ponedeljek, 31. oktober 2016

Kaj VSE LJUBEZEN JE, ko LJUBEZNI NI!



Prav danes me je v gozdu prešinilo naslednje spoznanje.
Ponovno sem bila v mislih pri svoji 1. knjigi in porodila se je ideja za podnaslov:

»Kaj VSE LJUBEZEN lahko JE, tudi takrat, ko LJUBEZNI NI!«

V času pisanja 1. knjige še nisem imela pojma, kako bi Ljubezen opredelila drugače, kot pripadnst ljubljeni osebi. 

Kaj drugega pa bi Ljubezen še lahko bila? Ljubezen je prisotna, če obstaja fizična prisotnost.

Ta pogled je danes preteklost. 
Zakaj? Zato, ker sem sama sebi dokazala, da obstaja Ljubezen na veliko več nivojih, očem nevidna, a občutena intenzivneje kot vsak fizičen dotik.

Hm, mogoče je v meni malo čarovniškega duha, ampak na pravi dan, 31. 10. 2016, sem odločena obelodaniti še nekaj resnic.

Kakor je beseda Ljubezen preprosta, je hkrati kompleksna in neizmerljiva ker niti nima merske enote.

Upam, da si že izoblikoval vprašanje, na katero želiš odgovor!

Kaj VSE je še lahko Ljubezen?  

Ste morda kdaj pomislili, da Duše med seboj komunicirajo? Se pokličejo? Iščejo? Si pomagajo?

Da! Tisti, ki so nekoč že bili povezani na fizičnem nivoju, lahko kasneje vodijo med seboj pogovor na višjih, astralnih nivojih …, frekvencah.

To so Duše umrlih, ki se povezujejo s še živečimi. Lahko pa so Duše, ki še živijo in se na njim dostopen način povezujejo z drugimi Dušami iz življenja.

Duše med sabo lahko vodijo pogovor, če se tako odločijo.

Morda ta misel ne sodi v tvoj svet, pa si vendarle dovoli prisluhniti.

Da si že večkrat sanjal o ljudeh, ki so prisotni v tvojem življenju, že imaš izkušnje.

Ali velikokrat sanjaš o kom, ki je že odšel?? 

Ali se spominjaš sanj, ko se prebudiš? Le kaj so ti sanje želele sporočiti? 

Če boš o njih razmislil in vključil v razmislek tudi, kdo ti jih pošilja, boš najverjetneje dobil odgovor na katero izmed vprašanj, ki se ti v zadnjem času podijo po glavi.

Podobno lahko potekajo pogovori na dušnem nivoju tudi čez dan. Le, da je naša pozornost takrat razpršena na misli o tisoč in eni stvari.

Če si umirjen, pozoren ali morda sam s seboj, te lahko obšine kakšna nenavadna misel.

Morda ob tem občutiš na telesu spremembo. Na primer gomazenje, toplino, nenaden zbodljaj …, kot bi se te nekdo želel dotakniti in opozoriti nase: »Tukaj sem!« »S teboj sem!« »Me slišiš? Stojim ti ob strani.«

Če bi uspel temu nameniti vso pozornost, bi spet lahko dobil odgovore na svoja  vprašanja.

In tako dan za dnem potekajo človeku prišepetavajoči pogovori naših Duš, ki se povezujejo s prav določenim namenom.

Kakšnim? To je odvisno od vsakega posameznika posebej. Predvsem od tega, kar prav v tistem obdobju doživlja in predeluje.

Neskončno število odgovorov lahko na ta način prejmemo, če le ne razmišljamo zgolj s svojim racionalnim umom in ne popuščamo vplivu ostalih, s katerimi smo obkroženi.

Moje izkušnje kažejo, da je prisluh drugim, več kot koristen. Ampak na koncu pa tudi vem, da je moja resnica le moja.

Ne glede kako močno si kdo želi, da bi mi pomagal, me ozaveščal ali spodbujal k »pravemu« načinu delovanja, pa bom jaz sama izluščila, kaj je tisto res pravo zame.

Kaj je točno tisto, kar se name najbolje prilega in me zlaga v celoto.

Samo jaz sama bom izbrala in odločila, kako bom ravnala in delovala, da bom v skladju s seboj.

Kot veste, lahko zavedno, kot tudi nezavedno zelo močno vplivamo drug na drugega.

