Post-ave Ljubezni - temeljna postava

Post-ave Ljubezni

SVETLENJE

ČE BI ...

Te dni listje dežuje.

Povsod, a še posebej v gozdu ga kar mrgoli. Listja namreč! Med popotovanjem proti tlom pripoveduje zgodbe poletja. Vsak list ima svojo zgodbo.

Kako je prikukal na plano, se odvil v svež, mlad in svetlozelen obet pomladi, senčil vse poletje in proti jeseni začel spreminjati barvo.

Medtem pa visel na veji in kukal proti zemlji, kjer so med drugim hodili tudi ljudje.

Koliko jih je bilo! In kako različnih razpoloženj. Vsak je nehote govoril svojo zgodbo. 

Nekatere so bile vesele, druge žalostne. Nekatere strašljive, druge prav smešne. Nekatere zdrave kot dren, druge polne prehlada. Nekatere zaljubljene in slednje je list prav posebej oboževal. Čeprav tudi nesrečnih zgodb ni manjkalo.

In tako je do jeseni vsak list zapisal zgodbo svojega in tvojega življenja. Med seboj so se prepletale in ponujale paleto vse mogoče doživetih občutkov.

Kdaj pa kdaj se je list zalotil, da bi želel katero zgodbo spremeniti, ji dodati lepši zaključek dneva ali jo pospremiti do doma.

Ko je prišel njegov čas in so popustile vezi z drevesom, se je list namenil spustiti se vse do zemlje. Nemalokrat mu je pot prekrižala šola, ki ji ljudje rečemo plesna šola.

Prav s prvim plesnim korakom pa se je začelo veselo rajanje iz veje na vejo, pa spet nazaj v nebo … Pot do tal je za nekatere postala prava plesna dogodivščina, ki je lahko trajala dobršen del dneva in še pol noči.

Pa tudi, ko je list končno priplesal do tal, njegov ples še zdaleč ni bil končan. Ob prvi sapici ali celo močnejšem sunku vetra se je ponovno dvignil, pripravljen na učenje novih plesnih zasukov. Včasih ga je vrtinec zavihtel visoko pod nebo, kot bi ga želel ponovno pripeti na drevesno vejo.

Ko se je zataknil ob vejo ali drugo listje, se je zazdelo, da bo morda ostal tam za vedno.

 

Ker pa je življenje nepredvidljivo, je njegovo visenje na veji bilo samo vprašanje časa. Nenadoma je mimo pritekel otrok, prislonil svoje ročice ob veje in list se je ponovno spustil proti zemlji.

Ali bo tam obležal za vse večne čase ali se bo naučil še kak novi plesni ritem? Kdo bi vedel? Morda ga še čaka kakšen valček med vetrovnim popoldnevom.

Vse, dokler, ne bosta dež in sneg obtežila njegovo krhko telesce, da se bo spojil z zemljo in se ne nazadnje vanjo preobrazil.

Zato pa uživaj! ZDAJ! Prav te dni.

Kaj te dni? Prav ta trenutek! Ko hodiš po svetu. Ko iz vseh koncev in krajev dežuje listje in v pisanih barvah poplesava pred tvojimi očmi, nad tvojo glavo in pod tvojimi nogami.   

Imej odprte oči. Pa tudi ušesa, saj ne boš verjel! Vsak list šušti čisto po svoje. Le tebi se zdi, da šelestijo enako. V resnici vsak s svojim šumom drugače zašumi.

 

Ampak, ali se ti ne zdi, da je tukaj nekaj narobe? Da nekaj manka? Le kaj bi to lahko bilo?

Saj res! Dež dežuje. Listje pa res ne dežuje. Popolnoma napačno sem zapisala! 

Listje listuje! Da! Tako! Pa sem napisala popolnoma pravilno.

LISTJE LISTUJE! Zdaj sem resnično zadovoljna, ker sem odkrila čisto ta pravo besedo.

Kaj pa morem, če Slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna te besede?

Pa povej! - kako naj rečem drugače kot:

Dež pada. Dežuje.

Listje pada. Listuje.

 

Evo! - pa jo imamo! Novo besedo, ki sem si jo izmislila kot za šalo!

