torek, 28. julij 2020

KLJUČNI KLJUČI DO SRCA (II. in ob enem zadnji del)




Samo srce in edino srce sme biti v tem vzvišenem stanju ključni dejavnik, ki z univerzalnimi sedmerimi ključi ali odpira, ali pa zapira poti do resnične ljubezni.
Se spoznamo na naslednje ključne dejavnike in s tem ključe, ki lahko resnično odpirajo srca številnih ljudi in v prvi vrsti nas samih?
(Vrstni red »ključev« sploh ni pomemben - pomembno je le, ali bo kateri zaškrtal v vašem srcu.)
1.        »Danes delujem iz srca.« Če bomo zjutraj vstali s to mislijo, smo na konju. Ni treba posebej razmišljati, kaj nam bo to prineslo. Zadostuje, da to »mantro« vključimo v vsakdanjik in prav počasi se nam bo posvetilo, kakšno moč ima namen. Namen zori iz dneva v dan ob zavedanju, da čemur posvečamo pozornost, to raste.
2.        Nikoli ne izpustimo priložnosti, ko lahko izkažemo ljubezen. Ljubezni ni treba razumeti, treba jo je le pokazati. Ob tem si zamislimo, da vsakič, ko izkažemo ljubezen, srce zraste. Lepega dne se bo našel nekdo, ki bo rekel, da imamo zares veliko srce.
3.        Svojo vrednost spozna tisti, ki zna ceniti vsak svoj korak. Zato ne dopustimo, da nas mnenja drugih v srcu opustošijo. Naš največji dar je lastna volja, da se odločamo sami. Zato odvrzimo strah, predsodke in občutke krivde ter se soočimo s ponosom iz srca. Tisti, ki nas imajo radi, nas bodo podprli in si prizadevali za našo srčno moč.
4.        Človek, ki daruje, se mu darovanje vedno obrestuje. Z darovanjem dopuščamo, da nas ljudje vzljubijo, zato podajajmo roko z odprtim srcem. Ob enem pa se učimo o ljubezni s tem, kar od drugih prejmemo.
5.        Dan začnimo vedno znova, kot bi bil »zadnji«. To bo v nas osmislilo, da je delovanje iz srca nekaj tako nujno potrebnega, kot je jesti, piti in spati. Saj vendar nočemo »oditi za vedno«, ne da drugim pokažemo, da imamo srce (na pravem mestu).
6.        Postanimo gospodarji svojega jezika, da ne zapademo v suženjstvo svojih besed. Moder človek živi zavedanje, da je najstrašnejše orožje beseda, katerih srčne rane se zlepa ne zacelijo.
7.        Čarobni ključ za odpiranje srca pa je ta, ki odpira vrata spremembam, četudi so ovite v tančice skrivnosti in vzbujajo negotovosti. Ob čarobnosti, ki sledijo, bodo kasneje razkrite »skrivnosti« postale ljube tistim, ki bodo spremembam dopustili prosto pot. Tisti pa, ki se sprememb preveč bojijo, jih bo življenje oropalo občutkov čarobnosti srca.  
Kot zadnji in že v predhodnem poglavju omenjen univerzalni ključ, ki zdravi v prvi vrsti naše odnose, je odpuščanje. Odpuščanje je v osnovi povezano s pričakovanji. Opuščanje hotenja drugih kot tudi lastnih pričakovanj se zrcali v sprejemanju. Na koncu je sledenje svojemu srcu (odprtemu in zdravemu) edino vodilo, ki nas bo trajno osrečilo.
V resnici lahko v polnosti osrečimo le sebe. To se zgodi, ko umaknemo vse zahteve (tako svoje, kot zahteve drugih), kakšni bi mi morali biti. Ne! Mi smo lahko točno takšni, kot občutimo, da je za nas ključno. Zatorej: sprejmimo se. Če nas bodo drugi sprejeli takšne, kot smo, ni več v naši domeni/moči.


nedelja, 26. julij 2020

KLJUČNI KLJUČI DO SRCA (I.del)



