nedelja, 29. julij 2018

V SLUŽBI LJUBEZNI

KO SEM OSVETLJENA S SVETLOBO SONCA, STOPIM IZ SENCE ... 


Polje zavesti se spreminja s spreminjanjem naših zaznav. Bolj, kot smo občutljivi (senzibilni), jasneje te spremembe občutimo. Vse pa se dogaja s pomočjo notranjih zaznav v obliki uvidov.

VSE je v nas in vse nam služi po izboru zavesti oziroma lastnega zavedanja. 

Odgovorov, ki si jih zastavljamo, ni moč izsiliti. Prejmemo jih, ko smo nanje pripravljeni. Čudno se "sliši" - ampak, dokler jih nismo v stanju ozavestiti, jih dojemamo popačeno ali izkrivljeno.

Zavest vodi v polje resnice - to je svetlobe. Resnica ni to, kar vidimo ali dojemamo s čutili - to je samo naša iluzija o "resnici".

Kako se najhitreje premikati do novih stičišč, kjer se srečajo spoznanja?

Presenečenje sledi, ko se s pozornostjo osredotočamo na dogajanje v notranjosti. Res je, da ni videno, lahko pa je še kako zelo intenzivno občuteno. 

Telo (snov, materija ali zgoščena energija) se odziva na zunanje dražljaje ... Na primer moči, nemoči, zadovoljstva in obratno, občutenje sreče ipd.

Ob prisluhu notranjosti lahko občutimo hladnost, vzvišenost, odpor, posmeh, žalost ... oziroma celo paleto občutkov.


Smiselno se je vprašati o sprožilcu teh občutkov? 

"Zakaj sem danes jezen in svojo jezo prenašam na drugega, ki z mojim počutjem sploh ni v nobeni povezavi. Srečanje je bilo zgolj naključno, a jaz sem na človeka stresel svojo jezo, kot da bi on moral vedeti, kaj vse me v resnici teži."

Je to, kar nas vznemirja oseba, dogodek, vremenska neprilika ali karkoli drugega?

Ko te občutke raziskujemo, poskušamo skozi podoživljanje nastalih zaznav, pojav razložiti svojemu umu.

Nasvet:

Poskušajmo si obrazložitev poiskati iz gledišča nekoga drugega - kot bi nam jo razložil nekdo, ki ni osebno vpleten. Nekdo od zunaj. V tem primeru postanemo sami sebi najboljši svetovalec.

Z vsako težavo je tako - če jo ozavestimo, s tem, ko jo pogledamo od zunaj, kot nekdo, ki vanjo ni vpleten - lažje in hitreje najdemo rešitev. Le-ta je velikokrat zelo preprosta; sami pa je ne vidimo, ker smo pregloboko "v težavi".

Vprašamo se, kako bi jaz ravnal, če bi imel "točno takšen problem?"

To je samo na videz težko, kajti ljudem ali posamezniku, kot tudi dogodku ali čemurkoli drugemu lahko celo nadenemo drugačna imena in se poistovetimo z vlogo vsakega posebej. 

Na ta način se vživimo v vlogo svetovalca, celo eksperta za določeno težavo, ki jo imamo namen rešiti z "dobrim svetovanjem".

Temu svetovanju pravim, da smo sprejeti službo z nazivom "služba v ljubezni", saj bo naš nasvet vedno v duhu iskanja rešitve in ne prilivanja olja na ogenj oziroma netenja novih isker. 

Torej - rešitev v službi ljubezni (svetlobe) bo preblisnila naš um in že bomo rešili težavni primer tako imenovanega Janeza in Micke.

Če smo znali pomagati iz zagate Janezu in Micki in zgladili problem, potem bo zagotovo rešitev pomagala tudi nam. Pred tem je dobro preveriti, ali sta se Janez in Micka v resnici pobotala, ali  pa se nam to le dozdeva.

Kako preveriti, ali sta Janez in Micka ponovno srečna? 

To naredimo tako, da se najprej vživimo na primer v Janezovo kožo in preverimo, če bi nam nekdo tako svetoval - ali bi bili pomirjeni z odgovorom ali nas odgovor ne bi zadovoljil. Seveda preverimo enako tudi pri Micki. Tudi njeno počutje nas zanima in ali je sprejela nasvet odprtih rok. Nasvet tako dolgo pilimo, da bosta na koncu oba "vidno" zadovoljna in pomirjena.

