sobota, 29. april 2017

ZAGLEDANOST - V KOGA?


Koliko »priložnosti« smo, zaradi zagledanosti vase, v življenju že izgubili?

Morda izgubili niti ni prava beseda. Spregledali, bi lahko rekla!

Koliko priložnosti smo spregledali, ker nismo bili dovolj pozorni kakšen namen, ali sporočilo v resnici nosi človek, ki nam je prekrižal pot?

Zagledanost in zaverovanost vase? Hm, to je zdaj vprašanje!

Seveda ni potrebe, da se to sploh vprašamo. Mirno lahko živimo naprej, saj se niti NE ZAVEDAMO, da je karkoli spolzelo mimo nas …

Prav to pa je zanka, v katero se ujamemo, ker nismo dovolj pozorni.

Res škoda, bo nekdo rekel. Ali pa, drugič se ob srečanju ne bom toliko ukvarjal sam s seboj, temveč bom vso pozornost usmeril na sogovornika. Res ne želim izpustiti še več priložnosti, bo misel tretjega.

Katere priložnosti imam v mislih?

Tiste, v katerih prepoznamo sporočilo, ki nam ga sogovornik namenja, seveda hote ali nehote in s katerim bomo sami dobili priložnost za nov, naslednji korak.

Vsekakor naslednji korak! Če bo to korak naprej ali nazaj, pa je že naša izbira.

Zatorej, pozornost usmerimo vedno na človeka. Ni nujno, da se s čimer koli strinjamo. Saj sploh ne gre za to!

Vrednost sporočila bo enkratna priložnost, da spoznamo pri sebi, kaj nam je bilo namenjeno.

Vrednost sporočila bo nekaj, kar nosi v sebi tudi odgovornost do nas samih.

Super se bere. Vem! A poskusite v praksi. No, to pa ni več tako preprosto. Kajti večina se ob srečanju z drugimi ne ukvarja s sporočilom, ki nam ga ta oseba ali dogodek nosita.

Večina se ukvarja s seboj, s svojim videzom, mislimi od tu in tam, presojanjem ali ocenjevanjem osebe ipd.

Stopiti iz dogodka in biti zgolj njegov opazovalec, brez vnaprej določenega pričakovanja. To je pa v resnici tisto, kar NI «zagledanost vase«.

V tem primeru bo tudi preneseno sporočilo dogodka ali človeka dalo jasen vzgib za sestanek s samim seboj.

Pa se poskusite postaviti izven sebe, ko se s kom pogovarjate in samo bodite sprejemnik informacij, ki bodo v prihodnje zagotovo koristne.

V tej ali drugačni obliki boste v njih prepoznali sebe in ozavestili njihov pomen.


Vedno je pomen globlji in širši, kot se to zdi na prvi pogled.

Hm, pogled?

Da! Človeka samo glejte v oči. Že v očeh boste prebrali sporočilo, pa četudi ne bo izgovorjena niti ena sama beseda.

ZAGLEDANOST!

Ne zagledanost vase, temveč v človeka pred seboj.

To je odgovor.


Pisarka Simona & Simon


petek, 28. april 2017

AVTENTIČNA MOČ (Moški – kot ga čutim v sebi)

Moški, ki prejema od svoje družice njeno avtentično moč, srka njeno
žensko naravo in opojne vonje. Ljubi njeno bit, ji je predan in je ne
zapušča. Vedno bo iskal ljubezen pred vsem ostalim. Enako kot ženska
bo hrepenel po objemu, ki mu bo prinesel zadoščenje na več ravneh. Ne
bo razmišljal, da obstaja drugje nekaj več, ker bo vedel, da ne more najti
ničesar VEČ.

Njegov ženski del narave, ga bo povezal z ljubeznijo, po kateri hrepeni
tudi vsak moški. Najmočnejši moški hoče čutiti ta ljubezenski objem. Ta
bo v njem vzbudil močan nagon po varovanju svoje ženske in v skrbi za
vso družino. Takrat mu bo na prvem mestu vodenje otrok in materialno
varstvo družine. Vlival bo vso svojo moč v ta odnos, ko bo vedel, da je
ljubljen.