Spoznala sem, da je pisanje svojevrstna terapija. Ni potrebe, da smo pisatelji/-ce, zadostuje, da smo pisni. Oblik samopomoči je res veliko in ena izmed omembe vrednih je napisati pismo samemu sebi oziroma svojemu srcu. Smiselno mu je nadeti ime (na primer: Moje ljubo Srce! Moj zlati Srček! …) in v tem primeru smo naslovnik kar mi sami. S tem ko pišemo, dobimo priložnost srčnega ozaveščanja, spoznavanja s svojo dušo ter z globinami svojih občutkov in ne nazadnje tudi zbliževanja in razreševanja težavnosti z drugimi.
Ker je vsaka misel energija, bo zapisana misel dobila v potrditev še dodaten potencial. Nekateri ljudje se na ta način lažje izražajo, »pogovarjajo«, razčiščujejo ali oproščajo, kot če bi se izrekali na glas. Po moči pa napisana beseda prav nič ne zaostaja za izgovorjeno. Ker nas ob tem nihče ne nadzira, se osvobodimo vseh omejevanj in sproščeno izkažemo popolno iskrenost. Tako samodejno vključimo program večplastnega, tudi srčnega samozdravljenja.
Morda je srce nekomu samo organ, nujno potreben za obstoj fizičnega telesa, a srce je v resnici veliko več; je svetišče ali tempelj, v katerem hranimo svoje občutke.
Srce simbolno predstavlja ljubezen. Brez srca ni ljubezni, zato je srce Srce ljubezni. S tem pa je njegova pomembnost vseobsegajoča.
Najprej bom pod drobnogled vzela nekaj frazemov, ki so se prenašali skozi ustna in pisana izročila, katerih izvor pa v resnici sega bog ve v kateri čas. Prav z njimi si bomo pomagali ozavestiti, čemu so nastajali. O čem je človek že od nekdaj razmišljal in tkal izkušnje iz modrosti čutečega srca …
»Biti komu pri srcu.« - Izhaja iz predstave ljubljenosti in zaželenosti. Poudarja, da je srce središče čustev in z njo povezanih občutkov. Nekomu smo lahko zelo blizu centra ljubezni.
»Imeti zlato srce.« - Izraža radodarnost, nesebičnost in izjemno ljubeznivost, kar v nas vzbuja pozitiven čustveni odnos. Ob tem se spomnimo nekoga, ki bi mu z lahkim srcem podarili te tople besede.
»Imeti kamen namesto srca.« - Poudarja popolno nasprotje predhodnemu frazemu in pomeni trdosrčnost in neizprosnost. »Imeti trdo srce« ponazarja brezčutnost, kjer nobena prošnja ne zaleže. Ali menite, da obstaja človek, ki ga ni moč z ničimer omehčati?
Lahko bi še naštevala (kot: »srce mu je padlo v hlače«; »biti mehkega srca«; »gnati si k srcu«; »imeti srce na pravem mestu«; »kamen se je odvalil od srca«; »misliti bolj s srcem kot z glavo«; »na jeziku med, v srcu led«; »nositi srce na dlani«; ipd.), a že iz navedb zamisli sledi, da je srce najmočnejši, osrednji center naših moči ali nemoči.
Nemirno srce je znak nezmožnosti delovati iz srca.
Veliko ljudi hodi po svetu z »zaklenjenim« srcem v sled nemoči delovanja iz srca. V strahu, da ne bodo ponovno ranjeni, ga stisnejo v kot in še sebi ne dopustijo, da bi jih grelo. Kako tudi? Strah je ohromil glavni center - center resničnih moči.
Posledično obstaja neverjetno število ljudi z obolenji srca. Razlogov za težave ne ozavestijo, ker jih praviloma iščejo povsod drugje, samo ne pri sebi. Dokler ta center ni odprt, pretočen ali pri »polnih močeh« bo vsakršna pomoč (zdravila, operacije, spodbujevalniki …) le obliž na srčne rane.
Srčnim boleznim botruje tudi povišan krvni tlak in še vrsta drugih anomalij. Srčna - središčna čakra - ki nima lastne moči za delovanje je »mrtev« organ, ki sicer bije, a nikoli v enakomernem, pravilnem in poskočno veselem ritmu.