Preprosto in enostavno se je osredotočiti na rešitev, če smo "v službi ljubezni" - kot bi služila nam (in seveda vsem vpletenim).

Kaj ni prav to namen vsake službe - služiti v dobro vseh vpletenih? In še posebej službe, kjer se služi ljubezni?

Prav ta služba - "služba ljubezni" - nosi najvišjo plačilo, ki nas nikoli ne bo pustila osiromašene. 

Še več, Lahko se zgodi obilje vseh vrst na različnih področjih. To bogastvo bo zaneteno iz naših rok in vzklilo iz lastnega dela in truda. 

Prav takšen "zaslužek" bo v resnici tudi najvrednejši.  In še cenili ga bomo - kot sebe!

Pisarka Simona

četrtek, 26. julij 2018

TANTRA - malo drugače

V tem, zadnjem življenju naju je povezala tantra.

Imam dovoljenje, da o njej pišem. To nisem odločila Jaz - odločilo je "višje" vodenje - tako, da osebno nimam s tem prav nič. To je sporočilo moji duši in kot osebnost bom sledila z zaupanjem.

Nimam razlogov niti "za" niti "proti", ker to nisem "kot Jaz", to "SEM" - je v meni.


Tantrica ali tantrik - ni pomembno, ker sem oboje. Tantriki se ne ločujejo po spolu, ker je združitev skozi spolno energijo "enospolna".

Sicer se vse začne z dvema "poloma" - levim in desnim - spodnjim in zgornjim - plusom in minusom - žensko in moškim, ki se združita v eno polarnost, eno celovitost, lastno integriteto (popolnost ali skladnost).

To je točka, ko osebnost preide onkraj, se odcepi od snovi (materije) in se poveže z energijo duše/duha druge duše.

Uglasitev se "sliši". Če že ne sliši, pa zagotovo občuti, saj nihaji sočasnosti zavibrirajo na zelo visoki frekvenci, ki je človeško uho ne zaznava v polnosti.  

Prostor se razširi. Na neki način ga ni več, ker je ves v vrtincu. Prestavi se v "drug" prostor - dimenzijo breztelesnosti, saj se zgoščenost telesa "raztelesi" na fotone. Vse zaradi velike/visoke frekvence nihajev.

To je tako kot, če bi odklenili vsako celico telesa in je s tem ne bi več vezali nase kot na osebo, temveč bi ji dovolili širitev, ji dali prostost ali svobodo gibanja.

A prav nič se ne zgodi brez predhodnega "čiščenja" s svetlobo, ki umakne temo.

V človeku obstaja nezavedanje "te teme", temnega dela nas samih in s tem nezavedanje, da je osvetljevanje naše biti sploh potrebno. Seveda v primeru, da človek želi "skočiti iz svoje kože" in doživeti karkoli izven dometa znanega.

Poznan nam je svet, ki ga zaznavamo z zunanjim pogledom skozi čutilo oči. Bore malo pa se nam sanja o notranjem pogledu nase.

Vase se z zemeljskimi očmi ne moremo zazreti, zato imamo "vgrajen sistem" notranjega "intuitivnega" očesa, ki pomaga osvetljevati vse, kar je v nas svetega. 

Svečeniki ali svečenice davne preteklosti so znali vzpostavljati stik z notranjimi očmi. Z njimi so po uglasitvi sebe z zunanjim pogledom ponotranjili notranji vidik doživljanja stvarnosti.

Spoznanja o sebi so delili z drugimi na način, da so jih poučevali in vpeljevali v ljubezen iz vzgiba notranjih oči ali svetlobe.

Svetloba, ki se širi, nezadržno umika temo. Nekdo, ki je v sebi svetel, s svojo prisotnostjo zdravi te, ki še ne razumejo, kako razgrniti temo pred svetlobo. 

Živijo v senci greha, nevrednosti in karme, zaradi česar menijo, da se ne zmorejo osvoboditi lastne teme. 

Ti občutki vzbujajo strah in gradijo dokončnost tega življenja, ki pa je v resnici samo prehajanje/prehod v naslednje.

Vsa pretekla življenja nosijo zapise, ki s prebujanjem/ozaveščanjem prehajajo v spominjanje, ko se začne proces osvetljevanja/razsvetljevanja.

Razsvetlitev ni nič drugega kot umik vse teme, ki senči bistvo oziroma našo pravo naravo, ki pa jo večina vidi kot pretečo in kot nekaj dokončnega. 

