ne začnemo občudovati s srcem.

Ljubezen privablja v svojo bližino le odprto, predano in iskreno srce. Bolj, kot bomo pozorni in se ji z zaupanjem prepustili, več teme bo umaknila iz naše neposredne bližine in se posledično ob nas veliko raje zadrževala. 

Počasi bo pokukala izza številnih tančic, ki zamegljuje jasnost njenega pogleda in dala več kot očitno vedeti, da se vsakemu tudi nima namen razkriti. Vsaj ne tistim, ki jo kakorkoli zasmehujejo, obsojajo, ali menijo, da je krivec njihovih težav.

Ljubezen je najmogočnejša energija: električna, magnetna, eksplozivna …, da lahko uniči ali vzpostavi ravnovesje in to že od najmanjšega delca - celice - do največjih dimenzij - celega vesolja.

Ljubezen poganja svet! Ima nešteto obrazov, imen in upodobitev - kot nobena druga beseda na svetu. Vsak, ki se bo lotil njene predstavitve bo omagal. Kajti ljubezen je neulovljiva, neprekosljiva, nemogoče jo je predvideti, jo imeti v lasti, na kakršenkoli način posedovati ali imeti o njej kakršnokoli PREPRIČANJE.

»Ljubezen je VSE«, a ko sem o tem pisala v prvi ali v drugi knjigi, v resnici še nisem dojela globine povezanega z besedo »VSE«.

...

(delček snovi iz knjige: Ime ji je Ljubezen)

***

BONUS:

Duša pozna "našo pot" in želi udejanjiti poslanstvo -

dano SAMO NAM.

Kdaj jo "slišimo"? Ko smo TIHO.

V kakšnem jeziku "govori"? V jeziku OBČUTKOV.

... igrivost, preprostost, naravnost ... z eno besedo ljubezen

je bližnjica, ki nas z dušo poveže!

Pisarka Simona

Ime ji je Ljubezen (4)

***

...

Ena izmed oblik izvajanja napredne spolnosti izhaja iz tantričnih ved - starodavnih modrostih - ki uvaja v tantrično ljubljenje. 

Ta med drugim seznani moške s tehnikami, kako zadržati ejakulacijo, jo preusmeriti po telesu (hrbtenici) navzgor, ob tem pa doživeti orgazmično ekstazo (ne samo v predelu spolnih organov, temveč celostno), ki lahko traja več ur in popelje v stanje čiste blaženosti.

Ženske smo že po naravi tantrice, ki moškemu, ki zmore osvojiti tehniko ljubljenja brez izliva, sledimo s popolno predajo in zaupanjem. 

Drug v drugem takrat ne vidimo več objekt, temveč bitje, ki ga z oboževanjem vsega tega, kar je, povzdignemo do »boga«. Ko je občutenje oboževanja drugega vzajemno, izginejo vsi strahovi naše majhnosti ali napačnosti ter je predaja celovita in popolna. 

V tem stanju zavesti smo »vsi bogovi« in kot bogovi se tudi počutimo - blaženo.

Tovrstna znanja se v nas ne prebudijo, dokler ne dojamemo, da je drugi ob nas vse kaj več kot samo fizično zanimivo telo. 

Videti v globine človekove duše (skozi poglede, dotike, tehnike dihanja, z izbranimi besedami in ob izbranem času ter v primernem okolju, ki ga pred tem s posebnimi postopki pripravimo za ta »sveti obred«) je običajnemu človeku nekaj nedostopnega. 

Kajti predhodno je treba iz telesa odstraniti vse miselne »nečistoče«, vzpostaviti pretočnost in meditativno razpoloženje in se tako rekoč preobraziti iz navadnega smrtnika v »božansko bitje«. Kar tudi smo, ko to zavestno dojamemo in prepletemo v vsakdanje doživljanje življenja.

Energija ljubezni bo samodejno stekla in ljubljenje povzpela v višja stanja zavesti. 

To se zgodi, ko se tema umakne svetlobi in se ustvari prostor za pretapljanje »čarobnice s čarobnjakom, ki se okušata z medenjakom«.

...

(delček snovi iz knjige: Ime ji je Ljubezen)

***

BONUS:

Ko vidimo v drugih le dobro, je to pogled naše duše.

Duša vidi z božanskim vidom.

Ko v drugih iščemo Boga,

se ti drugi drugače odzivajo na nas.

"V vseh vidim božansko."

***

Pisarka Simona

TI SI ...

TI SI … 

... kot podnajemnik v moji duši. 