Ko nam nagaja srce, nam v življenju praviloma »nagaja« tudi na ostalih področjih. Miru v srcu ni, ves čas je pod stresom oziroma napetostjo, kar pomeni, da človek v tem stanju vegetira. Ljudje s podobnimi težavami se po navadi izvora oziroma pravega vzroka bolezenskih stanj ne zavedajo. Živijo v togih prepričanjih, neumnih izgovorih, ali pa so zaprti - introvertirani - in razen zdravstvene, drugih oblik pomoči/samopomoči niti ne iščejo. V tem začaranem krogu v svoje življenje ne zmorejo privabiti »odrešitev« v obliki zdravega srca. Dokler tega ne spoznajo, trpijo izjemne duševne muke.
Prebodeno srce simbolizira bolečine predvsem tiste srčne, ki jih je vsak med nami že kdaj izkusil. Ni ga človeka, ki se ne bi kdaj pa kdaj počutil srčno opeharjenega.
Pa poglejmo, od kod v resnici izvira ta bolečina? Blokade ali srčni zastoji se zgodijo vsakič znova, ko se v življenju nečesa ustrašimo, se počutimo ogrožene, nesprejete ali neljubljene. Takrat se srčna mišica skrči in brez spodbujevalnika - ljubezni - lahko ostane v zakrčenem stanju več let, včasih tudi celo življenje.
Ko se v ljubezni ne izpolnijo naša pričakovanja, srce za zunanje vplive ali dejavnike dobesedno zakrkne – se zaklene. V podzavesti se zgodi, da srca v resnici nikomur več ne odpremo, a se tega stanja praviloma ne zavedamo. Če bi se, bi s takim početjem prenehal, saj v prvi vrsti škodi le sebi oziroma zdravju na več nivojih.
Morda boste skimali z glavo in pomislili: »Kaj pa naj naredim, če v ljubezni nimam sreče?« Drži, ampak samo tako dolgo, dokler ne spoznamo, da vse, kar pričakujemo od drugih (tudi nezavedno) moramo najprej pričakovati od sebe. Če pričakujemo, da nas bo nekdo imel rad, moramo najprej imeti radi sami sebe (pričakovati to od sebe …, se ceniti, spoštovati, biti sposobni iskrenega izražanja, pristne komunikacije in biti nasploh odprtega duha …).
Zveni kot izpeta »fraza«? Vem in tudi je! Vendar drži kot pribito. Ljudje mislimo, da se imamo radi, da smo s seboj ljubeči, a po navadi to sploh ne drži. Sami sebi počnemo največja grozodejstva. Večja, kot nam jih počne kdorkoli drug.
Zakaj bi nas nekdo imel rad, če pa smo uboge pare, se pomilujemo in smilimo samemu sebi? Le kdo si želi ob sebi nekoga, ki sam sebe oceni, da ni vreden počenega groša? Ali pa smo tako zaverovani v svoja prepričanja, da pozabimo, da ljubezni ne moremo izsiliti - in to na noben način? O dostojanstvu in ponosu nase se nam sploh ne sanja. Ljubezen je »neukročena trmoglavka« in se ne bo pustila speljati nobenemu, še tako prebrisanemu »zvodniku« ne.
Če mene vprašate, ali je tako prav, samo pritrdim. V imenu ljubezni sem počela vse mogoče »neumnosti« in bila pri tem sama sebi v največjo napoto. Na koncu sem spoznala, da si »takšne« ljubezni niti ne želim. Ne želim ob sebi nekoga, ki bo v zameno za ljubezen pričakoval nekaj, kar nisem ali ne znam biti in obratno. Če ne želim z ljubeznijo »barantati«, ne želim niti partnerja s katerim bi sklepala neke vrste »kupčijo« ali posel.
Ko se ozremo okoli sebe, kaj opazimo? Vse preveč je »ljubezni« iz koristoljubja, potrebe, občutka varnosti, navade, posedovanja ali vdanosti v usodo ipd. Ljudje ne znajo ljubiti svojega bližnjega, ker ne znajo ljubiti sebe. Drugega lahko imamo radi samo toliko, kot zmoremo imeti radi sebe - nič manj in nič več.