Tista ženska, ki bo čutila do svojega moškega predanost in pripadnost
in bo ljubila svojega moškega z vsem srcem in z vso svojo dušo, ne bo
prepuščena sama sebi. Lahko bo čutila zaslombo in vedela, kdaj temu
ne bo več tako.

Ko moški začuti, da ga ženska zapušča v mislih in to kaže v dejanjih
nezavedno, se bo prebudil prestrašeni del njega. Takrat bo začutil
potrebo, da pridobi zunanjo moč ali potrditev in bo naredil vse, da ji s
tem dokaže svojo ljubezen. Vendar to zahteva napor, ki lahko presega
njegove moči. Ko izgubi tisti varni objem, ki mu ga lahko ponudi le
njegova ženska, bo usmeril svoj pogled na druge.

Žal je to že čas, ko izgubljata oba. Varen in miren pristan se zamaje,
kajti potreba po dokazovanju v zunanjem svetu ga bo od svoje ženske
odtujila. Svojo željo po pripadnosti bo iskal med prijatelji, kasneje tudi
pri drugih ženskah.

Vendar bo v njem ves čas tlel ogenj in želja najti takšno, ki bi ga videla v
luči ljubezni in ne kot seksualen osebek. Vedel bo, če bo seveda pravi
avtentičen moški, da ga lahko spet pomiri samo ljubezen, ki bo prišla iz
srca in želje po »biti ljubljen« do vsake svoje najskrivnejše misli.

Nekateri bodo ostali pri svoji prvotni družini in čakali, da najdejo, kar
skrivaj iščejo. 

Drugi bodo svojo družino zapustili že prej. Na zunaj bodo
zanjo še naprej skrbeli, ker njihov primarni občutek za varovanje družine
ne bo pojenjal, le v ljubezenski pesmi s svojo družico so se izgubili.

Kaj bodo storili, če ne bodo našli svoje muze? Lahko bodo nemočni in
podlegli trenutnim zadovoljitvam, kot so goli seks, igre na srečo, pijača
in dolga druženja s prijatelji.

Ampak nič jih ne bo zadovoljilo.

Ker enako kot ženska iščejo zgolj in samo sprejetost in občutek, da se
lahko predajo svoji ljubezni. 

Želijo si ljubiti in biti ljubljeni, enako kot vse
ženske. 

Ni razlik, ki bi njihovo naravo tako daleč ločevala od ženske.

Kajti vse duše tega sveta želijo le eno.

Biti ljubljene in predane druga drugi od semena do zrele bilke.

Od prve korenine do zadnje, najšibkejše veje.

Avtor plakata: Aleš Boškoski


Zgodba iz knjige: 

VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA

Avtorica: Simona Babič
Leto izdaje 2015


sreda, 26. april 2017

KO SE ZGODI PLES

Bila so leta in bile so pomladi …, DA, BILA SEM DEL NJIH, a koliko sem se sploh zavedala, da so tukaj in zdaj?

Kolikokrat sem bila ujeta v film, ki ga je vrtel nekdo drug in ne film, v katerem bi bila sama »glavna igralka« v vlogi svojega življenja?

Ne spomnim se veliko teh, ker sem hitela med dnevi in opravki v njih in bila vpeta v dogodke, za katere sem menila, da so moji.

Se je kaj spremenilo? Sem morda pridobila nekaj te modrosti, ko sem lahko jaz ustvarjalka dogodka, ki se mi ponuja? Ko sem lahko VSE? Tudi scenaristka, oblikovalka, stilistka in svetovalka sama sebi. In kaj bi svetovala sama sebi, če bi bila svetovalna agencija, ki jo vodim sama? Hm, daj odgovori si!

Ni lepših trenutkov, ki se prepuščam in se vprašam: »Kaj bo naslednje? In še naslednje, kar me čaka tukaj in zdaj?!«

Predana toku, saj plavati proti njemu res nima smisla. Boriti se s kom? Z naravnimi zakoni? Pa kaj še?

Če teče reka proti jugu, zakaj bi na vsak način hotela na sever? A ni lepšega trenutka, ko popustim vse napetosti in vsa pričakovanja, kako bi moralo biti, da bi bila zadovoljna ter samo z zadovoljstvom in pozornostjo spremljam prastaro modrost popuščanja. Popustiti trenutku, da me popelje tja, kjer sem najraje in kjer sem srečna.

