četrtek, 29. september 2016

ČUDEŽI SE DOGAJAJO! (I. del)

Obožujem zgodbe!

Iz njih se vedno kaj naučim ali pa me popeljejo k osebnemu razmisleku, zato si predstavljam, da vam bo današnja zgodba še posebej všeč.

Govori namreč o »čudežih«!
 Ali natančneje, o enem izmed čudežev življenja, ki sem si ga priklicala sama.

Torej, tako se je zgodilo …

Živeli smo v stolpnici, v osmem nadstropju. Jaz, moja dva otroka in hrček Kepko.

A vedela sem, da tukaj ne bom živela do konca svojih dni. Našla bom pot in način, da grem živet ven iz centra mesta, nekam na obrobje …, nekam …
***
Bilo je čudovito poletje in s svojima otrokoma sem šotorila nekje ob morju. Naš začasni dom je bil šotor – iglu, velik 2 x 2 metra.

Si predstavljate, kako velika ljubezen mora prevevati človekovo dušo, da preživi počitniške noči na tako omejenem prostorčku? Čez dan je bil ves svet naš, ponoči pa smo se stisnili drug k drugemu. Res pa je, da smo vsi trije bolj vitke postave. Deževne ure smo prevetrili v skupnih prostorih in si pripovedovali zgodbe.

Moja otroka sta otroka narave in svobode in to, da se bomo nekega dne preselili iz mesta bližje k naravi, so bile sanje vseh treh.
***
Lepega dne sem plavala v morju, pogledovala proti gorskemu grebenu in sanjarila …

… pred očmi sem si naslikala majhno hiško z veliko sončno teraso, koščkom zemlje, ob gozdu, v bližini travnika, morda še ob vodi in na majhnem hribu, kjer je veliko sonca …, na zemljici sem sadila svoje prvo drevo, razporejala grmičke, zasadila goreče rdečo vrtnico in še kaj … prestavljala korita z rožami, zelišči …

… sanjsko lepa rumena hiška s pritličjem, kjer je vse odprto, mansarda, kjer ima vsak svojo sobico in veliko kopalnico z veselimi barvami …
***
Sedaj pa ti človek, ki sem te popeljala v te sanje na široko odpri oči in »poglej«!

Natanko čez eno leto, tako rekoč na istem koščku obale, ko smo bili ponovno na poletnih počitnicah, v istem šotoru 2 x 2 metra, sem lepega dne plavala v morju …

In sedaj si v svoji glavi naslikaj prizor …

… ženska plava v morju, prsno, hrbtno, žabico, mrtvaka … in se ob enem smeji, "kaj smeji?", kriči od radosti, vznemirjenja in sreče … pleše po vodi, dela piruete, skače iz vode kot delfin …, da to sem bila jaz!

Kajti uspelo mi je! Uspelo nam je. Pred nekaj dnevi smo se preselili v točno takšno hiško, »kaj takšno?«, veliko lepšo, kot sem jo natanko pred enim letom na istem mestu vizualizirala …

Si lahko to sploh predstavljaš? V enem samem letu sem materializirala svoje sanje?

Še eno, ne tako zanemarljivo podrobnost vam zaupam. Ko sem po intenzivnem mesecu vizualizacije našla primerno mesto in kraj prihodnjega domovanja, tam ni bilo še niti duha ne sluha o kakšni novi hiški, ki je kasneje zrasla tako rekoč čez noč!

In to še ni vse! Ne si domišljati: »Lahko tebi, zagotovo si imela denar!« Motiš se dragi bralec. Razen stanovanja v bloku sem bila praznih rok.
***
No, sedaj pa povej, če to ni čudežno!

Vem, zanima te še kup podrobnosti, kako je to možno, na kakšen način uresničljivo … in morda ti bom lepega dne zaupala še to!

Ampak za danes bodi dovolj! O čudežih bom še pisala. Kajti trdno sem odločena, da ti vlijem vero, voljo in zaupanje v moč vizualizacije, čistega namena, prežetega z veliko mero ljubezni …, da je vse možno!

Vedi, da mi boš po vseh življenjskih izkušnjah in doživetjih zelo, zelo težko dokazal, da se motim.

Ponavljam! Vse je možno. Samo ti si tisti, ki si moraš to voljo, moč, vero in zaupanje podariti.

Danes vem! Čudeži se dogajajo. Le paziti moram, kaj si zaželim … hehe …, ker na koncu to tudi dobim.

In hkrati se sprašujem: »Če je uspelo meni, zakaj pri svetem Bogu, ne bi tudi tebi?«

Zamisli si željo. Oblikuj jo do potankosti, vseh podrobnosti. Naslikaj si jo pred oči, kot da je že izpolnjena, da je tukaj. Vidiš jo! Čutiš, tipaš, slišiš … počni to neki nedoločen čas in pokazala se bo pot ali več možnih poti do uresničitve.

In tako je z vsemi željami, majhnimi ali velikimi, materialnimi ali duhovnimi, poslovnimi ali povezanimi s čimerkoli.

Seveda boš vmes za izpolnitev svoje želje, še posebej, če bo »večjih« razsežnosti, moral pošteno poprijeti za delo. Morda se ti bodo, kdaj pa kdaj tudi zamajala tla in na trenutke ne boš vedel, ali boš zmogel, ali si na pravi poti!?!

Ampak saj si izpolnitev želje vendar zelo želiš. Zanjo si pripravljen res veliko narediti.

Torej, nič ne more biti pretežko, da bi se ustavil na pol poti … pa saj se niti več ne boš mogel, niti hotel.

Vrtinec, ki te bo zajel in te potegnil v tok dogodkov, bo tako močan, da se boš v njem odvrtel do konca. In takrat bo pred teboj HOKUS – POKUS »stala« izpolnjena želja!

-         - se nadaljuje -





Ni komentarjev:

Objavite komentar