petek, 24. julij 2020

Pogled skozi oči v dušo


»Ljubezen se rodi, živi in umre v očeh!« (William Shakespeare)




Ko zadnjič zatisnemo oči in izdihnemo, se »ljubezen« iz fizičnega telesa seli v astralno telo in od tam potuje naprej z zavestjo duše do zedinjenja z univerzalno zavestjo vsega obstoječega. Če je tako, potem ljubezen nikoli ne »umre« in je Shakespeare ustvaril dokončnost ljubezni Romea in Julije samo na zemeljski ravni. Njuna ljubezen »živi« še naprej, saj ljubezen ni smrtna. Telo dušo izpusti, jo izdihne. Spustiti dušo, pomeni odvezati dušo od telesa. V duši ostajajo odtisnjena naša življenja. Ti vtiski so tako »resnični«, da duša tudi izven telesa ustvarja podobe, kot jih je zavzela v nekem življenju. Fizično telo je umrljivo. Duša preživi vsako iluzijo smrti, saj drugače ne bi bila duša - neumrljivo bistvo/sebstvo človeka.

Prvi del Shakespearovega stavka je vsekakor verodostojen, saj se ljubezen resnično rodi in živi v očeh. Vsak človek nosi v svojem pogledu samega sebe - je kot ogledalo na pogled drugim. Vsak se sestavi ob pogledu na drugega, če v njem prepozna samega sebe.

Imela sem priložnosti »videti« se v očeh dveh - prvič je iz oči lila modrina nebes vse do srca; drugič je iskrenje iz oči, kot bi se zgodil nebesni ognjemet, osvetlil globino moje duše (dvakrat zapovrstjo). 

Dvakratnega rojstva nove ljubezni res nisem pričakovala iz oči, a zgodilo se je … Nepozabni izkušnji! Neskončni in večni ljubezni moje duše.

Dovolj je bilo pet minut, da me je ljubezen osvetlila od nog do glave. Opojnost ljubezni se rodi iz oči.

Veliko sem razmišljala, kako je to mogoče? V kakšnih globinah oči je ta velika skrivnost dejansko skrita? Torej oči niso samo en organ, eno izmed petih čutil! Vanje je stvarno vtkana neka mogočnejša in nepozornemu na videz prikrita resnica. So oči ključ, ki odpira vrata spreminjanju usode?

Ali ste vedeli, da na svetu ni dveh ljudi, ki bi imela identičen odtenek barve oči? Je to zato, ker so oči ogledalo duše? Ali zato pravimo, da lahko nekoga vidimo v dno duše?

Dušam že od nekdaj nadevamo imena za ljudi, ki jih poimenujemo kot »dobra duša«, »zlata duša«, »črna duša«, »živa duša«, »neizpeta duša« … Radi se poistovetimo in rečemo »mirne duše«, »imeti kaj na duši«, »privezati si dušo«, »podpreti si dušo«, »pihniti na dušo«, »zapisati se z dušo«, »predati se z dušo« ipd.

Poseben del kitajske medicine proučuje skozi oči naše zdravje - tudi posameznih organov. Iz šarenice »preberejo« težave fizičnega telesa in celo napovedo morebitne težave v prihodnje, in to samo s tem, da se v oči zazrejo.

Kakorkoli že - moči, ki sijejo iz naših oči, so nepopisne. Bolj kot so čiste, jasne, svetle in žareče, večje so možnosti, da nas s svojo svetlobo ožarijo in posrkajo vase.

Pogled skozi oči ljubezni še nikoli ni ostal neopažen. Duša nas »sili«, da ostane stik duš neprekinjen iz življenja v življenje. Vse dokler ne dozori čas in se ustvarijo pogoji božanskega načrta. Vibracija dveh duš se s stikom iz oči prenese iz nižjih v višje dimenzije, kjer se rojevajo »nove« ljubezni. V sled navedenega se med dušami porajajo ljubezni z lastno integriteto. Njihova skladnost in popolnost je tako celovita, da poraja ljubezen, ki ji pravimo »večna«.