Zakaj mislim, da se sreča skriva za vogalom in jo bom morda lahko ujela, če bom skrbno izbirala svoje korake? Kaj niso koraki, ki popuščajo …, ki so spontani, sproščeni in prepuščeni gibanju mojega telesa, najbolj mehki in neprisiljeni?

Ko se zgodi ples. Med tem, ko samo hodim, v resnici lahko plešem. Z občutkom lahkotnosti in vitkosti v gibih mojega telesa. Telo uživa, ko ga ne silim v napeto držo in ko mu ne ukazujem, kam in kako mora stopiti, temveč mu dovolim, da drsi … kaj drsi? Lebdi v svojem naravnem tempu v udobnih in mehkih čeveljčkih.

Prav ta občutek, ko vem, da sem prisotna v trenutku svojega koraka, me nagradi z izjemnim zadovoljstvom. Pokukam med eno in drugo mislijo, ki se suče samodejno, še proti nebu in se zahvalim, da ga občutim. Zdaj in tukaj mi je lepo.

Ne vem, kako bo ob naslednjem koraku. Kako pa naj vem? Pretekli korak je za menoj in ni več pomemben. Ampak prav ta, v katerem sem zdaj, pa je v resnici tukaj.

Če se znajde ob mojem koraku še kdo, ga prijazno pozdravim, saj se zavedam, da ni naključno.

Opazujem, kaj mi ima namen sporočiti, ko pa se je vendar znašel prav ob meni. 

Zagotovo ima srečanje svoj namen. Vedno ga ima, samo sporočilo, ki mi ga prinaša moram prepoznati.

In prav vsak mi nekaj sporoča. Nekdo se mi približa prijazno, drugega zmedem, tretji se dela, da me ne vidi, četrti je zazrt sam vase, peti se mi smehlja in tudi reče, kar pač reče …

A vsak mi pove točno to, kar je zame tisti hip pomembno.

Ni slabo, biti pozoren na vse, kar se dogaja okoli tebe. Tako lahko zaznavaš ob tem svoje občutke.

In jasno vleče me v tisto smer, kjer se dobro počutim. Kjer se počutim odlično, tam je moje mesto.

Med ljudi, kraje in dogodke, kjer se z lahkoto premikam, kjer ni temnih senc in lukenj, v katere bi padla.

Pa se lahko premikam svobodno skozi prostor in čas ter popuščam nadzorniku ali žrtvi v sebi?

Da, če se le zavedam, da lahko srečam v vsakem in v vsem le to, kar že sama nosim v sebi.



DRUGI JE ODRAZ TEGA, 

KAR TI NOSIŠ V SEBI.



Z ljubeznijo

Pisarka Simona & Simon

ponedeljek, 24. april 2017

ŠE ENO VESOLJE



Pravijo …, da je vesolje neskončno in da obstaja neskončno število vzporednih vesolj … Pravijo ...

Morda JE eno teh zelo skrivnostnih vesolj VESOLJE, v katerega pogledu se lahko naključno znajdemo in najdemo.

Hitečim in begajočim očem so ta vesolja prikrita, ker si časa za vpogled v globino ne vzamejo niti za tren.

A po navadi je dovolj samo en pogled v ocean, ki vas posrka vase kot vrtinec.

Potopljeni, se znajdete v neskončnem tresljaju, pa čeprav samo za delček trenutka.

Zato pa pravijo, da obstajajo oči, katerih pogleda zlepa ne pozabite. Dobesedno ostanete ujeti v vesolju drugega pogleda.

Ob tem vas v stotinki sekunde prežarči, postane nekaj tako domače, toplo in ljubeče, da vas začudenje in zaneseno stanje ne zapustita še lep čas.

Oblije vas nezavedno spoznanje, da ste v tem vesolju nekoč že obstajali, bili del te stvarnosti … enkrat, morda večkrat. Del tega vesolja, najdenega v poblisku oči.

V trenutku se zaiskri tisoče sonc, da pogled celo umaknete pred zaslepljujočim iskrenjem.