Čeprav ni šala to, kar imam namen izpostaviti.

 

ČE BI med vsem tem listjem manjkal samo en list, svet ne bi bil več isti.

Enako je z ljudmi!

ČE BI na svetu manjkal samo en človek, svet ne bi bil več isti.

Pisarka Simona

Na vidiku nekaj NOVEGA!

»Če sploh katera (duhovna) znanost razume človeško 'nepopolnost',

je to TANTRA.«

Domala vsak trenutek zadnjih nekaj tednov je bil zapolnjen z energijo moškega, ki je ta hip spal v sosednji sobi.

Edna je sedla, da zapiše nekaj njunih skupnih dogodivščin za lažje razumevanje tantričnih receptov. Ne bo jim težko slediti, saj so del vsakdana, začinjenega s ščepcem tega ali onega moško-ženskega principa.

Kuhanje juhice, počasi in z užitkom, zahteva nekaj potrpežljivosti in usklajenosti med tem, ki kuha, kuhalnico in sestavinami. Da bo po končani kuhi ritual okušanja posvečen vsemu, kar življenje postreže v izobilju.

Vse od zgodnjih začetkov, ko so se sestavine nabirale, da bi se kasneje lahko lotila zahtevnejših postopkov. Kot je na primer kombinacija živil in začimb za oživljanje življenjske radosti. Vključno s procesom segrevanja, mešanja, precejanja … Dokler ne postane juha bistra, svetla, zdravilna in nadvse okusna.

To simbolno kuhanje ima svoje drobce od tu in tam, od vsepovsod. Kot nima pomena zmetati v juho vsega, kar pride pod roko, se tudi tako obsežno duhovno znanje ne more strpati v eno knjigo.  

Lahko pa se počasi in z užitkom zajema z žlico – raje malo kot veliko – in srka po požirkih ter s slastjo. Vsekakor brez požrešnega goltanja, da ne bo sledilo kolcanje, spahovanje ali težave z odvajanjem neprebavljenih delcev.

Vse v življenju služi svojemu namenu. Zato bo tudi Ednina škatla spominov izpod postelje dobro služila zbiranju sestavin za juhico, ki bo na koncu koncev božanskega okusa.

Kako je že bilo? Na samem začetku, ko so se še zbirale sestavine za njuno juhico …

V škatli spominov iz osnovne šole je bilo zapisano: Edna šestošolka, stara rosnih trinajst let. Zoen, sedmošolec, z enim letom zraven. Oba zaljubljena do ušes in preko.

»Edna in Zoen, to je lepi par. Jutri bo poroka, gresta mimo bloka« so kričali otroci nižjih razredov, kadar so ju videvali skupaj.

Njuno dopisovanje je bila resnično vznesena pustolovščina. Zoen, romantično sanjava duša, je predajal Edni ljubezenska pisemca na zelo vznemirljiv način. Našla jih je v svojih čevljih, v žepu plašča, pod klopjo v šolski učilnici. Včasih so bila napisala kar na stolu ali mizi, za katero je sedela.

V tistih časih so se učenci selili iz učilnice v učilnico. Vsak učni predmet je imel svojo in Edna v nobeni ni sedela na istem mestu. Zato je bila zanjo velika uganka, kako Zoen ve, kam napisati sporočilce.

Včasih ji je stisnil pisemce v roko celo med odmorom, ko je naključno hitel mimo nje. Ob dotiku dlani ob dlan je občutila drhtenje prstov, sramežljivost in rahločutnost srčnega fanta.

Naglo je odhitel naprej in imel z rokama vidne težave. Ni vedel, kaj naj počne z njima, zato je krilil okoli glave ali kar tako po zraku. Njegova nenavadna hoja je v teh trenutkih postala še izrazitejša. Nogi je prestavljal točno eno pred drugo. Z rahlo nagnjeno glavo je strmel v tla.