Kaj pa je tisto, kar nam samim najbolje pristaja? O tem pa odločite sami.

Saj veste! Vendarle morate v svoji koži živeti sami. Prav nikogar drugega si ne morete zatlačiti pod kožo.

Kar pa se tiče pogovorov in dogovorov na dušnem nivoju, pa spet iz izkustev vem, da je prisluh tem odgovorom zlata vreden.

Mene so prejeti odgovori iz nezavednega uma popeljali na pot, ki ji danes dobesedno rečem: »Ljubezen brez meja!« Na tej poti posegam v brezmejnost, tudi zato, ker Ljubezni zaupam!

Ne več s tako velikim dvomom, strahom in brezumom, temveč spoštljivo, hvaležno in v pričakovanju vsega najboljšega.

Te je zamikalo, da bi prebral mojo 1. knjigo 
VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA?

Najdeš jo skoraj v vseh knjižnicah po Sloveniji. Če želiš samo svoj izvod, ga lahko naročiš na ponovno.simona@gmail.com ali na FB Pisarka Simona ZS.

Pisarka Simona&Simon 

ENA DUŠA


Ena Duša, tam nekje v vsemirju, se je odločala, da bi se ponovno utelesila.

Po posvetu z drugimi Dušami je prepoznala svoje poslanstvo. Eno in edino. Imenovala ga je preprosto Ljubezen.

Ko je tako iskala svoje starše na Zemlji, je našla par, ravno pravšnji za njeno preizkušnjo.

Poslanstvo, ki ga je sprejela in razumela kot Ljubezen, pa je odločalo, da bo pred tem morala skozi zemeljsko šolo Ljubezni.

Morala bo na svoji »koži« preizkusiti, kako danes ljudje dojemajo besedo Ljubezen. Ni pa vedela, da je zagrizla v najtrši oreh.

V trenutku spočetja je padla odločitev: »Pojdem in zasejem Ljubezen!«

Naivna in zaupljiva Duša, kot je bila, ni niti slutila, da življenje na Zemlji ni prav prijazno z Ljubeznijo. Še več, da jo celo izrablja v koristoljubne namene.

Tako je bitjece, ki ga je izbrala za svoje fizično telo, moralo najprej skozi težke preizkušnje NE-Ljubezni. 

Dolga je bila pot iskanja poti, ki bi osvetlila čisto in pravo Ljubezen. Prav prisiljena je bila osvojiti vse lekcije neljubljenosti, slepote, prepirov, jeze, ljubosumja in globokih zamer. In nazadnje spoznati, da Ljubezen ljudem ni nekaj samo po sebi umevnega.

Da ljudje razumejo Ljubezen predvsem kot predmet poželenja, lastninjenja, povzpetništva, sovraštva, praznoverja, oblastništva ... Pravzaprav, da zamenjujejo Ljubezen za nekaj, kar NI in NIKOLI NE BO.

Šele, ko je doživete občutke NE-Ljubezni ozavestila, jih je lahko začela preobražati v svetlobo. V tisto svetlobo, ko zlahka rečemo Ljubezni-DA.

Pa je Dušo bolelo v dno duše, ko je spoznala vse neresnice, ki so se skrivale za resnico?

O, pa še kako je Dušo bolelo, skrbelo in zelo oslabelo. Vse dokler se ni dokopala do spoznanja, da kljub vsem neresnicam, ki se širijo in rastejo kot gobe po dežju, vendarle ob močnem soncu in svetlobi lahko vzklijejo v resnico samo.

In to seme je začela saditi povsod, kjer je naletela na plodna tla. Počasi je svoje vedenje sejala tudi na nerodovitnih poljih in bila vesela prav vsake bilke, ki ji je uspelo pokukati na plano skozi trdo skorjo.

Kajti živa bitja so na koncu pokazala svojo trdoživost in voljo do »živeti z Ljubeznijo«, če je nanje le posijalo vsaj nekaj svetlobe Ljubezni.

Ko se je začela širiti vest o razcvetu Ljubezni, tudi tam, kjer je kazalo, da ne bo nikoli vzklila, se je počasi začela razkrivati čista resnica.

Da Ljubezen je VSE.

Najprej se je razodevala ljudem, ki so se potrudili ločevati zrno od plevela.