In začutite: »Tu sem že bil/a.«

Bil/a del tega vesolja v tem človeku. Občutek, kot vtisek poneseš naprej, s seboj …

Kasneje se vprašaš: »Le kaj je to bilo?«


»Kaj sem v resnici videl v očeh tega človeka?«

»SEBE za kratki delček večnosti?«

Pozornost ujeta v mrežo vesolja.

»Da, poznam te! Vem, da si me spoznal tudi ti.«

»In glej! Ponovno sva skupaj.«

»Tukaj! In zdaj!«


»Povezana v ENO vesolje!« 

Seveda! To se je že zgodilo ...


Pisarka Simona @ Simon


sreda, 19. april 2017

Povej, kako se počutiš?


»Jezik Ljubezni ni nujno razumeti, veliko lepše ga je doživeti.«
(Simonca pregovor)




Samo to Si povej, kako se počutiš, ko se odločiš,

  • ·        kako boš ravnal
  • ·        kaj boš rekel
  • ·        koga boš razveselil
  • ·        koga boš »spravil« v zadrego
  • ·        … nekoga užaliti
  • ·        da se boš nasmehnil
  • ·        da si sovražen
  • ·        SAMO LJUBITI
  • ·        sejati prijaznost …


Kaj bi še naštevala … sam si dopolni seznam!

Ampak ob vsem tem pa najprej povej sebi, KAKO SE BOŠ OB SVOJEM RAVNANJU POČUTIL TI.

Tvoji občutki ne bodo lagali. Povedali ti bodo ali si ravnal pravilno, dobro in v skladu s samim seboj.

Samo tvoji občutki ti bodo pokazali kristalno čisto sliko tebe samega.

Zatorej! Ne pozabi NA SEBE. Privošči si dobro počutje. Zase izbiraj najboljše občutke.

Karkoli boš izbiral in izbral zase, bo vedno samo tvoje. Vedno boš ti tisti, ki si bo povedal, kako se želiš počutiti.

Si videl. Krog se je sklenil. Kar boš dajal, boš v resnici vedno in povsod najprej dal sebi.

Saj res! Zakaj torej ne bi dal najprej sebi … VSE DOBRO.

Ne pozabi. V resnici je VSE odvisno od tebe.

Imaš še kakšen razlog, da se ne bi dobro počutil in imel rad?

Boš videl … na koncu ti ne bo hudega, saj te bodo imeli radi tudi drugi.

Še čudil se boš, kako malo je v resnici potrebno storiti ZA SVOJE DOBRO POČUTJE.


V želji, da bi se počutil odlično in zase izbiral VSE NAJBOLJŠE,

Pisarka Simona & Simon


ponedeljek, 17. april 2017

ZAJČKA DVA



Obstaja še kje večja sreča,
kot zajčka dva, ki sta objeta …




V jutranji rosi sta priskakljala
in me navsezgodaj obdarovala.




Zajčka dva za Veliko noč,
ki sta čez dan v veliko mi pomoč.




Postala sta del mojega vsakdana,
Velikemu prijateljstvu predana.




Poljubljam Ljubezni milje ...
zahvalim se za vse obilje.




Obstaja še kje večja sreča,

kot zajčka dva, ki sta objeta …


nedelja, 16. april 2017

NE VEM, NE VEM ...


Ne vem, ne vem, kako se temu reče,

vem le, da ko se prepustim, skozme steče.

Ja …
Je, kot bi gledal polje maka, morda rož'ce sredi sadovnjaka.

Ali pa kot travnik, ves prostran, ko sedeš vanj
in oko se ti zazre med cvetke živahno pisane …


Povej! Si gledal kdaj tako, kar tja 'v en dan',

svoje skrbi obesil na en tram, bil slutnji ves predan … 
Občutil žarek povsod tam, navidezno pretkan,


kjer Sonce sveto, telo ogreto, zmehča še dlan,

spolzi skozi gnetljivo in tako zelo minljivo …
In vendar prav fizičen svet pomaga, da objem prevaga


ustvarit to svilnato meglico, v ljubezensko resnico.

Med cvetove s cveti, temi barvnimi prepleti,
obema nudi mesto. Obroč v ljubezen zroč.