Seveda mu je bilo nerodno, tako kot tudi Edni. Sošolke so bile polne vprašanj: »Kaj si dopisujeta?«, vendar se je Edna odgovorom spretno izmuznila. Njun skriti svet je čuvala le zase. Zatekla se je v samotni kotiček in z veliko radovednostjo razgrnila skrbno zložen list papirja, po navadi iztrgan iz zvezka. Zazrla se je v edinstveno tiskano pisavo, se prepustila vsebini, polni presenečenj, in pozabila na vse okoli sebe.

*Na vidiku NOVA KNJIGA* Simona Babič

MEMORANDUM naši LJUBEZNI - Maci nad macami!

                                                                 NAŠA MACA

Vsi smo nori na Maco!

Našo Maco.

Ko jo spoznaš in predvsem, ko ona spozna tebe, te osvoji, nasmeji in ji slediš.

Preprosto te začara s svojo igrivostjo, s prikupnostjo, z željo po božanju in pohvali. Nikoli pa se ne naveliča igre »skrivalnice«. Izvaja jo v nedogled in mi ji nasedemo. Nehote.

V bistvu tega nočemo, vendar nas potegne v svojo igro, da jo kličemo, iščemo ali lovimo in je seveda nikoli ne ulovimo. Zato se predamo! Se uklonimo! Včasih pa smo s tem lovljenjem celo obsedeni.

Ko je ni doma, jo pogrešamo tako rekoč vsak trenutek. Med seboj si zastavljamo bolj ali manj podobna vprašanja:

»Je kdo videl našo Maco?«

»Kje hodi naša Maca?«

»Je Maca doma?«

»Kdo je nazadnje videl Maco?«

»Je Maca danes že kaj jedla?«

»Je bila danes Maca že kaj zunaj?«

»Ko pride Maca, naj pride k meni v mojo sobo ...«

»Daj zdaj Maco malo meni!«

»Kaj Maca spi na tvoji postelji?«

»Kaj res ne vidiš, da Maca čaka pred vrati?«

»Si pogledal na balkon, ali je prišla Maca?«

»Je prišla kaj Sivi?« (to je Macina najboljša prijateljica)

»Kaj pa Miki ali Artur?« (tudi to sta Macina prijatelja, vendar ne najboljša) 

In tako naprej in tako naprej, sprašuje vsak izmed nas vsak dan znova … Takoj, ko vstopi skozi vrata. Včasih še pred pozdravom vsem ostalim, ki smo doma. 

Tako nas je naša Maca vse začarala. To ji je uspelo narediti z nami v manj kot enem letu. Danes je naša Maca stara nekaj mesecev in dve leti.

Da, točno tako. Ni pomota.

Pa zagotovo vam je zdaj že popolnoma jasno, kdo je naša Maca!

Ne še čisto?

Še en majhen namig mogoče?

Naša Maca tako rekoč vse letne čase sama skrbi za svojo prehrano, razen pozimi. Tiste mesece bi ji trda predla, če ne bi imela nas. Ampak ves ostali čas pa nam prinese pokazat svoj dnevni ulov.

Res je, kar ste pomislili!

Maca je naša najljubša muca.

Ena in edina.

Nenadomestljiva.

Naša dobra volja, naša učenka in naša učiteljica.

Naš dom je njen dom, vse od dne, ko smo jo našli pred vhodnimi vrati. Natančneje pri smetnjaku. In ugotovili, da nam jo je nekdo nastavil. Čisto majhno, nedohranjeno in zelo prestrašeno. Po navodilih veterinarja si je takrat hitro opomogla in nam začela zaupati. Vse prehitro je zrasla v veliko muco.

Njen dnevni ulov hrane je lahko tudi do štiri ali celo pet miši na dan. Vendar miši niso edini glodavci, ki jih ponosno prinese na vpogled. Zadnjič sem se posvetovala s poznavalci, kakšna žival neki bi to lahko bila: ima dolgi, precej košat rep, velika je nekje 10 cm in kar ljubka.

To je bil polh, so povedali. Polha je prinesla. Se z njim poigravala in bila videti silno ponosna in razigrana. Po pohvali in ukani sem jo zvabila v hišo, da sem lahko rešila prestrašeno živalco.