nedelja, 19. julij 2020

ŽIVETI ŽIVLJENJE

Kdor misli, da ga lahko živi brez drugih, se moti. Kdor misli, da drugi ne morejo živeti brez njega, živi še v hujši zmoti.
Kako življenje torej »živeti«?
Izoblikovane so številne prispodobe, kako imenovati te, ki živijo življenje po začrtani poti.
Živeti iz rok v usta.
Živeti kot ptiček na veji.
Živeti na koruzi.
Živeti v oblakih.
Živeti kot pes in mačka.
Živeti kot v filmu.
Živeti kot grof, kot menih, kot kralj ...
Živeti ob kruhu in vodi.
Živeti na veliki nogi.
Živeti na kredo.
Živeti tja v en dan.
Živeti v devetih nebesih.
Živeti bogu za hrbtom.
Živeti kot v raju.
Živeti na robu obupa.
Živeti v senci.
Živeti na sodu smodnika …
Ali se boriti na žive in mrtve?
Kaj nam pride najbolj do živega?
Kdaj smo v resnici najbolj »živi«?
Hja, morda pa smo najbolj živi takrat, ko ljubimo.
Živimo in ljubimo.
In ko ljubimo ne vemo, zakaj ljubimo. Samo živo ljubimo.
Živoljubimo! Živahno pisano izkušamo živost v sebi.
Vem, da beseda »živoljubiti« v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne obstaja, kar pa še ne pomeni, da nekoč ne bo.
Res je, da sem jo skovala s pomočjo žive ljubezni, ki je začela »utripati« v meni, a ker je resnično utripala navdihnjena od življenja samega, nisem imela »izbire«.
Morala sem jo slišati v njenih napevih, videti v očeh drugih in okušati njene posebne sladkosti.
Dobesedno sem jo ovohala v zraku in jo hkrati še otipala z drugimi čuti in občutji.
Njeni številni odtenki v barvah mavrice so poiskali pot v oživljanje še s pisano besedo.
Nekoč bom imela dovolj »dokazov«, da je ljubezen »živ organizem« - energija - ki ozdravi vse »bolezni«: pretekle, sedanje in prihodnje na vseh nivojih doživljanja stvarnosti.
Že zdaj pa lahko osmislim »živoljubiti« z naslednjimi vodili, ki nas bodo zagrabila iz ujetosti, nebogljenosti ali izgubljenosti. Morda pa na koncu najdemo nekaj, česar sploh nismo iskali?
Ko smo v sebi povezani z ljubeznijo, dobimo občutek, da »gradimo« v pravo smer. Izhajali bomo iz prvega vodila, ki pravi, da ljubezen premaga vse.
Drugo vodilo, ki se bo prvemu kmalu pridružilo pravi, da ljubezen zmore vse. Če o tem dvomimo, nam bo pot zagotovo olajšalo tretje vodilo, da je ljubezen vztrajna. Ne gre dvomiti o svojih občutkih, ki ljubezni ne spustijo zlahka.
Ljubezen je vredna vsega, vseh bolečin, trpljenja, žalosti, obupa in ustrahovanj, kajti pride dan, ko spoznamo, da so ti občutki »gola« iluzija, ki nima veliko opraviti z ljubeznijo samo.
Četrtemu vodilu sledi peto, ki pravi, da vsaka ljubezen rodi ljubezen. Na videz se bo to vodilo z marsikom poigralo. S seboj bo nosilo občutke prevare in laži, hlinjenja in poustvarjalo slabo voljo. A tudi to bo minilo!
Takrat bo čas pokazal, da je ljubezen sveta. Tako sveta, da o moči njene svetlobe ne bo več moč dvomiti. Šesto vodilo bo morda verne zavedlo, neverne odvrnilo in bilo najbolj v pomoč tem, ki bodo v moči neskaljene ljubezni neomajno zaupali.
Zadnje ali sedmo vodilo pa bo raznežilo in razorožilo še vse te, ki bodo to dolgo pot osveščanja ljubezni prehodili z »bosimi nogami« in v ključnih trenutkih umaknili iz uvida sebe, kot osebnost.