Nastavim se, prepuščena, kot voda se razlezem,

med neskončne vrtove svoje občutke vprežem.
Sem še Jaz Jaz ali si Ti Jaz? Nobeden nima svoj dokaz.


Sva en drobižek, predroban, vsak dan tu in tam …

Ko me je preveč, prideš Ti, takrat izginjam Jaz …
Saj gledam! Vendar mene več ni, ni … sva vse tri …


Povezana v tri sredice … Midva, Ti, Jaz … tri resnice.

Ne vem, ne vem, kako se temu reče,

vem le, da če se prepustim, skozme steče.



Pisarka Simona Simonu





petek, 14. april 2017

13. april 2017 ali 5. korak do cilja - PREPUŠČANJE

Dragi moji bralci!

Preden vas popeljem k PREPUŠČANJU ali 5. koraku do CILJA, vam enostavno moram predstaviti včerajšnji dogodek v Dvorjanah. 

Dogodek z naslovom: 
PREDSTAVITEV KNJIG: VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA in Ljubezen@izbiraj.Si?

Poudarila bom nekaj utrinkov, ki so bili svojevrstni in drugačni od vseh dosedanjih.

Bila sem vsa na trnih ali mi bo uspelo ob pravem času pripraviti program, saj mi služba in ostali projekti te dni vzamejo veliko časa. 

K sami predstavitvi vedno pristopam na izviren način, kajti izkušnje mi narekujejo, da se je v neki točki treba PREPUSTITI. Kraju, ljudem in njihovemu odzivu.

Tokrat sem se dobesedno PREPUSTILA in glej, kaj je sledilo ...


Še prej pa vprašanje: "Ali si se že kdaj udeležil kakšnega podobnega dogodka?"

Če si se, potem ti je znano, kako takšne prireditve po navadi potekajo. Zbrani poslušajo ustvarjalca svojega knjižnega dela, ki ga le-ta predstavlja samostojno ali v družbi moderatorja.

Samogovoru ali dialogu sledi na koncu neuradno druženje in vsi, ki si jih s predstavitvijo pritegnil, pristopijo k tebi, kaj povprašajo in se morebiti odločijo za nakup knjige. Načeloma pa vprašanj ali mnenj med samim dogodkom ni.

Kako je bilo tokrat? 

Po svojem uvodnem govoru sem pristopila k "igri". Ugotovila sem namreč, da lahko s tem pristopom obiskovalce ustvarjalno pritegnem k sodelovanju.

"Igra" je del besedila, ki je zapisan tudi v sami knjigi Ljubezen@izbiraj.Si? in, je na tem mestu nikakor nimam namena razkriti.

Vsi, ki se bodo v prihodnosti odločili, da se mi na predstavitvah pridružijo, jo bodo doživeli. 

Najverjetneje je "TA IGRA" moj adut, ki mi je zagotovil, da se prav nihče ne dolgočasi. Še več! Včeraj mi je uspelo našo skupino, ki res da ni bila velika, povezati v celoto.

Ga ni bilo, ki ne bi želel sodelovati in ga ni bilo, ki ne bi ob druženju povedal tudi kakšnega dela zgodbe iz svojega življenja.

Bila sem navdušena nad odprtostjo in iskrenostjo, ki je bila rezultat moje iskrivosti. Na koncu so govorili že vsi vpreko, kot bi želeli pohiteti, da ne pozabijo, kar so imeli v mislih, da povedo na glas.

V posebno veselje mi je bilo, da sem med obiskovalci imela tudi gosta, ki je najverjetneje podobnih let kot moj oče. Ko smo imeli v delu temo: "Kaj nam ljudem predstavlja varnost?", je modro povedal: "Varnost je sreča. Varnost je tudi imeti ob sebi človeka, ki mu lahko zaupaš."  

In prav to so besede, ki jih mnogo ljudi ne bo razumelo ali vzelo za svoje. Kajti sreča ni velik kup denarja na bančnem računu, vila na morju ali drag avto v garaži. Varnosti v materialnih dobrinah ni. Danes so, jutri jih več ni. Tega, kar pa nosimo v sebi, nam nihče nikdar ne more vzeti.