Na koncu je postalo popolnoma jasno, da se prava Ljubezen požvižga na hlastanje in hlepenje po prividu Ljubezni. Ona samo čaka, da jo bo kdo zagledal, prepoznal in ji sploh upal pogledati v oči.

Kajti pogled Ljubezni je vedno jasen, kot je jasno nebo. Čist kot studenčnica, ki priteče iz izvira. Nedolžen, kot nedolžnost pravkar rojenega otroka.

***
Ne vem, ali prav veliko ljudi razume, da Duša v resnici sliši le na klic Ljubezni. Da ji ne bo mar, vse, dokler ji ne boš želel prisluhniti.

Povej, ljubi človek, zakaj le bi se skrival, če svoje Duše ne vidiš, ne moreš prijeti in nikomur pokazati nanjo? Ali je to sploh pomembno, če pa jo vendar tako zlahka zaslišiš? Če si le dovolj pozoren in vztrajen jo boš prepoznal, ko boš slišal njen "glas"!

Kot čista in neomadeževana otroška Duša ti vendar daje priložnost, da se obrneš k sebi in najdeš v svoji Duši to Ljubezen, ki jo boš delil in posvečal naprej.

Prav odrasel človek je tisti, ki bi se moral zavedati, da čeprav fizično močnejši in večji, dobi v gnetenje z novorojencem nekaj najbolj nežnega, čistega in neoskrunjenega.

Kaj bo z njim počel, je njegova največja življenjska šola in velika odgovornost. Ko se nameni vzgojiti malo bitjece v srečnega, svobodnega in ljubečega človeka, je zastavil prvi korak.

Vsi nadaljnji pa so odvisni od tega, koliko resnice o Ljubezni ta človek v svoji Duši dejansko premore.

Če sebe ne ljubi, če ne zna prevzeti odgovornosti niti zase, kako se bo prsil z vzgojo otrok? Otroška Duša potrebuje Ljubezen vsak dan kot kruh. Če je ne prejema, jo išče kjerkoli.

Če ob tem ne zaide na stranpota in naleti na svojih poteh na kakršnokoli Dušo Ljubezni, je njen obstoj rešen. Če ne, je taka Duša prepuščena sama sebi in podvržena možnosti, da se izgubi.

Duše Ljubezni, poiščimo se. Povežimo se! Prepoznavajmo se! 

Kajti skupaj bomo močnejši, hitreje napredovali in ne nazadnje ozavestili vest, da vse »probleme«, vedno in povsod razreši le Ljubezen.

Pisarka Simona&Simon

sobota, 29. oktober 2016

SEM GOSPODAR


Pogled usmerim proti zvezdam in se vprašam: »Sem gospodar svoje zavesti?«

Vprašanje je na mestu. Minevata dobri dve leti, odkar sem se začela intenzivno ukvarjati z vedenjem v sebi in nagovorom svoji Duši.

Ne morem izraziti dovolj hvaležnosti, da sem usmerila svoj pogled na drugačno, novo pot. Pot velikih sprememb in spoznanj.

Prav danes sem v večjem krogu ljudi ozavestila, do kod sem že prišla. Že kar nekaj časa ne obiskujem več delavnic za osebno rast, kot sem to počela na samem začetku. Le zakaj sem prav to in kaj sem na njej spoznala?

Prva misel, ki se mi je ob tem porodila, je, da je skrajni čas, da se pohvalim, da si čestitam, da se celo nagradim, da sem prešla ... te svoje viharje, bolečine, pogubne misli, vzorce .... Kot da sem v dveh letih naredila veliko več kot pred tem v dvajsetih. Ozavestila sem svoj izjemni napredek.

Z vsakim sem se lahko povezala, ga objela in izražala zgolj energijo ljubezni. Kot empatik, v drugih zaznavam čustva in s tem predvidevanjem misli drugih. Ob tem se zavedam, da vsak nosi v sebi čisti izvir Ljubezni in v veselje mi je, če mi v drugem uspe prižgati iskrico svetlobe.

Morda je prav to moje poslanstvo …, ker sem bila sama v prvi vrsti »ozdravljena« z besedo, poznam neverjeten učinek izgovorjenega. Vplivati na druge z besedo, njim pisano na kožo. Če sami v tem prepoznajo dodano vrednost, se bodo usmerili naprej po tej poti.