Tako razgaljeni in predani bodo naredili največ, kar je možno, da bi se izmaknili temi. Temi v notranjosti, ki je bila neviden »sovražnik« ljubezni v blaženosti. Tej najvišji možni obliki sreče v življenju ne moremo dati vrednosti, dokler je ne skusimo. Ko pa jo izkusimo, nimamo nobene želje, da bi jo ovrednotili. Ljubezen v blaženosti bo postala neprecenljiva vrednota in način življenja.
Ko bomo tako počasi in vztrajno sledili kažipotom na zemlji, se bomo enkrat nekje dotaknili neba. Stik z nebom nam bo pokazal razsežnosti, v katere se bomo začeli širiti tudi sami. Slika bo prvotno platno povečala do neskončnosti in celovitost našega obstoja bo dobila novo dimenzijo. Tisočeri delčki bodo našli svojo pravo lego in dopolnjevali naš vsakdan, ko se bomo od začudenja ustavili in vzkliknili: »A tako to deluje!«. »Vav« občutki se bodo vrstili in mi se bomo samo čudili.
(Spomnim se, da sem si včasih mislila: »Aha, tako to gre!« in ob enem pomislila: »Vav - ZDAJ vem!« Še isti dan pa sem lahko doživela še korak naprej, še en »vav« efekt in kmalu spoznala, da je skrb, da bi se ti občutki kdaj končali povsem odveč. Ves čas bodo na dosegu roke, če bom posegala vase z novimi vprašanji in bila v intenzivni želji za novim znanjem. Odgovore bom prejemala v neverjetnih oblikah in na najbolj nenavadne načine. Posledično čudenju ne bo konca in kraja in jaz bom ob teh »vav« občutkih zrasta.)
Zavedanje o pomembnosti bivanja TUKAJ in ZDAJ (v sedanjosti) bomo začeli
vnašati v prakso. Nič več ne bomo namenjali toliko pozornosti preteklosti
in tudi prihodnost bo videti bolj rožnata. Všeč nam bo spoznanje, da s tem presegamo prostor in čas in hkrati postajamo neskončni.
Ti trenutki, sprva sramežljivi in boječi, se bodo počasi začeli srečevati z brezdanjostjo. Sčasoma bodo pridobivali moči in s tem posegli še globlje v doživljanje večnosti življenja. Energija se bo stekala iz vseh koncev in krajev in bo pretočnost samodejno oživljala.
Tej energiji sem nadela ime »živoljuba«, kajti tako polna življenja, bo iz nas prekipevala in se stapljala z življenjem samim. Življenje pa je vse - vesolje, celotno stvarstvo, vsa živa bitja in vsi ljudje na zemlji.
Ko življenje živo ljubimo, smo najbolj »živi«.
Povezujemo se z vsem in z vsakim, a še posebej z dušami, ki so nam bližje. Po navadi so prav to duše, ki nam bodo na poti do stanja ljubezni v blaženosti pomagale do izkušenj do katerih bi se sami stežka dokopali.
Pomoč med dušam ni nekaj, kar se ne da dojeti. »Pogovori« med njimi potekajo na subtilnih nivojih in z osveščanjem pozornosti se tem pogovorom da tudi slediti. Postajali bodo intenzivnejši in na neki ravni celo »otipljivi«. Zdravili bodo naš nezavedni um in ga hrabrili k napredku. Jasno, da so ti procesi nevidni, lahko pa jih občutimo in se s pozornostjo do občutenja povezujemo.
Slabost tega povezovanja je vmešavanje razuma. Le-ta lahko proces tudi popolnoma zaustavi in tako zablokira. V največ primerih se žal zgodi prav to.
A moje upanje je usmerjeno v spodbudo vsem, ki se bodo zmogli vedno znova »pobrati« in nadaljevati od tam, kjer so začasno obtičali. Padci so dovoljeni, da ne rečem zaželeni (vsak posebej izjemno pospeši naš razvoj), obležati je »sramotno«!