Svetloba posameznika je naravno stanje vsakega bitja, vsega stvarstva, vključno z vsem obstojem, ki je neizčrpen vir za spoznavanje resnic o sebi.

Na ta način povezana/združena energija, ki skozi spolnost prehaja v višja stanja zavesti, se več ne "drobi" in se lepega dne ne razblini več.

Ampak se zgodi prav nasprotno. Samodejno in učinkovito zdravi vse naše "nezavedne" dele biti. Celi razpoke, rane in ureznine premnogih dogodkov in sčasoma vzpostavi ravnovesje ali CELOVITOST. 

(se nadaljuje)

Pisarka Simona




sreda, 25. julij 2018

NAJVREDNEJŠA OSEBA

Zanimivo vprašanje sebi je, kdo nam je najvrednejša oseba v življenju?


Vprašanje je samo na videz enostavno, kajti odgovor bi naj povedal, da zaradi te osebe živimo srečno, zadovoljno in izpolnjeno.

In kdo je ta oseba? Morda naš otrok, partner/-ka, starša ali prijatelj/-ica?

Ali pa nihče od navedenega in ste iz prve odgovorili, da ste v življenju sami sebi najvrednejša oseba.

Hja, to so še vedno samo besede. Zastavila bom nekaj vprašanj, na katera si lahko odgovorite in ugotovite, ali to v resnici drži.

Kakorkoli že ... če nismo sebi najvrednejša in osrednja oseba življenja, potem nam že v osnovi vedno nekaj manjka ... ali sreča ali zadovoljstvo ali izpolnjenost ali pa sploh nekaj desetega.

Najprej ... zakaj naj bi sploh bili sebi najvrednejši? 


Če nismo s seboj zadovoljni in smo bolj ali manj v pričakovanju, da nas bodo drugi opazili, pohvalili, nagradili ali kako drugače visoko vrednotili, pomeni, da sebe bore malo cenimo.

Nihče nas ne pozna bolje kot mi samega sebe. Poznamo svoje vrline, slabosti in tudi vse, v čemer smo resnično dobri, najbolj uživamo, kaj nas v resnici radosti ipd. Drugi vse to lahko do neke mere dojamejo, vendar je njihovo mnenje spet odvisno, koliko so sami s seboj zadovoljni in v kolikšni meri sprejemajo sebe.

Nastane začaran krog in mi postanemo odvisno od volje, razpoloženja in vrednot nekoga drugega. Ne glede kako močno nas ima drugi rad, še vedno bo gledal na nas skozi prizmo svojih občutkov, zaznav in izkušenj.

Dokler sami sebe ne cenimo, se pohvalimo ali kako drugače izkažemo priznavanje, bomo zaradi pričakovanja, da bi drugi spoznali našo vrednost, vedno znova razočarani.

Resnica je namreč ta, da nas drugi ne more razočarati. Razočaramo lahko vedno znova le mi sami sebe. Kot lahko sebe razžalostimo, jezimo, smo užaljeni, prizadeti, nemočni ipd. Vse to počnemo sami sebi - tega nam ne počne nihče drug. 

Mi smo tisti, ki s takimi občutki od drugih vedno "nekaj" pričakujemo. Ko se nam pričakovanja ne izpolnijo, se porodijo nezadovoljstvo, frustracije in občutek neuspešnosti. Vse navedeno in še kaj več naprtimo temu, ki naj bi izpolnil naša pričakovanja.

Smo sami sposobni nekoga ves čas in povsem v vsem zadovoljiti? Nikoli. Kdaj pa kdaj nam uspeva, kljub najbolj goreči želji pa ga slej kot prej nekje "polomimo".

Navkljub vsemu pa lahko vsa pričakovanja naprtimo sebi in posledično tudi za vse občutke odgovarjamo le sebi.

V tem kontekstu nikakor ni odveč omeniti, da najvrednejša oseba, ki nas lahko pomiri, zadovolji in osreči ne more biti nihče drug kot MI sami.

Ko sami sebi pripišemo vrednost, smo prav toliko vredni tudi v očeh drugih.
Ko sami sebe spoštujemo, smo vredni spoštovanja drugih in to bodo vsi v naši bližini tudi občutili.
Ko smo s seboj zadovoljni, se nagradimo, pohvalimo in se sprejemamo takšne, kot smo, bodo to začutili tudi drugi.


Ko bomo sebi najvrednejša oseba, nas bo zapustila vsakršna želja, da bi nas kdorkoli vrednotil, kajti osebno vrednost bomo izžarevali in jo "živeli".