Kajti prav sama sem neizmerljivo hvaležna vsem, ki so se v teh dveh letih znašli pred mojim pragom, mi pomagali z besedo, me bodrili, spodbujali in videli v meni vse to, česar sama nisem prepoznavala in posledično priznavala.

***
Polagam vam na Srce in iz Srca: »Začutite se. Raziščite svoje največje bolečine. Prosite za pomoč. Vesolje, angele, vodnike in ljudi, ki jih začutite. Ob tem pa jim zaupajte. Dovolite si stopiti pred ljudi in se jim predajte. Obelodanite svoje stiske. Pomagali vam bodo po svojih močeh. In začnite z globokim prepričanjem, da je VSE TAKO KOT MORA BITI!

***
»Od kod ta nenavadni zvok?« Ko namreč to zapisujem, sedim na terasi in nad svojo streho sem pravkar zaslišala zvok, ki se približuje … Ko, je dovolj blizu zaznam, da me preletava jata gosi. Očitno se selijo, letijo na JUG. Prepoznam jih po glasu, čeprav jih ne vidim.


Hm, kako nenavadno. Kdaj sem bila temu nazadnje priča. Morda pred dvema letoma, ko sem se pripravljala, da se selim tudi sama na JUG za nedoločen čas. Napisala knjigo in se vrnila domov kot bi se ponovno rodila.


Takrat še slutila nisem, kaj vse me na tem popotovanju čaka. Danes seveda vem. Napisala sem svoj prvi roman, se prekalila skozi samoto in po domače »prežvečila« brezno bolečin in pogubnih misli. Predelala peklenske vzorce, ki sem jih vzela za svoje in obelodanila svojo resnico.


In se ponovno zamislim. Le kaj mi sporoča ta jata gosi? Da sem prišla tako daleč tudi zato, ker sem se povezala s pravimi ljudmi, ljudmi iz svojih vrst. Če se primerjam s temi pticami, bo to še kako držalo. 

***

Pri letenju gosi čudovito sodelujejo, letijo v obliki črke »V«, kar jim omogoči prečkati velike razdalje. V jati letijo hitreje, kot če bi letela vsaka zase. Ko se vodilna gos utrudi, spusti naprej drugo gos, ki ima več energije in je močnejša. Gosi iz ozadja z glasovi spodbujajo tiste spredaj, da obdržijo svojo hitrost. V jati ne skrbi vsaka zase, temveč si med seboj pomagajo, sodelujejo.

Kako poučno za človeka, mar ne?

Moja radovednost me je navedla, da sem še preverila, kaj pomeni »videnje« gosi«?

In sem prebrala: »To je zate čas velike sreče, zato bodi sprejemljiva in hvaležna za vse dobre stvari, ki prihajajo v tvoje življenje!«

Juhej! Kaj naj rečem? Res, da jih v temni noči nisem videla, sem pa jih zato zelo dobro slišala.

Sicer pa, če se prav spomnim, sem vsa prejeta sporočila zadnjih dveh let najprej slišala (od tu in tam in predvsem iz višin), preden so se udejanjila na zemlji.

***
Prisluhnite si in prisluhnilo vam bo vse stvarstvo! Povedalo vam bo KDO STE in KAM STE namenjeni!

Prosite in dano vam bo. Če to ni čudež?
Hvaležna Simonca

četrtek, 27. oktober 2016

UVOD v 2. knjigo

- delni UVOD iz 2. knjige, ki bo zagledala Luč Sveta še v letu 2016 -

NASLOV: To je zdaj vprašanje? 
Razkrit bo šele na prvi predstavitvi knjige v decembru 2016. Se vidimo!

AVTORICA: Simona Babič

***

Ko se boš prepustil branju naslednjih strani, boš odkrival znane svetove, boš odkrival, da si marsikje potoval tudi sam. Odkrival boš delček po delček samega sebe in sestavljal svojo zgodbo, vse, dokler ne boš našel še zadnjega manjkajočega koščka.

Kajti zgodba v tej knjigi je tudi tvoja zgodba. Mi vsi smo povezani, pa če to verjamemo ali ne. Pa, če nam je to všeč ali ne.