Štirinožci niso njen edini cilj ulova. Zanjo pospravljamo tudi ostanke perja. Za kosilo, malico ali večerjo si pripravi marsikaj, česar potem ne zmore niti pojesti. Ostanki hrane ležijo po terasi ali na trati. Čez čas se nanje naselijo muhe, če jih redno ne pospravljamo mi ali pa jih pospravi kakšna od Macinih prijateljic in prijateljev.

Danes so se muce, ki imajo na razpolago kupljene brikete in vse ostale mačje poslastice, polenile in jim ne pade na misel tekanje in lovljenje vsega, kar se najde na travniku, polju ali gozdu. Ni potrebe.

Ampak to ne velja za našo Maco! Ona je ponosna naslednica svoje vrste, ki ohranja tradicijo in ugled. In točno takšna nam je najbolj pri srcu.

Že zdavnaj sem ji oprostila, da je kot odraščajoča muca brusila in zbrusila svoje kremplje na naši usnjeni sedežni garnituri, stolih in veliki leseni mizi v jedilnici. Vse luknjice in luknje ob otipu spominjajo na njeno praskanje, pa vendar takrat nisem imela moči, da jo naženem pri vratih ven.

Zdaj brusi kremplje zunaj in nasploh je zelo kultivirana. Iztreblja se samo zunaj. Kot majhna je kopala zemljo iz lonca z rožami in približno izločala v pravo smer. Ko smo ji kupili mačje stranišče, je bila navdušena. Takoj je vedela, da je namenjeno njej. Po vsakem iztrebljanju je skrbno, skoraj preveč skrbno zakopavala svoje izločke, tako da je pesek letel po sobi v dometu tudi nekaj metrov.

Včasih je videti, kot da ima naša Maca veliko željo, da nas zabava s svojimi premetenimi in bistroumnimi triki in nenavadnim obnašanjem.

Na drugi strani pa opazujemo njeno svojeglavo in pogosto neukrotljivo vedenje, ki je verjetno del njenega »mačjega« razvoja. Mogoče bi morala napisati, da muce delujejo po instinktu. Vendar naše Mace ne vodi zgolj nagon, temveč prebrisanost in inteligenca mačjega sveta. 

Česa vse se lahko človek nauči od prijateljev iz živalskega sveta, se večkrat niti ne zaveda. Tisti pa, ki takšne prijatelje imamo, dobimo priložnost, da to spoznavamo in se čudimo.

Iz življenja muc je nastalo še prav posebej veliko pregovorov, ki izražajo človekov značaj:

Mačko je ubila njena radovednost!

Muce imajo devet življenj!

Je siten kot breja mačka.

Je priliznjen kot mačka.

Hodi kot mačka okoli vrele kaše.

Dremlje kot maček.

Je moker kot mačka.

Je na denar kot mačka na salo.

Kdor ne hrani mačke, hrani miši.

Kadar mačke ni doma, miši plešejo.

Zavija kakor mačka na strehi.

Nosi sem in tja kakor mačka mlade.

Za epilog sem vpela zapis O mački in njegovem gospodarju, ki ustreza izkušnji z našo Maco.

Midva z mačko se razumeva. Če bi se jaz rad igral, se dela neumno. Če gledam televizijo, bi se rada igrala. Če ji odprem vrata, da bi šla ven, si premisli. Zaprem vrata, hoče ven. Dam ji večerjo, se zmrduje. Sam sedem k večerji, hoče, da dam njej. Da, lepo se razumeva - midva z mačko. (S. Macfarlane)

Za sam konec bi dodala, da naša Maca zelo rada sodeluje pri pripravi pogrinjka na jedilni mizi. Takrat skoči na stol. Pozorno pogleduje, viha smrček ter kdaj pa kdaj prikupno zamijavka. In čaka na svoj grižljaj ali dva.

Večkrat je nad našim okusom razočarana. Včasih pa le pade priboljšek, ki tudi njej diši. Takrat prijazno zakroži med našimi nogami, nas oplazi z repom in s tem pohvali.

Tako dobimo dovoljenje, da smo lahko še naprej njeni prijatelji in stanodajalci.

*

Zapisala: Simona Babič, September 2013

*

Objava v zahvalo in poklon naši Maci, ki je bila z nami 12 let (2010 - 2022).

 

Zakaj TANTRA?