In prav takrat se bo zgodilo, da se bo v očeh drugih naša vrednost samodejno dvignila - vsekakor z razlogom.

Sebi najvrednejša oseba je ozaveščena svoje vrednosti, se sprejema v celoti, se spoštuje in ceni ter vse navedeno izkazuje tudi drugim.

Pisarka Simona


P. S.: Tokrat sem želela izraziti, kaj vse nam "ušpiči" naša osebnost (oseba, Jaz, ego in posledično lastna nemoč). Če bi se v notranjem dialogu obračali neposredno na svojo dušo, bi opisan "boj" odpadel. Duša sama po sebi razkriva resnice in vrednote našega bistva obstoja. Daje zavest, značaj in kakovost vsemu, kar se izraža v določeni obliki. 





petek, 20. julij 2018

SEM



SEM blagoslovljena, mogočna, vizionarska in močna.

Dajem krila ustvarjalni domišljiji.

Prejemam blagoslov z ljubeznijo, sočutjem in modrostjo.

Ob meni je vodstvo, ki se mu predajam z zaupanjem. Angeli delujejo skozi moje srce, samorogi skozi mojo dušo.

Lebdim, pripeta na zemljo in povezana z energijo vsega obstoječega.

Notranjost mojega bitja je vodilo za delo v ustvarjenem svetu. Svetloba v meni se nezadržno zrači, širi in osvobaja.

SEM VSE med nebesnim svodom in pogledom na zemljo.

Neukročeno energijo stapljam in pretanjeno tkem v skladnost, sožitje in skupen razcvet.


Potopljena v globino oceanov izplavam s pomočjo resnice o svoji biti – bistvu obstoja.

Rojena neštetokrat, ne štejem rojstev niti smrti. Neprekinjenost potovanja odzvanja v spominih in sledi le trenutku tukaj in zdaj, kjer je edino, kar je večno in neizrekljivo.

Ne doumem prav vsega, a vse doumem, ko sem zrela za spoznanje.

Sledim trenutku za trenutkom in sestavljam mozaik vseh preteklosti, sedanjosti, pomešanih s prihodnostjo.

Sem neubranljiva, saj nežnost in milina prežema vse, česar se dotikam.

Kdor se me izogiba, ne razume, da njegova temna stran preprečuje zbližanje. Ker ne bežim pred seboj, ne bežim pred nikomer.

V resnici vsak beži le pred samim seboj. Ampak to je jalovo skrivanje. Nikoli se ne zmoremo »odcepiti« od samega sebe. S seboj smo zvezani za vedno. Zato je bolje, da se spoznamo vključno z vsemi posebnostmi in sprejmemo takšne, kot smo.

Moja posebnost in vrlina je pretanjenost občutkov. Zato v svojem svetu ne potrebujem ne besed ne pogledov ne dotika, da druge občutim. Skozi občutenje zaznavam svet drugih – ne glede na to, koliko se dotični trudi, da bi ga pred menoj skril.

Pri tem me ne ovira niti oddaljenost, saj energija misli vedno potuje do naslovnika. A malokdo se zaveda moči misli, večina razmišlja samo o močeh besede.


S tankočutnostjo, tankovestnostjo in obiljem intuicije se mi prispele misli razgrinjajo »kot na dlani«. Ne potrebujem niti dlani, iz katere bi brala, ker bere moja – lastna – energija.

Osredotočena v mislih na človeka, ki mi jih pošilja, mu tudi odgovarjam. Ali mu je odgovor »všeč« oziroma ali ga sploh zazna ali kako drugače dojema, ni v moji domeni. Tovrsten »pogovor« je odvisen od posameznikove stopnje zavedanja samega sebe.

»Višja« pomoč, kako oblikovati odgovor ali preusmeriti pogovor, je vedno ob meni, pa če si vprašanje o prisotnosti »duhovnega vodstva« zastavim ali ne.

Bolj, kot sem svetla in čista, bolj postajam prosojna, bolj se zvišuje lastna vrtilna količina, tem bolj sem uglašena s svojim bistvom.

Poslušam se! Kar zmorem ubesediti, sprejemam kot darilo, kajti iz svojih besed in misli spoznavam sebe.

Srečna sem, ko zmorem »slišati«, kajti zgodilo se je (in to se vedno zgodi, ko se odpremo zavedanju), da so me začele plašiti lastne misli – nepovezane, neozaveščene – ki so pokazale obraze zlaganosti, sprenevedanja in potvarjanja resnic.