Ti, ki si bralec te knjige, še ne slutiš, v katere svetove te popeljem in poleg svoje, razgalim tudi tvojo Dušo. Ne boj se, všeč ti bo. Sicer pa si varen.

S knjigo v roki, morda prav daleč od mene, boš zaradi branja nehote in spontano začutil tesno povezavo z menoj. Do konca branja te knjige se boš vame še zaljubil. Ali pa me sploh nikoli ne boš maral. Izbral boš sam.

Hm, močna izjava, mar ne? In ti spet ne verjameš! Nič hudega. Vsekakor še imaš veliko časa za izrek svoje izbire. Ne pogleduj na zadnje strani. Ne išči čudežne formule, ker je s preskakovanjem ne boš našel.

Odkriješ pa jo lahko skupaj z menoj skozi niz besed, ki bodo vrele iz mene in jih bom pisala skupaj s svojim višjim vedenjem ali vodstvom. Zaprosila sem ga, da se združiva tudi ob pisanju moje druge knjige, ki kot čisti izvir sreče že nekaj časa sili na plano.

Predala se bom, zaupala in se prepustila občutkom vodenja in vedenja v sebi.

Tebi, dragi bralec, pa želim, da odkriješ kaj in kje je ta Ljubezen, po kateri hrepeniš že vse svoje življenje in je nikjer ne najdeš. In te prav nihče ne more dokončno pomiriti, vsaj ne na daljši rok. Ker je nikjer ne najdeš, čeprav jo tako zavzeto in skrbno iščeš.

Povsod tam, kjer in ko že misliš, da si jo našel, pa se ti ponovno izmuzne in ti se sprašuješ »Zakaj je temu tako?«.

Odkrij sedaj, kje si in zakaj tako močno želiš spoznati, kaj ti polagam na srce. Ob tem boš prejel najlepše darilo, ki si si ga kadarkoli poklonil sam ali pa ti ga je z največjo Ljubeznijo poklonil nekdo drug.

sreda, 26. oktober 2016

MOJ METULJ



 KADAR VZLETIJO METULJI

Zbornik razpisa »Metulj«


Maribor 2016




 Simona Babič, Slovenija


POLET BREZ KONCA

MOJ metulj ima pogleda dva, 
z enim me je v svet poslal,

z drugim v sebi sam ostal.

Našel me je v bubi zvito,

z listjem črnega trnja vso prekrito, 
izdala me svilena sled je neumito.

Ves čas vztrajno čakal, tiho ljubil, 
na obronku gozda iz dalje snubil,

verjel vame, se Bogu v meni zaobljubil.

Ko prišel je dan, svetel in opran 
čokat trup mi je odpadel vstran,

se ponovno rodila, kot jadralec sem prostran.

Preden odfrlela na svoj slavni sva polet, 
posedla sva na španski bezeg na posvet. 
Razprla veličastna krila na ogled.

Imenoval me je po barvi »Vzhoda Sonca«, 
ko svoj prvi krog naredila je Simonca. 
Ponovno odločena na polet BREZ KONCA.





Fotografija: Rasta Vrečko

jadralec (Iphiclides podalirius)

torek, 25. oktober 2016

TIBETANSKI NAUK

Jezus Kristus je rekel svojim učencem:

»Kakor želite, da bi ljudje ravnali z vami, tako ravnajte vi z njimi.«

Ta izjava je postala tako znana, da se jo pogosto omenja kot zlato pravilo.

Konfucij je svoje mišljenje izkristaliziral v naslednjem izreku:

»Ne ravnaj z drugimi tako, kot nočeš, da bi ravnali s tabo.«

Vsak na svoj način sta izrekla isto življenjsko vodilo. Če bi se ga ljudje držali, bi to geslo postalo kot najčistejše zlato. 

Si predstavljate, da bi vsi ljudje ravnali po tej izjavi? Ali menite, da bi svet postal boljši?

Zagotovo! To je več kot nepotrebno vprašanje!

Več kot potrebno, pa se je vprašati, kaj je ta skrivni proces, ki tiči za tem zlatim pravilom?

Obelodanila ga bom s samo svojim pogledom, izhajajoč iz »tibetanskega nauka o sočutju«, ki vam ga razkrijem na koncu.

Kaj vse obsega pomen besed »kako ravnati z drugimi«?
Kaj vse obsega pomen besed »kako ravnati z drugimi«?