 Zakaj bi si nekdo želel živeti tantrično obliko življenja?

Zaradi resničnega doživetja, ki ga TANTRA lahko ponudi. Resnično doživetje tantre ponudi okus svobode. Ponudi številna nova spoznanja o človekovi naravi, bistvu, jedru. Resnico o zavesti.

Zakaj bi nekdo razmišljal o tantrični izkušnji?

Zato, ker je TANTRA duhovna znanost ali veda, ki človeka skozi izkušnjo preobrazi. Posledice avtentične izkušnje pa imajo nezamisljive razsežnosti.

Šele resnično doživetje bo osnova za spoznavanje tantričnega načina življenja. Nič prej. Najprej izkušnja, potem sledijo spremembe, rezultati … In ko bo izkušnja resnična, boš vedel. Še vsak je vedel, ker je ne more nadomestiti nič, kar govorijo drugi.

Pa naj začnem na koncu, pri rezultatih, pri učinkih, z namenom, da spodbudim k razmisleku, k prvim korakom … 

(Morda se v prihodnjih člankih dotaknem tudi teh. Celovit zapis o vstopu v svet tantre se je začel v moji TRILOGIJI LJUBEZNI. 

To je skupek treh knjig: 

1. knjiga VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA (2015) 

2. knjiga: Ljubezen@izbiraj.Si? (2016) 

3. knjiga: Ime ji je Ljubezen (2018)).

Trenutni učinki/rezultati/spoznanja (resnično) doživete tantrične zkušnje:

Ø zavedanje, da smo naseljeni v snovnem telesu;

Ø zavest/duša prepozna »bivanje« - ekstatično blaženost - izven telesa (vsaj za nekaj ur ali več …);

Ø izkušnja JE izzvana, je spontana, je nepričakovana, je neponovljiva in vse to zaradi energije ljubezni in meditativnega razpoloženja (pomeni: v zavest izven telesa stopimo zaradi svoje brezpogojne ljubezni, zaradi globokega hrepenenja, ki ga v nas vzbudi drugi človek, druga oseba – diametralna izkušnja opisani bi bila obsmrtna izkušnja, ki pa je izzvana zaradi nesreče, zastoja srca ali drugačnih, negativnih ekstremnih doživetij);

Ø izkušnja se zgodi naravno zaradi hrepenenja, predaje, zaupanja, globokega zavedanja sebe …

Ø zavestno doživetje razsežnosti, v kateri se čas in prostor izgubita;

Ø »počutimo« se izpolnjene, celovite, združene s komplementarno energijo ljubezni;

Ø Izkusimo nezamisljivo blaženost in neomejenost.

 

Dolgoročni učinki/rezultati (resnično) doživete tantrične izkušnje:

Ø Človekova osebnost se spremeni/preobrazi v mnogih pogledih; eden najpomembnejši je, da izgine strah pred smrtjo;

Ø Človek začne izkazovati več zanimanja za naravo, okolje, vsa živa bitja; spodbuja težnjo za iskrenost, poštenost;

Ø Izkazuje več ljubezni in čustev – preprosto se odpre svetu;

Ø Postane bolj dobrohoten in je pripravljen pomagati;

Ø Tesneje se poveže z bližnjimi;

Ø Začne se poglobljeno zanimati za duhovni svet;

Ø Bolje sprejema in ljubi sebe in druge;

Ø Začne ceniti običajne, preproste, vsakdanje stvari;

Ø Postaja vse bolj lahkoten, sproščen, naraven;

Ø Upade njegovo zanimanje za lastnino in osebno, zunanjo moč;

Ø Okrepi intuitivno zaznavanje;

Ø Okrepi se duhovna empatija;

Ø Pojavljati se začne jasnovidnost, uvidi v prihodnost, videnja …

Ø Zaznava čustva drugih ljudi, kot svoja (trpljenje, žalost, bolezenska stanja …);

Ø Nastopi preobrazba, ki traja vse življenje;

Ø Najpomembnejša postane ljubezen in sočutje do sebe, do soljudi, do narave;

Ø Utrdi se spoznanje, da so vsa bitja in vse stvari med seboj povezani; da vsaka misel vpliva na nas in na druge; da se naša zavest ohrani po smrti telesa.