Kdor meni, da je poslušanje sebe jalovo delo, bo ostal v svetu laži in iluzij. Kdor laže sebi, laže vsem in ostaja v vrtincu temnega dela sebe. Družil se bo le s svojo senco, ker beži pred srečanjem s samim seboj.

V takšnem druženju se ti pridružijo takšni, ki se prav tako pretvarjajo, da jih laži povezujejo. Ob tem pa le malokdo pomisli, da se ne moremo nikomur tako zavzeto lagati, kot lahko lažemo sebi.

V izogib lažem, obstajam v svetu povezovanja z resnico, ki mi edina dopušča zadovoljno živeti. Resnica je edino, kar iščem in je VSE, kar je vredno moje pozornosti.

Osrediščena z osjo življenja, sem os življenja. Ko svojo vitalnost ozaveščam z resnico, postajam srečnejša.

Resnica nosi s seboj večje odgovornosti. Ker se jih zavedam, jih tkem v življenje.


V prvi vrsti sem odgovorna zase. S tem postaja življenje v več pogledih usmerjeno v izpolnjevanje namena duše.

Odgovorna sem tudi do vseh, ki jih srečujem. Zavedam se, da vsaka beseda, dejanje ali samo pogled vpliva na vse, s katerimi sem v stiku.

Obožujem svoj svet, v katerega s takšnim ravnanjem vnašam mir in ravnovesje.

Ljubim vse, kar vznikne iz mene iz vzgiba ljubezni, sočutja in ustvarjalnosti. Ne ločujem, ne razdvajam in ne podvajam.

Samo, ko v množici, hrupu in zunanjem nemiru, srečam sebe in svoj mir – sem svobodna – sem osvobojena vseh bojev, ki vedno vzniknejo le zaradi strahu. 


Sem »zamišljevalka« svoje stvarnosti, ki ji moje misli dajejo sladostrasten okus – okus poljuba vznesenega ljubimca. 

Pisarka Simona

četrtek, 05. julij 2018

VIZITKA PISARKA SIMONA



POLJUB SONCA

VZHOD SONCA – ZALJUBLJENA SIMONCA
Da! Zaljubljena »do ušes«.

Tokrat se je zgodilo povsem drugače. No, saj je vedno drugače, saj se prav nič ne da ponoviti – še najmanj ljubezen.

Ne morem pozabiti trenutka, ko sem izbrala, da tokrat ostanem zaljubljena do konca življenja. In še dlje – vsekakor še dlje. To je bil resnično svečan trenutek mojega obstoja.

Presvetlilo me je spoznanje resnice – božanski občutek – da mi tokratna izbira nosi prav to, kar sem od vedno želela, iskala, po čemer sem koprnela in hrepenela …

Ko se zgodi zaljubljenost …, ko občutim draž vseobsegajoče nežnosti in me vznemirja že pogled na božajočo travo, ko sem usidrana med utrinki zvezd ali se mavrica uspe spustiti najgloblje in hkrati najvišje … postanem val ljubezni.

Ko sem val ljubezni, sem del morja ljubezni.
Potopljena v morje ljubezni, postanem ljubezen (morja).
Takrat sem res mogočna!

Seveda se vse zgodi, kot izberemo. Želje se izpolnjujejo vsakič znova.

Hm, že slutim! Se bere neverjetno? Morda želja ni pravilno zastavljena, morda celo menimo, da si izpolnitve ne zaslužimo, je sami sebi ne dovolimo … Mnogo je načinov, da smo si v napoto.

Morda se niti ne zavedamo, da je velika »umetnost« spoznati sebe do te mere, da vemo, kaj si v resnici želimo.

Kakorkoli že! Tokrat sem znala pravilno izbrati. Izkušnje so me privedle do točke, ko zaupanje in predaja ni bilo več vprašanje. Tako pač je, ko srečaš celoto, z vesoljem ljubezni v ljubezni z njim.

Pred tem sem se že neštetokrat zmotila, brcala v temo in lovila ravnotežje skozi bolečino.
Zdaj? Nič več, kajti zdaj vem, zato lahko povem – naprej.

Ostala bom zaljubljena, če se bo dalo kar za vedno!

Zakaj? Iz izjemno preprostega razloga. Počutim se tako blaženo, ljubljeno in prežeto z milino, da res ne vidim niti najmanjšega razloga, da bi te občutke ponovno zamenjala, za karkoli manj kot le-te.