Ali to pomeni samo, kaj bomo storili drugemu, na primer dobrega ali slabega?

Prav gotovo NE! Načeloma lahko svoja dejanja človek zavestno kontrolira in se odloča, kaj bo storil v določeni situaciji.

PRED ali ZA dejanji pa vedno stojijo naše MISLI. In prav misli so večji izvor ZLA, kot si človek sploh lahko predstavlja.

Zakaj? Ker so naše misli energija, ki v trenutku potuje do naslovnika, pa če se tega zavedamo ali pa ne.

Naše energetsko polje nenehno vpliva na svet in odpošilja vanj naše misli. Če so naše misli povezane z drugim človekom, je učinek takojšen.

Energetsko občutljivejši ljudje, ljudje na višjih vibracijah ali stopnjah zavedanja, so sposobni zaznavati, energetska polja drugih. To pomeni, da so celo občutljivi za te misli, jih prepoznavajo. Zato pa nekaterim pravijo, da znajo »brati misli«!

Ljudje, ki so v izjemno negativnem občutenju, nizkih vibracijah in splošno slabem počutju, tega niso sposobni zaznavati. Njihova negativna energetska stanja so preslabotna, da bi se sploh zavedali, kako destruktivno vplivajo na bližnje ljudi ali širše v okolje.

Torej! Misli, ki imajo negativno konotacijo, so zlo, ki se prenaša naprej. Saj smo ljudje izjemno dovzetni za razpoloženja in stališča drugih in se kaj hitro tega počutja tudi navzamemo.

Kadar gledamo druge in jih presojamo ter si mislimo na primer, da so debeli, suhi, bolni, nesrečni, hudobni, neprimerno oblečeni ipd., jim začnemo v resnici pošiljati svojo energijo. Ti ljudje lahko še sami začnejo slabo misliti o sebi.

Tako se zapletamo v nekaj, kar ni nič drugega kakor energija zla. To je nalezljivost negativnih misli.

Morda se boste vprašali: »Kaj zdaj ne smem niti videti več stvari takšne, kot so?«

Seveda! Kar mi vidimo, vidimo. Vendar, če želimo dobro oziroma spremembo pri sebi, bomo takoj zatem svoja pričakovanja in videnja določenega človeka presukali tako, da bomo mislili na to, KAJ BI LAHKO BILO, ne pa na to, KAJ JE!

Če je človek bolan, ni potrebno, da razmišljamo, kako močno je bolan, se bo zlizal, nas bo okužil ...? Raje razmišljajmo, da ga že vidimo ozdravljenega. Da ga vidimo srečnega. Skratka, da ga vidimo v »najboljši- top formi«.

Tega pričakovanja, da se bo vse dobro izteklo, tega bi se mogli oklepati, kajti v tem primeru bi vanj zares pošiljali svoje pozitivne misli. Mu z njimi dvigovali njegovo energijo in zavest.

K tej umski naravnanosti bi se morali vračati znova in znova, ne glede na to, kaj vidimo.

Verjemite, četudi na primer ne boste sodelavke ogovarjali na glas, temveč le v mislih, je to isto, kot če bi besede izgovorili.

Misli so energija, ki jo oddajamo. Misli o nas samih, o drugih … nam »pišejo« na obrazu. Misli povedo, kako se počutimo in kaj občutimo do drugih. In misli nas razkrinkajo nevede in nehote.

Dokler se sami ne bomo znali izogniti vsem mogočim negativnim mislim, tudi zase ne bomo mogli doseči najvišje ustvarjalne energije.

Prav to pa je ta velika resnica, ki se skriva za TIBETANSKIM NAUKOM o sočutju.
V resnici gre za visok duhovni nauk, ki presega dosedanje življenjsko vodilo, napisano v uvodu.

Zatorej bi se moralo to pravilo, v svoji popolnejši obliki glasiti takole:

»Z drugimi ravnaj tako, kot bi rad, da bi oni ravnali s tabo, zakaj tako, kakor boš z njimi ravnal oziroma MISLIL o njih, tako bodo oni ravnali s tabo. Molitev, ki jo s svojimi občutji in dejanji pošiljaš iz sebe, namreč v njih prebuja natanko tisto, kar pričakuješ od njih.« (Skrivnost Šambhale)
Držim pesti, da ti bo uspelo vsak dan bolj in bolj razmišljati pozitivno, svetlo, vedro, veselo, zadovoljno, radostno …, kajti s tem boš v prvi vrsti naredil levjo uslugo sebi in hkrati prispeval k boljšemu počutju vseh, ki ti prekrižajo dan.

