Potovanje skozi 1001 noč

Se spomnite zgodbe o Šeherezadi in pravljic 1001 noč?

Šeherezada je svoje življenje podaljševala tako, da je sultanu vsako noč pripovedovala zgodbe in proti jutru v najbolj napetem delu pretrgala pripoved. Tako ji je sultan vsakič znova podaril življenje še za eno noč. Po tisoč in eni noči se je sultanu jeza polegla in življenja brez nje si ni mogel več predstavljati.

Šeherezada si je na ta način rešila življenje in postala kraljica.

*

Ste kdaj pomislili, da bi popotovanje do resnice, lahko bilo podobno potovanju Šeherezade?*

*(ime arabsko – perzijskega porekla pomeni: svobodna, vzvišenega rodu)

Popotovanje do resnice – do resničnega sebe – namreč prav tako zahteva vsaj 1001 noč, 1001 dan in 1001 trenutek vsak dan …

Zgodbe, ki se na takšnem potovanju stkejo, prav tako postajajo vse bolj zanimive in napete. Na koncu se skoznje razsvetlimo in postanemo kraljice in kralji svojega življenja.

A kako začeti? Kateri so bistveni koraki na tej, vsaj 1001 dan dolgi noči?

Lahko jih strnemo v nekaj pet, deset … Prehoditi pa je treba vse. Šele, ko jih prehodimo, ozavestimo, da je resnica o nas samih nekaj čisto drugega, kot smo mislili pred tem …

Na primer, da so najbolj napeti deli tega potovanja sestavljeni iz petih temeljnih korakov:

1.    VSE, kar drugi govorijo, je drugotnega pomena; poslušaj samega sebe.

2.  Hvaležnost je maternica za rojstvo vsega novega; ko jo izražamo vsak dan, postane zvezda stalnica in se odziva s čudeži. Po navadi povsod tam, kjer ne pričakujemo.

3.   Osvoboditev zunanjih bremen nosi notranjo svobodo. Ne obstaja svoboda izven sebe.

4.  Odlično je beseda, ki vsemu reče: DA in nikoli: NE. Reci v sebi: da – odlično nosi razrešitev. Ne glede na težo položaja, dogodka ali stanja, se zgodi premik, kar se da hitro, zlahka in z najmanj ovirami.

5.  Ljubezen nima drugega namena, kot da nas popelje do razsvetljenja naše biti. Ne obstaja nič večjega in mogočnejšega, kot je stanje biti ljubezen. Z ljubeznijo pod roko dosežemo VSE – DOBESEDNO.

Ko damo času čas in raztegnemo korake v svojem tempu, sledi na temelju nabranih izkušenj osvetlitev prehojene poti.

Prehojena pot nosi zadovoljstvo in mir v »duši« - in to ne več trenutno, temveč se neustavljivo podaljšuje.

Zadovoljstvo se občuti ekstatično in poživljajoče. Pretočnost se oplaja z energijo, ki je je na pretek (kot kaj kmalu ugotovimo).

Na koncu ni treba narediti nič drugega, kot dovoliti/dopustiti, da lahko steče skozi nas.

Prosto pot ji omogočimo v meditativnem razpoloženju, brez misli …, v stanju popolne ljubezni.