Tako je zaljubljenost postala »orodje« s katerim delam. Saj veste - za vsako dejavnost ljudje potrebujemo neke vrste orodje in se več ne sprašujemo kar tja v tri dni: »Zakaj ima kovač klešče?«

Zdaj je postal zame vsak dan – dan, ko se na novo zaljubim.
Kaj je bilo včeraj, ne nosim s seboj.
Kaj bo jutri »sam bog ve«!
Ampak danes prav ta trenutek pa zase izberem …
zaljubljenost. Skozme se steka njena energija in se staplja z njegovo vedno znova in znova. Dovolj je že, če nanj samo pomislim. Tako kot je dovolj vzhod sonca, da v povezavi z energijo morja prežame celotno bit, ko pokuka s prvim žarkom izza obzorja.

Prav nič se mi ni treba truditi. Zadostuje že ena sama zaljubljena misel – nakar misel sama od sebe pobegne in na plano pridejo tokovi energije iz najinih moči, saj se vedno zrcaliva.

Vsak trenutek si lahko zamišljam - karkoli. Pred oči si naslikam kakšno njegovo samo meni ljubo posebnost, dejanje, način gibanja, krčenja in širjenja, razvnemanja in barvite pestrosti …

Občutki me vodijo v drsenje, pretapljanje, gomazenje … postojim, občudujem, vzdihnem in onemim … od božanskosti, lepote, blaženega ugodja …

Zaljubljenost spolzi skozi vsako poro in z milo nežnostjo popelje do občutenja ekstaze, ki kar ne mine …

Zdaj imam vse, kar sem si od vedno želela. Ljubezen, ko se vedno znova zaljubiš v zaljubljenega.

Čemu sem tako dolgo čakala? Padala, vstajala, se učila in ponavljala …, ko me je bolj ali manj vedno premagoval razgreti um.

Oh, ne dam mu več veljave. Še manj moči in svoje volje za podoživljanje iz perspektive logike, prepričanj in neljubečih vzorcev.

Obstajam, vztrajam - ne popuščam! Radovedna, začudena, igriva – to je moj moto – ki ga vedno ovijem v hvaležnost. Raziskujem ljubezen s srcem v duši. S to formulo zaljubljenost nikoli nikogar ne zapušča.

Zavedam se!
Če je ljubezen, se zgodi takoj.
Če je ljubezen, je večna.

Če občutimo, da nas je ljubezen razočarala, potem to NI bila ljubezen.
Iščemo dalje!

Ponovno se ji predamo in zaupamo kot še nikoli. Kot da nas nikoli ni bolela, niti žalostila, izdala, obsojala … V bistvu je samo učila vsega, kar ljubezen NI.

Ko jo najdemo, bomo vedeli – TAKOJ!
Zadostuje že pogled – globoko v oči - če smo pozorni.
V očeh vse piše.
Ko ljubezen JE, se mavrica nariše!

Kako sem spoznala čudež delovanja formule ljubezni?

Filmsko! Začetek je bil povsem filmsko obarvan.

V očeh opazovanega mavričen. Razplet se zgodi, ko opazovalka dojame, da je sama opazovano. Da je mavrica, ki jo opazuje, že v njej.


Le kako bi lahko videli nekaj, kar ni del nas? Kar nismo že mi sami?
*
Prišel je trenutek, ko sva si stala nasproti in se rokovala.

Predstavila sem se: »Simona«. Za trenutek sem zastala in ponovno poudarila: »Pisarka Simona!« Kot bi nastopala v filmu: »Bond. James Bond!« Neutrudno je stresal mojo roko, ni je želel izpustiti.

Opazila sem, da se mu ramena dvigajo in spuščajo zaradi zadrževanega smeha. Nakar je popustil pritisku, razširil usta in se začel na ves glas smejati … s celim telesom.

V očeh pa …
Hm, saj pravim! Oči so ogledalo duše.
*
Zatorej, zaobjeti energijo zaljubljenosti je darilo, ki se mu z zaupljivostjo prepustimo. In ob enem cenimo, da nam je bilo predano.

S hvaležnostjo in odgovornostjo prevzemimo povračilo. Poplačalo bo z milino, objemom in neomejenim številom poljubov.

Poljubljanje ne bo izbiralo mesta poljuba. Poljub bo povsod, v vsakem utripu srca in v pogledu teh, ki ostajamo zaljubljeni …

Pisarka Simona