Veselo na vesele misli!  
Pisarka Simona&Simon



ponedeljek, 24. oktober 2016

RESNICA!

Resnica ni nekaj oprijemljivega in za vsakega mimogrede dojemljivega.
Ker je očem nevidna, jo poskušamo iskati z notranjim očesom, ušesom, intuicijo, razumom, umom in ne nazadnje tudi z domišljijo.

Najbolj se ji približamo s prisluhom našim občutkom. Ti so že odličen kazalnik resnice. Na primer že samo telo nam pove, kaj je za nas prav in dobro, ko se počutje temu primerno izboljša ali poslabša.

Resnica je najmanj dokazljiva z besedo.

Največkrat je nekaj, kar nosimo v sebi in se je večkrat NE ZAVEDAMO. Ne prepoznamo je, ker smo preobteženi z balastom misli, ki pregazijo »tisto resnico«.

Iskrenost nima pri tem moči. Iskrene misli so še vedno samo misli, zabetonirane pod »tisto resnico«. Ne misli, da jo veš, ker si iskren.

Iskrenosti se prav tako ne da izmeriti. Vedno je z nečim pogojena. Na primer s preteklostjo, ki je v tebi ustvarila »tvojo resnico«.

Lažna iskrenost je spet nekaj, česar se ne zavedamo. Pogojujemo jo iz svoje izkušnje, ki pa je daleč od resnice.

Priti bliže k resnici, ni nič drugega, kot obrniti se vase. Jo začeti iskati V SEBI.

Kako?

Postani pozoren, ko iščeš odgovor. Kajti našel ga boš v sebi, če boš ozavestil svoj JAZ, svojo BIT.


Kajti zakopana je v globini tvojega srca.

SRCE pa edino ne laže. Srce točno ve, kaj je naša resnica. Vendar pozor! Lahko, da je še v globokem spancu, ker se še nismo »prebudili«. Ker se še nismo očistili misli, ki vedno zmotijo pot do srca.

Srce je nezmotljiv pokazatelj, kaj vse počnemo proti sebi. Takrat je nemirno, boleče, trepeta … bije upočasnjeno, pospešeno, neenakomerno … aritmično preskakuje in išče tisoč in en način, da bi opozorilo nase. Na vse pretege nas kliče »na pomoč«.

Kaj ti pomaga resnica, ki to ni? Ne moreš je izsiliti, zahtevati, izprositi in niti izkoreniniti, iztrebiti ali zatreti. Ne moreš se z njo obmetavati, nanjo prisegati, z njo leporečiti, se šopiriti in repenčiti. Niti se z njo okoriščati, jo izpodbijati, objokovati in »tisto, svojo resnico« na koncu malikovati!

Resnica je vse, samo NE resnica.

Zato ti ne preostane drugega, kot da se ustaviš, umiriš in pomisliš, kako bi pa v resnici prišel do nje!

Resnica je razsežnost, v katero se boš slej kot prej podal. Če ne prej, ko je ne boš mogel dokazati drugim.

Ne išči je z drugimi, ne išči je v drugih. Išči jo sam v sebi.

Ljubezen v tebi ti bo pomagala prebuditi resnico.

Spoznal jo boš. Vendar niti trenutek prej, kot ti je namenjeno. 


DANES TI POŠILJAM SAMO POZDRAV

Prebujam se v jutro, kot umito in jasno, ob morski obali. Globina morja se nalahno kodra. Ptice na bližnjem zvoniku oznanjajo rojevanje novega dne. Lastovke preletavajo teraso, kjer sedim in lovim sončni vzhod.


Razen ptičjega petja še vse spi. Kakšne jutranje pozdrave prinaša to ptičje čebljanje in od koga? O, poglej, zgodnji obisk! Galeb Jonatan, s katerim sva prijatelja že tretje poletje, me je prišel pozdravit. V elegantnem preletu je sedel na sleme sosednje strehe. Ogledujeva se in utrjujeva staro znanstvo. Spomnim se, kako sem ga pred letom, dvema, razvajala z ribjimi glavami, ki so mi ostajale v rokah.