Sreča je v tebi. Če jo občutiš, jo imaš. Če jo iščeš povsod drugje, samo ne pri sebi, potem je tudi nikoli ne boš našel.

Res pa je tudi, da je velika sreča imeti v življenju človeka, ali celo več ljudi, s katerimi si lahko zaupljiv in te ni strah biti to, kar si. Ki jim lahko zaupaš tudi najbolj skrite in najbolj nore misli, pa te ne bodo ocenjevali in presojali, temveč te bodo zmogli sprejeti in imeti rade točno takšnega, kot si.

Da, to je zares velika sreča.

*

Ker sem izgubila občutek za čas in ker takšne predstavitve po navadi trajajo eno šolsko uro, saj je vzdrževanje pozornosti dlje časa skoraj nemogoče, sem se začudila ob bežnem pogledu na uro. 

Ugotovila sem, da vodim predstavitev že uro in pol in da se moji obiskovalci še niso prav nič utrudili.
Ko sem zaključila z uradnim delom so prav vsi udeleženci ostali še nadaljnjo debelo uro in se PREPUŠČALI sproščenemu pogovoru.

*
Kot ste morda zaznali, sem vas tako mimogrede popeljala k 5. koraku do cilja, to je PREPUŠČANJU.

Ko se v življenju odločimo, da ni nujno, da vse poteka po točno določenem scenariju in pričakovanjih, ko si preprosto dovolimo, da smo, kar smo ... se začnejo dogajati čudeži.

Ljudje se odprejo drug drugemu, zavore popustijo, na plano pa privre prisrčnost, iskrenost in obilo dobre volje.

*
Da! Načinov predstavitve knjig je mnogo. Kako sem to izkusila sama na svoji koži, pa bo morda tema, ki se je bom lotila v kateri kasnejših objav.

Kajti vedite. Eno je pisati in pisanje je osamitveno delo, ki prinaša svojevrstne občutke radosti. Stati pred ljudmi in svoje delo predstaviti, to pa je že čisto druga pesem.

Kdor ni vajen javnega nastopa, kot to do nedavnega nisem bila niti sama, so začetni koraki izjemno težki in utrudljivi. 

Zato sem se odločila, da bom tudi te enkratne izkušnje v prihodnosti podelila z vami.

Z ljubeznijo,

Pisarka Simona & Simon


torek, 11. april 2017

4. korak do cilja – SPOZNANJE


SPOZNANJA v našem življenju se dogajajo tekoče, dnevno … kar tako mimogrede, medtem ko hodimo po svetu. Ob spoznanjih pa rastemo in zorimo ter postajamo modrejši.

No, tako vsaj, naj bi bilo. Če pa je resnično tako, pa je odvisno od nas samih in POZORNOSTI.

Koliko globine in pretanjenosti je v tej besedi pozornost, bodo vedeli vsi, ki so Mojstri samega sebe.

Bolj, kot bomo pozorni, več bomo izvedeli o sebi.

S tehniko pozornosti se boste naučili, da ne zavijete v preteklost ali, da vas ves čas ne odnaša v prihodnost. Temveč, da se istovetite samo s tem trenutkom in ostajate v pozornosti, kaj je pred vami.

Na ta način se bodo najhitreje odvijala vsa mala, velika in tudi zelo vznemirljiva nova SPOZNANJA.

Ob tem boste bivali, se družili in naključno srečevali z mnogo ljudmi. Vsi ti ljudje si bodo o vas ustvarjali neko »sliko« in mnenje.

Nekateri bodo o njej molčali, drugi vam bodo pokazali ogledalo, tretji bodo o vas vedeli več kot vi sami o sebi (teh se je treba celo bati … hehe …), četrti vam bodo dobronamerno svetovali, peti vas bodo dvigovali, itd.

Spoznanja, ki jih boste ob tem prejeli o sebi, naj bodo resnično vaša. To pomeni, da so usklajena z vašo bitjo, ne glede na to, kdo jih je izrekel. Ko nič ne počnete proti sebi, ste polni dobrih občutkov. Vaši občutki, naj bodo vaš kompas.

Ker pa smo vsi samo ljudje, se velikokrat »obesimo« na neke besede, ki jih je nekdo izrekel in so bile namenjene nam, osebno.