V glavnem se vsaka razlaga tantre začne s teorijo. O tantri lahko govorimo naučeno, povzamemo znanje od drugih.

Vendar znanje ni vedenje. Izkušnja je vedenje.

Brez izkušnje nimamo česa povedati o tantri. Tvoja izkušnja bo tvoje vedenje in šele z njim bo vzniklo razumevanje.

Lahko se zgodi, da kasneje o njej ne boš želel niti govoriti.

Zakaj?

Ker bo nekaj tako izven vsega znanega, da jo boš moral najprej ponotranjiti, predelati v tišini in s samim seboj.

Ker najprej ne boš niti razumel, niti dojel, kako je sploh mogoče, da si doživel nekaj tako mistično neobičajnega, izven vsega znanega, izven vseh okvirjev časa in prostora.

Ampak, da! Lahko raziskuješ izvor tantre, različne tradicije, prakse. Lahko se ukvarjaš s teorijo v nedogled, pa se ne bo zgodilo nič, kar bi spremenilo tvoje življenje.

Lahko se naučiš vse svete spise na pamet, pa brez lastne izkušnje, še vedno ne boš vedel nič.

Svete spise beremo, preučujemo in imamo celo občutek, da jih razumemo. Morda z umom razumemo, ne bomo pa vedeli, ali kar koli drži, vse dokler ne izkusimo.

Če osvetlim s primerom:

Dokler nisem rodila otroka, sem poslušala druge mamice o tem, kako je doživeti porod. Lahko sem o njem razmišljala, brala napotke v knjigah, ampak izkušnje nisem imela.

Šele, ko sem rodila, sem vedela, ker sem imela lastno izkušnjo. In vsaka ženska ima svojo, individualno izkušnjo, ki ni enaka nobeni drugi. Morda je podobna, a razlike so očitne.

Enako je z vsemi izkušnjami v življenju, zato tudi v tantri ni nič drugače. Lahko o tantri poslušate druge, berete o znanju tantre iz različnih tradicij, vendar brez lastne izkušnje, ne boste vedeli, kaj tantra JE.

Pravzaprav zakaj toliko tantričnih tradicij, vej, oblik predaje znanja?

Zato, ker je vsak, ki ima (resnično) tantrično izkušnjo, doživel izkušnjo tantre drugače. Nobena izkušnja se ne pokriva 100 % z izkušnjo drugega. 

Posledično so se razvile številne veje/tradicije tantre. Veliko njih je kasneje »izumrlo«, ker ni bilo učencev takih razsežnosti, ki bi dotično izkušnjo ponotranjili dovolj globoko, da bi z njo izzvali svojo lastno.

Vsaka tantrična izkušnja je nova, sveža in neponovljiva (kot porod otroka).

Nemogoče jo je predati dobesedno.

Nemogoče jo je izkusiti namesto drugega.

Kako torej do take izkušnje? Kje začeti?

»Čemur posvečamo pozornost, to raste.« (Zelo močan in večplasten stavek.)

Če iščemo novo, vznemirljivo seksualno izkušnjo, bomo to tudi dobili.

Če iščemo pristno, avtentično tantrično izkušnjo, se bo slej kot prej zgodilo nekaj, kar nas bo z njo zbližalo, kar nas bo k njej približalo.

Izkušnja mi pravi, da so dobri kazalniki za približevanje k tantričnemu doživetju brezglava zaljubljenost, brezpogojna ljubezen, predaja in zaupanje.

Zaljubiti se je treba, in to na »žive in mrtve« in se prepustiti toku ljubezni, toku hrepenenja, delovanja, poguma …

V človeku mora obstajati potencial: duh raziskovalca, izumitelja, umetnika, svobodnjaka, plesalca, poeta … Vsakega nekaj malega. 

Predvsem pa nikoli ne sme obupati nad ljubeznijo – ljubezen (energija, ki jo ta pojem nosi v sebi) je vredna vsega, čisto vsega.

Brez energije ljubezni in meditativnega razpoloženja

tantrične izkušnje NI in je NE bo.