Letos jih nosim potepuški mački v sosednjo ulico. Vsa koščena in sestradana je že prvi dan dopusta bila moja spremljevalka med ozkimi, s kamnom tlakovanimi ulicami. Nase je opozorila s svojim mijavkanjem in vztrajnim drgnjenjem ob nogo.

Pogled in misli spet zdrsijo v neznano. Prprprpr … poje motor stare ribiške ladjice, ki se vrača v zaliv s svežimi ribami. Dvignem skodelico vroče kave, izpod katere se pocedijo kapljice jutranje rose, ki jo je noč položila na plastični prt. 

Svečnik na sredini mize stoji tukaj še od preteklega večera. Skozi zelenkast podstavek iskri in lomi svetlobo v mavrične pikice. Zgodnji jesenski čas je kriv, da je moje telo od premraženosti zadrhtelo.


Kje si pa Ti?

Da bi me stisnil v svoj zaščitniški objem in s toplimi dlanmi prekril moje premražene prste, ki držijo svinčnik in želijo zapisati vse že videno in doživeto.

Zakaj sem se spet spomnila na tvoj objem. Mogoče ni najbolj pametno, da se prepustim mislim nate. Rado se zgodi, da takrat moje razpoloženje zaniha v skrajnosti. Ampak ta tvoj objem ne morem pozabiti. Ne morem! Razumeš! Pa, če se še tako trudim in ga s skrajnimi napori ruvam iz srca. Vedno znova me najde nepripravljeno.

Zakaj?

Zato, ker si potem odšel in se pretvarjal, da se ni zgodilo nič. Oziroma nič takega. No, prav! Pa naj bo po tvoje. Nič se ni zgodilo. Nič na zavestni ravni. Vse so bile moje sanje, ki jih je zavedlo hrepenenje po več in še več. Vsadilo seme upanja.

Morda. Enkrat pa le. Saj se ne mudi. Saj si ne želim ugrabiti tvojega srca. Čeprav si ti naredil natanko to. Ujel si moje srce v svoje dlani in si ga podrobno ogledoval in razmišljal, če se ujema s tvojim. Ga želel pregnesti in oblikovati, kot je tebi ljubo. Ob tem pa pozabil ali spregledal, da v njem tli ogenj, ki se je razplamtel takoj, ko si se mu približal. In da mu ni pomoči, ker ogenj ne pojenja, ne ugaša.

Vsak dan znova mu moja gorečnost povečuje plamen in ko že mislim, da sem na dobri poti, da bo ugasnil, vzplamti še z večjo močjo in pregreva moje drobovje ter sega do kosti, ki se mehčajo. Postajajo celo vodljive do te mere, da bi me tvoj objem lahko upognil v katero koli stran Neba.

Ne bi mi bilo pomembno, po kateri poti bom krenila. Ne bi se več ozirala na noben smerokaz in zapisane oddaljenosti do zaželenega cilja. Temveč bi se upogibala, lahkotno, kot tanka breza, ki sledi sunku vetra in ne razmišlja ali si bo ob tem polomila vejice ali svojo vitalno vejo.

Lahko bi iz mene naredil človeka brez hrbtenice, brez načel in vsesplošno veljavnih zapovedi. Še dokazov za in proti ne bi več potreboval. In vse to bi lahko storil že, če bi svoje veje usmeril proti mojim in jih nežno zaobjel, kot bi v dlani ujel nič hudega slutečega metulja.

In vse to bi lahko storil že, če bi si le zaželel.

In Jaz! Jaz pa sem spet ujela v svoj zorni kot tri jamrajoče in razmajane ribiške ladjice, usmerjene vsaka v svoj zaliv in varen pristan. Ki pa ga jaz tako vztrajno iščem že vse od rojstva. Varen in miren pristan.

Zvon iz bližnje cerkvice mi zaželi dobro jutro in me spomni, da lahko svoje misli spnem v pozdrav in prosim, katero od ptic spremljevalk tega jutra, da ga ponese tebi.

Danes ti pošiljam samo pozdrav.


- odlomek iz knjige -
VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA

Avtorica: Simona Babič