nedelja, 28. avgust 2016

... ena na moj račun!



KUPITE, KUPITE

Ko sem izdala svojo prvo knjigo, sem začela iskati različne poti do svojih bralcev.

Do sedaj v zvezi s prodajo nisem imela nobenih izkušenj. Bila pa sem polna zanesenjaštva in idej, kako bom to počela. Predstavljala sem si, da so potrebne samo množice ljudi, ki me bodo videle in že jih bo moja nadvse čedna stojnica pritegnila.

Prijatelj mi je za promocijo knjige izdelal sanjsko lepi plakat. Če ste človek zenovske modrosti, boste na plakatu odkrili neverjetno harmonijo simbolov, ki jih lahko dobesedno poslušate z očmi (slika v fotogaleriji).

Tako opremljena z dobro knjigo in plakatom po njeni podobi, sem mislila, da imam vse za prodajno uspešnico leta.

Prijateljica, ki večkrat z mano razmišlja na glas in mi želi na vsak način pomagati, me lepega dne me pokliče in pravi: »Na našem koncu se ta vikend odvijajo športni dogodki. Celo naselje je zaparkirano, ljudi kolikor hočeš. Pridi in postavi mizo. Uspeh zagotovljen!«

Svetovno, si mislim in si naslikam v svoji glavi družine z otroki, ljudi vseh starostnih skupin, ki razmišljajo zdravo. Saj veste zdrav duh v zdravem telesu in zraven še moja knjiga, ki bo pred odhodom domov samo pika na »i«. Ljudi bo razsvetlilo spoznanje, da je poleg tega, da so naredili v tem dnevu nekaj za svoje telo, poskrbljeno še za njihovo Dušo.

Moja knjiga bo ravno pravšnja, da si z njo polepšajo še konec dneva, ki so ga preživeli v prijetnem druženju in nabiranju fizične moči.

Kako, da ne! Saj jih bo knjiga, ki govori o sami Ljubezni, še popeljala v svetove, po katerih v resnici vsi hrepenimo …

Tako se je razvnemalo v moji glavi. Pripravila sem knjige, mizico, vazico, rožice, prtiček, svečko in seveda plakat. Poklicala prijatelja za družbo in sva jo mahnila na kraj dogajanja.

Glej, glej, res je parkirišče nabito polno. To pa bo novih priložnosti za navezovanje stikov in prodajo knjige, je navdušenje v meni samo še naraščalo.

Ko se približava vhodu na igrišča, zagledam skupine nogometašev in njihovih navijačev. Pogledujem še za druge vrste športniki, vendar razen gledalcev, jih na prvo žogo ne opazim. No ja, si mislim, počakaj, da dobiš celotno sliko dogajanja.

Poiščem glavnega odgovornega za današnji dogodek in ga povprašam, ali mi je dovoljeno, da ob vhodu postavim svojo malo mizico in začnem s prodajo svoje izredno zanimive knjige.

»Seveda«, mi pravi, »vi kar dajte in uspeh vam želim«! Opogumljena s prijateljem pripraviva prodajni kotiček.

Sedeva. Tako, zdaj pa se vse skupaj lahko resnično začne. Z veseljem se razgledam po ljudeh, a ti kakor, da jih ne zanimam. Hodijo mimo in me niti ne pogledajo.

Nogometaši in njihovi prijatelji navijači, pa žene in otroci, ki so prišli navijat za svoje očke. To pa je tudi vse, kar prepoznavam v množici ljudi.

Nedaleč vstran se pečejo čevapčiči, kotleti in toči pivo. Za mizami sedijo ljudje, katerih edina misel je, kaj bodo pojedli in popili. Ko slučajno ujamem njihov pogled, ga sunkoma umaknejo.

Pa kaj sem garjava ovca, si mislim? Jaz naivnica naivna, kaj sem pa mislila, da bodo drli k moji mizi in jaz jim ne bom uspela odgovarjati na premnoga vprašanja. In ne bom utegnila niti vseh podpisati z osebnim posvetilom. »Ja, o čem pa knjiga govori? Ste jo vi napisali? Je to vaša prva? Lahko malo pogledam? Koliko pa stane? Kaj lahko kupim več izvodov? Se mi prosim podpišete v enega … »zbudi se, zbudi se iz sanj princeska zlata«!

Naslikajte si v glavi ta prizor. Nogometaši, po zmagi ali izgubi, le kaj si ti v resnici želijo po tekmi, ko so se uro ali dve pred tem podili za žogo?

Zagotovo ne moje knjige, ki je ne morejo ne pojesti, niti popiti, niti se o njej pogovarjati. Pa tudi, ko spravijo vase vse čevapčiče in kotlete ter nekaj vrčkov piva, kaj bi jih lahko tisti hip še sploh zanimalo? Ljubezen na prvi pogled?

Zagotovo ne neka ženska, z lično pripravljeno mizico, knjigami z vijoličnim ovitkom in rožnatim plakatom. Komu mar za rožice in vazico, ko pa je potrebno predebatirati, zakaj je padel tisti gol, komu naj se zahvalijo za zmago, katere igralce bo treba v kratkem zamenjati, zakaj je sodnik sodil, kot je sodil … in žvižgal, ko mu res ni bilo razloga … je začelo požvižgavati v moji glavi.

»Kako vama gre?«, me prebudi glas moje prijateljice, ki me je dopoldan poklicala in povedala za dogodek. »Si veliko prodala?«, reče dovolj glasno, da se ozre nekaj ljudi.

Ne vem, kam naj pogledam. Naj se pogreznem v zemljo ali se začnem smejati svoji domišljavosti. Situacija, komična sama po sebi, pa kliče h krohotu.

Še velikokrat smo se na račun tega dogodka od srca nasmejali.
»Kako je Simona ob nogometnem igrišču prodajala nogometašem svojo prvo knjigo Vzhod sonca – ponovno Simonca in je ob tem nihče ni niti povohal?!«

Morda pa zato, ker se je že bližal Zahod sonca

petek, 26. avgust 2016

Polet brez konca



POLET BREZ KONCA

MOJ metulj pogleda dva ima,
z enim me je v svet poslal,
z drugim v sebi sam ostal.

Našel me je v bubi zvito,
z listjem črnega trnja vso prekrito,
izdala me svilena sled je neumito.

Ves čas vztrajno čakal, tiho ljubil,
na obronku gozda iz dalje snubil,
verjel vame, se Bogu v meni zaobljubil.

Ko prišel je dan, svetel in opran
čokat trup je odpadel vstran,
se ponovno rodila, kot jadralec sem prostran.

Preden odfrlela na svoj slavni sva polet,
posedla sva na španski bezeg na posvet.
Razprla veličastna krila na ogled.

Imenoval me je po barvi »Vzhoda Sonca«,
ko svoj prvi krog naredila je Simonca.
Ponovno odločena na polet BREZ KONCA.