MI TRIJE

Mi trije: Sonce, Maco in Jaz!

 (fotografija iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA)

   ... sem se podala na drugo samostojno in prvo najdaljše popotovanje v svojem Življenju. Bilo je nedeljsko dopoldne, obsijano s Soncem in naklonjeno moji odločitvi.

   Vendar samo potovanje do cilja ni bilo tako enostavno. Kot da bi se v nekem trenutku izgubila. Ni razložljivo z besedami, zato bo dovolj, če napišem, da je za mano prišel stres vseh preteklih priprav in ko se je telo navadilo enakomernega brnenja motorja in prijetne glasbe, je udarila vanj nakopičena teža preteklih dni.

   Blokado sem odpravila s kratkim spancem na počivališču in nekoliko pogumneje zapeljala naprej. Morda je bil prav ta počitek prehod iz prej v potem.

   Kot, da sem morala preseči pot od Poncija do Pilata, da zdaj lahko grem naprej.

   Na cilju sem najprej globoko vdihnila in izdihnila in si rekla: Simona, zdaj pa bo, kar bo. Prepusti se, prepusti se in še enkrat prepusti se vsemu, kar ti bo prihajalo iz dneva v dan nasproti. Pa da vidimo!
 
   Prva dva dni še nisem dala prav veliko od sebe. Lahko bi sicer takoj sedla k računalniku, kajti čas je bil, ovir nobenih. Ampak vseeno sem si rekla: Daj no, najprej se prilagodi spremembi, potem se razglej in šele nato kaj povej!
 
   Po naravi sem živec. Ves čas se mi mora nekaj dogajati in vedno se prehitevam v koraku, zato se prav težko dohajam. Tokrat sem zavestno želela ustaviti konja v galopu in ga z mehkim prehodom usmeriti v korak. Mogoče si vzeti čas tudi za postanek, za razgled in miselno meditacijo.

   Na otoku, kjer sem vrgla sidro, imaš kaj početi, če si raziskovalec narave in vsega, kar se ti ponuja, ko se ozreš okoli sebe.

   Vsak dan sem del dneva namenila potepanju po okolici. Če sem šla malo dlje, sem startala s kolesom in po neobljudenih poteh nadaljevala peš.

   Všeč mi je bilo, ker so bile vse plaže samo moje, vse skale – velike, gladke in ploščate, tam samo zame. Malo iz vasi si resnično redko koga srečal. Domačinov ni veliko, hiše so v odprodaji ali pa se v njih živi samo poleti.

   Če bi jaz imela eno majhno hiško na tem otoku, bi se vračala in pisala in se spet vračala in pisala in to predvsem ob takih mesecih, ko vse potihne, sem sanjarila.

   Kaj pa govorim? Še pred kratkim sem prisegala samo na dolga vroča poletja, sedaj pa mi je všeč na morju celo november.
   Da se bo kaj takega dogodilo prav meni?

   ...

(odlomek iz knjige VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA)
Avtorica: Simona Babič