Na primer, nekdo vam reče, ker se že več dni niste obrili: »Ti si pa postal na pogled res zanemarjen!« Te besede se vas dotaknejo in potem jih žvečite, ob tem pa izgubljate čas. Vi veste, zakaj niste obriti in ne glede na to, kaj vam, kdo v zvezi s tem »pridiga«, ni razloga, da vas to potre. A velikokrat se zgodi, da o besedah »na svoj račun« premlevamo vse preveč časa.

Seveda je ta primer skrajno banalen.

Vsi vemo, da imajo besede veliko moč, sploh, če nam jih izreče človek, ki ga spoštujemo in imamo radi. Kako neskončno nas lahko ranijo, povzdignejo, osrečijo, pobijejo ipd. … ima zagotovo vsak kakšno izkušnjo.

Kaj hočem povedati? NIKOLI ne vzemite besed, ki vam jih nekdo reče, dobesedno, »zdravo za gotovo«, kajti:

Mogoče ni tako mislil, kot ste vi slišali;
Vaše izkušnje so samo vaše, nihče jih nikoli ne bo v celoti razumel;
Nasvet, ki vam ga, da nekdo, ki nima prav te, vaše izkušnje, pretežkajte in premislite, če je v skladu z vami;
Če ni, ga čim prej pozabite, če je, ga koristno uporabite.

ŠE EN BANALEN PRIMER IZ ŽIVLJENJA:

Že nekaj let raziskujem vse vrste in oblike naravnega zdravljenja. Začela sem z alternativno metodo Ponovna povezava, šla naprej v znanje Reikija in še nekaj drugih tehnik, ki so predvsem temelj za samozdravljenje. Ne sprejemam samo določene tehnike zdravljenja. Menim, da so lahko vse dobre, če je »dober« človek, ki jih izvaja in če je njegov namen v skladu z zakoni narave.

Nekoč sem bila na neuradni delavnici, pri naravnem zdravilcu, ki me je ob odhodu pospremil z besedami: »Ti ne boš nikoli naravna zdravilka!«

Ko sem odšla, sem si mislila, ta človek bo že vedel. Če kdo, pa bo ta vedel! Nad izjavo sicer nisem bila navdušena, vendar sem jo takrat vzela »resno«.

Po premisleku pa sem sklenila, da »eno« mnenje zame ne šteje. Izkušenj z "enim" mnenjem, ki zna biti subjektivno, sem imela že kar nekaj.

Kakorkoli že, če ta izjava drži, bo pokazal čas, sem si mislila. Sicer pa sem vedno manj pozornosti polagala na mnenje »avtoritete«, ki mi ni predstavljala vzgleda in vzorca, po katerem bi želela delovati tudi sama.

Tako je mineval čas, in našli so se ljudje, ki so imeli drugačen pogled na moje skrite talente.  

Sčasoma sem, »Hvala Bogu«, tudi sama prišla do številnih novih spoznanj in ob tem dobila izkušnjo, da NIHČE NE MORE VEDETI, KAJ VSE SE V RESNICI SKRIVA V NAS. To lahko šele ob veliki meri pozornosti in iskrenosti do sebe spoznava vsak sam. Proces, ki mu ni konca …

Zato si samo pozorno in iskreno prisluhnimo in odgovori, ki jih bomo prejeli, bodo najbližje resnici.

Kako prepoznati človeka, ki ima naravne sposobnosti zdravljenja in ki v življenje vključuje močno intuicijo ter komunikacijo z višjimi stanji zavesti, vam za oris podajam 9 najbolj močnih in prepoznavnih znakov.

Pred tem pa poudarjam, vsak človek ima sposobnost samozdravljenja.