»Našel« si oglas, da imam prosto sobo in prišel nenajavljeno.

Vselil si se. Stopil v mojo neposrednost. In nazadnje zasedel vso »hišo«.

Na svoj način si bil drzen, celo preveč predrzen. Po drugi strani pa neubranljiv.

Čeprav je bilo takoj očitno, da so tvoji nameni iskreni. Venomer si me spraševal, ali si me s čim prizadel, užalil ... Spraševal, ali si dovolj spodoben in vljuden. Prav to je vdihnilo odnosu nekaj neobičajnega.

Seveda si si nazadnje ogledal vso notranjost "hiše", vse prostore in odkrival zanemarjene kotičke.

Ponudil si, da mi pomagaš - kar tako - si rekel. Ne da bi počakal na odgovor, si se dela tudi lotil.

Sprva mi ni bilo všeč, da si vdrl v mojo zasebnost. Očitala sem ti samoljubnost, a se nisi pustil zmesti.

Dopustil si, da se pomirim in poudaril - pod kožo smo vsi »krvavi«.

Nisi se pustil odgnati nobenemu izgovoru, da je vse, tako kot je čisto »ok«.

Zatrjevala sem, da ne potrebujem »vzdrževalca«, ki bi odkrival, kateri odtok je zamašen in od kdaj. Ali je treba zamenjati pregorele žarnice. Ali morda popraviti razmajano posteljo. Nadomestiti obledele okvirje …

Že ko si vstopil si ocenil, da stene potrebujejo svež oplesk in s tem več barvitosti. 

Odstranil si zavese rekoč, da moja »hiša« kliče po svetlosti in zračnosti.

Skratka, na koncu ni bilo stvari, ki se je ne bi lotil – v notranjosti moje »hiše«.

Po nekem čudežu se je zgodilo, da naenkrat moja »hiša« ni bila več samo moja.

Postal si del nje. Nehote si se zalezel med stene, oboke in njene prekate in nisi obmiroval, vse dokler nisi ugotovil, da postajam srečen in zaupljiv človek.

Tega se človek lahko navadi.

Jasno! Kdo pa na koncu koncev ni zadovoljen, če najde nekoga, ki mu je mar svetle notranjosti. Čeprav jo je čas prepredel s pajčevino. 

Da, poglobil si se v vse, kar je v njej.

Nekaj svetega se je naselilo v mojo »hišo« in blago vzpostavilo predajo in zaupanje v tvoje roke.

Niti zavedala se nisem, kdaj se je to pravzaprav zares zgodilo. A zgodilo se je.

Nisem več podlegala slabim občutkom, trmoglavila s svojimi prepričanji ali se »odevala« v neresnico.

Ob tebi sem lahko postala to, kar v resnici sem.

Mislim, da mi je prav to bilo najbolj všeč. Nobene zlaganosti, sprenevedanja ali potvarjanja. Postajala sva nerazdružljiva - kot rit in srajca.

Sporazumevati sva se začela brez besed. Spoznala sem, da zadostuje pogovor, ki ga vodita duši, brez najinega vmešavanja. Pravzaprav sva se prav zaradi njiju povezala na meni do sedaj povsem neznan način.

V resnici se ne da nič skriti. Vse je jasno kot beli dan, ko je notranjost svetla, zračna in se prostor širi. Zaradi preprostosti dajanja in sprejemanja vsega, kar prinese dan.

In dan lahko prinese resnično veliko, ko se celovito prepustiš duši.

Postala sem srečna duša, ki sveti brez razloga, brez hotenja doseči karkoli, razen samo biti »čista duša«.

Na koncu sem ugotovila: TI SI VSE, kar sem si od vedno želela.

Čeprav pred tem nisem niti vedela, kaj si želim. 

Zakaj je nekaj tako očitnega po navadi spregledano?

Ne poznam odgovora. Mogoče ni več pomemben.

Pomemben je bil le vdih. Svobode in s tem ljubezen, ki si mi jo podaril. Brezpogojno in odprtega srca. Sedaj me navdihuje samo še želja po letenju.

Letenju kamorkoli – tudi izven vsega ... Neomejena sem. In hvaležna.

Da si izbral sobo v moji »hiši«. Da si vztrajal, da ostaneš ne glede na vse.

Ljubim to ljubezen duše do duše. Obvarovala jo bom.

Pisarka Simona

Objava osmišlja PREDGOVOR k izdaji 3. knjige z naslovom:

Ime ji je Ljubezen