nedelja, 12. julij 2020

Zamišljenost v ZAMISEL ...


Vsi smo zamišljevalci svojega življenja. Ali povedano drugače: želimo ga osmisliti skozi zamišljenost - domišljijo.
*

Poskusimo z eno izmed vaj v zamišljanju. Izberimo resnico, da smo v svojem svetu srečni in zadovoljni. Osmislimo si pogled na partnerja, ki je naša boljša in močnejša polovica. Postavimo ga na piedestal občudovanja in spoštovanja. Kaj mislite, kaj se bo zgodilo, ko bo partner začutil, da je v naših očeh občudovan? Posezite v zamišljanju v iskrenost, pomeni pozabite na preteklost, neljube dogodke in oprostite vse »nerodnosti«, storjene iz nevednosti in nerazumevanja »besede« ljubezen.

Vsaj poskusimo! Poglejmo v globino - iz oči v oči - svojega partnerja, primimo ga za roke in dovolimo, da se energije pretakajo. Ne uporabljajmo velikih besed, ker niso potrebne. Samo medsebojno se občutimo. Samo imejmo se/bodimo in poskusimo z očmi vzdrževati ljubeč stik. V tem zamaknjenem stanju dobimo priložnost, da se celostno povežemo skozi oči. Lahko se zgodi, da bo telesi zajela toplina, občutenje neke nove bližine in pripadnosti. Zrcaljenje skozi oči se bo prenašalo po vsem telesu in preplavljalo občutke z nežnostjo in milino. Morda se nam bo zazdelo, da še nikoli nismo prav zares »pogledali« v človeka ob sebi in da je v resnici »nekdo« drug, kot smo to »videli« do zdaj.

Ko na drugega pogledamo z božanskim vidom, v ljudeh vidimo le dobro. Če v drugih iščemo boga, se bodo ti drugi drugače odzivali na nas.

Ko sebi in partnerju dovolimo takšno izkušnjo in se prepustimo, da nas vodi srce se zavedamo, da nam je stal za vratom nekdo, ki je hotel preprečiti to zbliževanje. Nekateri ga imenujejo »ego«, drugi »jaz in moj prav«, tretji »nimaš me dovolj rad«. A v teh trenutkih nihče ne bo imel veljave. Samo odpiranje srca in popolna predaja - na milost in nemilost - lahko prinese olajšanje. In težko pričakovano odrešitev našim notranjim nesoglasjem in vele umnim prepričanjem o pomembnosti »nepomembnosti«.

 Že samo zamišljanje tega stanja nas lahko razoroži in pripelje do odločitve, da bomo ob pravi priložnosti to tudi storili. Zakaj pa ne? Ima kdo pomisleke? Potem je »ego« resnično na delu in dokler mu damo vso veljavo, se v ljubezenskih odnosih načeloma ostaja praznih rok. Dokler nimamo namena popustiti in dopustiti srcu, da na široko odpre svoja vrata, tako dolgo nam bo visel nad glavo meč, ki smo ga na to mesto postavili sami. Nihče nas ne sili trpeti razen nas samih. Osmisliti partnerski odnos je delo dveh src in dveh duš. Še dobro, da ju imamo - to naše skrivno »orožje«. Samo njuni zaslugi se bomo kasneje lahko poklonili, če bomo zmogli zavestno uporabiti njune moči.

»Ego« bo tako izgubil moč in veljavo, naše življenje pa se bo obrnilo na glavo. Namesto obsojanja in dlakocepskega razčlenjevanja preteklih dejanj ali občutkov se bo začel proces iskrenega in sočutnega zbliževanja. Ko se enkrat kolo obrne v drugo smer, gre vse lažje. Samo tehtnica se mora prevesiti in pokazati v smer ljubljenosti. Moč ljubezni bo prevesila občutke iz glave v srce.

Nimamo toliko časa, da bi ga tratili za tako velike neumnosti, kot so laži, pretvarjanja in poneumljanja samega sebe. Pozabiti na svojo osebnost in priklicati povezavo s svojo dušo - pravo in resnično vrednostjo obstoja - se sliši čudno samo tako dolgo, dokler ne poskusimo. Otroci, ki nekje do petega leta še nimajo oblikovane osebnosti, so pristna in čuteča bitja. Kdaj pa kdaj se zazrimo v te nedolžne otroške oči in poskusimo poiskati v njih otroka v sebi. Začudeni bomo, kako preprosto je postati otrok in se čuditi temu, čemur se čudijo otroci. Zakaj ne bi postali spet kdaj pa kdaj otroško razigrani in igrivi? Saj so to osvobajajoči trenutki sreče in čiste radosti. Svet spet pridobi mavrični pogled in privlačnost, kjer se čudeži nizajo smejoč eden za drugim.

Želim vam prijetno popotovanje v notranjost in zamišljanje vsega, kar bi postali, če bi si dovolili. Čarobnost čaka za prvim ovinkom. Pa ne se čuditi, zakaj ste pozabili. Pozabili ste, ker ste vmes obstali in zaspali, misleč, da je to spanje pravičnega. Le kdo je tukaj in zdaj tisti, ki zna presoditi »pravično«? Menim, da samo srce.