  • Občutek in želja dvigovanja svoje frekvence in želja pomagati drugim pri spremembah in dvigu zavesti.
  • Doživetje težke preizkušnje ali iniciacije, ki so potrebne na poti razvoja. Lahko je to bolezen nasilje, izkoriščanje, težavni odnosi, izkušnja bližine smrti …, ki v nas prebudi speče zdraviteljske sposobnosti.
  • Navidezna zaprtost, »biti zazrt vase«, a v resnici je to samota, ki polni baterije.
  • Se izjemno dobro počuti v naravi, ko zaživi in oživi ob vseh šepetalcih … drevesih, pticah, rekah, morjih in gorah …, skratka »obožuje« čas, ki ga preživlja v naravi.
  • Je občutljiv oziroma občuti stvari, ki jih drugi ne. Občutljivost je v tem primeru dar, ki omogoča zaznavanje globlje, višje, širše …
  • Duhoven klic v bran naravi in nasploh vsemu živemu.
  • Ideje, vizije, ki pridejo iz višjih stanj skozi zavest … takrat, ko se poraja neverjetna ustvarjalnost.
  • Pojavijo se jasna »sporočila«, moči zdravljenja z besedo, zvokom, dotikom …
  • Občutek, da ne veš h komu ali čemu sploh spadaš. Pač samo si …


Z ljubeznijo Pisarka Simona & Simon




nedelja, 09. april 2017

3. korak do cilja – SHRANJEVANJE

Velikokrat srečamo usodo prav na poti,
ki smo si jo izbrali, da bi se ji izognili. 

La FONTAINE


Shranjevanje obstoja v, vedno znova, samo en sam, samcat trenutek. Zdaj. In spet, zdaj. In ponovno, zdaj. Samo ta trenutek je vreden »shranjevanja«.

In vsak naslednji trenutek bo služil svojemu NAMENU in mi ga bomo UPORABILI pri uresničevanju na poti do cilja.

Če »ta trenutek« povežem s svojo usodo, kje sem? Ali drži, da kar mi je namenjeno, mi je namenjeno? Je to moja usoda? Mi je usojena?

Včasih se sprašujem vse mogoče. Tudi o usodi. Kaj je v njej »shranjeno«?

Koliko modrosti se skriva v pregovorih, povezanih z njo.

*
Usoda vodi tistega, ki ji sledi, in vleče tistega, ki se ji upira. (Plutarh)


Če drži, kar sem prebirala o usodi, lahko človek s svojim delovanjem in vplivanjem spremeni največ 70 % svoje usode. Kdo ali kaj nam kroji preostanek? Ali morda še večji delež?

*
Usoda je kot kameleon: prenaša, da se otrok z njim zabava, dokler ne spremeni barve na veji. (malgaški pregovor)


Ali res obstaja dogovor z našo dušo, ki je pred utelešenjem sprejela svoje poslanstvo in ga na Zemlji želi uresničiti? 

Ali je možno, da je duša tekom življenja spregledala svoj namen obstoja? 

Kaj smo se prišli naučit in osvojiti?

Se v naših življenjih na koncu koncev vse uravnovesi in izpolnimo svoje poslanstvo?

Je v našem življenju uravnoteženo dajanje in prejemanje dobrega in slabega? 

Prejme vsak v naprej določeno merico tega in onega?

Zakaj se nam dogaja, da ko nekaj vemo, vemo? 

In nas težko kdorkoli prepriča, da ni tako. 

Kje je to, kar vemo shranjeno? 

Ali je torej res, da je usoda nekje »zapisana«?

Ta 3. korak, središče 5. korakov, se dejansko najbolj prepleta z drugimi in pušča veliko odprtih vrat, veliko možnosti sledenju usode. Po občutku ali po »zapisu«?

Tudi meni ta razmislek predstavlja vznemirljivo uganko, s katero se kdaj pa kdaj poigram?

»Zapisana« ali shranjena usoda, ki bo udejanjila naš namen, ga uporabila za dosego cilja, ki smo si ga »nekoč« sami izbrali, nas vodi do zaupanja, da delujemo v pravo smer. 

Zato … je najbolje, da se ji v nekem pogledu prepustimo. Prepustimo valu življenja in sprejmemo, kar nas vzvalovi.

Usoda! Ali se tudi ti kdaj vprašaš, zakaj živiš, kot živiš? Zakaj si se rodil prav v tem okolju in tem staršem?

Zakaj se učiš prav te »lekcije«, ki bi jo velikokrat želel celo zamenjati s kakšno drugo, morda manj zahtevno?

Koliko usode, ljubezni in življenja je zares zapisanega v zvezdah?


Pisarka Simona & Simon